RAZOČARANJE NAD SEBOJ

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Razočaranje je kompleksnejše čustvo, ki je navadno povezano z mislimi, prepričanji in osebno percepcijo. Pojavi se kot posledica nezadovoljstva ob neizpolnitvi pričakovanj, neuspehu ali izgubi upanja. Pričakovanje in razočaranje sta vzročno-posledično povezana. Pričakovanje, določena zamisel, prepričanje ali percepcija so povodi, kjer se lahko pojavi razočaranje. Med realnimi in previsokimi pričakovanji je navadno tanka meje, ki jo je včasih težko prepoznati. Takšna lahko gojimo do drugih, zunanjih okoliščin ali do sebe.

Lastna visoka pričakovanja in pehanje za popolnostjo so največkrat past, ki posameznika zapelje do roba izgorelosti ali celo v kakšna psihično težavna obdobja, ali bolezen. Največkrat osebna visoka pričakovanja in razočaranja izvirajo iz otroštva. Lahko gre za idealizacijo, nerealne želje, hrepenenja, sanjarjenja ali otroške fantazije. Morebiti tudi za tiha hrepenenja in otroško potrebo po občutku biti viden, slišan, prepoznan, validiran, sprejet, pohvaljen in celo ljubljen. Če so bili takšni občutki v otroških letih preslišani ali spregledani, so se lahko iz tihih notranjih bojev in pričakovanj še intenzivneje razvijali in se v odrasli dobi preoblikovali v kronično dokazovanje, občutek manjvrednosti, razočaranosti in bolečine. Zato je potrebno te otroške občutke prevetriti, preveriti in nasloviti, ter jim osvetliti realno stanje, ki se dogaja tukaj in zdaj, torej v odrasli dobi, kjer ima posameznik moč in odgovornost, da poskrbi zase na drugačen, bolj funkcionalen način.

Pri razočaranju nad samim seboj, gre za notranji konflikt, ki odraža naše notranje občutke, misli in prepričanja glede samih sebe. Ob globokem razočaranju se lahko pojavijo občutki krivde, ničvrednosti in nespoštovanja lastne biti. To lahko vodi do samokaznovanja, razvrednotenja, samopoškodovanja in celo samomorilnih misli ali dejanja.

Razočaranost se doživlja skozi paleto različnih čustev, kot so jeza, žalost, sram… hkrati se pa lahko kaže kot pasivno agresivno vedenje, ali kot umik, večja medosebna konfliktnost, maščevalnost, ali bojazljivost in nemoč. Oseba lahko igra vlogo žrtve, kjer lahko v bližnjih in zunanjih odnosih vedno znova preigrava vlogo ranjenosti in nemoči ali pa prevzame vlogo premoči in jeze, kjer se nikakor ne želi izpostavljati ranljivosti, iskrenosti in lastni bolečini.

Nekaj splošnih kazalcev, ki nakazujejo, da sami sebe sabotirate in živite v razočaranjih:

  • Strmenje k popolnosti: popolnost ne obstaja, zato je škoda, da se ženete do skrajnosti ali obratno, da niti ne poskusite z želeno stvarjo, ker vas strah pred napako ali neuspehom nepopolnosti hromi;
  • Pretvarjanje in skrivanje iskrenih občutkov: tak posameznik največkrat zavzame določeno vlogo, ki se ji popolnoma podredi. Svojih iskrenih občutkov pa ne spusti na plano, zato tudi nikomur ne pokaže svoje resnične osebnosti ali pravega jaza;
  • Pretirana skrb: predajanje skrbi in preigravanje negativnih scenarijev, ki popolnoma hromijo vso akcijo ali aktivacijo. Rešitev problema se vedno bolj oddaljuje;
  • Kaj če bi…: vedno se sprašujete kako bi bilo, če bi.. če bi imeli več denarja, drugega partnerja, drugo službo, manj kilogramov… Občutek pomanjkanja je iluzija, ki vas oddaljuje od realnosti in osredotočenosti na to kar pa v danem trenutku STE in IMATE;
  • Od drugih se pričakuje odrešitev: posameznik se vedno znova osredotoča na druge, na njihovo delovanje, na njihove besede in dejanja. Pozabi pa nase, na to kaj lahko sam stori zase, kako vrniti pozornost nase in kar naj sam stori, da bo resnično zadovoljen;
  • Krivi se za vse in še več: vso breme sveta, lakoto, revščino, bolezni in vojne posameznik občuti na lastni koži. To neskladje z realnostjo še poglablja stisko in razočaranje posameznika;
  • Vprašanja zakaj: kažejo na manko zaupanja in upanja v naravo ravnovesje. Posameznik lahko poskrbi zase in svoje obveznosti, v meri svojih sposobnosti, znanja in moči, ne more pa vplivati še na vse druge zunanje dejavnike in okoliščine, ki imajo vpliv na potek življenja. Na svetu nismo sami, živimo v interakciji z drugimi, zato se je smiselno spraševati »zakaj jaz (sem sam, sem brez službe, bolan..itd.)« le do mere, kjer lahko konstruktivno – s čim smo mi doprinesli-  pogledamo na težavo, ki se je pojavila. Ozavestiti pa je treba tudi drug del- kaj pa v tem ni našega;
  • Kje je hvaležnost? Ne glede na to v kakšnem stanju ali okoliščinah živite imate vedno nekaj, zakaj ste lahko hvaležni. Tudi če je to kdaj le dihanje. Zagotovo pa lahko najdete še kaj, ozrite se okrog sebe in bodite iskreni in hvaležni za vse, kar ste do danes dosegli, kaj ste se naučili, kaj ste osvojili, česa ste se rešili, kaj ste prepoznali in kaj je tisto, kar vas bo motiviralo za naprej;
  • Negativni pogled: osredotočanje na negativno, na posledice, na neuspehe, na manko je smer, kjer posameznik vedno znova našel nekaj, nad čem bo še razočaran. Lahko pa se naučite in usmerite pogled v drugo smer, z zavedanjem, česa si ne želite, kaj so vas dane okoliščine naučile in jih preoblikujete v pozitivne izzive, ki ste jih ozavestili.

Razočaranost je kompleksna tema, ki prebuja globje rane posameznika. Začnite z ozaveščanjem, branjem literature o osebni rasti, prepoznavanjem osebnih vzorcev, prepričanj in pričakovanj, ki vas omejujejo in dušijo. Prepoznajte ogledala, ki vam jih bližnji odnosi nastavljajo in začnite pri sebi, saj le tako lahko pridete do rešitve in življenja, ki si ga želite in zaslužite. Za terapijo in svetovanje nam lahko pišete na: info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

TEHNIKE SPROŠČANJA ZA BOLJŠE POČUTJE

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Stanje sproščenosti lahko dosežemo tako, da najprej sploh ozavestimo, kako se počutimo. V prvi vrsti je potrebno zavedanje in občutenje razlike med napetostjo in sproščenostjo. Sprostitev pomeni, da sta psihična in fizična napetost v telesu odstotni, v telesu pa vladata harmonija in mir. Nasprotje sprostitve je stres oz. stanje napetosti, ki izraža neskladje med zunanjimi okoliščinami ter notranjo osebno zaznavo v telesu ali  mentalno v mislih in občutkih. Sprostitev je proces, ki postopoma skozi telesno, čustveno, miselno in duhovno izkustvo, prehaja v globje ravni podzavesti, kjer se lahko doseže stanje miru in tišine.

Sprostitev ni enako kot počitek, oziroma fizično mirovanje, saj se telo lahko do neke mere res odpočije ob mirovanju, um in živčni sistem pa lahko ostaneta aktivna in napeta, kljub telesnemu počitku. Resnična sprostitev vključuje mišično sprostitev telesa, umirjeno in zmanjšano delovanje uma ter čustvenega dogajanja.

Možgansko delovanje je med sproščanjem počasnejše, pomaga nam, da se osredotočimo na dihanje, na določen del telesa, na določeno misel ali čustv,o s katerim lažje dosežemo stanje sproščenosti. Ta občutek je lahko globoko transformativen.

Sproščanje je osnova številnim terapevtskim tehnikam in je eden izmed načinov, kako obvladamo telesne odzive in miselne funkcije. Pomaga nam prebroditi stresne situacije, sprostiti napetosti in izboljšati splošno odzivnost. Prav to je globlji pomen sproščanja, torej, da to stanje sproščenosti prenesemo v vsakodnevne obveznosti, stresne situacije in težave.

V današnjem svetu in trenutnih okoliščinah je sproščanje nujno potrebno. V trenutkih negotovosti, omejitvah, strahu, razpetosti in različnih vlogah, lahko posameznik izgubi stisk s sabo, z lastnim ravnovesjem in lastno svobodo. Prav sproščanje pa je eden izmed načinov, s katerim lahko vsak zase prevzame odgovornost za lastno dobro počutje.

Redna aktivna vadba izbrane tehnike, ki posamezniku odgovarja ima številne pozitivne učinke na človekovo telesno in duševno zdravje. Uporaba tehnik sproščanja zmanjšuje in zavira pretirano delovanje simpatičnega živčnega sistema.

Še nekaj pozitivnih učinkov, ki jih prinaša sproščanje:

  • Pomaga, da se učinkoviteje spoprijemamo s stresnimi situacijami;
  • Lajša stresne simptome in pomaga telesu najti ravnovesje;
  • Lajša bolečine;
  • Izboljša koncentracijo in spomin;
  • Poveča produktivnost in ustvarjalnost;
  • Izboljša spanje;
  • Poveča se samozaupanje in samozavest;
  • Pozitivno vpliva tudi na medosebne odnose;
  • Preprečuje, oziroma zmanjša pojav psihosomatskih bolezni, kot so glavoboli, previsok krvni pritisk, razdražljiva prebava in tudi na zmanjšanje paničnih napadov in anksioznosti.

Tehnik sproščanja je veliko, vse so namenjene zmanjševanju stresa in odpravljanju posledic stresa ter lažje spoprijemanje z vsakdanjimi situacijami. Sproščamo se lahko na različne načine. Nekateri preko izvajanja različnih aktivnosti, ki jih imajo radi, to je lahko vrtnarjenje, šport, poslušanje glasbe, igranje inštrumenta, branje, ustvarjanje ali drug hobi, ki nas veseli.

Obstajajo številne tehnike sproščanja, v grobem jih lahko delimo na dve skupini. Tehnike usmerjene na sproščanje telesa in tiste, ki so usmerjene na sproščanje uma oz. misli. Za pozitivne učinke je pomembno, da posameznik izbere tisto, ki mu najbolj ustreza. Najbolje je preizkusiti nekaj različnih tehnik ali aktivnosti  in tako testirati, kdaj začutijo, da se lažje sprostijo in dosežejo zadan cilj.

Nekaj najpogostejših tehnik sproščanja:

  • Dihalne vaje oz. tehnike dihanja,
  • Mišično sproščanje oz. relaksacija,
  • Avtogeni treningi,
  • Vizualizacije,
  • Meditacije,
  • Joga,
  • Ples,
  • Telovadba,
  • Vaje čuječnosti..

Z učenjem tehnik se lažje zavedate lastnega telesa, napetosti mišic in stresa, ki ga vaše telo doživlja. Z rednim izvajanjem tehnike, ki vam ustreza, boste lažje dosegli stanje sproščenosti. Prav tako boste sproščenost ohranjali ali jo lažje priklicali še preden bi vam uspela pobegniti iz nadzora. To so veščine, ki jih je treba dlje časa trenirati, da postanejo zares učinkovite. V kolikor pa zaznate, da določena tehnika ni primerna za vas, ob njej postanete nemirni, začutite bolečine ali druge neprijetnosti, je ne izvajajte več, ne silite se in poiščite ustrezno pomoč, kjer se lahko naučite drugih oblik sprostitve.

Tehnike sproščanja so orodje, ki se uporablja tudi v terapevtskem procesu, včasih pa samo te ne morejo premostiti večjih stisk in težav, s katerimi se soočate, zato se ob težjih čustvenih stiskah priporoča vključitev v terapevtski proces. Dosegljivi smo na info@julius.si ali na telefonski št. 041 737 666.

 

OSAMLJENOST

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Ljudje smo odnosna bitja. Za zdrav psihofizični razvoj potrebujemo ob sebi drugega, s katerim se počutimo povezane in ljubljene. Ni pomembno koliko je takšnih odnosov, ampak kako kvalitetni so ti medsebojni odnosi.

Biti sam kot odrasel, je dragocena človekova zmožnost. Prav v samosti se zmore posameznik srečati s seboj v najbolj intimnih in ranljivih občutkih. Biti sam pomeni, da se srečamo s svojimi najglobljimi čustvi, kjer se zmore razviti lastna ustvarjalnost, domišljija in zadovoljstvo. Že Winnicot (Angleški psihiater) je trdil, da otrok, ob katerem je sicer mama navzoča, vendar se od njega včasih tudi umakne, odraste v osebo, ki se samosti ne boji in jo lažje prenaša kot tisti, ki so neprestano deležni materine pozornosti. Po drugi strani so osebe, ki v otroštvu niso prejele dovolj ljubezni in pozornosti, take v odrasli dobi preprosto niso sposobne ljubiti na enako predan način, kot tiste, ki so to pozornost dobile. Odnos do samosti je v veliki meri odvisen od tega, kar nas je pomembna druga oseba s svojim odnosom naučila v času našega otroštva.

Samost sama po sebi ne povzroča bolečine, povzroča jo občutek, da nismo deležni ljubezni. To je pa lahko posledica tega, da so posamezniku privzgoji prepričanje, da bo srečen le ob prisotnosti drugih. Zato je ključna najprej ljubezen do samega sebe, ljubezen, ki jo gojimo in čutimo do sebe, do lastne biti. Samost lažje sprejme, če je zadovoljen s seboj, s svojimi odločitvami in svojimi izbirami. Nihče namreč ne more živeti našega življenja in prevzeti našega trpljenja. V samosti se razvija tudi posameznikova zrelost, saj nudi čas zase, kjer je prostor za poglabljanje vase in svoje misli. Omogoča, da se resnično spoznamo in sprejmemo, ter razvijemo zdravo kritičnost in se osvobodimo soodvisnosti ter mnenja drugih. Kar pa velja prav za vsakogar izmed nas, nekaj samosti je namreč dobro za vse. Samost je lahko oboje, pozitivna in negativna izkušnja, v kateri se lahko počutimo izpopolnjene ali pa nezadovoljne in osamljene.

Osamljenost ni isto kot samost. Samota je nekaj objektivnega, je stanje ko je posameznik več sam ali nima veliko družbenih stikov. Prav tako samota ali samskost nista isto kot osamljenost. Osamljenost je zelo subjektivno notranje počutje posameznika. Osamljenost je večkrat posledica občutka neslišanosti, nesprejetosti, ničvrednosti, zavrnitve, pomanjkanje varnosti ali izključenosti. Osamljenost se nanaša na občutek, da nas nihče ne razume, nihče ne sliši in ne sprejme takšnega kot pravzaprav v resnici smo, kar v človeku povzroči občutke praznine, tesnobo, žalost. Pojavi se lahko ob melanholiji, dolgčasu, vodi pa lahko tudi v depresijo. Osamljenost lahko občuti tudi posameznik, ki je v zvezi, obdan z mnogo ljudmi in družino. Saj je želja po intimnosti, varnosti in ljubezni tista, ki vzbuja osamljenost tudi, če smo obdani z ljudmi, ki nam tega občutka ne dajejo.

Osamljenost vpliva na samost, odvisno od tega ali je samost izbrana ali vsiljena. Izbrana samost, nam lahko omogoči samo raziskovanje, utrjevanje družbenih vezi, udejstvovanje v hobijih in zanimanjih, ki so nam pri srcu in posamezniki v samosti so lahko zelo srečni. V vsiljeni samosti, pa lahko posameznik začuti veliko bolečine, zavrženosti, celo zamero do življenja samega, lahko se še dodatno zapre vase in se odpove stikom, kjer v svojem samostojnem času prav tako nič ne doprinese za lastno dobrobit.

Je pa v zadnjem času znanost odkrila, da je kronična osamljenost zdravstveno stanje, ki poteka na biološki, celični ravni in da je vsaj del nagnjenosti k osamljenosti nasleden, drug del pa povezan s primarnimi družinskimi pogoji, s katerimi se soočimo kot novorojenčki in otroci. Kronična osamljenost, je tista, ki se vleče dlje časa in ima na telo vpliv podobno kot kronični stres. Pojavijo se lahko težave s spanjem, višji krvni pritisk, pride do neravnovesja v hormonskem spektru ipd.

Ločimo lahko dve vrsti osamljenosti in sicer družbeno/socialno osamljenost in romantično/partnersko osamljenost. Razlikujeta se predvsem v specifiki odnosov. Imeti in živeti življenje  ni enako kot imeti partnerstvo. Posameznik lahko neguje in gradi kakovostno, zadovoljivo in pristno življenjsko energijo ter povezanost znotraj sebe in v svojem socialnem krogu, ki si ga izbere zase, tudi če ni del romantičnega odnosa in je potemtakem sam. Težava so prepričanja in ideologije raznih religij in znanosti, ki temeljijo na upanju in pomenu družine ter partnerstva za posameznika, ki vzbujajo občutke nezadostnosti in osamljenosti, če tega odnosa ni. Osamljenost je torej kompleksen pojav, ki ni nujno pogojen s tem, da je posameznik v partnerskem razmerju ali ne. Osamljen je lahko tudi nekdo, ki je del romantičnega odnosa, vendar se v njem ne počuti slišanega, sprejetega in ljubljenega.

Ljudje se navezujemo na različne socialne vezi, lahko so to družinske, prijateljske, partnerske, otroške ipd. Najpomembnejša vez in odnos, ki je prisoten pri čisto vseh vezeh, je odnos, ki ga gojimo do sebe. Prav ta odnos zaznamuje tudi druge odnose, skozi spoštovanje, naklonjenost, vztrajnost, zaupanje in empatijo, zato nikar ne pozabimo ohranjati in gojiti pristen odnos do sebe. Ostali odnosi bodo temu sledili. Osamljenost ima funkcijo zaščite ljudi pred tem, da bi bili izolirani in nam služi kot vzpodbuda, da iščemo in negujemo medosebne odnose.  Če so občutki osamljenosti preveč intenzivni  in ne veste kako se soočiti z njimi, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666 in dogovorili se bomo za srečanje.

LJUBOSUMJE

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

V slovarju SSKJ nam beseda ljubosumje opisana kot bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe. Če besedo razčlenimo na ljubo-sumen, dobimo zanimivo iztočnico, sumimo ljubljenega. Česa jo sumimo, kdaj se pojavi sum, kaj nam naša čustva s tem sporočajo in na kaj nas opozarjajo? Največkrat to, da se pojavi dvom in sum v odnosu, dvom, da posameznik ni dovolj dober, dovolj ljubljen, dovolj zvest, ekskluziven ali dovolj pomemben. Ljubosumje se namreč pojavi takrat, kadar čutimo, da je odnos ogrožen s strani nekoga tretjega. Ljubosumje se kaže kot ljubezenski manjko, negotovost vase in kot ogrožajoč strah pred izgubo odnosa, osebe ali položaja.

Ljubosumje je sestavljeno, kompleksno čustvo, ki je nabito s strahom, izgubo, grozo, s sumničavostjo, jezo ali domnevo izdaje, žalostjo, nizko samozavestjo in samospoštovanjem, nezaupanjem, negotovostjo in osamljenostjo.

Poznamo več vrst ljubosumja, najpogostejše so romantično oz. med partnersko ljubosumje, med prijatelji, med sorojenci, med starši in otroci, med zaposlenimi, itd.

Ljubosumje se najbolj izrazito kaže prav v tem, kako dojemamo sami sebe. Kakšno samopodobo imamo in kako doživljamo sebe v odnosu do drugih. Nekdo, ki sebe doživlja kot neprivlačnega, neuspešnega ali nezanimivega, bo bolj ljubosumen na osebe, pri katerih te lastnosti prepoznava. V odnosih, kjer se posameznik čuti ljubljenega, sprejetega, cenjenega in lahko odkrito govori o svojih občutkih, je iskren in ranljiv, bo manj ljubosumen, saj bo že v osnovi čutil, da je ljubezen vzajemna in enakovredna ter obojestranska.

Ko ocenjujemo zase, da imamo zdrav in ljubeč partnerski odnos, v katerem smo lahko pristni, pa kljub temu večkrat občutimo ljubosumnost, se ta najverjetneje prebuja iz preteklosti. Globoko v sebi je tak posameznik najbrž precej negotov in se nenehno čuti ogroženega.  Takšno pretirano ljubosumje najverjetneje ne spada v trenuten obstoječ odnos,  ampak se mu ob določenih situacijah in odnosih stari občutki ponovno prebujajo. Kadar so človekove reakcije glede na dano situacijo pretirane, takrat jih moramo skoraj zagotovo postaviti v preteklost. Potlačena boleča čustva pa po pravilu pridejo na dan, ko smo v odnosih, ko se zaljubimo, smo ranljivi in nekoga spustimo k sebi. Zato so medsebojni odnosi včasih tako zelo naporni. Ker prav v partnerskih odnosih pridejo na dan vsa tista potlačena težka čustva, za katera  mislimo, da se nam z njimi ne bo treba več ukvarjati. Na dan pa pridejo prav z namenom, da jih končno in enkrat za vselej razrešimo.

Pozitivni vidiki ljubosumja:

  • Ob občutku rahlega ljubosumja lahko partnerju pokažemo, da nam zanj ni vseeno in da je za nas zelo dragocen;
  • Ljubosumje nas lahko globje prebuja, da izboljšamo sebe in naše notranje rane zacelimo;
  • Ljubosumje je lahko pozitiven opomnik, da naš partner ni samoumeven, da se je treba za vsak odnos potruditi in biti obojestransko motiviran za rast in razvoj v odnosu;
  • Lahko je tudi nekak notranji opomnik, kot intuicija, ki nas opozarja, da v našem odnosu nekaj ni v redu;
  • Lahko je alarm, da smo v odnosu, kjer nismo cenjeni, ljubljeni ali ste se čustveno zelo oddaljili.

V vsakem primeru, je treba ljubosumje vzeti resno, se o njem iskreno pogovoriti in raziskati, kaj se v resnici dogaja v odnosu.

Nevarnosti ljubosumja:

Pomembno je opozoriti in opaziti tudi nevarno obliko ljubosumja, ki je obsesivno ljubosumje. Bolestno ljubosumje je znano tudi pod imenom Othellov sindrom, ki je psihološka motnja, kjer oseba zmotno verjame, da ji je partner nezvest, ne da bi imela za to kakšne realne dokaze, izraziti so čustveni izbruhi, zasledovanje, brskanje po osebnih stvareh, omejevanje in blodnjava obsedenost z nezvestobo.

Znaki, ki lahko opozarjajo na nevaren tip ljubosumnosti so:

  • Nenehno zasliševanje partnerja in poseganje v njegovo svobodo: Kaj je počel? Kje je bi? S kom je bil? Koliko časa?..
  • Sumničavost in nenehno kontroliranje ter preverjanje telefonskih klicev, mailov, družbenih omrežij in računov ter sledenje;
  • Nezmožnost obvladovanja vedenja, oziroma ljubosumni izpadi;
  • Nenehno opravičevanje sumničavosti in manipulacija ter izkrivljanje realnosti;
  • Obtoževanje, splošno pomanjkanje zaupanja;
  • Verbalno in fizično nasilje do partnerja ali tretje osebe;

Raziskovalci, psihologi, nevrologi in drugi strokovnjaki, ki raziskujejo ljubosumnost, so povezali veliko dejavnikov, ki vplivajo na razvoj motnje, hkrati obstaja premalo raziskav, ki bi lahko točno pojasnile in v celoti razložile fenomen ljubosumnosti. Med glavne dejavnike spadajo alkoholizem, odvisnosti in  shizofrenija. Prav tako je potrebno upoštevati človekovo preddispozicijo, okolje, čustvene dejavnike, preteklost in fiziološke vzroke kot so razne nevroze, bipolarne motnje in ostale dejavnike, ki lahko doprinesejo k nevarni ljubosumnosti.

Če prepoznate znake motnje in je ljubosumnost pretirana, ima lahko le ta resne posledice, ki se lahko  končajo tragično. Zato je pomembno odkrivanje vzrokov in ustrezna specialistična obravnava. Ljubosumje je izredno kompleksno čustvo, ki zahteva posebno previdnost pri obravnavi. Prvi korak je ozaveščanje, prepoznavanje lastnih nagnjenj in obvladovanje impulzov, saj s tem prevzamemo moč nad lastnimi občutki in s tem pridobimo možnost za nove uvide in razreševanje globljih ran.  Če čutite, da vam je lastno ljubosumje ušlo izpod nadzora, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete za termin na 041 737 666.

OKSITOCIN, HORMON NEŽNOSTI

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Človeško telo za vzdrževanje ravnovesja potrebuje kontrolo, ki ga izvajata predvsem dva sistema: endokrini sistem in živčevje. Ta dva nadzorna sistema sta med seboj funkcionalno povezana v t. i. nevroendokrini sistem, ki s sosednjimi in z oddaljenimi celicami komunicira s kemijskimi prenašalci sporočil, hormoni in z živčnimi prenašalci. Eno izmed pomembnih stičišč teh dveh sistemov je tudi del možganov, ki ga imenujemo hipotalamus. Sestavlja ga več živčnih jeder, ki izločajo različne živčne prenašalce in hormone. Hipotalamusu neposredno podrejena endokrina žleza je hipofiza, ki preko izločanja različnih spodbujevalnih hormonov izvaja direktni nadzor delovanja tudi drugih žlez z notranjim izločanjem. Med podrejene žleze spadajo ščitnica, nadledvični žlezi in spolne žleze. Poleg tega hipofiza izloča tudi oksitocin, ki je zadolžen predvsem za krčenje maternice pri porodu in vzpostavitev dojenja. (doc. dr. Mojca Jensterle Sever, dr. med.)

Hormon oksitocin je pred 99 leti odkril britanski farmakolog, ki je ugotovil, da lahko z njim pri mačkah sprosti popadke. Od takrat sintetično različico hormona uporabljajo pri nosečnicah, da bi z njim sprožili in pospešili porod (umetni popadki).

Oksitocin izloča možganska žleza hipotalamus, kadar smo v stiku s kožo, npr. pri objemu, spolnosti, dojenju. Zanj je značilno, da zelo hitro naraste, hitro pa tudi upade oz. se vrne na predhodni nivo – nekje v 10 minutah. Rečemo mu tudi hormon nežnosti, saj ob bližini drugega ustvarja občutek ugodja, sproščenosti in pomirjenosti. Torej se tvori v naših možganih ob stiku z drugimi. Oksitocin je pomemben pri sklepanju vezi in uravnavanju socialnih vedenj. Oksitocin je hormon, ki ga povezujemo z najlepšimi občutji in vsem, kar nas dela povezane. S srečo, varno navezanostjo, bližino, zaljubljenostjo, ljubeznijo, užitkom, sproščenostjo, empatijo in blaženostjo. Sprošča se med nosečnostjo in porodom, kar ustvarja dodatno povezanost med materjo in otrokom. Sprošča se prav tako med dojenjem, kjer je značilen stik kože na kožo, kjer prav hormon oksitocin igra pomembno vlogo v stimulaciji refleksa izločanja materinega mleka.  Med intimnimi odnosi, ob dotikih in masažah… Pomaga, da pari hitreje in lažje razrešujejo medsebojne spore, krepi medsebojne odnose, skrbi za željo po spolnosti, pripomore k večjemu zaupanju in zvestobi v partnerskih odnosih.  Oksitocin je torej nekakšno hormonsko lepilo človeške družbe, kjer je človeški dotik glavni faktor tega hormona.

Oksitocin s svojim delovanjem znižuje strah, krvni pritisk in raven stresnega hormona kortizola. Ljudje z visokimi ravnmi oksitocina so mirni, bolj družabni in se redkeje srečujejo z občutki tesnobe. Hormon oksitocin je prisoten pri obeh spolih v podobnih količinah. Do razlik prihaja zato, ker imajo ženske v telesu več estrogena, ki učinkovitost oksitocina še potencira. Medtem imajo moški višjo raven testosterona, ki deluje tako, da spodbuja tekmovalnost in deluje bolj poživljajoče na telo, kar pa je obratno od oksitocina.

Znanstveniki raziskujejo morebitni terapevtski učinek oksitocina na razna psihična stanja in bolezni. Kot so anksioznost, avtizem, depresijo, poporodno depresijo, shizofrenijo, sindrom razdraženega črevesja in mejno osebnostno motnjo. Rezultati določenih študij so pokazali, da bi naj bil učinkovit predvsem pri motnjah socialnega vedenja, saj  pomaga pri interpretaciji signalov s strani drugih oseb. Francoski raziskovalci so  leta 2010 dokazali, da oksitocin pomaga avtistom pri razvijanju socialnih sposobnosti. Oksitocin je lahko v pomoč tudi ženskam, ki imajo zmanjšano željo po spolnosti, bolečimi spolnimi odnosi ter tistim, ki s težavo doživljajo orgazem. Za hormonske vrednosti v telesu je potrebno opraviti teste, zdravljenje pa lahko predpišejo le izkušeni zdravniki, saj ima delovanje oksitocina zaradi aktivacije različnih možganskih receptorjev lahko tudi nezaželene stranske učinke.  Znano je, da lahko povzroča močno alergijsko reakcijo, ki vključuje dušenje, srbenje, slabost, bruhanje, itd. Ob pomanjkanju hormona oksitocina, se lahko pojavijo občutki osamljenosti, depresije in razna anksiozna stanja, vendar je o tem še premalo raziskanega.

Za naraven dvig ravni hormona oksitocina se priporoča objemanje (z ljubečim bližnjim), ki traja vsaj 20 sekund, stik z drugimi, sploh pri dojenčkih in majhnih otrocih, nežnost, bližina in stik. Zato se priporoča reden telesni stik, dotikanje, božanje in nežnost, saj se na ta način hormon sprošča dlje časa, več ga je in s tem tudi zadovoljstvo traja dlje časa. Bodite prijazni in nežni s sabo, objemajte se, igrajte in crkljajte psa ter nudite pomoč tistim, ki jo potrebujejo.

SAMOSPOŠTOVANJE IN SPOŠTOVANJE DRUGIH

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

V psihologiji se z pojmi kot so osebnost, samozavest, samospoštovanje, integriteta posameznika ipd. večkrat srečujemo.  Osebnost razumemo kot celostno podobo trajnih značilnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih ljudi. Ključni sestavini osebnosti sta relativna trajnost in edinstvenost oz. unikatnost posameznika. Osebnost je tisto kar smo, samopodoba pa je naša predstava o tem, kaj smo. Samopodoba je torej posameznikovo doživljanje samega sebe in množica odnosov, ki jih posameznik (zavedno ali nezavedno) vzpostavlja do samega sebe. Samopodoba je povezana tudi z našim vedenjem, saj se svetu predstavljamo v skladu s tem kakšen človek mislimo in verjamemo, da smo.

O samospoštovanju začnemo govoriti šele takrat ko razumemo, kakšna je naša  osebna samopodoba. Samopodoba je  naša osebna predstava o samem sebi.  O tem, kdo smo, kakšni smo in kaj počnemo, ter zakaj tako. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih sposobnostih, lastnostih, svojem telesu, možnostih v življenju, uspehih in neuspehih.

Skozi otroštvo se gradi naša samopodoba, saj so primarni skrbniki ogledalo, skozi katerega otrok doživlja samega sebe. Prav tako se začne graditi samozaupanje, ki se oblikuje tako, da otrok ponotranji (realno) zaupanje ter spodbude, ki mu jih izkazujejo starši, pa tudi izkušnje, ki mu jih je prinesla lastna, samostojna dejavnost.

Otrok gradi svoje samospoštovanje na osnovi spoštovanja, ki mu ga izkazujejo pomembni odrasli v njegovem prvem obdobju življenja. Poistoveti se  z zgledi, kako si spoštovanje izkazujejo odrasli, denimo starši. Zgodnje otroške izkušnje ta razvoj bodisi spodbujajo bodisi zavirajo. Lahko ga celo izkrivijo do te mere, da posameznik nikoli ne izživi lastnih potencialov in ne postane, kar bi lahko bil, pač pa se nenehno prilagaja zahtevam okolja in podobi o sebi, ki mu je bila vsiljena od zunaj. Ali povedano drugače, samopodobe ne oblikujemo le v skladu z lastnimi potenciali, lastnostmi in izkušnjami, temveč se gradi tudi skozi oči drugih, torej je podoba o nas v veliki meri taka, kakršno so nam v otroštvu vcepili skrbniki oz. starši.

Naše samovrednotenje in samospoštovanje sta odvisni od tega, kateri del prevladuje: samopodoba, ustvarjena na osnovi resničnih osebnostnih lastnostih in lastnem doživljanju ali na osnovi podob in pričakovanj drugih.

Spoštujemo se, ko imamo zdrav občutek lastne vrednosti. Zdravo samospoštovanje kaže, da sta naše življenje in dobro počutje vredna našega truda, da si zaslužimo spoštovanje drugih in da sta naša sreča in osebna izpolnitev pomembni. Ljudje z zdravim samospoštovanjem vedo, da so vredni  dobrega odnosa, miru, upoštevanja, ljubezni… Ko živimo v odnosih, kjer lahko vzdržujemo lastno integriteto in samospoštovanje lahko vzdržujemo osebne meje in s tem spoštujemo tudi osebne meje drugih. Zdrava samopodoba in dobro samospoštovanje sta naš najboljši psihosocialni imunski sistem.

Osebna integriteta pa pomeni ujemanje med posameznikovimi prepričanji in vedenjem. Delati torej to, kar čutim, mislim in govorim.

Temelji, ki podpirajo zdravo samospoštovanje:

  • Živeti zavestno življenje: pomeni, živeti v sedanjem trenutku in spremljati kar se nam trenutno kaže in dogaja, kaj v tem trenutku doživljamo, mislimo in čutimo. Telo je smerokaz, ki nas kliče k zavestnemu življenju;
  • Sprejemanje samih sebe: samo-sprejemanje je odločitev. Pomeni sprejeti sebe v celoti, svoja čustva, občutke, misli, videz, vedenje, doživljanje, omejitve, značilnosti, slabosti. Sprejeti sebe v realnosti, takšni kakršni smo brez zanikanja ali samo-zaničevanja, pričakovanj ali iluzij;
  • Sprejeti odgovornost zase: pomeni prevzeti kontrolo nad svojim življenjem. Za lastne odločitve, napake, uspehe, neuspehe, delovanje, dejanja, delo, odnose, prioritete, lastno srečo, vrednote in norme;
  • Asertivnost: kar pomeni, da se posameznik postavi zase, da je lahko odkrito to kar je. Najprej seveda z zavedanjem in sprejemanjem sebe, nato udejanjanjem tega v interakciji do drugih. Asertivnost se kaže v ozaveščenemu mišljenju, da ima vsak pravico obstajati in da njegovo življenje pripada njemu;
  • Smisel življenja: poiskati in postaviti osebne cilje, narediti načrt, kako jih doseči in potem aktivno slediti in udejanjati svoje poslanstvo;
  • Osebna integriteta: je ujemanje posameznikovih prepričanj z vedenjem. Delati torej to, kar čutim, mislim in govorim.

V kolikor ima posameznik razvito zdravo samospoštovanje, ga bo spontano prenesel tudi na svoje bližnje in daljne odnose. To je vzajemen proces, ki se z leti razvija in nadgrajuje, lahko tudi poruši in znova gradi. Saj se ob različnih življenjskih okoliščinah in osebah vedno znova znajdemo pred preizkušnjami, izzivih in novih odnosih, ki dajejo osebno samospoštovanje na preizkušnjo. Vendar, ko se le ta utrdi, bo ostal kot močan temelj vsem prihodnjim odnosom in stresnim preizkušnjam v življenju.

Če čutite, da je vaše samospoštovanje nezdravo in si bi želeli spremembe v samopodobi, lastnem samovrednotenju in pristnejših odnosih nam pišite na info@julius.si ali nas pokličite za termin srečanja na 041 737 666.

DEPRESIVNE MOTNJE PRI OTROCIH

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Običajna, občasna potrtost ali žalost še ni depresija, saj se običajno z njo lahko spoprimemo in opomoremo brez zdravljenja. Kar skušamo preprečiti, je klinična diagnoza depresije. Klinična diagnoza depresije lahko zajema različne znake in simptome, ki so lahko različno močno izraženi in trajajo najmanj dva tedna.

Depresija je duševna motnja, ki se razvija postopoma. Prvi znaki depresije se lahko pojavijo že zgodaj v otroštvu, vendar so velikokrat spregledani. Dedni dejavniki skupaj z neugodnimi življenjskimi razmerami močno prispevajo k ranljivosti za depresijo. Najpogostejši dejavnik tveganja je pozitivna družinska anamneza depresije, ki nakazuje prisotnost dedne nagnjenosti k depresiji, kot tudi nevarni stil navezovalnega vedenja. Nevarni stil navezanosti se razvije ob odsotnih in čustveno neodzivnih starših otrok, saj otrok v takšni družini ne more razviti varne navezanosti.

Ker je depresija kronična motnja z veliko verjetnostjo ponovitve, so pomembni preventivni ukrepi in pravočasno zdravljenje. Pri tem najpomembnejša otrokova primarna družina ob širšem socialnem okolju (šola in druge ustanove). Mlajši, kot je otrok, bolj je njegov telesni in duševni razvoj odvisen od odnosov v družini, zato je tudi družina tista, ki lahko pomaga vzdrževati duševno motnjo ali pa jo pomaga ozdraviti.

Na razvoj depresije in anksioznih motenj vplivajo številni dejavniki, vključno z dejavniki, na katere vplivajo starši. To pomeni, da z nekaterimi ukrepi ali dejanji lahko pripomorejo k znižanju tveganja za razvoj depresije pri otroku. Dejavniki tveganja za razvoj depresije pri otrocih so: Večja občutljivost, izrazita čustvenost, tesnobnost. Neugodne okoliščine v otroštvu: pomanjkanje skrbi, zanemarjanje, nasilje, zloraba trpinčenje ali zatiranje. Revščina v družini in slabši socialni status. Učne ali druge šolske težave. Težavne okoliščine v življenju posameznika: resna bolezen, smrt ali kriminalna žrtev, nesreča, ločitev… Pomanjkanje varnosti v družini in pomanjkanje zaupnega odnosa z drugo osebo. Depresija lahko nastane tudi zaradi zdravstvenih indikatorjev in direktnega učinka nekaterih zdravstvenih stanj, kot so: pomanjkanje vitamina B12, motnje delovanja ščitnice, hepatitis, infekcijska mononukleoza, nekatera rakava obolenja. Lahko pa je tudi posledica  stranskih učinkov nekaterih zdravli ali kot posledica zastrupitve z alkoholom ali drugimi drogami.

Da lahko govorimo o klinični depresiji pri otroku, morajo biti simptomi prisotni vsaj dva tedna. Depresija pri otroku se pogosto kaže z drugačnimi znaki in simptomi kot pri odraslih. Otrok lahko kaže nekatere, ampak ne nujno vse spremembe skozi daljše obdobje:

  • zdi se razdražljiv ali jezen, se več prepira s sorojenci in drugimi družinskimi člani; ima napade trme ali joka več, kot običajno; ni tak kot običajno, ima nepojasnjena obdobja žalosti in joka;
  • umik iz sodelovanja v skupnostnem, športnem, družbenem udejstvovanju;
  • se ne želi družiti, preživljati časa s prijatelji izven šole;
  • se izogiba družabnim dogodkom; ne uživa v stvareh, v katerih je užival običajno, zdi se manj navdušen;
  • je tišji, manj opazen ob družabnih dogodkih;
  • se ni zmožen koncentrirati dlje časa, sanjari in zre prazno v prostor dlje časa kot običajno; ima manj energije, se premika počasneje kot običajno;
  • ima težave z odločanjem že v primeru preprostih odločitev;
  • težko obvladuje delo v šoli, težko sledi količini dela v šoli;
  • ima stalna občutja krivde in manjvrednosti;
  • se pritožuje nad fizičnimi bolečinami in težavami: ponavljajočimi glavoboli, bolečinami v trebuhu, slabostjo in drugimi težavami, ki nimajo jasnega vzroka;
  • ima večji ali manjši apetit kot običajno;
  • kaže spremembe v spalnem ritmu.

Kako lahko pomagate starši?

Ob prepoznavanju simptomov otrokove depresije je najprej potrebno dobro informiranje, sprejemanje in naklonjenost otroku. Dosledni, topli, podporni in ljubeči odzivi polni spoštovanja so ključni za uspešno zdravljenje in podporo. Za otroka si vzemite več časa, pogovarjajte se brez zunanjih motilcev (telefon, tv, druge osebe..). Poglobite se v osebne (odrasle) odnose in razrešite težave na odrasli ravni, da bo ostalo v odnosu dovolj prostora za otrokove rane, bolečine in otroški podsistem, ki nujno potrebuje odgovorne odrasle, ki omogočajo varnost in meje za varno navezanost in razvoj. Starši ste kot glavni zgled otrokovemu življenju. Otroku pomagajte, da poimenuje čustva, ki jih doživlja ali jih naj ponazori z igro, da se približate njegovemu psihičnemu svetu. Vzpodbujajte ga, da si zastavi cilje in spodbujajte optimističen pogled na svet. Spodbujajte zdrave navade pri sebi in otroku. Skrbite za ustrezno prehrano, kakovosten spanec, gibanje in omejite digitalno tehnologijo.

V kolikor presodite, da sami ne zmorete, naj bo prvi korak zdravljenja pregled pri zdravniku. Ta najprej izključi nekatere bolezni in zdravila, ki lahko povzročijo depresiji podobne simptome, nato postavi diagnozo in začne z zdravljenjem. Pri tistih, ki imajo blago obliko depresije, lahko učinkuje že samo psihoterapija – pogovor in svetovanje, zmerno in hudo izražene depresije pa je potrebno zdraviti z zdravili. Na voljo smo otrokom in staršem, da skupaj nagovorimo čustvena stanja, ki otežujejo vaše vsakdanje življenje. Dosegljivi smo na info@julius.si ali na telefonu: 041 737 666.

KAKO VPLIVA DRUŽBENA NESTRPNOST NA POSAMEZNIKA

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Marx: »ljudje ustvarjajo zgodovino, vendar ne v pogojih, ki bi si jih sami izbrali«. Ljudje se rodimo v določenih okoliščinah in pogojih, kjer so nam določene stvari dane. Ljudje smo akterji v družbi kjer je potrebno vedeti in razumeti, kaj je mogoče v danih okoliščinah in nato stremeti k spremembam.

Družba je sestavljena iz posameznikov, med katerimi vsak poseduje svoje osebnostne lastnosti in značilnosti, ki ga ločijo od ostalih. Niti dve osebi na svetu si nista popolnoma enaki. Zato je za funkcioniranje družbe ključnega pomena strpnost, ki je temelj vsake skupnosti in brez katere bi bilo sobivanje ljudi nemogoče.

Po definiciji strpnost pomeni sposobnost mirnega sožitja med osebami ali s skupnostmi, ki živijo po verskih, etičnih in političnih pravilih, ki so si različna ali celo nasprotna. Strpnost lahko preprosto razložimo  kot zmožnost sprejemanja različnosti. Kar pomeni živeti in pustiti drugim, da živijo.  Pomeni ravnati z drugimi tako, kot bi si želel, da oni ravnajo z nami. Strpen človek je umirjen in spoštljiv do soljudi, ki so mu različni naj je to v narodnosti, spolu, mišljenju, čustvovanju, videzu, kulturi, veroizpovedi … Pomeni  imeti zavedanje, da si vsi zaslužimo biti obravnavani s spoštovanjem, zato moramo spoštovati vse ljudi okoli sebe.

V nestrpnost nas vodijo strah in predsodki, ki največkrat izvirajo iz nepoznavanja, neznanja, manjka empatije, sočutja in stika.  Predsodki se navadno oblikujejo s posnemanjem in prevzemanjem splošno sprejetih dognanj, da je nekaj čudno, drugače, nenaravno in zato napačno ter neprimerno. Napačne informacije, generalizirane negativne izkušnje, družinska prepričanja, mnenja prijateljev ter znancev in medijsko odmevne novice povzročajo, da se iz posplošene sodbe, iz stereotipa, začnejo razvijati predsodki. Konflikti v zgodovini kažejo, da so iz majhnih sporov pa do največjih vojn, nastali kot posledica nestrpnosti. Zgodovina je prav tako dokaz, da nestrpnost temelji na strahu in nevednosti.

Nestrpnost v splošnem pomeni ne sprejemajoč, sovražen odnos do posameznika ali do skupine ljudi, do katerih imamo odklonilno negativno mnenje, ki temelji na predsodkih, strahu obsodbah, podcenjevanju, zamerah, zavisti, stereotipih, seksizmu, rasizmu in podobnem. Pojavlja se v različnih oblikah, ki niso vse enako očitne, zato ostajajo nekatere skrite oz. slabo prepoznane.

Nestrpnost pomeni tudi nespoštovanje prepričanj in drugih praks življenja ljudi. Pomeni, da se nekatere posameznike, skupino ali družbo obravnava drugače zaradi religioznih prepričanj, seksualnosti, rase ali celo zaradi drugačnih glasbenih okusov, obleke ali las. Še posebej nevarna je oblika nestrpnosti, ko gre za preprečevanje mešanja kultur v imenu nekakšne enotne nacionalne identitete. Z nestrpnostjo označujemo tudi ideje in prepričanja, ki vključujejo podrejanje drugih, ali je njihov cilj preprečiti njihovo polnopravno udeležbo v družbi z razglasitvijo takšnih, kot neustreznih, barbarskih, lenih, nemoralnih, neumnih, celo kriminalnih in nevarnih za ostalo prebivalstvo. Najlažji obrambni mehanizem, ki ga človek razvije, ko pride v stik z nečim, kar mu ni domače ali mu povzroči neudobje, je napad in sovraštvo, ki pa se v vsakdanjem življenju kaže v obliki žaljivk, obsojanja in celo nasilja.

Sociologi in psihologi razlikujejo med odkrito in prikrito nestrpnostjo. Raziskave namreč kažejo, da človeški predsodki, obsodbe in stereotipi do drugačnih ne izginjajo, ampak  se skrijejo in izražajo na drugačen, bolj zamaskiran način. Eden izmed teh je ignoranca, izločitev, osamitev, nestrpnost na družbenih omrežjih in podobno.

Toda ko razmišljamo o problemu nestrpnosti, govorimo predvsem o strahu. Strahu pred spremembami, strahu posameznika pred drugačnim in neznanim, strahu pred ranljivostjo in stikom s pristnostjo drugega. Širše govorimo o strahu pred družbo, ki ni strogo tradicionalna in izgublja konvencionalnost, pred tujci, pred drugačnostjo, pred identitetno krizo, pred izgubo svobode, pred krizo vrednot, pred izgubo miru in varnosti, pred nazadnjaštvom in hkrati pred novostmi. V sicer plemeniti težnji, da bi izkoreninili nestrpnost, se vse pogosteje dogaja, da je tudi najmanjše odstopanje od novega splošnega družbenega konsenza, kaj je med ljudmi še sprejemljivo in kaj že označeno z oznako diskriminacije, dovolj za označitev posameznika kot nestrpneža. Toda nepremišljeno in hkrati neprizanesljivo opredeljevanje ljudi za nestrpneže, ker se njihova mnenja ne skladajo s pričakovanim ali so drugačna od »normalnih«, ni rešitev za izboljšanje medosebnih odnosov, niti ne prispeva k odpravi nestrpnosti ter ne pripomore k večji složnosti med ljudmi. Molčeči človek, ki v strahu ne izraža svojega mnenja, vedoč, da bo to med ljudmi sprejeto negativno, celo sovražno, ne bi smel biti cilj ali želja družbe. Nesoglasje in pomanjkanje dialoga med nestrpneži in vsemi tistimi, ki to niso, tako samo še poglabljata krizo vrednot.

Zato je najpomembnejša in najboljša rešitev za boj proti nestrpnosti najprej sprejemanje sebe in svojih osebnostnih lastnosti, spoznavanje in empatija drugih, poglabljanje ranljivosti v odnosih in iskrenost, medsebojna solidarnost, sprejemanje in izobraževanje.

Za pomoč pri soočanju z nestrpnostjo smo vam na voljo v obliki terapevtskih srečanj po predhodni najavi na: info@julius.si ali na telefon:  041 737 666.

KAKO PSIHIČNO POČUTJE VPLIVA NA POSAMEZNIKA IN OKOLICO

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Kaj sploh je psihično počutje posameznika in kaj pomeni duševno zdravje posameznika?

Vsaka psihična stiska, žalost, bolečina, zaskrbljenost, stres ali jeza še ne pomenijo, da imate psihične težave ali je v nevarnosti vaše psihično zdravje. Vsak posameznik se rodi z osnovnimi čustvi (strah, sram, gnus žalost, jeza, veselje), ki niso slaba ali dobra- čustva samo so. In vsa imamo z namenom, da nam pomagajo, nas ščitijo in nas vodijo do izpopolnjenega osebnega življenja. Čustva so naš notranji kompas, ki nam pomaga pri doživljanju odnosov, razumevanju vedenj in dejanj posameznika.

Duševno zdravje zato ne pomeni samo odsotnost duševne bolezni, ampak se kaže prav v dobrih in izpolnjujočih medosebnih odnosih. Psihofizična kondicija zajema sprejemanje dnevnih naporov, sprememb v življenju posameznika, stresa, dolgotrajne vitalnosti, življenjske moči in voljo do dela ter medsebojnega povezovanja. Duševno zdravje je povezano z počutjem in vpliva na posameznikovo razmišljanje, komunikacijo, povezovanje, rast, razvoj, prilagodljivost, iznajdljivost, obvladovanje stresorjev in naporov ter neželenih in neprijetnih dogodkov, ki se zgodijo skozi življenje. Hkrati sta duševno zdravje in počutje  odvisna od posameznikove osebnosti in njegovega vedenja, ter okolja v katerem živi.

Kakšna je posameznikova psihofizična kondicija, koliko je prilagodljiv in sposoben sprejemati spremembe in okoliščine v katerih živi je pogojeno z njegovo psihično osebnostno strukturo. Odvisno je, v kakšni dinamiki je posameznik živel, v kakšni družini je rasel, kakšne odnose je podoživljal in kdo je bil njegov vzgled. To ne pomeni, da je preteklost vzrok ali celo izgovor za posameznikovo nesrečo ali nefunkcionalne odnose, saj je kot polnoletna/odrasla oseba vedno odgovoren zase, za svoje počutje, svoje odločitve, svoje načrte, poti. Zaplete se, ko se zaradi nerazrešenih preteklih travm, odvisniških odnosov, raznih duševnih motenj in sedanjih odvisnosti, posameznik ne zmore jasno videti in preživlja svoje življenje iz dneva v dan kot avtomatiziran robot, brez samorefleksije in spraševanja o lastnem počutju, mnenju, doživljanju, občutkih, odločitvah..

Osebnostno manj močne in odporne nas dela:

  • Pretekli nefunkcionalni odnosi, ki niso bili nikoli naslovljeni, razrešeni in predelani;
  • Izkušnje, ki jim nismo bili kos in so pustile pečat;
  • Odvisnosti, ki jih ne priznamo in ne razrešimo;
  • Sodobna naravnanost družbe v pozitivizem, kjer se poveličuje občutek »zmeraj biti srečen in zadovoljen«, vsi ostali občutki so pa nezaželeni;
  • Nepotrpežljivost, saj vse pričakujemo in želimo takoj. Vsako čakanje in neprijetnost se dojema kot neznosna, in vsak neprijeten občutek je slab. Velika nevarnost pri tem je prav to, da je to mišljenje zelo razširjeno in zavajajoče. Saj je rešitev v sprejemanje, soočenje in predelava proces, ki nas pripelje do nekega psihično zrelega cilja;
  • Prevelika pričakovanja do življenja in samih sebe, kar nas oddalji od sedanjosti in trenutkov, kjer imamo največ moči in potenciala. Hkrati se strogost stopnjuje in nezadovoljstvo veča, saj nikoli ni dovolj;
  • Perfekcionizem, je še ena past, kjer je želja po »biti popoln na vseh področjih« novodobni družben standard, ki zapoveduje nedosegljive ideale;
  • Negotovost in spremembe, ki so realno del vsakega posameznika;
  • Preveč informacij, saj smo dnevno bombardirani z vse preveč informacijami in možnostmi, ki jih nikakor ni mogoče vseh sprejeti, procesirati in predelati. Več je izločevanja, več občutka izbire kar povzroča občutke izgube na drugi strani. Največkrat so informacije tudi negativne, kar podzavestno prav tako vpliva na dojemanje samih sebe in okolja v katerem živimo;
  • Življenje je postalo »načrt/projekt/produkt«, kjer se vedno več ljudi peha za višjimi cilji, novimi načrti, nenehno iskanje zaposlitve in dela, ne znamo pa se več ustaviti. Samo biti, doživeti trenutek, doživeti srečanje, doživeti praznovanje in se samo prepustiti času, miru, občutku…

Kaj lahko storimo zase, za dobro počutje, dobro psihofizično kondicijo ter  duševno zdravje?

  • Najprej moramo znati sprejemati in ceniti sebe in druge;
  • graditi pristne, varne in spoštljive medsebojne odnose;
  • biti dejavni v aktivnostih in delu, kjer lahko ob lastni sposobnosti gradimo občutek samopotrditve in osebnega smisla;
  • Prepoznavanje in ovrednotenje lastnih občutkov, misli, vedenja in dejanj;
  • Učiti se novih veščin, ustvarjati;
  • Naučiti se počivati in sproščati;
  • Skrbimo za uravnoteženo prehrano in telesno aktivnost;
  • Znati prositi za pomoč.

Zdravje je eno in edino. Telesno in duševno zdravje predstavlja eno izmed glavnih človekovih vrednot. Zavedati se je potrebno, da je skrb zase in lastno počutje ključno, da lahko uspešno in dobro funkcioniramo ter gradimo pozitivne odnose, vzorce in vedenja. Človekovo delovanje je vedno kompleksno, zanimivo in polno neodkritih potencialov, ki jih vedno znova odkrivamo. Čustvena prožnost je spremenljiva lastnost, ki se v kontekstu razvoja in okolja da preoblikovati. Za raziskovanje sebe, svojih vzorcev in bližnjih odnosov se lahko udeležite tudi individualne terapije. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na: 041 737 666.

SOOČANJE S STRESOM IN TESNOBO OB UPOKOJITVI

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Upokojitev predstavlja enega izmed pomembnejših mejnikov v življenju posameznika – prehod iz delovno aktivnega v delovno manj aktivno obdobje. Pri tem  so tudi izjeme, saj se nekateri posamezniki kljub upokojitvi še vedno ukvarjajo z raznimi deli – priložnostnimi, honorarnimi, prostovoljnimi. Na upokojitev lahko gledamo kot na obdobje, ko ima posameznik več prostega časa. Več časa ima torej za sprostitev, za pridobivanje novih izkušenj, pa tudi za uporabo dobrin, izobrazbe, znanja ter športnih, kulturnih in drugih storitev.

Starost je pri vseh bitjih neizbežno življenjsko obdobje. Vsak si želi, da bi se normalno staral brez večjih pretresov. Pri mnogih je tako staranje spontan proces. Nekateri pa se s starostnimi spremembami težko soočijo in jih prenašajo kot breme in stres. Življenjska doba se podaljšuje, delež starejšega prebivalstva pa v Sloveniji hitro raste. Visoka starost je lahko velik dosežek, hkrati pa velik izziv za družbo in posameznika. Starost pride sama od sebe, toda to ne pomeni da je kakovostna starost. Na kakovostno starostno obdobje se je treba zavestno pripravljati že v srednjih letih. Gre za podobno pripravo, kot je šolanje v mladosti. Ne da se vsega naučiti v naprej, temveč sproti, kar pomeni, da smo sproti sposobni sprejemati vse spremembe in življenjske razmere. Kakovostno starost omogočajo zdravstveni, socialni, vedenjski in psihološki dejavniki. Zdravstveni so primarni, saj človek, ki preživlja starost z boleznijo ne doživlja enako kakovostne starosti, kot posameznik, ki je razmeroma zdrav. Velja pa tudi obratno, ni nujno da bo starost kakovostna samo, če bo posameznik zdrav, saj ga morajo spremljati tudi dobro počutje, zadovoljstvo in dobri socialni odnosi. Vsi dejavniki se medsebojno prepletajo in imajo vpliv drug na drugega.

Meja, kdaj se bi naj posameznik začel pripravljati na starost je težko določljiva. Nekateri menijo da je ločnica okrog petdesetega leta, pri ženskah menopavza, pri moških pa se začuti predvsem psihično in fizično upadanje življenjske moči in zmanjšana koncentracija. Neizpodbitna prelomnica pa je tudi upokojitev. Upokojitev je dogodek, ki spremeni dnevni in življenjski ritem posameznika. Po navadi se novi upokojenci soočajo z novonastalo praznino, ki jo povzroči višek prostega časa. Gre se predvsem za porušen dnevni ritem, zato je zelo pomembno, da si ob upokojitvi posameznik  le tega ponovno vzpostavi. Koristno je, da  nameni čas dejavnostim, ki so ga skozi leta osrečevale in navdihovale ali pa si poišče nove dejavnosti, ki mu bodo sedaj prinašale zadovoljstvo, nove znance in prijatelje.

   

Priprava na upokojitev in starost naj bo celovita, kar pomeni, da posameznik reflektira svojo življenjsko pot, hkrati pa ozavešča svoje najpomembnejše odnose in dogodke, ki so mu krojili življenje. Zavestno analizira spremembe, ki so ga pripeljale do tega trenutka, spremembe, ki se dogajajo v telesu in psihi, ter okoliščine v katerih znajde. Upokojitev pomeni veliko več, kot le opustitev službe, dela in delovnih navad. Predstavlja namreč sprejemanje nove družbene vloge, ki se kaže v spremembi življenjskega ritma, spremembi vedenja, drugačnimi odnosi med bližnjimi, spremembi ekonomskega statusa in v premiku interesnih dejavnosti k vsakdanjim dejavnostim. Sprejeti svojo starost in upokojitev pa marsikomu predstavlja večji problem.

Težave se pojavijo v povezavi z naslednjimi spremembami:

  • Nov življenjski ritem (delovni čas, postane prosti čas);
  • Odnosi se spremenijo (pogosto se zmanjša socialni stik, ali se prepozna ohlajen odnos v partnerskem odnosu, soočanje z umrljivostjo in minljivostjo);
  • Ekonomski status (sredstva za preživetje so navadno manjša, opira se na prihranke);
  • Občutek lastne vrednosti (pojavijo se vprašanja o smislu življenja, ocenjujejo se življenjske odločitve, tehtajo se nove možnosti, pojavijo se občutki strahu v povezavi s smrtjo, minljivostjo…);
  • Zdravje (telesno in psihično počutje, skrb zase, zdrava prehrana, pregledi…)

Psihično se je treba na upokojitev pripravljati več let, vsak na svoj način. Upoštevati je potrebno individualne spremembe na psihičnem področju, včasih se te kažejo kot hitra utrujenost ob duševnem delu ali v večji čustveni labilnosti. Ni dovolj, če so priprave na starost le na finančnem področju, skrbeti je treba tudi za socialne stike, ohranjanje pristnih in toplih medsebojnih odnosov, vzdrževanje partnerskega odnosa, prijateljskih stikov, imeti interesne dejavnosti, osmisliti svojo življenjsko vodilo in smisel. Tukaj pride še bolj do izraza prav kakovost življenja, ki smo jo vzpostavili v družinskem krogu, nivo komunikacije, sodelovanja, osebne svobode, avtentičnosti, solidarnosti do drugih in splošno gledano medčloveški stiki. Saj so medčloveška razmerja in socialna mreža tisto, kar pomaga, da ohranjamo svoje potrebe zadovoljene.  Prav tako kakšno kulturo zdrave prehrane, gibanja, zdravja smo prevzeli in osvojili.

Upokojitev težje prenašajo osebe, ki so rade delale in tisti, ki jim je delo predstavljajo smisel življenja. Ti lahko doživijo hud stres, dolgotrajno depresijo ali celo upad duševnih funkcij zaradi težkega spoprijemanja z upokojitvijo. Na drugi strani pa drugi čutijo blagoslov, da bodo lahko svoj čas končno posvetili hobijem in bližnjim ter tako vstopili v prijetnejše in počasnejše življenjsko obdobje.

Moški se ob upokojitvi večkrat težje soočajo z vsemi spremembami, imajo izbruhe togote, so nedružabni in pogosteje posegajo po alkoholu ali omami. Medtem ko je navadno za ženske, ta prehod lažji, saj so običajno tesneje povezane z družinskim življenjem in navadno hitro obnovijo ohlajene odnose in vezi.

Za lažjo premostitev in soočanje s spremembami se lahko obrnete tudi na nas. Skupaj bomo odkrivali tančice vašega življenja in iskali smisel, ki vas bo vodil do kakovostnejšega preživljanja vašega starostnega obdobja. Pišete nam lahko na info@psihotepraija-julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.