10 PRAVIL ZA BOLJŠI SPANEC

Spanje je fiziološka funkcija, ki je nujno potrebna tako za telesno kot mentalno zdravje. Dolgoročno pomanjkanje spanja vodi v različne nevšečnosti in bolezni. Kakovosten spanec pomeni, da zvečer zaspimo v manj kot 30 minutah po tem, ko smo ugasnili luči, da se ponoči malo prebujamo in se zjutraj zbudimo spočiti ter z lahkoto opravljamo dnevne aktivnosti. Študije so pokazale, da smo, kadar smo nenaspani, bolj razdražljivi, težje funkcioniramo in prenašamo obremenitve tako na delovnem mestu kot tudi v domačem okolju.

Vemo, da ima spanje pomemben vpliv na naše fizično počutje. Kako pa je z vplivom na naše kognitivno funkcioniranje? Spanje dobro vpliva na naše počutje, spomin in koncentracijo. Med spanjem se organizira naš spomin, utrdi se naučeno in izboljša koncentracija. Učinkovito in optimalno spanje, predvsem v REM fazi, vpliva na naše razpoloženje, čustva, socialne interakcije in na možnost odločanja¸ pomanjkanje pa se v veliko primerih  kaže v razdražljivosti. Ali ste vedeli, da so vedenja, ki botrujejo pomanjkanju spanja pri voznikih podobna tistim, ki se kažejo pri ljudeh, ki vozijo pod vplivom alkohola? Spanje pa med drugim vpliva tudi na imunski in živčni sistem ter telesni razvoj. Ob pomanjkanju spanca imunski sistem oslabi, telo postane bolj občutljivo za infekcije in obolenja, spanje je tudi čas, ko se obnavlja živčni sistem. Prek nevronov potekajo tako impulzi na zavedni, kot je na primer gibanje telesa, kot nezavedni ravni, kot sta na primer dihanje in prebava. Najbolj je znano izločanje hormona rasti med spanjem, ki je nujen za rast otrok, je pa tudi ključen pri obnavljanju mišic.

Spanje pomaga pri utrjevanju in ohranjanju spomina ter pri učenju, še posebej pri utrjevanju proceduralnega spomina, ki nam omogoča učenje različnih spretnosti in veščin. Spanje možganom omogoča, da ponovno obdelajo že naučene informacije, tako da se utrdijo in ohranijo. Ptice, na primer, med spanjem »prepevajo« in s tem ponavljajo pesmi, kar jim jih utrdi in ohrani v spominu. Določenim vrstam učenja koristi tudi kratek dremež čez dan, saj se namreč zaradi omejenih kapacitet naših možganov včasih počutimo utrujene; tako nam namreč telo sporoča, da potrebujemo pavzo in s tem sprostimo napetost ter posledično možgane pripravimo na sprejem novih informacij; s spanjem se le te obnovijo in utrdijo.

Strokovnjaki za doseganje boljše kvalitete spanca izpostavljajo naslednja pravila:

  1. Vedno pojdite spat in se zbujajte ob isti uri (tudi konec tedna) – če hodimo spat in se zbujamo ob isti uri, se telo hitro navadi na takšno uro. Na ta način bomo vzpostavili ustrezen spalni vzorec.
  2. Redno se gibajte; svetuje se redna telesna aktivnost podnevi in če je mogoče, na svežem zraku in v naravi; pomembno pa je vedeti tudi, da intenzivna telesna dejavnost neposredno pred spanjem lahko vpliva na slabšo kvaliteto spanca.
  3. Izogibajte se raznim pijačam, ki vsebujejo kofein (kava, pravi čaji, nekatere gazirane pijače, npr. kokakola). Če želimo dobro spati in imeti dober naslednji dan, se prav tako se odsvetuje uživanje cigaret ali alkohola tik pred odhodom v posteljo.
  4. Izogibajte se hrani, ki destimulira spanje. Večerni obrok naj bo lahek in vsak dve uri pred spanjem. Priporočajo pa se npr. toplo mleko, polnozrnate žitarice z manj sladkorja, banana, kamilični čaj, pa tudi solate, špinača, losos ali npr. tofu.
  5. Sprostite se; izogibajte se nasilnim, grozljivim ali akcijskim filmom pred spanjem oz. vsemu, kar bi vas lahko razburilo. Pomagate si lahko z dihalnimi tehnikami, tehnikami sproščanja, tudi s tiho, pomirjujočo glasbo.
  6. izogibajte se močni svetlobi, kot npr. računalniškim in televizijskim ekranom. Strokovnjaki svetujejo, da se tovrstni svetlobi začnemo izogibati že do dve uri pred spanjem.
  7. Izogibajte se poležavanju in dremežu čez dan; pomembno je, da v postelji ne ostajamo tudi takrat, kadar smo budni. Čas, ki ga preživimo v postelji, naj bo čim bolj enak času spanja.
  8. Izogibajte se opravljanju zahtevnih nalog pozno v noč; visoke obremenitve ali naloge, ki od nas zahtevajo veliko mero truda, nas napolnijo z adrenalinom, ki spodbuja stanje budnosti in upočasni naš proces uspavanja.
  9. Potrebno je zagotoviti primerno spalno okolje, kar pomeni, da mora biti prostor primerno vlažen in prave temperature. Najprimernejša temperatura v spalnem prostoru je za odraslega človeka med 16 in 18 stopinjami Celzija.
  10. Če želimo spati dobro, je pomembno, da spimo v temi, z zatemnjenimi okni, zjutraj pa je obratno; želimo se zbuditi ob močni svetlobi, saj nam omogoča boljše funkcioniranje čez dan.

Marsikomu se zdi, da je spanje potrata časa, ki pa ga v današnjem času primanjkuje. Pa vendar je osnovna človekova potreba, ki omogoča počitek, obnavljanje ter prinaša veliko prednosti tako za naše fizično kot tudi psihično blagostanje. V kolikor menite, da imate težave pri vzpostavitvi spalne higiene, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

POMEN GIBANJA ZA DUŠEVNO ZDRAVJE

Pogosto opozarjamo, da ima gibanje močen vpliv na kakovost življenja sodobnega človeka, saj je pomembno sredstvo pri uravnavanju celovitega ravnovesja. Vpliva tako na fizično kot tudi psihično blagostanje; ne le, da se po izvajanju telesne aktivnosti počutimo bolje, bolj umirjeno in razbremenjeno, redno gibanje lahko globinsko vpliva ne le na naše fizično počutje, temveč tudi na mentalno – stres, občutke negotovosti,… skratka, vse tisto, s čimer se v današnjem hitrem tempu življenja (pre)pogosto srečujemo.

Rekreativna telesna aktivnost je namenjena obnovi ravnovesnega stanja ter razvijanju potencialov zdravega življenja in vedenja. Glede na dognanja psihoterapevta Trivedija lahko minimalno tri aerobne vadbe tedensko, trajajoče med 45-60 minut, pomagajo tudi pri izboljšanju kronične depresije. Učinki se začno kazati nekje po štirih tednih, in v kolikor je ta vadba kontinuirana, lahko po približno desetih tednih dosežemo izboljšanje, ki v nekaterih pogledih presegajo tudi delovanje antidepresivov.

Pomanjkanje telesne aktivnosti, poleg škodljivih učinkov na fizično zdravje in imunski sistem, vpliva tudi na posameznikovo psihično zdravje in počutje. Življenjski slog se odraža na samopodobi, čustvenih in razpoloženjskih stanjih, osebnostnih lastnostih, motivaciji in stopnji stresa. Koristni učinki ukvarjanja s telesno vadbo se kažejo tudi na oblikovanju splošne motivacije za doseganje življenjsko pomembnih ciljev in ustreznega vrednotnega sistema, pomagajo pri zmanjševanju stresa pri odraslih ter pri ponovnem vključevanju starostnikov ali bolnikov v socialno življenje, hkrati pa vplivajo na doseganje zrelosti na vseh področjih (v socialnem, čustvenem, intelektualnem in moralnem funkcioniranju).

 Zakaj telesna aktivnost vpliva na dobro duševno ravnovesje? Na ta odgovor lahko odgovorimo s tezo, da gre pri telesni vadbi v večini primerov za igrivo in sproščujoče gibanje, ki omogoča tako telesno kot duševno sprostitev. Prva je tako pogoj drugi in obratno, kar pa je  ključen pomen pri zmanjševanju stresa in tesnobe (anksioznosti). Govorimo namreč o antidepresivnem učinku, saj vadba telo spodbudi k tvorbi endorfinov in enkefalinov, telesnih naravnih hormonov za dobro počutje. Že samo osredotočanje na vadbo, ki jo izvajamo, omogoča odmik od trenutnih skrbi. Vendar pa je ideja, da lahko telesna vadba pomaga pri našem mentalnem zdravju, v predvsem zahodnem svetu zaradi distinkcije uma in telesa nekoliko težje razumljiva. A pomembna ni le za ohranjanje dobrega mentalnega zdravja, temveč pomaga tudi pri lajšanju kroničnih duševnih bolezni. Kaže se, da je gibanje v mnogih primerih primerljivo farmakološkemu zdravljenju, predvsem pri stanjih, kot so blaga do zmerna depresija, demenca in anksioznost, s svojim vplivom pa lahko doseže tudi zmanjšanje kognitivnih težav pri shizofreniji. Telesna vaja neposredno vpliva na možgane in redna poveča obseg določenih območij v možganih; deloma z boljšo oskrbo s krvjo, ki izboljšuje zdravje nevronov, deloma pa s povečanjem nevrotopfnih faktorjev in nevrohormonov, ki podpirajo nevronsko signalizacijo rast in povezave med njimi. Za duševno zdravje je ključnega pomena hipokampus – področje možganov, ki sodeluje pri tvorbi in delovanju spomina, čustev, regulacije in učenja.

aktivnost Telesno in duševno zdrav človek je seveda bistveno bolj pripravljen za vsakodnevno borbo s stresom. Izsledki številnih raziskav so v zadnjih desetletjih razkrili ugodne učinke telesne aktivnosti na človekova emocionalna stanja. Pozitivno vpliva predvsem na osebnostne lastnosti, povezane s psihično ali emocionalno trdnostjo, odpornostjo na stres in soočanjem oziroma obvladovanjem stresa in problemov, prav tako pa povečuje sposobnost samoregulacije in samokontrole ter človeka v komunikaciji usmeri bolj navzven. Prav tako pa je v mnogih študijah moč zaslediti tudi pozitivne učinke posrednih dejavnikov, do katerih prihaja pri gibanju in prispevajo k psihičnemu blagostanju. Eden izmed takšnih je širjenje socialne mreže, saj mnogo posameznikov pri vključevanju v športne aktivnosti sklene veliko novih prijateljstev, spoznava nove ljudi in se vključuje v širšo socialno skupnost, kar posledično vpliva na boljše splošno počutje.

Raziskovalci menijo, da je za uvajanje nove aktivnosti v posameznikovo življenje ključnih prvih dvajset dni, po tem času pa naj bi se tako telo kot tudi naši možgani navadili na novo dejavnost. Seveda pa je potrebna tudi določena mera vztrajnosti in notranje motivacije. V kolikor menite, da bi potrebovali podporo pri vključevanju gibanja v vaš vsakdan ali vztrajanju ob tem, nam lahko pišete na info info@julius.si ali pokličite na 041 737 666, kjer boste skupaj s strokovnjaki

POMEN POZITIVNIH MISLI

Afirmacije ali avtosugestije so zaveden ali nezaveden proces, pri katerem sami sebe prepričamo ali si podamo neko misel. Pomeni »izvajanje principov sugestije na sebi preko samega sebe«. Praviloma afirmacije kreirajo pozitivne odzive in so namenjene krepitvi naših šibkih področij, vendar lahko v nekaterih situacijah povzročijo tudi neželene spremembe. Ni pomembno le, da znamo misel pravilno izbrati, temveč tudi, da vanjo verjamemo, saj lahko le na ta način prispevamo h krepitvi našega zavednega in nezavednega sveta.

Afirmacije so koristne, saj lahko pomagajo priti do ohranjanja dobrega občutka oziroma vzdrževanja pozitivne naravnanosti. Vendar morajo biti upoštevana točno določena pravila. Najpomembneje je naslednje: afirmacije delujejo, ko jih uporabljamo kot opomnik za točno določeno prepričanje, idejo, naravnanost, ki jo zgradimo v sebi že pred tem. Torej jih ne uporabljamo zato, da bi preko njih spremenili neko stališče, temveč z namenom ohranjanja ali utrditve nečesa, kar nam je že blizu, oziroma v kar že verjamemo.

Če želimo k uporabi afirmacij pristopiti na pravi način, je potrebno najprej zgraditi in osvojiti prepričanje, v katerega neomajno verjamemo, potem pa afirmacijo uporabiti kot opomnik, ki nas vedno znova poveže s temeljnim prepričanjem, oziroma nas vrne v osnovno idejo, ki vedno nosi v sebi močan naboj. V tem primeru bomo sistematično krepili prepričanje, ki bo v  trenutku postalo tako močno, da bo kljubovalo tudi nasprotujočim stališčem. Če bomo dosegli to, potem nam tudi sam proces ponavljanja afirmacij ne bo predstavljal obveznosti, temveč način sprostitve. Torej, večkrat, ko si bomo povedali afirmacijo, bolje se bomo počutili. Bolje, kot se bomo počutili, večji navdih bomo imeli, da to energijo podoživljamo znova in znova. Če se bomo postopka lotili pravilno, se bodo izrečenim besedam pridružile tudi druge zaznavne oblike in občutki: lahko si bomo predstavljali sliko ali film, ki pooseblja afirmacijo, ob tem slišali zvoke, podoživeli prijetne občutke ali pa se spomnili podobnih občutkov iz preteklosti. Čez čas nas bo lahko že sama misel na afirmacijo tako posrkala v notranji svet, da se bomo lahko v nekaj sekundah izgubili v njem – in v prijetnih občutkih, ki jih prinaša s seboj.

V vsaki situaciji najdite pozitivno trditev in sčasoma boste oblikovali pozitivne miselne vzorce. A to ne pomeni, da morate negativne misli odriniti. Z negativnimi mislimi – prav tako kot z negativnimi čustvi – se je potrebno tudi soočiti. Potrebno se je naučiti ločiti, kdaj se je potrebno z negativnimi mislimi soočiti in kdaj jih je potrebno spremeniti v pozitivne misli.

Afirmacije seveda ne delujejo vedno. Pomembno je, da so pozitivne, izrečene v sedanjiku in resnične, oziroma takšne, da vanje resnično verjamemo. Če boste na primer zjutraj izrekali afirmacije, nato pa se preostanek dneva znašli v vrtincu negativnih misli, vam izrečene afirmacije ne bodo delovale. Druga stvar, ki je prav tako pomembna, pa je,  da si ne moremo lagati. Če si oseba, ki se ji upira pogled na lastno telo, govori, kako krasno postavo ima, se bo ob tem počutila še slabše, saj bo z vsakim izrečenim stavkom le priklicala – in tako poudarjala oziroma okrepila – svoj resnični odnos do telesa. V tem primeru se spopadeta zavestna misel, v katero želimo verjeti, ter dejansko stanje. Posledica je ravno nasprotna tisti, ki jo iščemo. Večkrat, ko si povemo »pozitivno misel«, bolj v sebi krepimo občutke sramu, krivde, obupa. Žal tukaj teorija, da neko misel osvojimo, če si jo le dovolj velikokrat ponovimo, ne deluje. Oziroma, deluje le v primerih, ko gre za neznane ali nevtralne stvari, do katerih želimo zgraditi določen odnos. V tem primeru ni nasprotnega pola, ki bi vlekel voz v drugo smer, zato lahko postopoma v sebi oblikujemo specifično stališče. Ko deluje nasprotujoča sila, pozitivno razmišljanje verjetno ne bo dovolj. Takrat potrebujemo močnejše orodje, s katerim bomo lahko kljubovali ukoreninjenim, velikokrat tudi nezavednim prepričanjem. Z vztrajnim ponavljanjem pozitivne misli lahko v najboljšem primeru dosežemo le, da do situacije postanemo nedoločni ali otopeli. Podobno kot packa na zidu, ki nam gre nekaj mesecev na živce, potem pa se nanjo nekako navadimo. Zato je potrebno afirmacije izbirati z veliko mero previdnosti.

Praktično vse veje sodobne psihologije priznavajo močan vpliv podzavesti na naše zavestno doživljanje življenja. Zato je toliko bolj pomembno, da le-te ne podcenjujemo in se skrbi zase lotimo na pravi način. Če se želite tudi sami spoznati z močjo afirmacij, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

 

 

SINDROM PRAZNEGA GNEZDA

Starši se z odhodom otrok od doma soočajo na različne načine. Nekateri so ponosni na svoje otroke, drugim se podre svet, vsem pa je skupno, da se soočajo z mnogimi različnimi občutki. Da se mešani občutki žalosti in sreče pojavljajo, je popolnoma normalno, z odselitvijo otrok od doma se namreč zaključuje pomembno obdobje, obdobje aktivnega starševstva.

V osnovi je ena izmed najpomembnejših nalog starševstva, da otroka tako osebnostno kot tudi čustveno opremijo otroka za samostojno življenje. V družinah, ki je v času odraščanja otroka gradila na avtonomnosti vsakega družinskega člana posebej in kjer so bili odnosi osrečujoči in niso temljili le na bivanjski in materialni odvisnosti, bo osamosvajanje otrok kot tudi sprejetje staršev lažje in lahko pomeni osnovo za bolj zrelo prijateljstvo med njimi.

Po drugi strani pa starši, ki jim ni uspelo razviti prave samostojnosti in avtonomije, osamosvajanje otrok lahko doživljajo kot ogrožajoče in nevarno. Na svoje otroke se lahko pretirano navežejo, bojijo se, da bodo z odhodom preveč ranjeni, zato se z odhodom le stežka sprijaznijo. S svojim obrambnim načinom vedenja na posreden, kot tudi neposreden način, otrokom sporočajo, da zavetje in varnost zagotavlja le popolna medsebojna odvisnost. V kolikor otroci nakažejo željo po osamosvojitvi, pa jih kaznujejo s svojo prizadetostjo, kar v njih pogosto vzbudi močne občutke krivde in podaljša čas odhoda. Tudi zelo dominantni starši z veliko težavo spustijo otroka izpod nadzora – navadno ga nase priklenejo z občutki negovosti in strahu, ki se pri mladih odraslih razvijejo zaradi nenehnega usmerjanja, navodil, kritik in rednih pohval.

Še posebej lahko »praznjenje gnezda« prizadene matere oziroma tiste matere, ki so svoja življenja usmerjale samo v vzgajanje svojih otrok. Pri teh se lahko pojavljajo globoki občutki žalosti in dlje trajajoča čustvena praznina, ki lahko resno ogrozi občutke lastne vrednosti in pomembnosti ter občutka potrebnosti oziroma koristnosti. Ob odhodu otrok je prizadeta samopodoba, ki je temeljila večinoma le na starševski vlogi in prepričanju, da je edino prava potrditev v dajanju in žrtvovanju. Starši, ki doživljajo tovrstne občutke, lahko zato v tem času doživljajo resno krizo. Prav tako ti starši le stežka razvijejo prijetne, zdrave in sproščene odnose s svojimi otroki, saj imajo občutek, da so jih ti zapustili.

Seveda odhod od doma predstavlja pomemben mejnik tudi za odraščajoče otroke. Odraščanje namreč vedno pomeni dvom in odločanje med varnostjo in svobodo. Po besedah Uletove so danes »mladi zamenjali svobodo za varnost«. Zato se mnogo mladih v času osamosvajanja srečuje s strahovi in skrbmi, ki se lahko prevalijo v anksioznost, ki jo pogosto spremlja doživljanje čustvenega neugodja, spoznavnih blokad, nemir ter izogibanje neprijetnim dražljajem. Poleg izogibovalnega vedenja se pri mladih pojavlja tudi pasivnost v sprejemanju odločitev, kar rezultira v podaljševanju mladostniškega sloga življenja daleč v trideseta leta, nesamostojnosti in tako materialni kot tudi čustveni odvisnosti od svojih staršev.

Sicer pa lahko obdobje praznega gnezda staršem prinese tudi možnost, da končno prisluhnejo željam, ki jih prej spričo svojih otrok niso mogli izpolniti in morda lahko pri tem pomagajo naslednji koraki:

  1. Dovolite si vzeti čas in ugotovtiti, kako se resnično spopadate s »praznenjem gnezda«.
  2. Bodite telesno aktivni, ukvarjajte se s športom, ki vas osrečuje in sprošča.
  3. Če ste prej dajali na stran določene odnose, je ta čas odličen za ponovno povezovanje v odnosih, ki so bili nekoč močnejši in jih pogrešate.
  4. Morda je sedaj idealen čas za hobije, kariero, izobraževanja, potovanja, nova prijateljstva – vse tisto, za kar prej ni bilo časa.
  5. S svojimi otroki ostanite v rednem stiku.
  6. Sprejmite otrokovo odločitev in čas, ko se je odločil oditi od doma, in tega ne primerjajte s svojo izkušnjo, temveč se osredotočite na to, kako mu lahko na njegovi poti v samostojnost pomagate.
  7. Poiščite podporo pri partnerju, prijateljih oziroma ljudem, ki so vam pomembni. Podelite z njimi, kako se počutite. Spremljajte svoje občutke – če boste opazili, da postaja prehudo, obiščite zdravnika.
  8. Osredotočite se na pozitivne plati in razmislite, v kaj lahko investirate dodaten čas in energijo.

Občutja žalosti in izgube ob odhodu otroka od doma so normalna. Če doživljate »sindrom praznega gnezda«, opazujte svoje odzive in njihovo trajanje. V kolikor imate občutek, da vas preplavljata anksioznost in zaskrbljenost in doživljate občutke žalosti in izgube smisla, ali vas skrbi, kako boste v prihodnosti sprejeli odhod otrok od doma, razmislite o tem, da bi poiskali strokovno pomoč. Pri predelovanju in razumevanju vaših občutij vam lahko pomagajo tudi strokovnjaki naše klinike. Kontaktirate nas lahko na info@julius.si ali 041 737 666.

DEBELOST KOT POSLEDICA STRESA

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je v letu 2003 stres razglasila za eno večjih nevarnosti za zdravje 21. stoletja. Po njihovih ocenah naj bi vsaka tretja oseba stalno trpela za simptomi stresa. Danes stres opredeljujemo kot situacijo alarma oziroma kot stanje posameznikove psihične in fizične pripravljenosti, da se sooči z obremenitvijo, se ji prilagodi in jo obvlada. Je reakcija celega telesa; gre za vrojen način prilagajanja okoliščinam, ki iz evolucijskega vidika organizem pripravi na boj ali beg. Pri vsakem odzivu na stres se v našem telesu sproži vrsta biokemičnih sprememb kot posledica izločanja stresnih hormonov, kot so na primer adrenalin, noradrenalin in kortizol. Potrebno je ločevati med pozitivnim in negativnim stresom. Kratkotrajen in ne pretirano intenziven stres lahko na človeka vpliva pozitivno; spodbuja tvorjenje novih spominov, kreativnega mišljenja, motiviranosti in dinamičnosti, medtem ko dolgotrajen ali intenziven ter ponavljajoč stres, ki ne omogoča vmesnega počitka ali obnavljanja organizma, utruja in vodi v izčrpanost. Stres torej s

am po sebi deluje pozitivno, saj nas aktivira, problematičen pa postane takrat, kadar le-temu ne sledijo faze razbremenitve, olajšanja in regeneracije. Današnje zahteve in način življenja na dnevni ravni sprožajo reakcije, ki so enake odzivom na hude stresne dogodke. Tako stres dandanes pomembno vpliva na delovanje telesa in naše splošno fizično in psihično funkcioniranje.

Številne študije, opravljene v zadnjih letih, so pokazale, da trajnejše, slabo obvladljive obremenitve in pritiski škodujejo posameznikovemu tako psihofizičnemu zdravju, kot tudi počutju, pri čemer običajno pritiski okolja nimajo tako velikega pomena kot posameznikove karakteristike in njegov način obvladovanja le-teh, a kljub vsemu pomembno prispevajo predvsem k pojavu psihosomatskih motenj in bolezni. Predvsem psihosomatske bolezni in motnje so pogosto posledica trajnejših stresnih stanj in situacij, spremenjenih življenjskih navad in sloga, vprašanje stresa pa postaja vedno bolj pomembno  tudi pri kroničnih boleznih, kot so sladkorna bolezen, revmatizem, stanje po možganski ali srčni kapi, rakaste bolezni in tudi debelost.

 

Na svetu je že več kot milijarda debelih ljudi, kar pomeni, da ima preveč kilogramov vsak peti Zemljan. Na slovenskem območju je prekomerno prehranjenih 54,6 % odraslih v starostnem obdobju med 25. in 64. letom, kar 15 % vseh pa je debelih (Planinec, 2014).

Vzroki debelosti so številni in so v mnogih primerih komorbidni, kar pomeni, da bi tudi zdravljenje moralo potekati večfaktorsko – ne le z medicinskega vidika, temveč tudi psihološkega. Študije kažejo, da že v otroštvu na razvoj debelosti pomembno vplivajo psihosocialni dejavniki, v odraslosti pa jim pripisujejo še veliko večji pomen. V odraslosti poleg spremenjenega načina življenja, ki od nas ne zahteva velike mere aktivnosti ter pogosto prekomernega hranjenja na pojav debelosti vplivajo tudi psihološki dejavniki, kot so na primer stanja kroničnega stresa in nerešljivih frustracij, ki lahko pri posameznikih vodijo v občutke obupa ali žalosti, ti pa v prekomerno uživanje hrane in s tem v debelost.

Težko potegnemo vzročno-posledično povezavo med občutki preobremenjenosti ali depresije in debelostjo. V psihoanalizi na primer debelost običajno pripisujejo simbolnemu dejanju prehranjevanja, prekomerno telesno težo pa navadno povezujejo z zunanjostjo nevroze, povezane z depresijo, krivdo in tesnobo. Prav tako je možno debelost povezati z določenimi čustvenimi konflikti v ozadju ali z drugo predhodno duševno motnjo. Če še nadaljujemo, številne študije tudi dokazujejo, da obstaja pomembna povezava med občutki depresivnosti in debelostjo. Seveda se tukaj poraja vprašanje, kaj vpliva na kaj. Ali lahko prekomerna teža vodi v depresijo ali je depresija razlog za pridobivanje kilogramov? Raziskovalci ugotavljajo, da sta odgovora na obe vprašanje najverjetneje »da«. Povečan apetit, zmanjšana telesna aktivnost in debelost so lahko simptomi depresije, takšni posamezniki se tudi zelo redko samoiniciativno gibajo ali ukvarjajo s športom, pogosto pa uteho iščejo v hrani in se lahko prenajedajo. Na drugi strani pa že v otroštvu debelost vodi v posmehovanje in izključitev iz socialnega kroga. Vse to lahko povzroča težave s samopodobo in samospoštovanjem ter socialno izolacijo, ki se nadaljujejo tudi v odrasli dobi. Tako prekomerna teža predstavlja glavni vir nezadovoljstva, žalosti, obupa in frustracij na različnih sferah posameznikovega življenja, vse to pa lahko ob dolgotrajni prisotnosti omenjenih simptomov vodi v depresijo.

Debelost je bolezen, ki se pojavlja zaradi različnih vzrokov. Pri soočanju z njo se je potrebno zavedati, da zdravljenje ne sme bazirati le na izgubljanju telesne teže, temveč tudi na psihološkem procesu, ki omogoča drugačen pogled na bolezen, spodbuja izboljšanje kvalitete življenja in vzpostavljanje zdravih navad, kot so fizična aktivnost, bolj pozitivna samopodoba ter bolj zdrave prehranjevalne navade. S strokovnimi pristopi in tehnikami lahko ob celostni obravnavi dosežete velike spremembe. Če menite, da bi potrebovali podporo pri doseganju bolj zdravega življenjskega stila, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

 

SAMOPODOBA

Samopodoba predstavlja eno temeljnih področij osebnosti in je organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da:

  • jih posameznik v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah pripisuje samemu sebi,
  • tvorijo referenčni okvir, s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje,
  • so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika,
  • vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja in
  • so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov, nekakšne membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepušča le tiste vsebine, ki so za posameznikov jaz sprejemljive (Kobal Grum, 2017).

V številnih raziskavah se strinjajo, da je samopodoba strukturirana, torej sestavljena iz večjega  števila področij, ki so v hierarhičnem odnosu in naraščajo z zorenjem. Glavni konstrukti, ki naj bi predvsem v času mladostništva sestavljali posameznikovo samopodobo, so: telesna, socialna, čustvena in akademska samopodoba. Telesna samopodoba vključuje prepričanja in sodbe o lastni telesni privlačnosti, pri čemer prihaja do primerjave videza z drugimi, socialna samopodoba obsega predstave in prepričanja  o kakovosti odnosov z drugimi – še posebej z vrstniki istega in nasprotnega spola, sposobnost sklepanja prijateljstev ipd. Čustvena samopodoba zajema zaznave in prepričanja o lastni sposobnosti izražanja in obvladovanja čustev, akademaska pa predstave o lastnih sposobnostih in dosežkih na različnih področjih.

V različnih življenjskih obdobjih se posameznik srečuje z različnimi prioritetami, na podlagi katerih se oblikujejo konstrukti samopodobe (Kobal idr. 2003). Posameznik ima torej v različnih obdobjih svojega življenja različno samopodobo in področja le-te glede na posameznikov vrednostni sistem naraščajo, se manjšajo in tudi spreminjajo.

Človek, ki ima pozitivno samopodobo:

  • se spoštuje, si zaupa in se ceni;
  • si postavlja cilje in si prizadeva, da bi jih dosegel;
  • sodeluje z drugimi, jih sprejema in ima prijatelje;
  • se ne umika pred težavami, ampak jih poskuša reševati;
  • je pri svojih odločitvah samostojen, ne potrebuje odobravanja drugih;
  • se lažje prilagaja spremembam;
  • prevzema odgovornost za svoje vedenje;
  • prepoznava, sprejema, izraža in uravnava svoja čustva ter je večinoma dobro razpoložen.

Z zaposlitvijo in osamosvajanjem ter s sprejemanjem različnih družbenih vlog se oblikuje samopodoba odraslega. Delovno mesto kot pomemben del našega življenja ključno vpliva na posameznikovo samopodobo. Študije kažejo, da je bolj odgovorno delo povezano z bolj pozitivno samopodobo in samospoštovanjem; velja pa tudi obratno – posameznik z visokim zaupanjem vase in s pozitivno samopodobo bo zasedel boljše delovno mesto. Samopodoba torej pomembno vpliva na določanje kakovosti posameznikovega življenja. Bolj, kot je naša samopodoba pozitivna, več lahko dosežemo, počutimo se zmožnega doseči kompleksnejše cilje in sprejeti večje odgovornosti, kar pa prinaša tudi več osebnega zadovoljstva.  Poleg zaposlitve, kot ene izmed pomembnejših življenjskih prelomnic, pa tudi druge življenjske izkušnje prispevajo k samopodobi posameznika, kot so na primer ločitev, selitev, smrt bližnjega, rojstvo otroka in druge. Veliki življenjski dogodki, predvsem negativni, lahko namreč zamajejo našo samopodobo, zato se je pomembno zavedati njene krhkosti. Samopodoba v odraslosti je, kot smo že omenili, pogojena predvsem z življenjskimi cilji in posameznikovo uspešnostjo pri teh.

Poleg življenjskih dogodkov pa lahko na našo samopodobo vplivajo tudi mnogi drugi dejavniki. Eden izmed pomembnih in prisotnih predvsem v zadnjih letih, so vsekakor socialna omrežja. Vse več raziskovalcev se ukvarja z vplivi socialnih omrežij na posameznikovo samopodobo in rezultati, do katerih prihajajo, so precej zaskrbljujoči. Ugotavljajo namreč, da socialna omrežja pomembno vplivajo na samopodobo posameznika – predvsem v negativni smeri. Zaradi nedosegljivih idealov, ki jih le-ta prikazujejo, se nižajo vsi vidiki samopodobe in posledično spodbujajo občutke tesnobnosti in depresije. Največ negativnega vpliva se pripisuje Instagramu, ki s svojimi fotografijami ustvarja lažno podobo srečnega življenja in popolnosti, kateri so uporabnikom nedosegljivi. Z nabiranjem všečkov se išče potrditev ter občutek sprejetosti, kar lahko do neke mere pozitivno vpliva na samopodobo posameznika, a sčasoma določeno število všečkov ni več dovolj; pokazalo se je namreč, da več všečkov kot dobimo, več si jih želimo, kar posledično vodi v začaran krog razočaranja, občutkov nesprejetosti in virtualnih potrditev.

Samopodobo je potrebno obravnavati kot nenehno razvijajoč se pojav, ki se spreminja glede na razvojno obdobje, vrednote, prioritete in cilje v danem življenjskem obdobju. Kadar zastavljenega ne dosežemo, to vpliva tudi na našo samopodobo. Z zavedanjem, da je potrebno sprejeti odgovornost za trenutno stanje, lahko te izzive uspešno premagujemo. Kljub temu se lahko zgodi, da zaradi različnih vzrokov svoje samopodobe ne znamo ali zmoremo izboljšati. To lahko vodi v občutja depresivnosti, anksioznosti, negotovosti, lahko pa se kaže tudi v obliki drugih težav v duševnem zdravju. Če želite narediti prvi korak k izboljšanju svoje samopodobe, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

KAJ STORITI, KO IMA OTROK VEDENJSKE TEŽAVE?

Ko postanemo starši, sprva ne razmišljamo o tem, ali bo otroka težko vzgajati. Kaj hitro pa ugotovimo, da otroci zahtevajo veliko pozornosti, truda in tudi naših »živčkov«. Skozi leta se srečujemo z določenimi vedenjskimi »muhami«, ki pa so lahko bolj ali manj problematične. Nekatere so nepomembne, druge prehodne, lahko pa prerastejo v izrazite vedenjske težave, ki zahtevajo strokovno pomoč. V takšnih situacijah se lahko znajdemo v negotovosti in posledično ne vemo, kako se s težavami spopasti tako, da bo to najbolje za nas in tudi za našega malčka.

Po definiciji otroke in mladostnike z vedenjskimi in čustvenimi težavami lahko opišemo kot tiste otroke in mladostnike, ki s svojim vedenjem ogrožajo sebe, svoje zdravje, osebnostno in socialno integriteto ter otroke in mladostnike, katerih vedenje je ogrožajoče za socialno okolje, ker je usmerjeno proti uveljavljenim vzorcem vedenja, proti pravilom, vrednotam in vrednostim. Pri otrocih s čustvenimi in vedenjskimi težavami so vidne različne oblike motečega vedenja. V šoli se to lahko kaže npr. v obliki klepetanja med poukom, igranja in nerednega izpolnjevanja šolskih obveznosti. Takšni otroci pogosto zamujajo  k  pouku in tudi neopravičeno izostajajo, da bi pritegnili pozornost sošolcev ali pa se se v razredu pogosto vedejo kot »klovni«, se s sošolci prepirajo, jih zafrkavajo ali žalijo. Zaradi agresivnega vedenja so nenehno v konfliktih z vrstniki in učitelji. Prepogosti neuspehi v šoli lahko vplivajo na to, da začnejo odkrito odklanjati šolo, učitelje in avtoriteto (Stojanović, 2005).

Med vedenjske motnje, ki so vezane na ogrožanje sebe, sodijo anksioznost, občutljivost, žalost, depresija, samotarjenje, psihosomatske motnje, k tistim, ki pa so vezane na ogrožanje socialnega okolja, pa nekontrolirano vedenje, hiperaktivnost, impulzivnost, upornost, napadi besa, trmoglavost, zmanjšana pozornost, neposlušnost, agresivnost (Skalar, 1997).

Vedenjske in čustvene težave se lahko kažejo na različne načine, zato je pomembno poznati opozorilne znake oz. čustvovanja ali vedenja otrok, ki nakazujejo na prisotnost tovrstnih težav. Zadeva je lahko zaskrbljujoča, kadar je/se otrok dlje časa:

  • vznemirjen, razdražljiv, odmika pogled, kaže znake nezadovoljstva in je istočasno precej pasiven;
  • nezainteresiran za stvari, ki so ga prej veselile, npr. za igro z drugimi otroki, ima težave s spanjem, izgubi apetit in shujša, zateka se v osamo, je brez energije;
  • samoobtožuje, ima občutek krivde, je izgubil upanje in je črnogled, pogosto joče, se samopoškoduje;
  • burno odziva z jezo, kričanjem, zadirčnostjo in trmo;
  • čustveno in fizično odmika od svojih staršev, se ne zateka več v njihov objem, ne odgovarja na njihova vprašanja.

Težava nastopi in zahteva zdravljenje, če katerokoli od čustvovanj in vedenj, predvsem pa kombinacija le-teh, traja več dni ali celo tednov zapored.

Naraščajoče agresivno vedenje med otroki je najverjetneje tesno povezano z negotovo vzgojo. Po eni strani smo do otrok preveč tolerantni in zaščitniški, po drugi strani pa kritičnost okolja starše spodbudi k še več zaščitništva in opravičevanja. Starši so negotovi, kako postaviti zahteve, o katerih vsi govorijo in pogosto ne vedo, kako vzpostaviti boljši odnos, kot so ga imeli sami s svojimi starši. Kadar se soočamo z vzgojo težavnega otroka, je pomembno poznati naslednje predloge strokovnjakov:

  • Poučite se o otrokovi težavi in ostanite Spoznajte svojega otroka in meje lastnega ravnanja. Zavedajte se, da otroka ne moremo kar spremeniti, lahko pa svoje moči usmerite predvsem v iskanje načinov, kako najbolje shajati z njim.
  • Prepoznajte razloge za otrokovo vedenje. Pogovorite se z njim, kajti brez poznavanja ozadja se boste reševanja problema veliko težje lotili.
  • Poskrbite za varno, stabilno, organizirano in predvidljivo družinsko življenje. Bolj ko je zunanje okolje strukturirano, lažje bo otrok vzpostavil svojo notranjo strukturo.
  • Zavedajte se pomena ritualov, pravil, mej – otrokom nudite jasno strukturo in pravila in imejte zanje tehtne razloge. Bodite prijazni, vendar odločni. Pohvalite otrokovo prizadevanje za izboljšanje vedenja. Otroku razložite, kakšno vedenje je za vas in okolico sprejemljivo.
  • Pomembno je, da so odzivi staršev usklajeni in konsistentni. Sočasno nagrajevanje in ignoriranje namreč otroka zmede. Prav tako otrokovo rotenje ali jok ne sme spremeniti posledic.
  • Odzovite se na poskuse lepega vedenja in ga okrepite.
  • V primeru neprimernega vedenja ali konflikta otroka izolirajte od situacije in mu omogočite, da o njej razmisli. Kot neprimerno opišite otrokovo vedenje, ne njega kot osebe. Vedno torej kritizirajte dejanje, ne otroka.
  • Pomagajte otroku odkriti in razvijati njegova močna področja. Nikakor se ne osredotočajte le na težave, šibkosti, reševanje in premagovanje ovir. Vsak otrok je lahko v nečem dober, zato le poiščite tista področja, v katerih je vaš otrok uspešen. Pohvalite njegove dosežke in spodbujajte njegove talente.
  • Skrbite za zdrav življenjski slog družine. Namenite dovolj časa gibanju in športnim aktivnostim, ki bodo otroka prijetno utrudile.

Prej ko bomo otroka sprejeli v vsej njegovi celovitosti, »v paketu« z njegovimi šibkimi in močnimi področji, pa tudi z vsem, kar nam ne ustreza in nas morda moti, bolje bomo razumeli in uspešnejše iskali načine za lažje shajanje z njim. Seveda pa včasih težave presegajo naše zmožnosti. V tem primeru se lahko obrnete na izbranega pediatra, šolsko svetovalno delavko in druge strokovnjake s področja duševnega zdravja. Tudi v naši kliniki vam lahko nudimo pomoč pri spopadanju s tovrstnimi težavami, zato nas v primeru stiske pokličite na 041 737 666 ali pišite na info@julius.si.

 

IZZIVI PARTNERSTVA V ČASU EPIDEMIJE

Ljubezen, partnerstvo, družinsko življenje in z njimi povezane vrednote so osrednja tema človeške eksistence – v vseh dobah, družbah, kulturah in civilizacijah. Za večino ljudi predstavljajo življenjski domet, v njem najdejo vse najbolj dragoceno, od temeljne varnosti do najvišje izpolnitve. Pomenijo nam toliko, da si brez medosebnih zbližanj dobrega življenja in življenjske sreče ne znamo niti predstavljati (Musek, 2010).

Čas koronavirusa pred nas sooča z različnimi preizkušnjami in spremenjenim načinom življenja, tako na delovnem mestu kot tudi na osebnem, partnerskem in družinskem področju. Zaradi karantane so se sedaj nekateri pari znašli pred preizkušnjo, ki jim povzroča veliko stresa, drugi pa so trenutno situacijo sprejeli kot priložnost, da se povežejo in utrdijo svoj odnos.

V splošnem so medosebni odnosi povezani tako s pozitivnimi kot tudi negativnimi izidi. Na bližnje osebne odnose in podporo, ki jo le ti ponujajo, vplivajo splošna pričakovanja posameznika in občutek varnosti v tesnih odnosih, ki so ukoreninjene v zgodnjih izkušnjah. Medosebni odnosi lahko prispevajo k psihološkemu prilagajanju posameznika, zlasti kadar so stopnja stresa, ranljivost in razvojni izzivi visoki. Prav tako pa so lahko prav odnosi tisti, ki posamezniku povzročajo občutke stresa in posledično vodijo k slabim zdravstvenim in psihološkim izidom.

Kvaliteten partnerski odnos se kaže na različne načine, glavni pokazatelji zdravega odnosa pa so težnja po fizični bližini, pripravljenost na samorazkrivanje, dajanje medsebojne pomoči, intenivnost in obseg medsebojnega komuniciranja, obseg stvari, ki jih partnerji počnejo skupaj, občutek medsebojne povezanosti ter zadovoljstvo z odnosom. In dober partnerski odnos je vse prej kot samoumeven. Ker nas tempo življenja zapolnjuje z mnogimi obveznostmi, lahko kaj hitro začnemo zanemarjati nekatere aktivnosti in odnose, seveda tudi partnerske odnose. Trenutna situacija in z njo karantena pa je vzela možnost, da bi od odnosov bežali. Tisti, ki so prej po službi odšli še na rekreacijo ali druženje s prijatelji, s partnerjem pa preživeli le nekaj ur dnevno, zdaj verjetno doživljajo hud šok. Na preizkušnji so namreč vsi aspekti partnerstva, v ospredje pa prihajajo težave in vprašanja, katerim so se prej lahko izogibali.

Kaj lahko naredimo za partnerski odnos v času karantene?

V osnovi je ključnega pomena zavedanje, da je kvaliteten partnerski odnos povezan z vsakodnevnim angažiranjem za ta odnos ter da se gradi na zaupanju, ranljivosti, pripravljenosti slišati drug drugega in biti slišan ter odločitvijo, da bosta za odnos delala in k njemu prispevala oba. To pa lahko dosežemo na različne načine.

  • Eden izmed temeljnih dejavnikov za dosego tega stanja je iskrena komunikacija. Če želimo učinkovito komunicirati s svojim partnerjem, pa moramo v osnovi biti v stiku s samim seboj – priznati si svoje šibkosti, strahove in bolečine. Vzpostaviti stik s seboj pomeni tudi poznati samega sebe, svoje želje, meje, pomeni pa tudi sprejeti sebe in vzpostaviti ljubeč odnos do sebe.
  • Iskrena komunikacija v partnerskem odnosu pa nadaljnje pomeni, da se partnerja počutita sproščeno govoriti o tem, kaj čutita in doživljata. Drug drugemu je treba povedati, kaj nas moti in česa si želimo ter zakaj je tako, prav tako pa je pomembno vedenje, da smo lahko drug drugemu opora, da si dovolimo, da si predamo svoje skrbi, delimo razmišljanja, smo si v uteho in kar je prav tako pomembno, da se znamo poslušati.
  • Prav tako pa je v partnerskem odnosu pomemben tudi občutek svobode, ki jo partnerja dajeta tako sebi kot tudi drug drugemu. Pomembno je zavedanje, da sta, kljub temu, da sta v odnosu, vsak zase svoj svet in pomembno je, da ta svet tudi ohranjata in si dovolita vzeti nekaj časa samo zase.
  • V kolikor prej nismo našli časa za objeme, dotike, trenutna situacija s svojim nekoliko upočasnjenim tempom prinaša priložnost tudi za tovrstno povezovanje in raziskovanje intimnosti.
  • Nenazadnje pa je pomembno tudi zavedanje, da je popoloma normalno, da v odnosu kdaj nismo zadovoljni ali kaj pogrešamo, saj tudi sami sabo nismo vedno zadovoljni. Vsi naši dnevi namreč niso vedno rožnati. Bodite pogumni, tvegajte in spregovorite o tem kaj pogrešate, kaj si želite, sprašujte in preverjajte, saj partner ne znati brati vaših misli.

Karantena in z njo socialna izolacija nista le čas za pogovor o ranljivostih in epidemiji, temveč je tudi priložnost za raziskovanje in krepitev našega partnerskega odnosa. V kolikor pa se vam zdi, da bi potrebovali oporo pri iskanju načina, ki bi izboljšal partnerski odnos, pa nam lahko pišete na info@julius.si ali pokličete na 041 737 666.

 

KDAJ IN KAKO POISKATI POMOČ OB DUŠEVNIH STISKAH?

Duševno zdravje je nepogrešljiv in pomemben del našega zdravja. Svetovna zdravstvena organizacija  duševno zdravje opredeljuje  ne zgolj kot odsotnost duševne motnje, ampak kot širši nabor aktivnosti, ki so direktno ali posredno povezane s psihičnim dobrim počutjem. Duševno zdravje je torej stanje dobrega počutja, v katerem lahko vsak posameznik prepoznava svoje zmožnosti, se sooča z življenjskim stresorji, produktivno dela in prispeva k skupnosti. Pomembno je zavedanje, da lahko težave v duševnem zdravju prizadenejo vsakega izmed nas; po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije naj bi se tekom življenja z njimi srečal vsak četrti prebivalec.

Na žalost so duševne težave in bolezni še vedno stigmatizirane. Stigma duševne bolezni je povezana s predsodki o nevarnosti, nekompetentnosti in neodgovornosti ljudi z duševnimi motnjami. V njenem ozadju je, tako kot pri drugih stigmah, diskreditacija drugega za povečanje lastnih občutkov moči, napaja pa se iz različnih mitov o ljudeh z težavami v duševnem zdravju. Med najpogostejšimi je, da ljudem z duševno motnjo ni mogoče pomagati, čeprav je v resnici zdravljenje duševnih motenj danes zelo uspešno. Drugi izmed najpogostejših mitov in strahov ter tudi pomembna ovira pri iskanju pomoči je predsodek, da smo »nori«, »mentalno bolni« ali »nenormalni«, če gremo k psihologu. A strokovnjaki s področja duševnega zdravja smo v bistvu le opora pri spreminjanju navad, pomagamo pri hitrejšemu učenju, razumevanju težav in iskanju učinkovitejših poti. Stigma s svojim negativnim prizvokom tako lahko vpliva na odlašanje iskanja pomoči in podpore, pomanjkanje zavedanja in pismenosti o duševnem zdravju, hkrati pa vpliva tudi na to, da se ljudje ne čutijo kompetentne pri nudenju pomoči nekomu, ki je v duševni stiski. Čeprav je stigmatizacija vseprisotna, pa jo je mogoče obvladati. Pri tem so dragocenega pomena predvsem izobraževanja o duševnih boleznih, stik z ljudmi, ki so po duševni bolezni okrevali, pozitivni odzivi ljudi, ki se s tovrstnimi vrstami pomočmi srečujejo in podobno.

Kadar se posameznik spopada z duševno stisko, se v splošnem lahko sreča z različnimi strokovnjaki s področja duševnega zdravja. V iskanju pomoči in razumevanja svojega stanja se pogosto najprej obrnemo na osebnega zdravnika, ki se nato odloči, kakšna vrsta zdravljenja bo najprimernejša. Je pa vse odvisno od kompleksnosti težav in vrste simptomov. Ob blagih do zmernih simptomih, ki se lahko izražajo na različne načine, npr. kot nespečnost, občutek utrujenosti ali brezvoljnosti, občutek strahu ali tesnobnosti, ipd., boste sicer pri osebnem zdravniku lahko prejeli medikamentozno terapijo, a je potrebno opozoriti, da tovrstne težave kljub jemanju zdravil le redko izzvenijo same od sebe. Pomembno je namreč ozavestiti, da je delo na sebi osnovni predpogoj, da se v življenju karkoli spremeni. V nadaljnjih korakih vam lahko, odvisno od vaših želja in potreb, pomagajo naslednji strokovnjaki:

  • Psihiater je doktor medicine, ki je opravil specializacijo iz psihiatrije. Njegova temeljna predpostavka je, da so duševne motnje organskega izvora in da predstavljajo strukturno ali kemično neravnovesje v možganih, ki jih je moč zdraviti s psihiatričnimi zdravili, kot so antidepresivi, pomirjevala, antipsihotiki in stabilizatorji razpoloženja.
  • Psiholog ima zaključen študij psihologije. Usposobljen je za to, da opravlja psihometrično testiranje in ocenjevanje ter ob vsakdanjih osebnih težavah in duševnih stiskah, npr. prelomnih življenjskih dogodkih, nudi psihološko svetovanje.
  • Klinični psiholog se za razliko od splošnega psihologa ukvarja predvsem z osebnostnimi in duševnimi motnjami. Usposobljen je za klinično-psihološko anamnezo, psihodiagnostično testiranje ter za postavljanje/preverjanje psihiatričnih diagnoz.
  • Psihoterapevt je strokovnjak, ki je opravil akademsko izobraževanje iz psihoterapevtske znanosti in šel skozi specialistični študij psihoterapije. Psihoterapija je dolgotrajen proces, preko katerega posameznik odkriva in ozavešča lastna čustva, vzorce in vedenje.

Kdaj torej poiskati pomoč? Praviloma naj se pomoč išče takrat, kadar se srečamo s stiskami, s katerimi se težko spopadamo sami, ob težkih posledicah travmatičnih dogodkov, nerazložljivih simptomih anksioznosti, depresije ali napadov panike, občutenju nesmisla, težavah v medosebnih odnosih ali vsakodnevnem funkcioniranju ali pa le, kadar začutimo globoko potrebo, da se zaupamo osebi, ki nam bo v zaupnem empatičnem odnosu prisluhnila in stala ob strani. In kadar začutite, da bi tovrstno pomoč potrebovali, nam pišite na info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

STISKE STAREJŠIH

Doživljanje starosti je odvisno od ohranjenih telesnih in duševnih sposobnosti, občutka varnosti in podpore v družinskem in širšem socialnem okolju, pogosto pa tudi od pričakovanj in predhodnih življenjskih izkušenj ter drugih dejavnikov. Kljub temu, da je starost pričakovana, pa marsikoga preseneti. Starost namreč prinaša številne spremembe, ki so lahko vir različnih stisk, še posebej, kadar se te pojavijo istočasno.

Staranje je proces, ki povzroča upadanje moči človeškega telesa in duševnosti ter je povezano s celo vrsto starostnih bolezni, ki zahtevajo dobro zdravstveno oskrbo, nego in skrb. Poleg telesnega pa so pomembni tudi drugi vidiki in potrebe starejših, ki so povezani z ekonomskim statusom, z zadovoljevanjem psihosocialnih potreb in medgeneracijsko povezanostjo.

Različne študije kažejo, da so najpogostejši vir stisk starostnikov izgube, osamljenost in odvisnost od tuje pomoči, kot je npr. institucionalno varstvo. Izgube nas prizadenejo v različnih življenjskih obdobjih, v starosti pa so bolj številne. Kadar se pojavi več izgub istočasno, lahko usodno prizadenejo posameznika, ki ne vidi več izhoda in zato obupa. Med izgubami, s katerimi se starejši pogosteje soočajo, so:

  • medosebne (smrt partnerja, prijatelja, vrstnika, odhod otrok od doma),
  • telesne (zmanjšanje telesnih sposobnosti, telesne bolezni, slabljenje sluha in vida, slabša gibljivost),
  • duševne (spominske motnje, težave pri mišljenju, izguba veljave v domačem okolju, izguba zaupanja vase in izguba samospoštovanja),
  • socialne (upokojitev, manjši dohodki, socialni umik, sprememba bivališča ali preselitev v dom starejših občanov).

V obdobju staranja se zmanjšujejo tudi posamezne telesne ali duševne sposobnosti. Stiska, ki sledi takšni izgubi, je odvisna od pomembnosti, ki jo posameznik pripisuje tej izgubi. Krog prijateljev in znancev se oži, vedno težje pa je najti nove. Tako starostniki postajajo vse bolj sami in osamljeni, čustvene opore, ki so jo nudili prijatelji in znanci, pa je čedalje manj. Večajo se občutki nekoristnosti, zdi se jim, da ničesar več ne zmorejo in znajo in tako lahko izgubijo zaupanje vase. Seveda na doživljanje starosti in vseh izzivov, ki jih le to prinaša, pomembno vplivajo tudi osebnostne lastnosti posameznika. Posamezniki, ki so bolj odprti, fleksibilni in pozitivno naravnani, se s spremembami lažje spopadajo, medtem ko je za posameznike, ki so bolj črnogledi, ta del življenja bolj zapolnjen s skrbmi, anksioznostjo, občutki depresivnosti in tudi samomorilnostjo. Osebnim stiskam se pridruži še splošen odnos okolice do starejših, pogosto pa tudi ravnanje bližnjih, ki v svoji skrbi za starostnika hote ali nehote zmanjšujejo starostnikov nadzor nad lastnim življenjem. Vsem omenjenim izgubam se ne moremo izogniti, se pa lahko nanje pripravimo. Kdor zna sprejeti izgube kot nekaj, kar sodi k življenju, bo lažje vzdržal tudi ob pomembnih življenjskih mejnikih. (Kogoj, 2011).

Vse dokler imajo ohranjene socialne stike, ki jim omogočajo občutek varnosti, lahko živijo zadovoljno kljub temu, da so sami. Ker pa se zaradi trenutnih ukrepov v povezavi z zajezitvijo novega koronavirusa ta del omejuje, se veliko starostnikov srečuje s stisko, ki je posledica socialne izolacije. Zato je pomembno vedeti, kaj starejši potrebujejo, da bo njihova stiska vsaj malo manjša:

  • Pomembno je varno okolje in varno zatočišče, ki daje občutek pripadnosti, zasebnosti, individualnosti in samostojnosti.
  • Starejši morajo občutiti, da so del skupnosti, da bo nekdo poskrbel za njih, jih poslušal, tolažil in se veseli z njimi.
  • Starejši ljudje potrebujejo pristen osebni medčloveški odnos, saj jih navdaja z občutkom pomembnosti in varnosti.
  • Pomembno je, da se omogoči čim več socialnih interakcij, tudi zunaj družinskih odnosov, da se ohranja stike in pogovore s prijatelji ter znanci.
  • Socialne interakcije so ključnega pomena za kakovostno življenje starostnika, saj preprečujejo socialno otopelost in izoliranost.
  • Morebiten odhod iz družinskega okolja pomeni veliko spremembo za starostnika, saj izgubi stik z okoljem, ki mu je bil domač in poznan.
  • Pomembno je, da se ohranijo čim bolj pristni in čim bolj pogosti družinski stiki.

 

Starejšim je zelo pomemben občutek pripadnosti in občutek, da niso sami in osamljeni, kar še zlasti velja za tiste, ki so izgubili partnerja, nimajo otrok ali jih svojci ne morejo obiskati. To zavedanje je pomembno še posebej sedaj v času koronavirusa, saj so zaradi ukrepov stiske starejših, predvsem v domovih za starejše, še toliko večje. Pomembno je poiskati načine, ki bodo olajšali njihovo stisko – naj bo to vključitev v različne oblike dejavnosti, omogočanje pogovora preko telekomunikacijskih sredstev, obisk na daljavo ipd. V kolikor pa imate občutek, da posameznik v domačem okolju ne zmore spregovoriti o svojih občutkih, strahovih in stiskah, pišite na info@julius.si ali pokličite na 041 737 666, kjer boste skupaj s strokovnjakom poiskali načine za omilitev vaše ali stiske vašega bližnjega.