KAJ JE PSIHOTERAPIJA?

 KAJ JE PSIHOTERAPIJA?

Psihoterapija ali »pogovorna terapija« je ena izmed strokovnih oblik pomoči in način reševanja problemov namenjen ljudem v duševnih stiskah in situacijah, ki jih sami ne zmorejo predelati. Z uporabo različnih psihoterapevtskih tehnik se poskuša pri posamezniku problematične simptome zmanjšati do te mere, da lahko ta ponovno funkcionalno deluje v družbi. Psihoterapija je oblika zdravljenja, ki posledično prispeva k izboljšanju vsesplošnega počutja.

S pomočjo psihoterapije zdravimo težave, ki se nanašajo največkrat na avtomatizirane vsakodnevne navade, travme in posttravmatske motnje, fizične poškodbe, ostale zdravstvene probleme, izgubo bližnje osebe in številna psihološka obolenja kot sta depresija in anksioznost.

Obstaja več vrst pristopov k reševanju problemov. Vsaka vrsta problema ima svoj pristop reševanja le-tega ali pa kombinacijo dveh. V kolikor samo s psihoterapevtskim pristopom ne dosegamo želenih rezultatov, pa v sam proces dodamo tudi medikamentno zdravljenje.

POTEK TERAPIJE

Psihoterapija se lahko izvaja individualno, kot partnerska in družinska terapija ali skupinska terapija. Poteka približno enkrat tedensko (30 – 50 min) in je primerna za vse starostne skupine .

Proces psihoterapije temelji na medosebnem odnosu med terapevtom in klientom. Pri razvijanju ciljev v procesu zdravljenja morata terapevt in klient vzpostaviti medsebojno spoštovanje in zaupanje, kar je ključni dejavnik za uspešen potek klientovega dela na sebi. Terapevt in klient skozi proces skupaj gradita na odnosu, ki je prilagojen vsakemu klientu posebej, ta pa se posledično lažje osredotoči na lastno doživljanje.

Psihoterapija se uporablja kot kratkoročna pomoč pri akutnih obolenjih, kjer je uspeh viden že po nekaj obiskih ali dolgoročna, kjer je potrebna pomoč pri večjih težavah in lahko traja tudi po več mesecev, morda celo let.

Kljub seznanjenosti terapevta z klientovimi najintimnejšimi občutki in dogodki, pa fizični ali kakršnikoli drug kontakt med terapevtom in klientom ni zaželen. Tak odnos neprofesionalen in neuporaben za sam potek zdravljenja.

PSIHOTERAPIJA IN MEDIKAMENTOZNO ZDRAVLJENJE

Za zdravljenje duševnih motenj se v procesu psihoterapije pogosto uporablja zdravljenje z medikamenti. V določenih primerih to sicer ni potrebno, včasih pa je to edina izbira, ki je še na voljo. Največkrat je najuspešnejša kombinacija obojega. Seveda pa k splošnemu dobremu počutju veliko pripomore tudi zdrav življenjski stil, redna telesna aktivnost in dovolj spanca.

ALI PSIHOTERAPIJA DELUJE?

Večina ljudi se vsaj enkrat v življenju znajde v situaciji, ko potrebuje psihoterapevtsko pomoč. Posamezniki, ki jo poiščejo opisujejo pozitivna občutja olajšanja in dvig razpoloženja. Približno 75% tistih, ki imajo ali so vsaj enkrat že imeli svojega terapevta, kaže znake hitrega okrevanja in boljšega počutja nasploh. S pomočjo psihoterapije izboljšamo najprej psihično in posledično tudi telesno stanje, zaradi česar imamo več energije, manj zdravstvenih težav ter več zadovoljstva doma in v službi.

Število raziskav, ki govorijo o pozitivnih učinkih terapije na delovanje možganov iz leta v leto narašča.  Tehnologija slikanja možganov po terapevtski seansi omogoča natančnejši vpogled v njihovo delovanje in boljše razumevanje vpliva določenih možganskih regij na naše razpoloženje. V večini primerov so učinki psihoterapije na možganske spremembe enaki učinkom medikamentnega zdravljenja.

VRSTE PSIHOTERAPIJE

Obstaja več psihoterapevtskih pristopov, ki se prilagodijo klientu glede na njegov izhodiščni problem in okoliščine. Po navadi terapevti ne uporabljajo samo enega pristopa ampak vključijo v proces elemente različnih  psihoterapevtskih pristopov.

  • Kognitivno – vedenjska psihoterapija: Ta terapevtski pristop pomaga posameznikom prepoznati in spremeniti toksične miselne in vedenjske vzorce, ki jih poskušajo nadomestiti z primernejšimi, funkcionalnimi načini razmišljanja in vedenja. Pristop kognitivno – vedenjske terapije je usmerjen na obvladovanje težav, s katerimi se klient ukvarja v trenutnem življenjskem obdobju – »tukaj in zdaj« in deluje po modelu, po katerem naši občutki in čustva niso posledica zunanjih dogodkov ampak jih je potrebno osmisliti in ugotoviti, kakšen pomen imajo za nas ter kako dojemamo sebe v določeni situaciji. Naša čustva in vedenje so odvisni od naših miselnih, kognitivnih procesov.

Kognitivno – vedenjska terapija je lahko v pomoč pri zdravljenju depresije, anksioznosti, simptomov vezanih na travmatično izkušnjo iz preteklosti, zdravljenju prehranjevalnih motenj, ipd.

  • Inerpersonalna psihoterapija: Terapevtski pristop se osredotoča na medosebne odnose v življenju depresivne osebe. Ideja interpersonalne terapije je, da depresijo mogoče zdraviti z izboljšanjem medosebnih odnosov in načinom komunikacije. Posamezniku pomaga pri prepoznavanju čustev in izražanju teh na zdrav način. Ljudje ves čas nosimo s seboj »čustveno prtljago« iz preteklosti, ki lahko močno vpliva na naše razmišljanje in vedenje v sedanjem času.
  • Dialektična – vedenjska psihoterapija: Posebna vrsta kognitivno – vedenjske psihoterapije, ki se uporablja za zdravljenje samomorilnih misli, posttravmatske motnje, motenj hranjenja in mejne osebnostne motnje (ang. »borderline personality«). Ta vrsta terapije se osredotoča na vlogo kognicije, ki se nanaša na misli in prepričanja ter na vedenje ali ukrepe pri razvoju in zdravljenju mejne osebnostne motnje.
  • Psihodinamična psihoterapija: Temelji na psihoanalitičnem razumevanju delovanja osebnosti. Ideja psihodinamične psihoterapije je, da je naše vedenje in psihično blagostanje posledica izkušenj iz otroštva in nezdravega ponavljajočega se mišljenja in vedenja, ki poteka na podzavestni ravni – osredotoča se na odkrivanje nezavednih dejavnikov, ki soustvarjajo ali sprožajo neželena vedenja.

Posameznik ob raziskovanju lastnega nezavednega s pomočjo psihoterapevta izboljšuje zavedanje samega sebe, prepoznava nezavedne teme ter poskuša stare mehanizme delovanja nadomestiti z novimi, ki bi posledično vplivali na njegovo kvaliteto življenja.

  • Psihoanalitična psihoterapija: Je intenzivnejša različica psihodinamične psihoterapije, kjer se terapevt in klient osredotočata na ozaveščanje klientovega nezavednega. Klientu se tako razkriva globji vpogled v odnose, način vedenja in razmišljanja, kar je prvi korak k spremembi.

Psihoanalitična psihoterapija se izvaja od enkrat do trikrat na teden (45 – 50 min) in lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let.

  • Podporna (suportivna) psihoterapija: Ta vrsta psihoterapije se najpogosteje uporablja pri zdravljenje odvisnosti, kroničnih psihičnih bolezni (psihoza in bipolarna motnja) ter obdobjih remisije (»obdobje mirovanja bolezni«). Velikokrat se uporablja tudi kot podpora v kriznih situacijah (nesreče, huda razočaranja, izguba ljubljene osebe) in kot podpora svojcem. Ni usmerjena v spremembe ampak v sprejemanje določene življenjske situacije. Terapevt vzpodbuja izražanje misli in občutkov pri klientu ter sprejemanja sprememb in odločitev, ki so potrebne za sprejemanje spremembe.

Podporna psihoterapija se izvaja enkrat tedensko ali enkrat mesečno in lahko traja od nekaj srečanj pa do več let ali celo doživljenjsko.

KDAJ K PSIHOTERAPEVTU?

Veliko ljudi ima napačno predstavo o iskanju strokovne pomoči in so mnenja, da gre pri psihoterapiji za neko skrajno obliko pomoči. Za nasvet še vedno najraje vprašamo prijatelja ali družinskega člana, vendar pa ta oblika pomoči vedno ni dovolj.

Psihoterapija je namenjena vsem, ki niso sami zmožni poiskati izhoda iz svoje čustvene stiske ali spremeniti vedenjskih mehanizmov, ki jih ovirajo v osebnem življenju. Ali pa morda želijo le podpreti svojo osebnostno rast za kakovostnejše in polnejše življenje. Trajno spremembo človekove osebnosti je ob strokovni pomoči lažje doseči, vendar se mora vsak posameznik za to resno odločiti in biti pripravljen na sodelovanje.

Psihoterapija je ustrezna oblika pomoči pri naslednjih težavah: slaba samopodoba, čustvene stiske in čustvena ranljivost (težave pri sprejemanju kritike), duševne motnje (depresija, anksioznost), osebnostne motnje, izgorelost, nesamostojnost, izguba bližnje osebe, pomanjkanje motivacije in življenjskih ciljev, občutek notranje praznine, težave v partnerstvu, motnje hranjenja (anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje), težave v spolnosti, psihosomatske težave (glavobol, bolečine v hrbtenici, prebavne težave, srčne težave, previsok krvni tlak).

Če trpite za katerimi od zgoraj navedenih simptomov in bi želeli izboljšati vaše vsesplošno počutje, nas kontaktirajte nas preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

 

 

 

10 PRAVIL ZA BOLJŠI SPANEC

Spanje je fiziološka funkcija, ki je nujno potrebna tako za telesno kot mentalno zdravje. Dolgoročno pomanjkanje spanja vodi v različne nevšečnosti in bolezni. Kakovosten spanec pomeni, da zvečer zaspimo v manj kot 30 minutah po tem, ko smo ugasnili luči, da se ponoči malo prebujamo in se zjutraj zbudimo spočiti ter z lahkoto opravljamo dnevne aktivnosti. Študije so pokazale, da smo, kadar smo nenaspani, bolj razdražljivi, težje funkcioniramo in prenašamo obremenitve tako na delovnem mestu kot tudi v domačem okolju.

Vemo, da ima spanje pomemben vpliv na naše fizično počutje. Kako pa je z vplivom na naše kognitivno funkcioniranje? Spanje dobro vpliva na naše počutje, spomin in koncentracijo. Med spanjem se organizira naš spomin, utrdi se naučeno in izboljša koncentracija. Učinkovito in optimalno spanje, predvsem v REM fazi, vpliva na naše razpoloženje, čustva, socialne interakcije in na možnost odločanja¸ pomanjkanje pa se v veliko primerih  kaže v razdražljivosti. Ali ste vedeli, da so vedenja, ki botrujejo pomanjkanju spanja pri voznikih podobna tistim, ki se kažejo pri ljudeh, ki vozijo pod vplivom alkohola? Spanje pa med drugim vpliva tudi na imunski in živčni sistem ter telesni razvoj. Ob pomanjkanju spanca imunski sistem oslabi, telo postane bolj občutljivo za infekcije in obolenja, spanje je tudi čas, ko se obnavlja živčni sistem. Prek nevronov potekajo tako impulzi na zavedni, kot je na primer gibanje telesa, kot nezavedni ravni, kot sta na primer dihanje in prebava. Najbolj je znano izločanje hormona rasti med spanjem, ki je nujen za rast otrok, je pa tudi ključen pri obnavljanju mišic.

Spanje pomaga pri utrjevanju in ohranjanju spomina ter pri učenju, še posebej pri utrjevanju proceduralnega spomina, ki nam omogoča učenje različnih spretnosti in veščin. Spanje možganom omogoča, da ponovno obdelajo že naučene informacije, tako da se utrdijo in ohranijo. Ptice, na primer, med spanjem »prepevajo« in s tem ponavljajo pesmi, kar jim jih utrdi in ohrani v spominu. Določenim vrstam učenja koristi tudi kratek dremež čez dan, saj se namreč zaradi omejenih kapacitet naših možganov včasih počutimo utrujene; tako nam namreč telo sporoča, da potrebujemo pavzo in s tem sprostimo napetost ter posledično možgane pripravimo na sprejem novih informacij; s spanjem se le te obnovijo in utrdijo.

Strokovnjaki za doseganje boljše kvalitete spanca izpostavljajo naslednja pravila:

  1. Vedno pojdite spat in se zbujajte ob isti uri (tudi konec tedna) – če hodimo spat in se zbujamo ob isti uri, se telo hitro navadi na takšno uro. Na ta način bomo vzpostavili ustrezen spalni vzorec.
  2. Redno se gibajte; svetuje se redna telesna aktivnost podnevi in če je mogoče, na svežem zraku in v naravi; pomembno pa je vedeti tudi, da intenzivna telesna dejavnost neposredno pred spanjem lahko vpliva na slabšo kvaliteto spanca.
  3. Izogibajte se raznim pijačam, ki vsebujejo kofein (kava, pravi čaji, nekatere gazirane pijače, npr. kokakola). Če želimo dobro spati in imeti dober naslednji dan, se prav tako se odsvetuje uživanje cigaret ali alkohola tik pred odhodom v posteljo.
  4. Izogibajte se hrani, ki destimulira spanje. Večerni obrok naj bo lahek in vsak dve uri pred spanjem. Priporočajo pa se npr. toplo mleko, polnozrnate žitarice z manj sladkorja, banana, kamilični čaj, pa tudi solate, špinača, losos ali npr. tofu.
  5. Sprostite se; izogibajte se nasilnim, grozljivim ali akcijskim filmom pred spanjem oz. vsemu, kar bi vas lahko razburilo. Pomagate si lahko z dihalnimi tehnikami, tehnikami sproščanja, tudi s tiho, pomirjujočo glasbo.
  6. izogibajte se močni svetlobi, kot npr. računalniškim in televizijskim ekranom. Strokovnjaki svetujejo, da se tovrstni svetlobi začnemo izogibati že do dve uri pred spanjem.
  7. Izogibajte se poležavanju in dremežu čez dan; pomembno je, da v postelji ne ostajamo tudi takrat, kadar smo budni. Čas, ki ga preživimo v postelji, naj bo čim bolj enak času spanja.
  8. Izogibajte se opravljanju zahtevnih nalog pozno v noč; visoke obremenitve ali naloge, ki od nas zahtevajo veliko mero truda, nas napolnijo z adrenalinom, ki spodbuja stanje budnosti in upočasni naš proces uspavanja.
  9. Potrebno je zagotoviti primerno spalno okolje, kar pomeni, da mora biti prostor primerno vlažen in prave temperature. Najprimernejša temperatura v spalnem prostoru je za odraslega človeka med 16 in 18 stopinjami Celzija.
  10. Če želimo spati dobro, je pomembno, da spimo v temi, z zatemnjenimi okni, zjutraj pa je obratno; želimo se zbuditi ob močni svetlobi, saj nam omogoča boljše funkcioniranje čez dan.

Marsikomu se zdi, da je spanje potrata časa, ki pa ga v današnjem času primanjkuje. Pa vendar je osnovna človekova potreba, ki omogoča počitek, obnavljanje ter prinaša veliko prednosti tako za naše fizično kot tudi psihično blagostanje. V kolikor menite, da imate težave pri vzpostavitvi spalne higiene, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

RAZOČARANJE NAD SEBOJ

Razočaranje je kompleksnejše čustvo, ki je navadno povezano z mislimi, prepričanji in osebno percepcijo. Pojavi se kot posledica nezadovoljstva ob neizpolnitvi pričakovanj, neuspehu ali izgubi upanja. Pričakovanje in razočaranje sta vzročno-posledično povezana. Pričakovanje, določena zamisel, prepričanje ali percepcija so povodi, kjer se lahko pojavi razočaranje. Med realnimi in previsokimi pričakovanji je navadno tanka meje, ki jo je včasih težko prepoznati. Takšna lahko gojimo do drugih, zunanjih okoliščin ali do sebe.

Lastna visoka pričakovanja in pehanje za popolnostjo so največkrat past, ki posameznika zapelje do roba izgorelosti ali celo v kakšna psihično težavna obdobja, ali bolezen. Največkrat osebna visoka pričakovanja in razočaranja izvirajo iz otroštva. Lahko gre za idealizacijo, nerealne želje, hrepenenja, sanjarjenja ali otroške fantazije. Morebiti tudi za tiha hrepenenja in otroško potrebo po občutku biti viden, slišan, prepoznan, validiran, sprejet, pohvaljen in celo ljubljen. Če so bili takšni občutki v otroških letih preslišani ali spregledani, so se lahko iz tihih notranjih bojev in pričakovanj še intenzivneje razvijali in se v odrasli dobi preoblikovali v kronično dokazovanje, občutek manjvrednosti, razočaranosti in bolečine. Zato je potrebno te otroške občutke prevetriti, preveriti in nasloviti, ter jim osvetliti realno stanje, ki se dogaja tukaj in zdaj, torej v odrasli dobi, kjer ima posameznik moč in odgovornost, da poskrbi zase na drugačen, bolj funkcionalen način.

Pri razočaranju nad samim seboj, gre za notranji konflikt, ki odraža naše notranje občutke, misli in prepričanja glede samih sebe. Ob globokem razočaranju se lahko pojavijo občutki krivde, ničvrednosti in nespoštovanja lastne biti. To lahko vodi do samokaznovanja, razvrednotenja, samopoškodovanja in celo samomorilnih misli ali dejanja.

Razočaranost se doživlja skozi paleto različnih čustev, kot so jeza, žalost, sram… hkrati se pa lahko kaže kot pasivno agresivno vedenje, ali kot umik, večja medosebna konfliktnost, maščevalnost, ali bojazljivost in nemoč. Oseba lahko igra vlogo žrtve, kjer lahko v bližnjih in zunanjih odnosih vedno znova preigrava vlogo ranjenosti in nemoči ali pa prevzame vlogo premoči in jeze, kjer se nikakor ne želi izpostavljati ranljivosti, iskrenosti in lastni bolečini.

Nekaj splošnih kazalcev, ki nakazujejo, da sami sebe sabotirate in živite v razočaranjih:

  • Strmenje k popolnosti: popolnost ne obstaja, zato je škoda, da se ženete do skrajnosti ali obratno, da niti ne poskusite z želeno stvarjo, ker vas strah pred napako ali neuspehom nepopolnosti hromi;
  • Pretvarjanje in skrivanje iskrenih občutkov: tak posameznik največkrat zavzame določeno vlogo, ki se ji popolnoma podredi. Svojih iskrenih občutkov pa ne spusti na plano, zato tudi nikomur ne pokaže svoje resnične osebnosti ali pravega jaza;
  • Pretirana skrb: predajanje skrbi in preigravanje negativnih scenarijev, ki popolnoma hromijo vso akcijo ali aktivacijo. Rešitev problema se vedno bolj oddaljuje;
  • Kaj če bi…: vedno se sprašujete kako bi bilo, če bi.. če bi imeli več denarja, drugega partnerja, drugo službo, manj kilogramov… Občutek pomanjkanja je iluzija, ki vas oddaljuje od realnosti in osredotočenosti na to kar pa v danem trenutku STE in IMATE;
  • Od drugih se pričakuje odrešitev: posameznik se vedno znova osredotoča na druge, na njihovo delovanje, na njihove besede in dejanja. Pozabi pa nase, na to kaj lahko sam stori zase, kako vrniti pozornost nase in kar naj sam stori, da bo resnično zadovoljen;
  • Krivi se za vse in še več: vso breme sveta, lakoto, revščino, bolezni in vojne posameznik občuti na lastni koži. To neskladje z realnostjo še poglablja stisko in razočaranje posameznika;
  • Vprašanja zakaj: kažejo na manko zaupanja in upanja v naravo ravnovesje. Posameznik lahko poskrbi zase in svoje obveznosti, v meri svojih sposobnosti, znanja in moči, ne more pa vplivati še na vse druge zunanje dejavnike in okoliščine, ki imajo vpliv na potek življenja. Na svetu nismo sami, živimo v interakciji z drugimi, zato se je smiselno spraševati »zakaj jaz (sem sam, sem brez službe, bolan..itd.)« le do mere, kjer lahko konstruktivno – s čim smo mi doprinesli-  pogledamo na težavo, ki se je pojavila. Ozavestiti pa je treba tudi drug del- kaj pa v tem ni našega;
  • Kje je hvaležnost? Ne glede na to v kakšnem stanju ali okoliščinah živite imate vedno nekaj, zakaj ste lahko hvaležni. Tudi če je to kdaj le dihanje. Zagotovo pa lahko najdete še kaj, ozrite se okrog sebe in bodite iskreni in hvaležni za vse, kar ste do danes dosegli, kaj ste se naučili, kaj ste osvojili, česa ste se rešili, kaj ste prepoznali in kaj je tisto, kar vas bo motiviralo za naprej;
  • Negativni pogled: osredotočanje na negativno, na posledice, na neuspehe, na manko je smer, kjer posameznik vedno znova našel nekaj, nad čem bo še razočaran. Lahko pa se naučite in usmerite pogled v drugo smer, z zavedanjem, česa si ne želite, kaj so vas dane okoliščine naučile in jih preoblikujete v pozitivne izzive, ki ste jih ozavestili.

Razočaranost je kompleksna tema, ki prebuja globje rane posameznika. Začnite z ozaveščanjem, branjem literature o osebni rasti, prepoznavanjem osebnih vzorcev, prepričanj in pričakovanj, ki vas omejujejo in dušijo. Prepoznajte ogledala, ki vam jih bližnji odnosi nastavljajo in začnite pri sebi, saj le tako lahko pridete do rešitve in življenja, ki si ga želite in zaslužite. Za terapijo in svetovanje nam lahko pišete na: info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

SHIZOFRENIJA

Shizofrenija je kronična duševna bolezen, ki se kaže na več področjih posameznikovega delovanja. Vpliva na motnje mišljenja, čustvovanja, zaznavanja in vedenja. Intelektualne sposobnosti ostanejo običajno nespremenjene. Na prvi pogled deluje kot da posameznik s shizofrenijo nima popolnega stika z realnostjo, kar je lahko stresno zanj in za bližnje.

Shizofrenija lahko prvič izbruhne nekje v obdobju najstniških let in pa vse tja do tridesetih ter se pojavlja pogosteje pri moškem spolu. Na začetku je moč zaznati spremembe v posameznikovem mišljenju, nihanju volje, težave v ožjem socialnem krogu, kasneje pa se lahko pojavijo tudi epizode psihoze.

Simptomi, značilni za shizofrenijo so:

  • Psihotične narave– vključujejo spremembe percepcije (vidne, slušne, spremembe voha, dotika in okusa), nenavadno mišljenje in čudno obnašanje. Posamezniki z psihotičnimi simptomi izgubijo stik z realnostjo pri čemer doživljajo sebe ter okolje v popačeni obliki;
  • Halucinacije (vidijo in slišijo stvari, ki dejansko niso prisotne);
  • Blodnje (močna prepričanja, ki ne temeljijo na objektivnih dejstvih – paranoja à pretiran strah pred tem, da nam nekdo prisluškuje ali nas lovi, teorije zarote,…);
  • Motnje misli, kar vključuje nenavadno mišljenje in nepovezan govor

Ostali simptomi:

  • občutno zmanjšana motivacija in organizacijske težave
  • zmanjšan interes za vsakodnevne aktivnosti
  • zmanjšani občutki »sreče«
  • umik
  • težave z izražanjem čustev (posameznik občuti določeno čustvo, vendar ga ne zna izraziti – ni čustvenih odzivov)
  • Redkobesednost

Shizofrenija se kaže z vrsto  simptomov v pomanjkanju pozornosti in koncentracije ter težavah s spominom. To poteka za vsakega posameznika različno intenzivno. Prvi očitni znaki se največkrat pokažejo ob interakciji z drugimi ljudmi, učenju novih stvari ali zapomnitvi dogodkov.

DEJAVNIKI TVEGANJA

Natančen vzrok nastanka shizofrenije zaenkrat še ni znan, obstaja pa nekaj dejavnikov tveganja, ki lahko sprožijo nastanek bolezni:

Genetika. Shizofrenija je lahko dedna, pri čemer je potrebno vedeti, da to nujno ne pomeni, da se bo bolezen razvila še pri kateremu družinskemu članu. Genetske študije ugotavljajo, da en sam gen ne sproži bolezni ampak gre za kombinacijo več genov. Na podlagi genetskega zapisa zaenkrat še ni mogoče predhodno ugotoviti dejavnikov tveganja za razvoj bolezni.

Okolje. Znanstveniki menijo, da se tveganje za razvoj bolezni poveča zaradi kombinacije genetskih dejavnikov in okolja (stresno okolje, izpostavljenost virusom, nepravilna prehrana matere v nosečnosti,…)

Zgradba in funkcije možganov. Znanstveniki menijo, da imajo dejavniki kot je sama struktura in razdeljenost možganov ter prenos informacij med nevrostransmitorji veliko vlogo pri razvoju bolezni. Značilno je povečano proizvajanje dopamina, razlike v zgradbi in povezavah med določenimi možganskimi regijami pa se začnejo pri osebah s shizofrenijo oblikovati že pred rojstvom. Možganske spremembe v obdobju najstništva lahko sprožijo prve psihotične epizode pri tistih, nagnjenim k razvoju shizofrenije na podlagi genetike, okolja in sprememb v možganih.

ZDRAVLJENJE IN TERAPIJE

Vzroki za nastanek shizofrenije so kompleksni in ne čisto v celoti razumljeni. Zdravimo jih z antipsihotiki v obliki tablet in napitkov, ki zmanjšujejo pojav in intenzivnost psihotičnih epizod. Določeni prejemajo močnejša zdravila v obliki injekcij. V kolikor se stanje ob zdravljenju z antipsihotiki ne izboljša, se obolelemu običajno predpiše močnejše zdravilo (Klozapin). Možni neželeni stranski učinki so lahko  pridobitev telesne teže, suha usta, nemirnost in zaspanost. Določeni sčasoma izginejo, spet drugi pa ostanejo prisotni dlje časa. Prenehanje jemanja zdravila brez zdravstvenega nadzora je nevarno in lahko simptome še poslabša.

Cilj zdravljenja je odpraviti bolezenske znake in posamezniku pomagati doseči raven pred izbruhom bolezni, kar pa lahko traja tudi več mesecev ali let. Stanje okrevanja brez simptomov ali optimalno psihično stanje doseže le okoli 10% bolnikov (Žmitek, 2018).

Ob neučinkovitem zdravljenju se lahko  prisotni simptomi še poslabšajo in posamezniku onemogočajo normalno delovanje. Vendar pa oblike pomoči obstajajo in so zelo  učinkovite. Posamezniku pomagajo na področju kariere, ohranjanja samostojnosti in vzpostavljanja kvalitetnih odnosov z drugimi.

PSIHOLOŠKA POMOČ

Psihosocialne oblike pomoči omogočajo posamezniku s shizofrenijo napredovati v vsakodnevnih aktivnostih, lažjem doseganju zadanih ciljev (v šoli ali službi) ter vzpostavljanju zdravih medosebnih odnosov. Ob prisotnosti psihološke pomoči se simptomi ne poslabšajo, zato je hospitalizacija skoraj nepotrebna. Najpogosteje se uporablja kombinacija kognitivno – vedenjske terapije v kombinaciji z medikamentnim zdravljenjem.

Neprecenljivo vlogo pri zdravljenju ima tudi podpora družine in prijateljev. Za njih so organizirana številna izobraževanja za razumevanje bolezni, pravočasno prepoznavo znakov ter nudenju primerne pomoči obolelemu. Ob zagotovitvi pravočasne pomoči in neprekinjenem zdravljenju je lahko terapija izjemno uspešna.

V kolikor pri sebi ali bližnjemu opazite katere od navedenih simptomov in ste mnenja, da bi bila prava izbira strokovna pomoč, nas kontaktirajte preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

 

POMEN GIBANJA ZA DUŠEVNO ZDRAVJE

Pogosto opozarjamo, da ima gibanje močen vpliv na kakovost življenja sodobnega človeka, saj je pomembno sredstvo pri uravnavanju celovitega ravnovesja. Vpliva tako na fizično kot tudi psihično blagostanje; ne le, da se po izvajanju telesne aktivnosti počutimo bolje, bolj umirjeno in razbremenjeno, redno gibanje lahko globinsko vpliva ne le na naše fizično počutje, temveč tudi na mentalno – stres, občutke negotovosti,… skratka, vse tisto, s čimer se v današnjem hitrem tempu življenja (pre)pogosto srečujemo.

Rekreativna telesna aktivnost je namenjena obnovi ravnovesnega stanja ter razvijanju potencialov zdravega življenja in vedenja. Glede na dognanja psihoterapevta Trivedija lahko minimalno tri aerobne vadbe tedensko, trajajoče med 45-60 minut, pomagajo tudi pri izboljšanju kronične depresije. Učinki se začno kazati nekje po štirih tednih, in v kolikor je ta vadba kontinuirana, lahko po približno desetih tednih dosežemo izboljšanje, ki v nekaterih pogledih presegajo tudi delovanje antidepresivov.

Pomanjkanje telesne aktivnosti, poleg škodljivih učinkov na fizično zdravje in imunski sistem, vpliva tudi na posameznikovo psihično zdravje in počutje. Življenjski slog se odraža na samopodobi, čustvenih in razpoloženjskih stanjih, osebnostnih lastnostih, motivaciji in stopnji stresa. Koristni učinki ukvarjanja s telesno vadbo se kažejo tudi na oblikovanju splošne motivacije za doseganje življenjsko pomembnih ciljev in ustreznega vrednotnega sistema, pomagajo pri zmanjševanju stresa pri odraslih ter pri ponovnem vključevanju starostnikov ali bolnikov v socialno življenje, hkrati pa vplivajo na doseganje zrelosti na vseh področjih (v socialnem, čustvenem, intelektualnem in moralnem funkcioniranju).

 Zakaj telesna aktivnost vpliva na dobro duševno ravnovesje? Na ta odgovor lahko odgovorimo s tezo, da gre pri telesni vadbi v večini primerov za igrivo in sproščujoče gibanje, ki omogoča tako telesno kot duševno sprostitev. Prva je tako pogoj drugi in obratno, kar pa je  ključen pomen pri zmanjševanju stresa in tesnobe (anksioznosti). Govorimo namreč o antidepresivnem učinku, saj vadba telo spodbudi k tvorbi endorfinov in enkefalinov, telesnih naravnih hormonov za dobro počutje. Že samo osredotočanje na vadbo, ki jo izvajamo, omogoča odmik od trenutnih skrbi. Vendar pa je ideja, da lahko telesna vadba pomaga pri našem mentalnem zdravju, v predvsem zahodnem svetu zaradi distinkcije uma in telesa nekoliko težje razumljiva. A pomembna ni le za ohranjanje dobrega mentalnega zdravja, temveč pomaga tudi pri lajšanju kroničnih duševnih bolezni. Kaže se, da je gibanje v mnogih primerih primerljivo farmakološkemu zdravljenju, predvsem pri stanjih, kot so blaga do zmerna depresija, demenca in anksioznost, s svojim vplivom pa lahko doseže tudi zmanjšanje kognitivnih težav pri shizofreniji. Telesna vaja neposredno vpliva na možgane in redna poveča obseg določenih območij v možganih; deloma z boljšo oskrbo s krvjo, ki izboljšuje zdravje nevronov, deloma pa s povečanjem nevrotopfnih faktorjev in nevrohormonov, ki podpirajo nevronsko signalizacijo rast in povezave med njimi. Za duševno zdravje je ključnega pomena hipokampus – področje možganov, ki sodeluje pri tvorbi in delovanju spomina, čustev, regulacije in učenja.

aktivnost Telesno in duševno zdrav človek je seveda bistveno bolj pripravljen za vsakodnevno borbo s stresom. Izsledki številnih raziskav so v zadnjih desetletjih razkrili ugodne učinke telesne aktivnosti na človekova emocionalna stanja. Pozitivno vpliva predvsem na osebnostne lastnosti, povezane s psihično ali emocionalno trdnostjo, odpornostjo na stres in soočanjem oziroma obvladovanjem stresa in problemov, prav tako pa povečuje sposobnost samoregulacije in samokontrole ter človeka v komunikaciji usmeri bolj navzven. Prav tako pa je v mnogih študijah moč zaslediti tudi pozitivne učinke posrednih dejavnikov, do katerih prihaja pri gibanju in prispevajo k psihičnemu blagostanju. Eden izmed takšnih je širjenje socialne mreže, saj mnogo posameznikov pri vključevanju v športne aktivnosti sklene veliko novih prijateljstev, spoznava nove ljudi in se vključuje v širšo socialno skupnost, kar posledično vpliva na boljše splošno počutje.

Raziskovalci menijo, da je za uvajanje nove aktivnosti v posameznikovo življenje ključnih prvih dvajset dni, po tem času pa naj bi se tako telo kot tudi naši možgani navadili na novo dejavnost. Seveda pa je potrebna tudi določena mera vztrajnosti in notranje motivacije. V kolikor menite, da bi potrebovali podporo pri vključevanju gibanja v vaš vsakdan ali vztrajanju ob tem, nam lahko pišete na info info@julius.si ali pokličite na 041 737 666, kjer boste skupaj s strokovnjaki

POMEN POZITIVNIH MISLI

Afirmacije ali avtosugestije so zaveden ali nezaveden proces, pri katerem sami sebe prepričamo ali si podamo neko misel. Pomeni »izvajanje principov sugestije na sebi preko samega sebe«. Praviloma afirmacije kreirajo pozitivne odzive in so namenjene krepitvi naših šibkih področij, vendar lahko v nekaterih situacijah povzročijo tudi neželene spremembe. Ni pomembno le, da znamo misel pravilno izbrati, temveč tudi, da vanjo verjamemo, saj lahko le na ta način prispevamo h krepitvi našega zavednega in nezavednega sveta.

Afirmacije so koristne, saj lahko pomagajo priti do ohranjanja dobrega občutka oziroma vzdrževanja pozitivne naravnanosti. Vendar morajo biti upoštevana točno določena pravila. Najpomembneje je naslednje: afirmacije delujejo, ko jih uporabljamo kot opomnik za točno določeno prepričanje, idejo, naravnanost, ki jo zgradimo v sebi že pred tem. Torej jih ne uporabljamo zato, da bi preko njih spremenili neko stališče, temveč z namenom ohranjanja ali utrditve nečesa, kar nam je že blizu, oziroma v kar že verjamemo.

Če želimo k uporabi afirmacij pristopiti na pravi način, je potrebno najprej zgraditi in osvojiti prepričanje, v katerega neomajno verjamemo, potem pa afirmacijo uporabiti kot opomnik, ki nas vedno znova poveže s temeljnim prepričanjem, oziroma nas vrne v osnovno idejo, ki vedno nosi v sebi močan naboj. V tem primeru bomo sistematično krepili prepričanje, ki bo v  trenutku postalo tako močno, da bo kljubovalo tudi nasprotujočim stališčem. Če bomo dosegli to, potem nam tudi sam proces ponavljanja afirmacij ne bo predstavljal obveznosti, temveč način sprostitve. Torej, večkrat, ko si bomo povedali afirmacijo, bolje se bomo počutili. Bolje, kot se bomo počutili, večji navdih bomo imeli, da to energijo podoživljamo znova in znova. Če se bomo postopka lotili pravilno, se bodo izrečenim besedam pridružile tudi druge zaznavne oblike in občutki: lahko si bomo predstavljali sliko ali film, ki pooseblja afirmacijo, ob tem slišali zvoke, podoživeli prijetne občutke ali pa se spomnili podobnih občutkov iz preteklosti. Čez čas nas bo lahko že sama misel na afirmacijo tako posrkala v notranji svet, da se bomo lahko v nekaj sekundah izgubili v njem – in v prijetnih občutkih, ki jih prinaša s seboj.

V vsaki situaciji najdite pozitivno trditev in sčasoma boste oblikovali pozitivne miselne vzorce. A to ne pomeni, da morate negativne misli odriniti. Z negativnimi mislimi – prav tako kot z negativnimi čustvi – se je potrebno tudi soočiti. Potrebno se je naučiti ločiti, kdaj se je potrebno z negativnimi mislimi soočiti in kdaj jih je potrebno spremeniti v pozitivne misli.

Afirmacije seveda ne delujejo vedno. Pomembno je, da so pozitivne, izrečene v sedanjiku in resnične, oziroma takšne, da vanje resnično verjamemo. Če boste na primer zjutraj izrekali afirmacije, nato pa se preostanek dneva znašli v vrtincu negativnih misli, vam izrečene afirmacije ne bodo delovale. Druga stvar, ki je prav tako pomembna, pa je,  da si ne moremo lagati. Če si oseba, ki se ji upira pogled na lastno telo, govori, kako krasno postavo ima, se bo ob tem počutila še slabše, saj bo z vsakim izrečenim stavkom le priklicala – in tako poudarjala oziroma okrepila – svoj resnični odnos do telesa. V tem primeru se spopadeta zavestna misel, v katero želimo verjeti, ter dejansko stanje. Posledica je ravno nasprotna tisti, ki jo iščemo. Večkrat, ko si povemo »pozitivno misel«, bolj v sebi krepimo občutke sramu, krivde, obupa. Žal tukaj teorija, da neko misel osvojimo, če si jo le dovolj velikokrat ponovimo, ne deluje. Oziroma, deluje le v primerih, ko gre za neznane ali nevtralne stvari, do katerih želimo zgraditi določen odnos. V tem primeru ni nasprotnega pola, ki bi vlekel voz v drugo smer, zato lahko postopoma v sebi oblikujemo specifično stališče. Ko deluje nasprotujoča sila, pozitivno razmišljanje verjetno ne bo dovolj. Takrat potrebujemo močnejše orodje, s katerim bomo lahko kljubovali ukoreninjenim, velikokrat tudi nezavednim prepričanjem. Z vztrajnim ponavljanjem pozitivne misli lahko v najboljšem primeru dosežemo le, da do situacije postanemo nedoločni ali otopeli. Podobno kot packa na zidu, ki nam gre nekaj mesecev na živce, potem pa se nanjo nekako navadimo. Zato je potrebno afirmacije izbirati z veliko mero previdnosti.

Praktično vse veje sodobne psihologije priznavajo močan vpliv podzavesti na naše zavestno doživljanje življenja. Zato je toliko bolj pomembno, da le-te ne podcenjujemo in se skrbi zase lotimo na pravi način. Če se želite tudi sami spoznati z močjo afirmacij, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

 

 

TEHNIKE SPROŠČANJA ZA BOLJŠE POČUTJE

Stanje sproščenosti lahko dosežemo tako, da najprej sploh ozavestimo, kako se počutimo. V prvi vrsti je potrebno zavedanje in občutenje razlike med napetostjo in sproščenostjo. Sprostitev pomeni, da sta psihična in fizična napetost v telesu odstotni, v telesu pa vladata harmonija in mir. Nasprotje sprostitve je stres oz. stanje napetosti, ki izraža neskladje med zunanjimi okoliščinami ter notranjo osebno zaznavo v telesu ali  mentalno v mislih in občutkih. Sprostitev je proces, ki postopoma skozi telesno, čustveno, miselno in duhovno izkustvo, prehaja v globje ravni podzavesti, kjer se lahko doseže stanje miru in tišine.

Sprostitev ni enako kot počitek, oziroma fizično mirovanje, saj se telo lahko do neke mere res odpočije ob mirovanju, um in živčni sistem pa lahko ostaneta aktivna in napeta, kljub telesnemu počitku. Resnična sprostitev vključuje mišično sprostitev telesa, umirjeno in zmanjšano delovanje uma ter čustvenega dogajanja.

Možgansko delovanje je med sproščanjem počasnejše, pomaga nam, da se osredotočimo na dihanje, na določen del telesa, na določeno misel ali čustv,o s katerim lažje dosežemo stanje sproščenosti. Ta občutek je lahko globoko transformativen.

Sproščanje je osnova številnim terapevtskim tehnikam in je eden izmed načinov, kako obvladamo telesne odzive in miselne funkcije. Pomaga nam prebroditi stresne situacije, sprostiti napetosti in izboljšati splošno odzivnost. Prav to je globlji pomen sproščanja, torej, da to stanje sproščenosti prenesemo v vsakodnevne obveznosti, stresne situacije in težave.

V današnjem svetu in trenutnih okoliščinah je sproščanje nujno potrebno. V trenutkih negotovosti, omejitvah, strahu, razpetosti in različnih vlogah, lahko posameznik izgubi stisk s sabo, z lastnim ravnovesjem in lastno svobodo. Prav sproščanje pa je eden izmed načinov, s katerim lahko vsak zase prevzame odgovornost za lastno dobro počutje.

Redna aktivna vadba izbrane tehnike, ki posamezniku odgovarja ima številne pozitivne učinke na človekovo telesno in duševno zdravje. Uporaba tehnik sproščanja zmanjšuje in zavira pretirano delovanje simpatičnega živčnega sistema.

Še nekaj pozitivnih učinkov, ki jih prinaša sproščanje:

  • Pomaga, da se učinkoviteje spoprijemamo s stresnimi situacijami;
  • Lajša stresne simptome in pomaga telesu najti ravnovesje;
  • Lajša bolečine;
  • Izboljša koncentracijo in spomin;
  • Poveča produktivnost in ustvarjalnost;
  • Izboljša spanje;
  • Poveča se samozaupanje in samozavest;
  • Pozitivno vpliva tudi na medosebne odnose;
  • Preprečuje, oziroma zmanjša pojav psihosomatskih bolezni, kot so glavoboli, previsok krvni pritisk, razdražljiva prebava in tudi na zmanjšanje paničnih napadov in anksioznosti.

Tehnik sproščanja je veliko, vse so namenjene zmanjševanju stresa in odpravljanju posledic stresa ter lažje spoprijemanje z vsakdanjimi situacijami. Sproščamo se lahko na različne načine. Nekateri preko izvajanja različnih aktivnosti, ki jih imajo radi, to je lahko vrtnarjenje, šport, poslušanje glasbe, igranje inštrumenta, branje, ustvarjanje ali drug hobi, ki nas veseli.

Obstajajo številne tehnike sproščanja, v grobem jih lahko delimo na dve skupini. Tehnike usmerjene na sproščanje telesa in tiste, ki so usmerjene na sproščanje uma oz. misli. Za pozitivne učinke je pomembno, da posameznik izbere tisto, ki mu najbolj ustreza. Najbolje je preizkusiti nekaj različnih tehnik ali aktivnosti  in tako testirati, kdaj začutijo, da se lažje sprostijo in dosežejo zadan cilj.

Nekaj najpogostejših tehnik sproščanja:

  • Dihalne vaje oz. tehnike dihanja,
  • Mišično sproščanje oz. relaksacija,
  • Avtogeni treningi,
  • Vizualizacije,
  • Meditacije,
  • Joga,
  • Ples,
  • Telovadba,
  • Vaje čuječnosti..

Z učenjem tehnik se lažje zavedate lastnega telesa, napetosti mišic in stresa, ki ga vaše telo doživlja. Z rednim izvajanjem tehnike, ki vam ustreza, boste lažje dosegli stanje sproščenosti. Prav tako boste sproščenost ohranjali ali jo lažje priklicali še preden bi vam uspela pobegniti iz nadzora. To so veščine, ki jih je treba dlje časa trenirati, da postanejo zares učinkovite. V kolikor pa zaznate, da določena tehnika ni primerna za vas, ob njej postanete nemirni, začutite bolečine ali druge neprijetnosti, je ne izvajajte več, ne silite se in poiščite ustrezno pomoč, kjer se lahko naučite drugih oblik sprostitve.

Tehnike sproščanja so orodje, ki se uporablja tudi v terapevtskem procesu, včasih pa samo te ne morejo premostiti večjih stisk in težav, s katerimi se soočate, zato se ob težjih čustvenih stiskah priporoča vključitev v terapevtski proces. Dosegljivi smo na info@julius.si ali na telefonski št. 041 737 666.

 

OSAMLJENOST

Ljudje smo odnosna bitja. Za zdrav psihofizični razvoj potrebujemo ob sebi drugega, s katerim se počutimo povezane in ljubljene. Ni pomembno koliko je takšnih odnosov, ampak kako kvalitetni so ti medsebojni odnosi.

Biti sam kot odrasel, je dragocena človekova zmožnost. Prav v samosti se zmore posameznik srečati s seboj v najbolj intimnih in ranljivih občutkih. Biti sam pomeni, da se srečamo s svojimi najglobljimi čustvi, kjer se zmore razviti lastna ustvarjalnost, domišljija in zadovoljstvo. Že Winnicot (Angleški psihiater) je trdil, da otrok, ob katerem je sicer mama navzoča, vendar se od njega včasih tudi umakne, odraste v osebo, ki se samosti ne boji in jo lažje prenaša kot tisti, ki so neprestano deležni materine pozornosti. Po drugi strani so osebe, ki v otroštvu niso prejele dovolj ljubezni in pozornosti, take v odrasli dobi preprosto niso sposobne ljubiti na enako predan način, kot tiste, ki so to pozornost dobile. Odnos do samosti je v veliki meri odvisen od tega, kar nas je pomembna druga oseba s svojim odnosom naučila v času našega otroštva.

Samost sama po sebi ne povzroča bolečine, povzroča jo občutek, da nismo deležni ljubezni. To je pa lahko posledica tega, da so posamezniku privzgoji prepričanje, da bo srečen le ob prisotnosti drugih. Zato je ključna najprej ljubezen do samega sebe, ljubezen, ki jo gojimo in čutimo do sebe, do lastne biti. Samost lažje sprejme, če je zadovoljen s seboj, s svojimi odločitvami in svojimi izbirami. Nihče namreč ne more živeti našega življenja in prevzeti našega trpljenja. V samosti se razvija tudi posameznikova zrelost, saj nudi čas zase, kjer je prostor za poglabljanje vase in svoje misli. Omogoča, da se resnično spoznamo in sprejmemo, ter razvijemo zdravo kritičnost in se osvobodimo soodvisnosti ter mnenja drugih. Kar pa velja prav za vsakogar izmed nas, nekaj samosti je namreč dobro za vse. Samost je lahko oboje, pozitivna in negativna izkušnja, v kateri se lahko počutimo izpopolnjene ali pa nezadovoljne in osamljene.

Osamljenost ni isto kot samost. Samota je nekaj objektivnega, je stanje ko je posameznik več sam ali nima veliko družbenih stikov. Prav tako samota ali samskost nista isto kot osamljenost. Osamljenost je zelo subjektivno notranje počutje posameznika. Osamljenost je večkrat posledica občutka neslišanosti, nesprejetosti, ničvrednosti, zavrnitve, pomanjkanje varnosti ali izključenosti. Osamljenost se nanaša na občutek, da nas nihče ne razume, nihče ne sliši in ne sprejme takšnega kot pravzaprav v resnici smo, kar v človeku povzroči občutke praznine, tesnobo, žalost. Pojavi se lahko ob melanholiji, dolgčasu, vodi pa lahko tudi v depresijo. Osamljenost lahko občuti tudi posameznik, ki je v zvezi, obdan z mnogo ljudmi in družino. Saj je želja po intimnosti, varnosti in ljubezni tista, ki vzbuja osamljenost tudi, če smo obdani z ljudmi, ki nam tega občutka ne dajejo.

Osamljenost vpliva na samost, odvisno od tega ali je samost izbrana ali vsiljena. Izbrana samost, nam lahko omogoči samo raziskovanje, utrjevanje družbenih vezi, udejstvovanje v hobijih in zanimanjih, ki so nam pri srcu in posamezniki v samosti so lahko zelo srečni. V vsiljeni samosti, pa lahko posameznik začuti veliko bolečine, zavrženosti, celo zamero do življenja samega, lahko se še dodatno zapre vase in se odpove stikom, kjer v svojem samostojnem času prav tako nič ne doprinese za lastno dobrobit.

Je pa v zadnjem času znanost odkrila, da je kronična osamljenost zdravstveno stanje, ki poteka na biološki, celični ravni in da je vsaj del nagnjenosti k osamljenosti nasleden, drug del pa povezan s primarnimi družinskimi pogoji, s katerimi se soočimo kot novorojenčki in otroci. Kronična osamljenost, je tista, ki se vleče dlje časa in ima na telo vpliv podobno kot kronični stres. Pojavijo se lahko težave s spanjem, višji krvni pritisk, pride do neravnovesja v hormonskem spektru ipd.

Ločimo lahko dve vrsti osamljenosti in sicer družbeno/socialno osamljenost in romantično/partnersko osamljenost. Razlikujeta se predvsem v specifiki odnosov. Imeti in živeti življenje  ni enako kot imeti partnerstvo. Posameznik lahko neguje in gradi kakovostno, zadovoljivo in pristno življenjsko energijo ter povezanost znotraj sebe in v svojem socialnem krogu, ki si ga izbere zase, tudi če ni del romantičnega odnosa in je potemtakem sam. Težava so prepričanja in ideologije raznih religij in znanosti, ki temeljijo na upanju in pomenu družine ter partnerstva za posameznika, ki vzbujajo občutke nezadostnosti in osamljenosti, če tega odnosa ni. Osamljenost je torej kompleksen pojav, ki ni nujno pogojen s tem, da je posameznik v partnerskem razmerju ali ne. Osamljen je lahko tudi nekdo, ki je del romantičnega odnosa, vendar se v njem ne počuti slišanega, sprejetega in ljubljenega.

Ljudje se navezujemo na različne socialne vezi, lahko so to družinske, prijateljske, partnerske, otroške ipd. Najpomembnejša vez in odnos, ki je prisoten pri čisto vseh vezeh, je odnos, ki ga gojimo do sebe. Prav ta odnos zaznamuje tudi druge odnose, skozi spoštovanje, naklonjenost, vztrajnost, zaupanje in empatijo, zato nikar ne pozabimo ohranjati in gojiti pristen odnos do sebe. Ostali odnosi bodo temu sledili. Osamljenost ima funkcijo zaščite ljudi pred tem, da bi bili izolirani in nam služi kot vzpodbuda, da iščemo in negujemo medosebne odnose.  Če so občutki osamljenosti preveč intenzivni  in ne veste kako se soočiti z njimi, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666 in dogovorili se bomo za srečanje.

LJUBOSUMJE

V slovarju SSKJ nam beseda ljubosumje opisana kot bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe. Če besedo razčlenimo na ljubo-sumen, dobimo zanimivo iztočnico, sumimo ljubljenega. Česa jo sumimo, kdaj se pojavi sum, kaj nam naša čustva s tem sporočajo in na kaj nas opozarjajo? Največkrat to, da se pojavi dvom in sum v odnosu, dvom, da posameznik ni dovolj dober, dovolj ljubljen, dovolj zvest, ekskluziven ali dovolj pomemben. Ljubosumje se namreč pojavi takrat, kadar čutimo, da je odnos ogrožen s strani nekoga tretjega. Ljubosumje se kaže kot ljubezenski manjko, negotovost vase in kot ogrožajoč strah pred izgubo odnosa, osebe ali položaja.

Ljubosumje je sestavljeno, kompleksno čustvo, ki je nabito s strahom, izgubo, grozo, s sumničavostjo, jezo ali domnevo izdaje, žalostjo, nizko samozavestjo in samospoštovanjem, nezaupanjem, negotovostjo in osamljenostjo.

Poznamo več vrst ljubosumja, najpogostejše so romantično oz. med partnersko ljubosumje, med prijatelji, med sorojenci, med starši in otroci, med zaposlenimi, itd.

Ljubosumje se najbolj izrazito kaže prav v tem, kako dojemamo sami sebe. Kakšno samopodobo imamo in kako doživljamo sebe v odnosu do drugih. Nekdo, ki sebe doživlja kot neprivlačnega, neuspešnega ali nezanimivega, bo bolj ljubosumen na osebe, pri katerih te lastnosti prepoznava. V odnosih, kjer se posameznik čuti ljubljenega, sprejetega, cenjenega in lahko odkrito govori o svojih občutkih, je iskren in ranljiv, bo manj ljubosumen, saj bo že v osnovi čutil, da je ljubezen vzajemna in enakovredna ter obojestranska.

Ko ocenjujemo zase, da imamo zdrav in ljubeč partnerski odnos, v katerem smo lahko pristni, pa kljub temu večkrat občutimo ljubosumnost, se ta najverjetneje prebuja iz preteklosti. Globoko v sebi je tak posameznik najbrž precej negotov in se nenehno čuti ogroženega.  Takšno pretirano ljubosumje najverjetneje ne spada v trenuten obstoječ odnos,  ampak se mu ob določenih situacijah in odnosih stari občutki ponovno prebujajo. Kadar so človekove reakcije glede na dano situacijo pretirane, takrat jih moramo skoraj zagotovo postaviti v preteklost. Potlačena boleča čustva pa po pravilu pridejo na dan, ko smo v odnosih, ko se zaljubimo, smo ranljivi in nekoga spustimo k sebi. Zato so medsebojni odnosi včasih tako zelo naporni. Ker prav v partnerskih odnosih pridejo na dan vsa tista potlačena težka čustva, za katera  mislimo, da se nam z njimi ne bo treba več ukvarjati. Na dan pa pridejo prav z namenom, da jih končno in enkrat za vselej razrešimo.

Pozitivni vidiki ljubosumja:

  • Ob občutku rahlega ljubosumja lahko partnerju pokažemo, da nam zanj ni vseeno in da je za nas zelo dragocen;
  • Ljubosumje nas lahko globje prebuja, da izboljšamo sebe in naše notranje rane zacelimo;
  • Ljubosumje je lahko pozitiven opomnik, da naš partner ni samoumeven, da se je treba za vsak odnos potruditi in biti obojestransko motiviran za rast in razvoj v odnosu;
  • Lahko je tudi nekak notranji opomnik, kot intuicija, ki nas opozarja, da v našem odnosu nekaj ni v redu;
  • Lahko je alarm, da smo v odnosu, kjer nismo cenjeni, ljubljeni ali ste se čustveno zelo oddaljili.

V vsakem primeru, je treba ljubosumje vzeti resno, se o njem iskreno pogovoriti in raziskati, kaj se v resnici dogaja v odnosu.

Nevarnosti ljubosumja:

Pomembno je opozoriti in opaziti tudi nevarno obliko ljubosumja, ki je obsesivno ljubosumje. Bolestno ljubosumje je znano tudi pod imenom Othellov sindrom, ki je psihološka motnja, kjer oseba zmotno verjame, da ji je partner nezvest, ne da bi imela za to kakšne realne dokaze, izraziti so čustveni izbruhi, zasledovanje, brskanje po osebnih stvareh, omejevanje in blodnjava obsedenost z nezvestobo.

Znaki, ki lahko opozarjajo na nevaren tip ljubosumnosti so:

  • Nenehno zasliševanje partnerja in poseganje v njegovo svobodo: Kaj je počel? Kje je bi? S kom je bil? Koliko časa?..
  • Sumničavost in nenehno kontroliranje ter preverjanje telefonskih klicev, mailov, družbenih omrežij in računov ter sledenje;
  • Nezmožnost obvladovanja vedenja, oziroma ljubosumni izpadi;
  • Nenehno opravičevanje sumničavosti in manipulacija ter izkrivljanje realnosti;
  • Obtoževanje, splošno pomanjkanje zaupanja;
  • Verbalno in fizično nasilje do partnerja ali tretje osebe;

Raziskovalci, psihologi, nevrologi in drugi strokovnjaki, ki raziskujejo ljubosumnost, so povezali veliko dejavnikov, ki vplivajo na razvoj motnje, hkrati obstaja premalo raziskav, ki bi lahko točno pojasnile in v celoti razložile fenomen ljubosumnosti. Med glavne dejavnike spadajo alkoholizem, odvisnosti in  shizofrenija. Prav tako je potrebno upoštevati človekovo preddispozicijo, okolje, čustvene dejavnike, preteklost in fiziološke vzroke kot so razne nevroze, bipolarne motnje in ostale dejavnike, ki lahko doprinesejo k nevarni ljubosumnosti.

Če prepoznate znake motnje in je ljubosumnost pretirana, ima lahko le ta resne posledice, ki se lahko  končajo tragično. Zato je pomembno odkrivanje vzrokov in ustrezna specialistična obravnava. Ljubosumje je izredno kompleksno čustvo, ki zahteva posebno previdnost pri obravnavi. Prvi korak je ozaveščanje, prepoznavanje lastnih nagnjenj in obvladovanje impulzov, saj s tem prevzamemo moč nad lastnimi občutki in s tem pridobimo možnost za nove uvide in razreševanje globljih ran.  Če čutite, da vam je lastno ljubosumje ušlo izpod nadzora, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete za termin na 041 737 666.

SINDROM PRAZNEGA GNEZDA

Starši se z odhodom otrok od doma soočajo na različne načine. Nekateri so ponosni na svoje otroke, drugim se podre svet, vsem pa je skupno, da se soočajo z mnogimi različnimi občutki. Da se mešani občutki žalosti in sreče pojavljajo, je popolnoma normalno, z odselitvijo otrok od doma se namreč zaključuje pomembno obdobje, obdobje aktivnega starševstva.

V osnovi je ena izmed najpomembnejših nalog starševstva, da otroka tako osebnostno kot tudi čustveno opremijo otroka za samostojno življenje. V družinah, ki je v času odraščanja otroka gradila na avtonomnosti vsakega družinskega člana posebej in kjer so bili odnosi osrečujoči in niso temljili le na bivanjski in materialni odvisnosti, bo osamosvajanje otrok kot tudi sprejetje staršev lažje in lahko pomeni osnovo za bolj zrelo prijateljstvo med njimi.

Po drugi strani pa starši, ki jim ni uspelo razviti prave samostojnosti in avtonomije, osamosvajanje otrok lahko doživljajo kot ogrožajoče in nevarno. Na svoje otroke se lahko pretirano navežejo, bojijo se, da bodo z odhodom preveč ranjeni, zato se z odhodom le stežka sprijaznijo. S svojim obrambnim načinom vedenja na posreden, kot tudi neposreden način, otrokom sporočajo, da zavetje in varnost zagotavlja le popolna medsebojna odvisnost. V kolikor otroci nakažejo željo po osamosvojitvi, pa jih kaznujejo s svojo prizadetostjo, kar v njih pogosto vzbudi močne občutke krivde in podaljša čas odhoda. Tudi zelo dominantni starši z veliko težavo spustijo otroka izpod nadzora – navadno ga nase priklenejo z občutki negovosti in strahu, ki se pri mladih odraslih razvijejo zaradi nenehnega usmerjanja, navodil, kritik in rednih pohval.

Še posebej lahko »praznjenje gnezda« prizadene matere oziroma tiste matere, ki so svoja življenja usmerjale samo v vzgajanje svojih otrok. Pri teh se lahko pojavljajo globoki občutki žalosti in dlje trajajoča čustvena praznina, ki lahko resno ogrozi občutke lastne vrednosti in pomembnosti ter občutka potrebnosti oziroma koristnosti. Ob odhodu otrok je prizadeta samopodoba, ki je temeljila večinoma le na starševski vlogi in prepričanju, da je edino prava potrditev v dajanju in žrtvovanju. Starši, ki doživljajo tovrstne občutke, lahko zato v tem času doživljajo resno krizo. Prav tako ti starši le stežka razvijejo prijetne, zdrave in sproščene odnose s svojimi otroki, saj imajo občutek, da so jih ti zapustili.

Seveda odhod od doma predstavlja pomemben mejnik tudi za odraščajoče otroke. Odraščanje namreč vedno pomeni dvom in odločanje med varnostjo in svobodo. Po besedah Uletove so danes »mladi zamenjali svobodo za varnost«. Zato se mnogo mladih v času osamosvajanja srečuje s strahovi in skrbmi, ki se lahko prevalijo v anksioznost, ki jo pogosto spremlja doživljanje čustvenega neugodja, spoznavnih blokad, nemir ter izogibanje neprijetnim dražljajem. Poleg izogibovalnega vedenja se pri mladih pojavlja tudi pasivnost v sprejemanju odločitev, kar rezultira v podaljševanju mladostniškega sloga življenja daleč v trideseta leta, nesamostojnosti in tako materialni kot tudi čustveni odvisnosti od svojih staršev.

Sicer pa lahko obdobje praznega gnezda staršem prinese tudi možnost, da končno prisluhnejo željam, ki jih prej spričo svojih otrok niso mogli izpolniti in morda lahko pri tem pomagajo naslednji koraki:

  1. Dovolite si vzeti čas in ugotovtiti, kako se resnično spopadate s »praznenjem gnezda«.
  2. Bodite telesno aktivni, ukvarjajte se s športom, ki vas osrečuje in sprošča.
  3. Če ste prej dajali na stran določene odnose, je ta čas odličen za ponovno povezovanje v odnosih, ki so bili nekoč močnejši in jih pogrešate.
  4. Morda je sedaj idealen čas za hobije, kariero, izobraževanja, potovanja, nova prijateljstva – vse tisto, za kar prej ni bilo časa.
  5. S svojimi otroki ostanite v rednem stiku.
  6. Sprejmite otrokovo odločitev in čas, ko se je odločil oditi od doma, in tega ne primerjajte s svojo izkušnjo, temveč se osredotočite na to, kako mu lahko na njegovi poti v samostojnost pomagate.
  7. Poiščite podporo pri partnerju, prijateljih oziroma ljudem, ki so vam pomembni. Podelite z njimi, kako se počutite. Spremljajte svoje občutke – če boste opazili, da postaja prehudo, obiščite zdravnika.
  8. Osredotočite se na pozitivne plati in razmislite, v kaj lahko investirate dodaten čas in energijo.

Občutja žalosti in izgube ob odhodu otroka od doma so normalna. Če doživljate »sindrom praznega gnezda«, opazujte svoje odzive in njihovo trajanje. V kolikor imate občutek, da vas preplavljata anksioznost in zaskrbljenost in doživljate občutke žalosti in izgube smisla, ali vas skrbi, kako boste v prihodnosti sprejeli odhod otrok od doma, razmislite o tem, da bi poiskali strokovno pomoč. Pri predelovanju in razumevanju vaših občutij vam lahko pomagajo tudi strokovnjaki naše klinike. Kontaktirate nas lahko na info@julius.si ali 041 737 666.