DEPRESIJA

Objavljeno dne , avtorica Lina Rižnar, dipl. psih., Psihologija Julius d.o.o.

 

Depresija je bolezensko stanje, ki vpliva na psihično in telesno počutje posameznika kot celoto. Njeni simptomi depresije se kažejo v izgubi zanimanja za vsakodnevne aktivnosti ter pogostejših obdobjih žalosti in slabega počutja. Čeprav večji odstotek ljudi  pogosto navaja občutke potrtosti in žalosti, pa je klinična depresija veliko več kot le to.

Depresija oz. depresivna motnja je resno zdravstveno stanje, ki ga posameznik težko prebrodi sam. V primeri neustrezne pomoči, se lahko pričnejo posledice intenzivneje kazati na naslednjih področjih:

  • težave v službi
  • težav s partnerjem ali družino
  • v zlorabi alkohola in drog
  • samomorilne misli ali celo poskus izvedbe samomora

Depresija vpliva na vsakega posameznika drugače tudi v primeru zdravljenja. Nekatere spremlja skozi celotno življenje in zahteva zdravljenje na daljši rok. Spet drugi lahko z ustrezno in učinkovito pomočjo živijo kvalitetnejše življenje in ponovno vzpostavijo zdrave medosebne odnose z okolico.

Depresivna motnja lahko prizadene ljudi vseh starosti in se razvije na podlagi številnih dejavnikov. Ugotavljajo, da je lahko vzrokov za nastanek depresije več, posamezniki pa so za njih bolj ali manj dovzetni.

Vzroki za nastanek depresije so lahko:

genetski – depresijo lahko podedujemo od staršev;

biokemični – depresija nastane zaradi porušenega ravnovesja kemičnih prenašalcev v možganih, ki je izrazitejše v obdobju odraščanja; glavni  nevrostransmitorji (serotonin, dopamin in noradrenalin), ki so zadolženi za dobro počutje in ugodje, so v neravnovesju – antidepresivi pomagajo posamezniku to neravnovesje (predvsem serotoninski prenos) ponovno spraviti v normalno delovanje;

hormonsko neravnovesje – spremembe v produkciji in delovanju hormonov lahko privedejo do depresivnih epizod;  vsako obdobje večjega nihanja hormonov, lahko na neki točki sproži depresijo (menopavza, nosečnost, rojstvo otroka, težave s ščitnico in ostale hormonske spremembe) – pri poporodni depresiji matere razvijejo simptome med nosečnostjo ali po rojstvu otroka, ko so zaradi sprememb delovanja hormonov pretirano čustvene, vendar pa je poporodna depresija, ki se iz tega lahko razvije, resen zdravstveni problem;

sprememba letnega časa – ko se dnevi začnejo krajšati in noči daljšati večina ljudi postane hitreje zaspana in utrujena; to je vrsta depresivnega počutja, vezana na določen letni čas ( jesen, zima) in se konča nekje spomladi, ko se začnejo dnevi daljšati;

določena življenjska situacija – travma oz. podvrženost velikim življenjskim spremembam so lahko prav tako sprožilci za nastanek depresije (izguba ljubljene osebe, delovnega mesta, finančni problemi).

Simptomi depresije se razlikujejo glede na intenzivnost pojavljanja pri posamezniku, ti pa  ne vplivajo samo na naše misli in občutke, temveč tudi na samopodobo in medosebne odnose. Simptomi, ki se pri depresiji največkrat pojavljajo, so:

  • žalost
  • utrujenost
  • motnje koncentracije
  • jeza in razdražljivost
  • frustracije
  • izguba zanimanja za stvari, ki so nas spravljale v dobro voljo
  • problemi s spanjem (premalo ali preveč)
  • anksioznost
  • izolacija
  • vznemirjenost,
  • zaskrbljenost
  • težave pri sprejemanju odločitev
  • težave v šoli
  • slaba vest
  • samomorilne misli in nagibanje k samomoru
  • glavoboli in bolečine v mišicah
  • zloraba drog in alkohola.

Nekateri kažejo tudi znake manije, psihotičnih epizod in pa težave z motoriko.

Te so značilne tudi za bipolarno motnjo, ki je lahko prav tako sprožilec depresije.

 

Če menite,  da kdo od bližnjih trpi za navedenimi simptomi in zaradi tega teži k samopoškodovanju ali želi škodovati drugemu, pokličite številko za nujne primere, ostanite s to osebo dokler ne prispe pomoč, odstranite iz njene bližine vse nevarne predmete, jo poslušajte ter se z njo ne kregajte in je ne sodite.

Rizični dejavniki, ki lahko vodijo v depresijo so lahko naslednji:

  • ženski spol (večji odstotek žensk kot moških trpi za depresijo)
  • slaba samopodoba
  • družina in ožji sorodniki, ki so že trpeli za depresijo
  • homoseksualnost
  • prisotnost druge duševne motnje (anksioznost ali bipolarna motnja)
  • zloraba drog in alkohola
  • kronična bolezen
  • pomirjevalne ali spalne tablete
  • življenje v regijah, kjer imajo manj sonca ter daljše noči

Kako se depresija zdravi in kam se lahko obrnemo po pomoč?

Zdravnik bo na podlagi pregleda vaše hormonske slike in zgodovine bolezni ocenil vaše stanje.  Lahko se zgodi, da vas zaradi natančnejše razlage duševnega stanja napoti k psihiatru, ki na podlagi pogovora z vami postavi primerno diagnozo.

Z namenom ozdravitve vam zdravnik lahko predpiše določena zdravila za zdravljenje depresije, psihoterapijo ali oboje. Terapija je zaradi variabilnosti simptomov prilagojena vsakemu posamezniku posebej, zato lahko  traja nekaj časa, preden zdravnik najde kombinacijo, primerno za vas.

Fizična aktivnost, izogibanje alkoholu in drogam ter rutinsko delo lahko pripomorejo k zajezitvi depresije in jo ohraniti vsaj deloma pod kontrolo. Kljub temu pa je pomembno o simptomih govoriti z zdravnikom in poiskati sebi ustrezno pomoč.

Če menite, da vas muči depresija, je zelo pomembno, da ste čimbolj sproščeni. Obstajajo različni načini za sproščanje napetosti s katerimi si lahko pomagate sami, pri drugih pa vam bodo morali pomagati strokovnjaki.

Včasih se zgodi, da depresije ne prepoznamo pravočasno, zaradi česar se ta lahko poslabša. Ob težjih oblikah depresije samo prijetne aktivnosti in samopomoč niso dovolj za okrevanje. Zato je v takih primerih potrebno vključiti zdravljenje z zdravili (antidepresivi), psihoterapijo ali oboje.

Psihoterapije so najbolj razširjen način zdravljenja depresije, deloma zato, ker ne vključujejo jemanja tablet in deloma zato, ker poudarjajo intuicijo. Vse oblike psihoterapij terjajo veliko časa, volje in moči. Če trpite za kakršnokoli obliko depresije in potrebujete pomoč pri izboljšanju vašega počutja, smo vam z veseljem na voljo. Kontaktirajte nas preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

KDAJ IN KAKO POISKATI POMOČ OB DUŠEVNIH STISKAH?

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Duševno zdravje je nepogrešljiv in pomemben del našega zdravja. Svetovna zdravstvena organizacija  duševno zdravje opredeljuje  ne zgolj kot odsotnost duševne motnje, ampak kot širši nabor aktivnosti, ki so direktno ali posredno povezane s psihičnim dobrim počutjem. Duševno zdravje je torej stanje dobrega počutja, v katerem lahko vsak posameznik prepoznava svoje zmožnosti, se sooča z življenjskim stresorji, produktivno dela in prispeva k skupnosti. Pomembno je zavedanje, da lahko težave v duševnem zdravju prizadenejo vsakega izmed nas; po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije naj bi se tekom življenja z njimi srečal vsak četrti prebivalec.

Na žalost so duševne težave in bolezni še vedno stigmatizirane. Stigma duševne bolezni je povezana s predsodki o nevarnosti, nekompetentnosti in neodgovornosti ljudi z duševnimi motnjami. V njenem ozadju je, tako kot pri drugih stigmah, diskreditacija drugega za povečanje lastnih občutkov moči, napaja pa se iz različnih mitov o ljudeh z težavami v duševnem zdravju. Med najpogostejšimi je, da ljudem z duševno motnjo ni mogoče pomagati, čeprav je v resnici zdravljenje duševnih motenj danes zelo uspešno. Drugi izmed najpogostejših mitov in strahov ter tudi pomembna ovira pri iskanju pomoči je predsodek, da smo »nori«, »mentalno bolni« ali »nenormalni«, če gremo k psihologu. A strokovnjaki s področja duševnega zdravja smo v bistvu le opora pri spreminjanju navad, pomagamo pri hitrejšemu učenju, razumevanju težav in iskanju učinkovitejših poti. Stigma s svojim negativnim prizvokom tako lahko vpliva na odlašanje iskanja pomoči in podpore, pomanjkanje zavedanja in pismenosti o duševnem zdravju, hkrati pa vpliva tudi na to, da se ljudje ne čutijo kompetentne pri nudenju pomoči nekomu, ki je v duševni stiski. Čeprav je stigmatizacija vseprisotna, pa jo je mogoče obvladati. Pri tem so dragocenega pomena predvsem izobraževanja o duševnih boleznih, stik z ljudmi, ki so po duševni bolezni okrevali, pozitivni odzivi ljudi, ki se s tovrstnimi vrstami pomočmi srečujejo in podobno.

Kadar se posameznik spopada z duševno stisko, se v splošnem lahko sreča z različnimi strokovnjaki s področja duševnega zdravja. V iskanju pomoči in razumevanja svojega stanja se pogosto najprej obrnemo na osebnega zdravnika, ki se nato odloči, kakšna vrsta zdravljenja bo najprimernejša. Je pa vse odvisno od kompleksnosti težav in vrste simptomov. Ob blagih do zmernih simptomih, ki se lahko izražajo na različne načine, npr. kot nespečnost, občutek utrujenosti ali brezvoljnosti, občutek strahu ali tesnobnosti, ipd., boste sicer pri osebnem zdravniku lahko prejeli medikamentozno terapijo, a je potrebno opozoriti, da tovrstne težave kljub jemanju zdravil le redko izzvenijo same od sebe. Pomembno je namreč ozavestiti, da je delo na sebi osnovni predpogoj, da se v življenju karkoli spremeni. V nadaljnjih korakih vam lahko, odvisno od vaših želja in potreb, pomagajo naslednji strokovnjaki:

  • Psihiater je doktor medicine, ki je opravil specializacijo iz psihiatrije. Njegova temeljna predpostavka je, da so duševne motnje organskega izvora in da predstavljajo strukturno ali kemično neravnovesje v možganih, ki jih je moč zdraviti s psihiatričnimi zdravili, kot so antidepresivi, pomirjevala, antipsihotiki in stabilizatorji razpoloženja.
  • Psiholog ima zaključen študij psihologije. Usposobljen je za to, da opravlja psihometrično testiranje in ocenjevanje ter ob vsakdanjih osebnih težavah in duševnih stiskah, npr. prelomnih življenjskih dogodkih, nudi psihološko svetovanje.
  • Klinični psiholog se za razliko od splošnega psihologa ukvarja predvsem z osebnostnimi in duševnimi motnjami. Usposobljen je za klinično-psihološko anamnezo, psihodiagnostično testiranje ter za postavljanje/preverjanje psihiatričnih diagnoz.
  • Psihoterapevt je strokovnjak, ki je opravil akademsko izobraževanje iz psihoterapevtske znanosti in šel skozi specialistični študij psihoterapije. Psihoterapija je dolgotrajen proces, preko katerega posameznik odkriva in ozavešča lastna čustva, vzorce in vedenje.

Kdaj torej poiskati pomoč? Praviloma naj se pomoč išče takrat, kadar se srečamo s stiskami, s katerimi se težko spopadamo sami, ob težkih posledicah travmatičnih dogodkov, nerazložljivih simptomih anksioznosti, depresije ali napadov panike, občutenju nesmisla, težavah v medosebnih odnosih ali vsakodnevnem funkcioniranju ali pa le, kadar začutimo globoko potrebo, da se zaupamo osebi, ki nam bo v zaupnem empatičnem odnosu prisluhnila in stala ob strani. In kadar začutite, da bi tovrstno pomoč potrebovali, nam pišite na info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.