OKSITOCIN, HORMON NEŽNOSTI

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Človeško telo za vzdrževanje ravnovesja potrebuje kontrolo, ki ga izvajata predvsem dva sistema: endokrini sistem in živčevje. Ta dva nadzorna sistema sta med seboj funkcionalno povezana v t. i. nevroendokrini sistem, ki s sosednjimi in z oddaljenimi celicami komunicira s kemijskimi prenašalci sporočil, hormoni in z živčnimi prenašalci. Eno izmed pomembnih stičišč teh dveh sistemov je tudi del možganov, ki ga imenujemo hipotalamus. Sestavlja ga več živčnih jeder, ki izločajo različne živčne prenašalce in hormone. Hipotalamusu neposredno podrejena endokrina žleza je hipofiza, ki preko izločanja različnih spodbujevalnih hormonov izvaja direktni nadzor delovanja tudi drugih žlez z notranjim izločanjem. Med podrejene žleze spadajo ščitnica, nadledvični žlezi in spolne žleze. Poleg tega hipofiza izloča tudi oksitocin, ki je zadolžen predvsem za krčenje maternice pri porodu in vzpostavitev dojenja. (doc. dr. Mojca Jensterle Sever, dr. med.)

Hormon oksitocin je pred 99 leti odkril britanski farmakolog, ki je ugotovil, da lahko z njim pri mačkah sprosti popadke. Od takrat sintetično različico hormona uporabljajo pri nosečnicah, da bi z njim sprožili in pospešili porod (umetni popadki).

Oksitocin izloča možganska žleza hipotalamus, kadar smo v stiku s kožo, npr. pri objemu, spolnosti, dojenju. Zanj je značilno, da zelo hitro naraste, hitro pa tudi upade oz. se vrne na predhodni nivo – nekje v 10 minutah. Rečemo mu tudi hormon nežnosti, saj ob bližini drugega ustvarja občutek ugodja, sproščenosti in pomirjenosti. Torej se tvori v naših možganih ob stiku z drugimi. Oksitocin je pomemben pri sklepanju vezi in uravnavanju socialnih vedenj. Oksitocin je hormon, ki ga povezujemo z najlepšimi občutji in vsem, kar nas dela povezane. S srečo, varno navezanostjo, bližino, zaljubljenostjo, ljubeznijo, užitkom, sproščenostjo, empatijo in blaženostjo. Sprošča se med nosečnostjo in porodom, kar ustvarja dodatno povezanost med materjo in otrokom. Sprošča se prav tako med dojenjem, kjer je značilen stik kože na kožo, kjer prav hormon oksitocin igra pomembno vlogo v stimulaciji refleksa izločanja materinega mleka.  Med intimnimi odnosi, ob dotikih in masažah… Pomaga, da pari hitreje in lažje razrešujejo medsebojne spore, krepi medsebojne odnose, skrbi za željo po spolnosti, pripomore k večjemu zaupanju in zvestobi v partnerskih odnosih.  Oksitocin je torej nekakšno hormonsko lepilo človeške družbe, kjer je človeški dotik glavni faktor tega hormona.

Oksitocin s svojim delovanjem znižuje strah, krvni pritisk in raven stresnega hormona kortizola. Ljudje z visokimi ravnmi oksitocina so mirni, bolj družabni in se redkeje srečujejo z občutki tesnobe. Hormon oksitocin je prisoten pri obeh spolih v podobnih količinah. Do razlik prihaja zato, ker imajo ženske v telesu več estrogena, ki učinkovitost oksitocina še potencira. Medtem imajo moški višjo raven testosterona, ki deluje tako, da spodbuja tekmovalnost in deluje bolj poživljajoče na telo, kar pa je obratno od oksitocina.

Znanstveniki raziskujejo morebitni terapevtski učinek oksitocina na razna psihična stanja in bolezni. Kot so anksioznost, avtizem, depresijo, poporodno depresijo, shizofrenijo, sindrom razdraženega črevesja in mejno osebnostno motnjo. Rezultati določenih študij so pokazali, da bi naj bil učinkovit predvsem pri motnjah socialnega vedenja, saj  pomaga pri interpretaciji signalov s strani drugih oseb. Francoski raziskovalci so  leta 2010 dokazali, da oksitocin pomaga avtistom pri razvijanju socialnih sposobnosti. Oksitocin je lahko v pomoč tudi ženskam, ki imajo zmanjšano željo po spolnosti, bolečimi spolnimi odnosi ter tistim, ki s težavo doživljajo orgazem. Za hormonske vrednosti v telesu je potrebno opraviti teste, zdravljenje pa lahko predpišejo le izkušeni zdravniki, saj ima delovanje oksitocina zaradi aktivacije različnih možganskih receptorjev lahko tudi nezaželene stranske učinke.  Znano je, da lahko povzroča močno alergijsko reakcijo, ki vključuje dušenje, srbenje, slabost, bruhanje, itd. Ob pomanjkanju hormona oksitocina, se lahko pojavijo občutki osamljenosti, depresije in razna anksiozna stanja, vendar je o tem še premalo raziskanega.

Za naraven dvig ravni hormona oksitocina se priporoča objemanje (z ljubečim bližnjim), ki traja vsaj 20 sekund, stik z drugimi, sploh pri dojenčkih in majhnih otrocih, nežnost, bližina in stik. Zato se priporoča reden telesni stik, dotikanje, božanje in nežnost, saj se na ta način hormon sprošča dlje časa, več ga je in s tem tudi zadovoljstvo traja dlje časa. Bodite prijazni in nežni s sabo, objemajte se, igrajte in crkljajte psa ter nudite pomoč tistim, ki jo potrebujejo.

KAKO VPLIVA DRUŽBENA NESTRPNOST NA POSAMEZNIKA

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Marx: »ljudje ustvarjajo zgodovino, vendar ne v pogojih, ki bi si jih sami izbrali«. Ljudje se rodimo v določenih okoliščinah in pogojih, kjer so nam določene stvari dane. Ljudje smo akterji v družbi kjer je potrebno vedeti in razumeti, kaj je mogoče v danih okoliščinah in nato stremeti k spremembam.

Družba je sestavljena iz posameznikov, med katerimi vsak poseduje svoje osebnostne lastnosti in značilnosti, ki ga ločijo od ostalih. Niti dve osebi na svetu si nista popolnoma enaki. Zato je za funkcioniranje družbe ključnega pomena strpnost, ki je temelj vsake skupnosti in brez katere bi bilo sobivanje ljudi nemogoče.

Po definiciji strpnost pomeni sposobnost mirnega sožitja med osebami ali s skupnostmi, ki živijo po verskih, etičnih in političnih pravilih, ki so si različna ali celo nasprotna. Strpnost lahko preprosto razložimo  kot zmožnost sprejemanja različnosti. Kar pomeni živeti in pustiti drugim, da živijo.  Pomeni ravnati z drugimi tako, kot bi si želel, da oni ravnajo z nami. Strpen človek je umirjen in spoštljiv do soljudi, ki so mu različni naj je to v narodnosti, spolu, mišljenju, čustvovanju, videzu, kulturi, veroizpovedi … Pomeni  imeti zavedanje, da si vsi zaslužimo biti obravnavani s spoštovanjem, zato moramo spoštovati vse ljudi okoli sebe.

V nestrpnost nas vodijo strah in predsodki, ki največkrat izvirajo iz nepoznavanja, neznanja, manjka empatije, sočutja in stika.  Predsodki se navadno oblikujejo s posnemanjem in prevzemanjem splošno sprejetih dognanj, da je nekaj čudno, drugače, nenaravno in zato napačno ter neprimerno. Napačne informacije, generalizirane negativne izkušnje, družinska prepričanja, mnenja prijateljev ter znancev in medijsko odmevne novice povzročajo, da se iz posplošene sodbe, iz stereotipa, začnejo razvijati predsodki. Konflikti v zgodovini kažejo, da so iz majhnih sporov pa do največjih vojn, nastali kot posledica nestrpnosti. Zgodovina je prav tako dokaz, da nestrpnost temelji na strahu in nevednosti.

Nestrpnost v splošnem pomeni ne sprejemajoč, sovražen odnos do posameznika ali do skupine ljudi, do katerih imamo odklonilno negativno mnenje, ki temelji na predsodkih, strahu obsodbah, podcenjevanju, zamerah, zavisti, stereotipih, seksizmu, rasizmu in podobnem. Pojavlja se v različnih oblikah, ki niso vse enako očitne, zato ostajajo nekatere skrite oz. slabo prepoznane.

Nestrpnost pomeni tudi nespoštovanje prepričanj in drugih praks življenja ljudi. Pomeni, da se nekatere posameznike, skupino ali družbo obravnava drugače zaradi religioznih prepričanj, seksualnosti, rase ali celo zaradi drugačnih glasbenih okusov, obleke ali las. Še posebej nevarna je oblika nestrpnosti, ko gre za preprečevanje mešanja kultur v imenu nekakšne enotne nacionalne identitete. Z nestrpnostjo označujemo tudi ideje in prepričanja, ki vključujejo podrejanje drugih, ali je njihov cilj preprečiti njihovo polnopravno udeležbo v družbi z razglasitvijo takšnih, kot neustreznih, barbarskih, lenih, nemoralnih, neumnih, celo kriminalnih in nevarnih za ostalo prebivalstvo. Najlažji obrambni mehanizem, ki ga človek razvije, ko pride v stik z nečim, kar mu ni domače ali mu povzroči neudobje, je napad in sovraštvo, ki pa se v vsakdanjem življenju kaže v obliki žaljivk, obsojanja in celo nasilja.

Sociologi in psihologi razlikujejo med odkrito in prikrito nestrpnostjo. Raziskave namreč kažejo, da človeški predsodki, obsodbe in stereotipi do drugačnih ne izginjajo, ampak  se skrijejo in izražajo na drugačen, bolj zamaskiran način. Eden izmed teh je ignoranca, izločitev, osamitev, nestrpnost na družbenih omrežjih in podobno.

Toda ko razmišljamo o problemu nestrpnosti, govorimo predvsem o strahu. Strahu pred spremembami, strahu posameznika pred drugačnim in neznanim, strahu pred ranljivostjo in stikom s pristnostjo drugega. Širše govorimo o strahu pred družbo, ki ni strogo tradicionalna in izgublja konvencionalnost, pred tujci, pred drugačnostjo, pred identitetno krizo, pred izgubo svobode, pred krizo vrednot, pred izgubo miru in varnosti, pred nazadnjaštvom in hkrati pred novostmi. V sicer plemeniti težnji, da bi izkoreninili nestrpnost, se vse pogosteje dogaja, da je tudi najmanjše odstopanje od novega splošnega družbenega konsenza, kaj je med ljudmi še sprejemljivo in kaj že označeno z oznako diskriminacije, dovolj za označitev posameznika kot nestrpneža. Toda nepremišljeno in hkrati neprizanesljivo opredeljevanje ljudi za nestrpneže, ker se njihova mnenja ne skladajo s pričakovanim ali so drugačna od »normalnih«, ni rešitev za izboljšanje medosebnih odnosov, niti ne prispeva k odpravi nestrpnosti ter ne pripomore k večji složnosti med ljudmi. Molčeči človek, ki v strahu ne izraža svojega mnenja, vedoč, da bo to med ljudmi sprejeto negativno, celo sovražno, ne bi smel biti cilj ali želja družbe. Nesoglasje in pomanjkanje dialoga med nestrpneži in vsemi tistimi, ki to niso, tako samo še poglabljata krizo vrednot.

Zato je najpomembnejša in najboljša rešitev za boj proti nestrpnosti najprej sprejemanje sebe in svojih osebnostnih lastnosti, spoznavanje in empatija drugih, poglabljanje ranljivosti v odnosih in iskrenost, medsebojna solidarnost, sprejemanje in izobraževanje.

Za pomoč pri soočanju z nestrpnostjo smo vam na voljo v obliki terapevtskih srečanj po predhodni najavi na: info@julius.si ali na telefon:  041 737 666.