RAZOČARANJE NAD SEBOJ

Razočaranje je kompleksnejše čustvo, ki je navadno povezano z mislimi, prepričanji in osebno percepcijo. Pojavi se kot posledica nezadovoljstva ob neizpolnitvi pričakovanj, neuspehu ali izgubi upanja. Pričakovanje in razočaranje sta vzročno-posledično povezana. Pričakovanje, določena zamisel, prepričanje ali percepcija so povodi, kjer se lahko pojavi razočaranje. Med realnimi in previsokimi pričakovanji je navadno tanka meje, ki jo je včasih težko prepoznati. Takšna lahko gojimo do drugih, zunanjih okoliščin ali do sebe.

Lastna visoka pričakovanja in pehanje za popolnostjo so največkrat past, ki posameznika zapelje do roba izgorelosti ali celo v kakšna psihično težavna obdobja, ali bolezen. Največkrat osebna visoka pričakovanja in razočaranja izvirajo iz otroštva. Lahko gre za idealizacijo, nerealne želje, hrepenenja, sanjarjenja ali otroške fantazije. Morebiti tudi za tiha hrepenenja in otroško potrebo po občutku biti viden, slišan, prepoznan, validiran, sprejet, pohvaljen in celo ljubljen. Če so bili takšni občutki v otroških letih preslišani ali spregledani, so se lahko iz tihih notranjih bojev in pričakovanj še intenzivneje razvijali in se v odrasli dobi preoblikovali v kronično dokazovanje, občutek manjvrednosti, razočaranosti in bolečine. Zato je potrebno te otroške občutke prevetriti, preveriti in nasloviti, ter jim osvetliti realno stanje, ki se dogaja tukaj in zdaj, torej v odrasli dobi, kjer ima posameznik moč in odgovornost, da poskrbi zase na drugačen, bolj funkcionalen način.

Pri razočaranju nad samim seboj, gre za notranji konflikt, ki odraža naše notranje občutke, misli in prepričanja glede samih sebe. Ob globokem razočaranju se lahko pojavijo občutki krivde, ničvrednosti in nespoštovanja lastne biti. To lahko vodi do samokaznovanja, razvrednotenja, samopoškodovanja in celo samomorilnih misli ali dejanja.

Razočaranost se doživlja skozi paleto različnih čustev, kot so jeza, žalost, sram… hkrati se pa lahko kaže kot pasivno agresivno vedenje, ali kot umik, večja medosebna konfliktnost, maščevalnost, ali bojazljivost in nemoč. Oseba lahko igra vlogo žrtve, kjer lahko v bližnjih in zunanjih odnosih vedno znova preigrava vlogo ranjenosti in nemoči ali pa prevzame vlogo premoči in jeze, kjer se nikakor ne želi izpostavljati ranljivosti, iskrenosti in lastni bolečini.

Nekaj splošnih kazalcev, ki nakazujejo, da sami sebe sabotirate in živite v razočaranjih:

  • Strmenje k popolnosti: popolnost ne obstaja, zato je škoda, da se ženete do skrajnosti ali obratno, da niti ne poskusite z želeno stvarjo, ker vas strah pred napako ali neuspehom nepopolnosti hromi;
  • Pretvarjanje in skrivanje iskrenih občutkov: tak posameznik največkrat zavzame določeno vlogo, ki se ji popolnoma podredi. Svojih iskrenih občutkov pa ne spusti na plano, zato tudi nikomur ne pokaže svoje resnične osebnosti ali pravega jaza;
  • Pretirana skrb: predajanje skrbi in preigravanje negativnih scenarijev, ki popolnoma hromijo vso akcijo ali aktivacijo. Rešitev problema se vedno bolj oddaljuje;
  • Kaj če bi…: vedno se sprašujete kako bi bilo, če bi.. če bi imeli več denarja, drugega partnerja, drugo službo, manj kilogramov… Občutek pomanjkanja je iluzija, ki vas oddaljuje od realnosti in osredotočenosti na to kar pa v danem trenutku STE in IMATE;
  • Od drugih se pričakuje odrešitev: posameznik se vedno znova osredotoča na druge, na njihovo delovanje, na njihove besede in dejanja. Pozabi pa nase, na to kaj lahko sam stori zase, kako vrniti pozornost nase in kar naj sam stori, da bo resnično zadovoljen;
  • Krivi se za vse in še več: vso breme sveta, lakoto, revščino, bolezni in vojne posameznik občuti na lastni koži. To neskladje z realnostjo še poglablja stisko in razočaranje posameznika;
  • Vprašanja zakaj: kažejo na manko zaupanja in upanja v naravo ravnovesje. Posameznik lahko poskrbi zase in svoje obveznosti, v meri svojih sposobnosti, znanja in moči, ne more pa vplivati še na vse druge zunanje dejavnike in okoliščine, ki imajo vpliv na potek življenja. Na svetu nismo sami, živimo v interakciji z drugimi, zato se je smiselno spraševati »zakaj jaz (sem sam, sem brez službe, bolan..itd.)« le do mere, kjer lahko konstruktivno – s čim smo mi doprinesli-  pogledamo na težavo, ki se je pojavila. Ozavestiti pa je treba tudi drug del- kaj pa v tem ni našega;
  • Kje je hvaležnost? Ne glede na to v kakšnem stanju ali okoliščinah živite imate vedno nekaj, zakaj ste lahko hvaležni. Tudi če je to kdaj le dihanje. Zagotovo pa lahko najdete še kaj, ozrite se okrog sebe in bodite iskreni in hvaležni za vse, kar ste do danes dosegli, kaj ste se naučili, kaj ste osvojili, česa ste se rešili, kaj ste prepoznali in kaj je tisto, kar vas bo motiviralo za naprej;
  • Negativni pogled: osredotočanje na negativno, na posledice, na neuspehe, na manko je smer, kjer posameznik vedno znova našel nekaj, nad čem bo še razočaran. Lahko pa se naučite in usmerite pogled v drugo smer, z zavedanjem, česa si ne želite, kaj so vas dane okoliščine naučile in jih preoblikujete v pozitivne izzive, ki ste jih ozavestili.

Razočaranost je kompleksna tema, ki prebuja globje rane posameznika. Začnite z ozaveščanjem, branjem literature o osebni rasti, prepoznavanjem osebnih vzorcev, prepričanj in pričakovanj, ki vas omejujejo in dušijo. Prepoznajte ogledala, ki vam jih bližnji odnosi nastavljajo in začnite pri sebi, saj le tako lahko pridete do rešitve in življenja, ki si ga želite in zaslužite. Za terapijo in svetovanje nam lahko pišete na: info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.