SAMOSPOŠTOVANJE IN SPOŠTOVANJE DRUGIH

V psihologiji se z pojmi kot so osebnost, samozavest, samospoštovanje, integriteta posameznika ipd. večkrat srečujemo.  Osebnost razumemo kot celostno podobo trajnih značilnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih ljudi. Ključni sestavini osebnosti sta relativna trajnost in edinstvenost oz. unikatnost posameznika. Osebnost je tisto kar smo, samopodoba pa je naša predstava o tem, kaj smo. Samopodoba je torej posameznikovo doživljanje samega sebe in množica odnosov, ki jih posameznik (zavedno ali nezavedno) vzpostavlja do samega sebe. Samopodoba je povezana tudi z našim vedenjem, saj se svetu predstavljamo v skladu s tem kakšen človek mislimo in verjamemo, da smo.

O samospoštovanju začnemo govoriti šele takrat ko razumemo, kakšna je naša  osebna samopodoba. Samopodoba je  naša osebna predstava o samem sebi.  O tem, kdo smo, kakšni smo in kaj počnemo, ter zakaj tako. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih sposobnostih, lastnostih, svojem telesu, možnostih v življenju, uspehih in neuspehih.

Skozi otroštvo se gradi naša samopodoba, saj so primarni skrbniki ogledalo, skozi katerega otrok doživlja samega sebe. Prav tako se začne graditi samozaupanje, ki se oblikuje tako, da otrok ponotranji (realno) zaupanje ter spodbude, ki mu jih izkazujejo starši, pa tudi izkušnje, ki mu jih je prinesla lastna, samostojna dejavnost.

Otrok gradi svoje samospoštovanje na osnovi spoštovanja, ki mu ga izkazujejo pomembni odrasli v njegovem prvem obdobju življenja. Poistoveti se  z zgledi, kako si spoštovanje izkazujejo odrasli, denimo starši. Zgodnje otroške izkušnje ta razvoj bodisi spodbujajo bodisi zavirajo. Lahko ga celo izkrivijo do te mere, da posameznik nikoli ne izživi lastnih potencialov in ne postane, kar bi lahko bil, pač pa se nenehno prilagaja zahtevam okolja in podobi o sebi, ki mu je bila vsiljena od zunaj. Ali povedano drugače, samopodobe ne oblikujemo le v skladu z lastnimi potenciali, lastnostmi in izkušnjami, temveč se gradi tudi skozi oči drugih, torej je podoba o nas v veliki meri taka, kakršno so nam v otroštvu vcepili skrbniki oz. starši.

Naše samovrednotenje in samospoštovanje sta odvisni od tega, kateri del prevladuje: samopodoba, ustvarjena na osnovi resničnih osebnostnih lastnostih in lastnem doživljanju ali na osnovi podob in pričakovanj drugih.

Spoštujemo se, ko imamo zdrav občutek lastne vrednosti. Zdravo samospoštovanje kaže, da sta naše življenje in dobro počutje vredna našega truda, da si zaslužimo spoštovanje drugih in da sta naša sreča in osebna izpolnitev pomembni. Ljudje z zdravim samospoštovanjem vedo, da so vredni  dobrega odnosa, miru, upoštevanja, ljubezni… Ko živimo v odnosih, kjer lahko vzdržujemo lastno integriteto in samospoštovanje lahko vzdržujemo osebne meje in s tem spoštujemo tudi osebne meje drugih. Zdrava samopodoba in dobro samospoštovanje sta naš najboljši psihosocialni imunski sistem.

Osebna integriteta pa pomeni ujemanje med posameznikovimi prepričanji in vedenjem. Delati torej to, kar čutim, mislim in govorim.

Temelji, ki podpirajo zdravo samospoštovanje:

  • Živeti zavestno življenje: pomeni, živeti v sedanjem trenutku in spremljati kar se nam trenutno kaže in dogaja, kaj v tem trenutku doživljamo, mislimo in čutimo. Telo je smerokaz, ki nas kliče k zavestnemu življenju;
  • Sprejemanje samih sebe: samo-sprejemanje je odločitev. Pomeni sprejeti sebe v celoti, svoja čustva, občutke, misli, videz, vedenje, doživljanje, omejitve, značilnosti, slabosti. Sprejeti sebe v realnosti, takšni kakršni smo brez zanikanja ali samo-zaničevanja, pričakovanj ali iluzij;
  • Sprejeti odgovornost zase: pomeni prevzeti kontrolo nad svojim življenjem. Za lastne odločitve, napake, uspehe, neuspehe, delovanje, dejanja, delo, odnose, prioritete, lastno srečo, vrednote in norme;
  • Asertivnost: kar pomeni, da se posameznik postavi zase, da je lahko odkrito to kar je. Najprej seveda z zavedanjem in sprejemanjem sebe, nato udejanjanjem tega v interakciji do drugih. Asertivnost se kaže v ozaveščenemu mišljenju, da ima vsak pravico obstajati in da njegovo življenje pripada njemu;
  • Smisel življenja: poiskati in postaviti osebne cilje, narediti načrt, kako jih doseči in potem aktivno slediti in udejanjati svoje poslanstvo;
  • Osebna integriteta: je ujemanje posameznikovih prepričanj z vedenjem. Delati torej to, kar čutim, mislim in govorim.

V kolikor ima posameznik razvito zdravo samospoštovanje, ga bo spontano prenesel tudi na svoje bližnje in daljne odnose. To je vzajemen proces, ki se z leti razvija in nadgrajuje, lahko tudi poruši in znova gradi. Saj se ob različnih življenjskih okoliščinah in osebah vedno znova znajdemo pred preizkušnjami, izzivih in novih odnosih, ki dajejo osebno samospoštovanje na preizkušnjo. Vendar, ko se le ta utrdi, bo ostal kot močan temelj vsem prihodnjim odnosom in stresnim preizkušnjam v življenju.

Če čutite, da je vaše samospoštovanje nezdravo in si bi želeli spremembe v samopodobi, lastnem samovrednotenju in pristnejših odnosih nam pišite na info@julius.si ali nas pokličite za termin srečanja na 041 737 666.