KAJ JE PSIHOTERAPIJA?

Objavljeno dne , avtorica Lina Rižnar, dipl. psih., Psihologija Julius d.o.o.

 KAJ JE PSIHOTERAPIJA?

Psihoterapija ali »pogovorna terapija« je ena izmed strokovnih oblik pomoči in način reševanja problemov namenjen ljudem v duševnih stiskah in situacijah, ki jih sami ne zmorejo predelati. Z uporabo različnih psihoterapevtskih tehnik se poskuša pri posamezniku problematične simptome zmanjšati do te mere, da lahko ta ponovno funkcionalno deluje v družbi. Psihoterapija je oblika zdravljenja, ki posledično prispeva k izboljšanju vsesplošnega počutja.

S pomočjo psihoterapije zdravimo težave, ki se nanašajo največkrat na avtomatizirane vsakodnevne navade, travme in posttravmatske motnje, fizične poškodbe, ostale zdravstvene probleme, izgubo bližnje osebe in številna psihološka obolenja kot sta depresija in anksioznost.

Obstaja več vrst pristopov k reševanju problemov. Vsaka vrsta problema ima svoj pristop reševanja le-tega ali pa kombinacijo dveh. V kolikor samo s psihoterapevtskim pristopom ne dosegamo želenih rezultatov, pa v sam proces dodamo tudi medikamentno zdravljenje.

POTEK TERAPIJE

Psihoterapija se lahko izvaja individualno, kot partnerska in družinska terapija ali skupinska terapija. Poteka približno enkrat tedensko (30 – 50 min) in je primerna za vse starostne skupine .

Proces psihoterapije temelji na medosebnem odnosu med terapevtom in klientom. Pri razvijanju ciljev v procesu zdravljenja morata terapevt in klient vzpostaviti medsebojno spoštovanje in zaupanje, kar je ključni dejavnik za uspešen potek klientovega dela na sebi. Terapevt in klient skozi proces skupaj gradita na odnosu, ki je prilagojen vsakemu klientu posebej, ta pa se posledično lažje osredotoči na lastno doživljanje.

Psihoterapija se uporablja kot kratkoročna pomoč pri akutnih obolenjih, kjer je uspeh viden že po nekaj obiskih ali dolgoročna, kjer je potrebna pomoč pri večjih težavah in lahko traja tudi po več mesecev, morda celo let.

Kljub seznanjenosti terapevta z klientovimi najintimnejšimi občutki in dogodki, pa fizični ali kakršnikoli drug kontakt med terapevtom in klientom ni zaželen. Tak odnos neprofesionalen in neuporaben za sam potek zdravljenja.

PSIHOTERAPIJA IN MEDIKAMENTOZNO ZDRAVLJENJE

Za zdravljenje duševnih motenj se v procesu psihoterapije pogosto uporablja zdravljenje z medikamenti. V določenih primerih to sicer ni potrebno, včasih pa je to edina izbira, ki je še na voljo. Največkrat je najuspešnejša kombinacija obojega. Seveda pa k splošnemu dobremu počutju veliko pripomore tudi zdrav življenjski stil, redna telesna aktivnost in dovolj spanca.

ALI PSIHOTERAPIJA DELUJE?

Večina ljudi se vsaj enkrat v življenju znajde v situaciji, ko potrebuje psihoterapevtsko pomoč. Posamezniki, ki jo poiščejo opisujejo pozitivna občutja olajšanja in dvig razpoloženja. Približno 75% tistih, ki imajo ali so vsaj enkrat že imeli svojega terapevta, kaže znake hitrega okrevanja in boljšega počutja nasploh. S pomočjo psihoterapije izboljšamo najprej psihično in posledično tudi telesno stanje, zaradi česar imamo več energije, manj zdravstvenih težav ter več zadovoljstva doma in v službi.

Število raziskav, ki govorijo o pozitivnih učinkih terapije na delovanje možganov iz leta v leto narašča.  Tehnologija slikanja možganov po terapevtski seansi omogoča natančnejši vpogled v njihovo delovanje in boljše razumevanje vpliva določenih možganskih regij na naše razpoloženje. V večini primerov so učinki psihoterapije na možganske spremembe enaki učinkom medikamentnega zdravljenja.

VRSTE PSIHOTERAPIJE

Obstaja več psihoterapevtskih pristopov, ki se prilagodijo klientu glede na njegov izhodiščni problem in okoliščine. Po navadi terapevti ne uporabljajo samo enega pristopa ampak vključijo v proces elemente različnih  psihoterapevtskih pristopov.

  • Kognitivno – vedenjska psihoterapija: Ta terapevtski pristop pomaga posameznikom prepoznati in spremeniti toksične miselne in vedenjske vzorce, ki jih poskušajo nadomestiti z primernejšimi, funkcionalnimi načini razmišljanja in vedenja. Pristop kognitivno – vedenjske terapije je usmerjen na obvladovanje težav, s katerimi se klient ukvarja v trenutnem življenjskem obdobju – »tukaj in zdaj« in deluje po modelu, po katerem naši občutki in čustva niso posledica zunanjih dogodkov ampak jih je potrebno osmisliti in ugotoviti, kakšen pomen imajo za nas ter kako dojemamo sebe v določeni situaciji. Naša čustva in vedenje so odvisni od naših miselnih, kognitivnih procesov.

Kognitivno – vedenjska terapija je lahko v pomoč pri zdravljenju depresije, anksioznosti, simptomov vezanih na travmatično izkušnjo iz preteklosti, zdravljenju prehranjevalnih motenj, ipd.

  • Inerpersonalna psihoterapija: Terapevtski pristop se osredotoča na medosebne odnose v življenju depresivne osebe. Ideja interpersonalne terapije je, da depresijo mogoče zdraviti z izboljšanjem medosebnih odnosov in načinom komunikacije. Posamezniku pomaga pri prepoznavanju čustev in izražanju teh na zdrav način. Ljudje ves čas nosimo s seboj »čustveno prtljago« iz preteklosti, ki lahko močno vpliva na naše razmišljanje in vedenje v sedanjem času.
  • Dialektična – vedenjska psihoterapija: Posebna vrsta kognitivno – vedenjske psihoterapije, ki se uporablja za zdravljenje samomorilnih misli, posttravmatske motnje, motenj hranjenja in mejne osebnostne motnje (ang. »borderline personality«). Ta vrsta terapije se osredotoča na vlogo kognicije, ki se nanaša na misli in prepričanja ter na vedenje ali ukrepe pri razvoju in zdravljenju mejne osebnostne motnje.
  • Psihodinamična psihoterapija: Temelji na psihoanalitičnem razumevanju delovanja osebnosti. Ideja psihodinamične psihoterapije je, da je naše vedenje in psihično blagostanje posledica izkušenj iz otroštva in nezdravega ponavljajočega se mišljenja in vedenja, ki poteka na podzavestni ravni – osredotoča se na odkrivanje nezavednih dejavnikov, ki soustvarjajo ali sprožajo neželena vedenja.

Posameznik ob raziskovanju lastnega nezavednega s pomočjo psihoterapevta izboljšuje zavedanje samega sebe, prepoznava nezavedne teme ter poskuša stare mehanizme delovanja nadomestiti z novimi, ki bi posledično vplivali na njegovo kvaliteto življenja.

  • Psihoanalitična psihoterapija: Je intenzivnejša različica psihodinamične psihoterapije, kjer se terapevt in klient osredotočata na ozaveščanje klientovega nezavednega. Klientu se tako razkriva globji vpogled v odnose, način vedenja in razmišljanja, kar je prvi korak k spremembi.

Psihoanalitična psihoterapija se izvaja od enkrat do trikrat na teden (45 – 50 min) in lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let.

  • Podporna (suportivna) psihoterapija: Ta vrsta psihoterapije se najpogosteje uporablja pri zdravljenje odvisnosti, kroničnih psihičnih bolezni (psihoza in bipolarna motnja) ter obdobjih remisije (»obdobje mirovanja bolezni«). Velikokrat se uporablja tudi kot podpora v kriznih situacijah (nesreče, huda razočaranja, izguba ljubljene osebe) in kot podpora svojcem. Ni usmerjena v spremembe ampak v sprejemanje določene življenjske situacije. Terapevt vzpodbuja izražanje misli in občutkov pri klientu ter sprejemanja sprememb in odločitev, ki so potrebne za sprejemanje spremembe.

Podporna psihoterapija se izvaja enkrat tedensko ali enkrat mesečno in lahko traja od nekaj srečanj pa do več let ali celo doživljenjsko.

KDAJ K PSIHOTERAPEVTU?

Veliko ljudi ima napačno predstavo o iskanju strokovne pomoči in so mnenja, da gre pri psihoterapiji za neko skrajno obliko pomoči. Za nasvet še vedno najraje vprašamo prijatelja ali družinskega člana, vendar pa ta oblika pomoči vedno ni dovolj.

Psihoterapija je namenjena vsem, ki niso sami zmožni poiskati izhoda iz svoje čustvene stiske ali spremeniti vedenjskih mehanizmov, ki jih ovirajo v osebnem življenju. Ali pa morda želijo le podpreti svojo osebnostno rast za kakovostnejše in polnejše življenje. Trajno spremembo človekove osebnosti je ob strokovni pomoči lažje doseči, vendar se mora vsak posameznik za to resno odločiti in biti pripravljen na sodelovanje.

Psihoterapija je ustrezna oblika pomoči pri naslednjih težavah: slaba samopodoba, čustvene stiske in čustvena ranljivost (težave pri sprejemanju kritike), duševne motnje (depresija, anksioznost), osebnostne motnje, izgorelost, nesamostojnost, izguba bližnje osebe, pomanjkanje motivacije in življenjskih ciljev, občutek notranje praznine, težave v partnerstvu, motnje hranjenja (anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje), težave v spolnosti, psihosomatske težave (glavobol, bolečine v hrbtenici, prebavne težave, srčne težave, previsok krvni tlak).

Če trpite za katerimi od zgoraj navedenih simptomov in bi želeli izboljšati vaše vsesplošno počutje, nas kontaktirajte nas preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

 

 

 

POMEN GIBANJA ZA DUŠEVNO ZDRAVJE

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Pogosto opozarjamo, da ima gibanje močen vpliv na kakovost življenja sodobnega človeka, saj je pomembno sredstvo pri uravnavanju celovitega ravnovesja. Vpliva tako na fizično kot tudi psihično blagostanje; ne le, da se po izvajanju telesne aktivnosti počutimo bolje, bolj umirjeno in razbremenjeno, redno gibanje lahko globinsko vpliva ne le na naše fizično počutje, temveč tudi na mentalno – stres, občutke negotovosti,… skratka, vse tisto, s čimer se v današnjem hitrem tempu življenja (pre)pogosto srečujemo.

Rekreativna telesna aktivnost je namenjena obnovi ravnovesnega stanja ter razvijanju potencialov zdravega življenja in vedenja. Glede na dognanja psihoterapevta Trivedija lahko minimalno tri aerobne vadbe tedensko, trajajoče med 45-60 minut, pomagajo tudi pri izboljšanju kronične depresije. Učinki se začno kazati nekje po štirih tednih, in v kolikor je ta vadba kontinuirana, lahko po približno desetih tednih dosežemo izboljšanje, ki v nekaterih pogledih presegajo tudi delovanje antidepresivov.

Pomanjkanje telesne aktivnosti, poleg škodljivih učinkov na fizično zdravje in imunski sistem, vpliva tudi na posameznikovo psihično zdravje in počutje. Življenjski slog se odraža na samopodobi, čustvenih in razpoloženjskih stanjih, osebnostnih lastnostih, motivaciji in stopnji stresa. Koristni učinki ukvarjanja s telesno vadbo se kažejo tudi na oblikovanju splošne motivacije za doseganje življenjsko pomembnih ciljev in ustreznega vrednotnega sistema, pomagajo pri zmanjševanju stresa pri odraslih ter pri ponovnem vključevanju starostnikov ali bolnikov v socialno življenje, hkrati pa vplivajo na doseganje zrelosti na vseh področjih (v socialnem, čustvenem, intelektualnem in moralnem funkcioniranju).

 Zakaj telesna aktivnost vpliva na dobro duševno ravnovesje? Na ta odgovor lahko odgovorimo s tezo, da gre pri telesni vadbi v večini primerov za igrivo in sproščujoče gibanje, ki omogoča tako telesno kot duševno sprostitev. Prva je tako pogoj drugi in obratno, kar pa je  ključen pomen pri zmanjševanju stresa in tesnobe (anksioznosti). Govorimo namreč o antidepresivnem učinku, saj vadba telo spodbudi k tvorbi endorfinov in enkefalinov, telesnih naravnih hormonov za dobro počutje. Že samo osredotočanje na vadbo, ki jo izvajamo, omogoča odmik od trenutnih skrbi. Vendar pa je ideja, da lahko telesna vadba pomaga pri našem mentalnem zdravju, v predvsem zahodnem svetu zaradi distinkcije uma in telesa nekoliko težje razumljiva. A pomembna ni le za ohranjanje dobrega mentalnega zdravja, temveč pomaga tudi pri lajšanju kroničnih duševnih bolezni. Kaže se, da je gibanje v mnogih primerih primerljivo farmakološkemu zdravljenju, predvsem pri stanjih, kot so blaga do zmerna depresija, demenca in anksioznost, s svojim vplivom pa lahko doseže tudi zmanjšanje kognitivnih težav pri shizofreniji. Telesna vaja neposredno vpliva na možgane in redna poveča obseg določenih območij v možganih; deloma z boljšo oskrbo s krvjo, ki izboljšuje zdravje nevronov, deloma pa s povečanjem nevrotopfnih faktorjev in nevrohormonov, ki podpirajo nevronsko signalizacijo rast in povezave med njimi. Za duševno zdravje je ključnega pomena hipokampus – področje možganov, ki sodeluje pri tvorbi in delovanju spomina, čustev, regulacije in učenja.

aktivnost Telesno in duševno zdrav človek je seveda bistveno bolj pripravljen za vsakodnevno borbo s stresom. Izsledki številnih raziskav so v zadnjih desetletjih razkrili ugodne učinke telesne aktivnosti na človekova emocionalna stanja. Pozitivno vpliva predvsem na osebnostne lastnosti, povezane s psihično ali emocionalno trdnostjo, odpornostjo na stres in soočanjem oziroma obvladovanjem stresa in problemov, prav tako pa povečuje sposobnost samoregulacije in samokontrole ter človeka v komunikaciji usmeri bolj navzven. Prav tako pa je v mnogih študijah moč zaslediti tudi pozitivne učinke posrednih dejavnikov, do katerih prihaja pri gibanju in prispevajo k psihičnemu blagostanju. Eden izmed takšnih je širjenje socialne mreže, saj mnogo posameznikov pri vključevanju v športne aktivnosti sklene veliko novih prijateljstev, spoznava nove ljudi in se vključuje v širšo socialno skupnost, kar posledično vpliva na boljše splošno počutje.

Raziskovalci menijo, da je za uvajanje nove aktivnosti v posameznikovo življenje ključnih prvih dvajset dni, po tem času pa naj bi se tako telo kot tudi naši možgani navadili na novo dejavnost. Seveda pa je potrebna tudi določena mera vztrajnosti in notranje motivacije. V kolikor menite, da bi potrebovali podporo pri vključevanju gibanja v vaš vsakdan ali vztrajanju ob tem, nam lahko pišete na info info@julius.si ali pokličite na 041 737 666, kjer boste skupaj s strokovnjaki

OKSITOCIN, HORMON NEŽNOSTI

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Človeško telo za vzdrževanje ravnovesja potrebuje kontrolo, ki ga izvajata predvsem dva sistema: endokrini sistem in živčevje. Ta dva nadzorna sistema sta med seboj funkcionalno povezana v t. i. nevroendokrini sistem, ki s sosednjimi in z oddaljenimi celicami komunicira s kemijskimi prenašalci sporočil, hormoni in z živčnimi prenašalci. Eno izmed pomembnih stičišč teh dveh sistemov je tudi del možganov, ki ga imenujemo hipotalamus. Sestavlja ga več živčnih jeder, ki izločajo različne živčne prenašalce in hormone. Hipotalamusu neposredno podrejena endokrina žleza je hipofiza, ki preko izločanja različnih spodbujevalnih hormonov izvaja direktni nadzor delovanja tudi drugih žlez z notranjim izločanjem. Med podrejene žleze spadajo ščitnica, nadledvični žlezi in spolne žleze. Poleg tega hipofiza izloča tudi oksitocin, ki je zadolžen predvsem za krčenje maternice pri porodu in vzpostavitev dojenja. (doc. dr. Mojca Jensterle Sever, dr. med.)

Hormon oksitocin je pred 99 leti odkril britanski farmakolog, ki je ugotovil, da lahko z njim pri mačkah sprosti popadke. Od takrat sintetično različico hormona uporabljajo pri nosečnicah, da bi z njim sprožili in pospešili porod (umetni popadki).

Oksitocin izloča možganska žleza hipotalamus, kadar smo v stiku s kožo, npr. pri objemu, spolnosti, dojenju. Zanj je značilno, da zelo hitro naraste, hitro pa tudi upade oz. se vrne na predhodni nivo – nekje v 10 minutah. Rečemo mu tudi hormon nežnosti, saj ob bližini drugega ustvarja občutek ugodja, sproščenosti in pomirjenosti. Torej se tvori v naših možganih ob stiku z drugimi. Oksitocin je pomemben pri sklepanju vezi in uravnavanju socialnih vedenj. Oksitocin je hormon, ki ga povezujemo z najlepšimi občutji in vsem, kar nas dela povezane. S srečo, varno navezanostjo, bližino, zaljubljenostjo, ljubeznijo, užitkom, sproščenostjo, empatijo in blaženostjo. Sprošča se med nosečnostjo in porodom, kar ustvarja dodatno povezanost med materjo in otrokom. Sprošča se prav tako med dojenjem, kjer je značilen stik kože na kožo, kjer prav hormon oksitocin igra pomembno vlogo v stimulaciji refleksa izločanja materinega mleka.  Med intimnimi odnosi, ob dotikih in masažah… Pomaga, da pari hitreje in lažje razrešujejo medsebojne spore, krepi medsebojne odnose, skrbi za željo po spolnosti, pripomore k večjemu zaupanju in zvestobi v partnerskih odnosih.  Oksitocin je torej nekakšno hormonsko lepilo človeške družbe, kjer je človeški dotik glavni faktor tega hormona.

Oksitocin s svojim delovanjem znižuje strah, krvni pritisk in raven stresnega hormona kortizola. Ljudje z visokimi ravnmi oksitocina so mirni, bolj družabni in se redkeje srečujejo z občutki tesnobe. Hormon oksitocin je prisoten pri obeh spolih v podobnih količinah. Do razlik prihaja zato, ker imajo ženske v telesu več estrogena, ki učinkovitost oksitocina še potencira. Medtem imajo moški višjo raven testosterona, ki deluje tako, da spodbuja tekmovalnost in deluje bolj poživljajoče na telo, kar pa je obratno od oksitocina.

Znanstveniki raziskujejo morebitni terapevtski učinek oksitocina na razna psihična stanja in bolezni. Kot so anksioznost, avtizem, depresijo, poporodno depresijo, shizofrenijo, sindrom razdraženega črevesja in mejno osebnostno motnjo. Rezultati določenih študij so pokazali, da bi naj bil učinkovit predvsem pri motnjah socialnega vedenja, saj  pomaga pri interpretaciji signalov s strani drugih oseb. Francoski raziskovalci so  leta 2010 dokazali, da oksitocin pomaga avtistom pri razvijanju socialnih sposobnosti. Oksitocin je lahko v pomoč tudi ženskam, ki imajo zmanjšano željo po spolnosti, bolečimi spolnimi odnosi ter tistim, ki s težavo doživljajo orgazem. Za hormonske vrednosti v telesu je potrebno opraviti teste, zdravljenje pa lahko predpišejo le izkušeni zdravniki, saj ima delovanje oksitocina zaradi aktivacije različnih možganskih receptorjev lahko tudi nezaželene stranske učinke.  Znano je, da lahko povzroča močno alergijsko reakcijo, ki vključuje dušenje, srbenje, slabost, bruhanje, itd. Ob pomanjkanju hormona oksitocina, se lahko pojavijo občutki osamljenosti, depresije in razna anksiozna stanja, vendar je o tem še premalo raziskanega.

Za naraven dvig ravni hormona oksitocina se priporoča objemanje (z ljubečim bližnjim), ki traja vsaj 20 sekund, stik z drugimi, sploh pri dojenčkih in majhnih otrocih, nežnost, bližina in stik. Zato se priporoča reden telesni stik, dotikanje, božanje in nežnost, saj se na ta način hormon sprošča dlje časa, več ga je in s tem tudi zadovoljstvo traja dlje časa. Bodite prijazni in nežni s sabo, objemajte se, igrajte in crkljajte psa ter nudite pomoč tistim, ki jo potrebujejo.