DEPRESIVNE MOTNJE PRI OTROCIH

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Običajna, občasna potrtost ali žalost še ni depresija, saj se običajno z njo lahko spoprimemo in opomoremo brez zdravljenja. Kar skušamo preprečiti, je klinična diagnoza depresije. Klinična diagnoza depresije lahko zajema različne znake in simptome, ki so lahko različno močno izraženi in trajajo najmanj dva tedna.

Depresija je duševna motnja, ki se razvija postopoma. Prvi znaki depresije se lahko pojavijo že zgodaj v otroštvu, vendar so velikokrat spregledani. Dedni dejavniki skupaj z neugodnimi življenjskimi razmerami močno prispevajo k ranljivosti za depresijo. Najpogostejši dejavnik tveganja je pozitivna družinska anamneza depresije, ki nakazuje prisotnost dedne nagnjenosti k depresiji, kot tudi nevarni stil navezovalnega vedenja. Nevarni stil navezanosti se razvije ob odsotnih in čustveno neodzivnih starših otrok, saj otrok v takšni družini ne more razviti varne navezanosti.

Ker je depresija kronična motnja z veliko verjetnostjo ponovitve, so pomembni preventivni ukrepi in pravočasno zdravljenje. Pri tem najpomembnejša otrokova primarna družina ob širšem socialnem okolju (šola in druge ustanove). Mlajši, kot je otrok, bolj je njegov telesni in duševni razvoj odvisen od odnosov v družini, zato je tudi družina tista, ki lahko pomaga vzdrževati duševno motnjo ali pa jo pomaga ozdraviti.

Na razvoj depresije in anksioznih motenj vplivajo številni dejavniki, vključno z dejavniki, na katere vplivajo starši. To pomeni, da z nekaterimi ukrepi ali dejanji lahko pripomorejo k znižanju tveganja za razvoj depresije pri otroku. Dejavniki tveganja za razvoj depresije pri otrocih so: Večja občutljivost, izrazita čustvenost, tesnobnost. Neugodne okoliščine v otroštvu: pomanjkanje skrbi, zanemarjanje, nasilje, zloraba trpinčenje ali zatiranje. Revščina v družini in slabši socialni status. Učne ali druge šolske težave. Težavne okoliščine v življenju posameznika: resna bolezen, smrt ali kriminalna žrtev, nesreča, ločitev… Pomanjkanje varnosti v družini in pomanjkanje zaupnega odnosa z drugo osebo. Depresija lahko nastane tudi zaradi zdravstvenih indikatorjev in direktnega učinka nekaterih zdravstvenih stanj, kot so: pomanjkanje vitamina B12, motnje delovanja ščitnice, hepatitis, infekcijska mononukleoza, nekatera rakava obolenja. Lahko pa je tudi posledica  stranskih učinkov nekaterih zdravli ali kot posledica zastrupitve z alkoholom ali drugimi drogami.

Da lahko govorimo o klinični depresiji pri otroku, morajo biti simptomi prisotni vsaj dva tedna. Depresija pri otroku se pogosto kaže z drugačnimi znaki in simptomi kot pri odraslih. Otrok lahko kaže nekatere, ampak ne nujno vse spremembe skozi daljše obdobje:

  • zdi se razdražljiv ali jezen, se več prepira s sorojenci in drugimi družinskimi člani; ima napade trme ali joka več, kot običajno; ni tak kot običajno, ima nepojasnjena obdobja žalosti in joka;
  • umik iz sodelovanja v skupnostnem, športnem, družbenem udejstvovanju;
  • se ne želi družiti, preživljati časa s prijatelji izven šole;
  • se izogiba družabnim dogodkom; ne uživa v stvareh, v katerih je užival običajno, zdi se manj navdušen;
  • je tišji, manj opazen ob družabnih dogodkih;
  • se ni zmožen koncentrirati dlje časa, sanjari in zre prazno v prostor dlje časa kot običajno; ima manj energije, se premika počasneje kot običajno;
  • ima težave z odločanjem že v primeru preprostih odločitev;
  • težko obvladuje delo v šoli, težko sledi količini dela v šoli;
  • ima stalna občutja krivde in manjvrednosti;
  • se pritožuje nad fizičnimi bolečinami in težavami: ponavljajočimi glavoboli, bolečinami v trebuhu, slabostjo in drugimi težavami, ki nimajo jasnega vzroka;
  • ima večji ali manjši apetit kot običajno;
  • kaže spremembe v spalnem ritmu.

Kako lahko pomagate starši?

Ob prepoznavanju simptomov otrokove depresije je najprej potrebno dobro informiranje, sprejemanje in naklonjenost otroku. Dosledni, topli, podporni in ljubeči odzivi polni spoštovanja so ključni za uspešno zdravljenje in podporo. Za otroka si vzemite več časa, pogovarjajte se brez zunanjih motilcev (telefon, tv, druge osebe..). Poglobite se v osebne (odrasle) odnose in razrešite težave na odrasli ravni, da bo ostalo v odnosu dovolj prostora za otrokove rane, bolečine in otroški podsistem, ki nujno potrebuje odgovorne odrasle, ki omogočajo varnost in meje za varno navezanost in razvoj. Starši ste kot glavni zgled otrokovemu življenju. Otroku pomagajte, da poimenuje čustva, ki jih doživlja ali jih naj ponazori z igro, da se približate njegovemu psihičnemu svetu. Vzpodbujajte ga, da si zastavi cilje in spodbujajte optimističen pogled na svet. Spodbujajte zdrave navade pri sebi in otroku. Skrbite za ustrezno prehrano, kakovosten spanec, gibanje in omejite digitalno tehnologijo.

V kolikor presodite, da sami ne zmorete, naj bo prvi korak zdravljenja pregled pri zdravniku. Ta najprej izključi nekatere bolezni in zdravila, ki lahko povzročijo depresiji podobne simptome, nato postavi diagnozo in začne z zdravljenjem. Pri tistih, ki imajo blago obliko depresije, lahko učinkuje že samo psihoterapija – pogovor in svetovanje, zmerno in hudo izražene depresije pa je potrebno zdraviti z zdravili. Na voljo smo otrokom in staršem, da skupaj nagovorimo čustvena stanja, ki otežujejo vaše vsakdanje življenje. Dosegljivi smo na info@julius.si ali na telefonu: 041 737 666.

KAKO VPLIVA DRUŽBENA NESTRPNOST NA POSAMEZNIKA

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Marx: »ljudje ustvarjajo zgodovino, vendar ne v pogojih, ki bi si jih sami izbrali«. Ljudje se rodimo v določenih okoliščinah in pogojih, kjer so nam določene stvari dane. Ljudje smo akterji v družbi kjer je potrebno vedeti in razumeti, kaj je mogoče v danih okoliščinah in nato stremeti k spremembam.

Družba je sestavljena iz posameznikov, med katerimi vsak poseduje svoje osebnostne lastnosti in značilnosti, ki ga ločijo od ostalih. Niti dve osebi na svetu si nista popolnoma enaki. Zato je za funkcioniranje družbe ključnega pomena strpnost, ki je temelj vsake skupnosti in brez katere bi bilo sobivanje ljudi nemogoče.

Po definiciji strpnost pomeni sposobnost mirnega sožitja med osebami ali s skupnostmi, ki živijo po verskih, etičnih in političnih pravilih, ki so si različna ali celo nasprotna. Strpnost lahko preprosto razložimo  kot zmožnost sprejemanja različnosti. Kar pomeni živeti in pustiti drugim, da živijo.  Pomeni ravnati z drugimi tako, kot bi si želel, da oni ravnajo z nami. Strpen človek je umirjen in spoštljiv do soljudi, ki so mu različni naj je to v narodnosti, spolu, mišljenju, čustvovanju, videzu, kulturi, veroizpovedi … Pomeni  imeti zavedanje, da si vsi zaslužimo biti obravnavani s spoštovanjem, zato moramo spoštovati vse ljudi okoli sebe.

V nestrpnost nas vodijo strah in predsodki, ki največkrat izvirajo iz nepoznavanja, neznanja, manjka empatije, sočutja in stika.  Predsodki se navadno oblikujejo s posnemanjem in prevzemanjem splošno sprejetih dognanj, da je nekaj čudno, drugače, nenaravno in zato napačno ter neprimerno. Napačne informacije, generalizirane negativne izkušnje, družinska prepričanja, mnenja prijateljev ter znancev in medijsko odmevne novice povzročajo, da se iz posplošene sodbe, iz stereotipa, začnejo razvijati predsodki. Konflikti v zgodovini kažejo, da so iz majhnih sporov pa do največjih vojn, nastali kot posledica nestrpnosti. Zgodovina je prav tako dokaz, da nestrpnost temelji na strahu in nevednosti.

Nestrpnost v splošnem pomeni ne sprejemajoč, sovražen odnos do posameznika ali do skupine ljudi, do katerih imamo odklonilno negativno mnenje, ki temelji na predsodkih, strahu obsodbah, podcenjevanju, zamerah, zavisti, stereotipih, seksizmu, rasizmu in podobnem. Pojavlja se v različnih oblikah, ki niso vse enako očitne, zato ostajajo nekatere skrite oz. slabo prepoznane.

Nestrpnost pomeni tudi nespoštovanje prepričanj in drugih praks življenja ljudi. Pomeni, da se nekatere posameznike, skupino ali družbo obravnava drugače zaradi religioznih prepričanj, seksualnosti, rase ali celo zaradi drugačnih glasbenih okusov, obleke ali las. Še posebej nevarna je oblika nestrpnosti, ko gre za preprečevanje mešanja kultur v imenu nekakšne enotne nacionalne identitete. Z nestrpnostjo označujemo tudi ideje in prepričanja, ki vključujejo podrejanje drugih, ali je njihov cilj preprečiti njihovo polnopravno udeležbo v družbi z razglasitvijo takšnih, kot neustreznih, barbarskih, lenih, nemoralnih, neumnih, celo kriminalnih in nevarnih za ostalo prebivalstvo. Najlažji obrambni mehanizem, ki ga človek razvije, ko pride v stik z nečim, kar mu ni domače ali mu povzroči neudobje, je napad in sovraštvo, ki pa se v vsakdanjem življenju kaže v obliki žaljivk, obsojanja in celo nasilja.

Sociologi in psihologi razlikujejo med odkrito in prikrito nestrpnostjo. Raziskave namreč kažejo, da človeški predsodki, obsodbe in stereotipi do drugačnih ne izginjajo, ampak  se skrijejo in izražajo na drugačen, bolj zamaskiran način. Eden izmed teh je ignoranca, izločitev, osamitev, nestrpnost na družbenih omrežjih in podobno.

Toda ko razmišljamo o problemu nestrpnosti, govorimo predvsem o strahu. Strahu pred spremembami, strahu posameznika pred drugačnim in neznanim, strahu pred ranljivostjo in stikom s pristnostjo drugega. Širše govorimo o strahu pred družbo, ki ni strogo tradicionalna in izgublja konvencionalnost, pred tujci, pred drugačnostjo, pred identitetno krizo, pred izgubo svobode, pred krizo vrednot, pred izgubo miru in varnosti, pred nazadnjaštvom in hkrati pred novostmi. V sicer plemeniti težnji, da bi izkoreninili nestrpnost, se vse pogosteje dogaja, da je tudi najmanjše odstopanje od novega splošnega družbenega konsenza, kaj je med ljudmi še sprejemljivo in kaj že označeno z oznako diskriminacije, dovolj za označitev posameznika kot nestrpneža. Toda nepremišljeno in hkrati neprizanesljivo opredeljevanje ljudi za nestrpneže, ker se njihova mnenja ne skladajo s pričakovanim ali so drugačna od »normalnih«, ni rešitev za izboljšanje medosebnih odnosov, niti ne prispeva k odpravi nestrpnosti ter ne pripomore k večji složnosti med ljudmi. Molčeči človek, ki v strahu ne izraža svojega mnenja, vedoč, da bo to med ljudmi sprejeto negativno, celo sovražno, ne bi smel biti cilj ali želja družbe. Nesoglasje in pomanjkanje dialoga med nestrpneži in vsemi tistimi, ki to niso, tako samo še poglabljata krizo vrednot.

Zato je najpomembnejša in najboljša rešitev za boj proti nestrpnosti najprej sprejemanje sebe in svojih osebnostnih lastnosti, spoznavanje in empatija drugih, poglabljanje ranljivosti v odnosih in iskrenost, medsebojna solidarnost, sprejemanje in izobraževanje.

Za pomoč pri soočanju z nestrpnostjo smo vam na voljo v obliki terapevtskih srečanj po predhodni najavi na: info@julius.si ali na telefon:  041 737 666.

PSIHIČNE TEŽAVE PRI MLADOSTNIKIH ZARADI POMANJKANJA DRUŽABNEGA ŽIVLJENJA

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Situacija, ki smo ji izpostavljeni zaradi dogajanja v zvezi z zdravjem in trenutno aktualnim virusom, nas postavlja pred svojevrsten izziv. Soočeni smo z novimi prepovedmi, novim načinom šolanja, omejevanjem svobode in še marsičim, kar ima velik vpliv na vsakdanjost odraslih in otrok. Mladostniki so v kontekstu trenutnega dogajanja, soočeni s povsem novimi dodatnimi stiskami, ki so ob vseh spremembah še dodatno breme pri razvoju zdrave psihične strukture mladih.

Pojavlja se lahko strašljiv občutek, da so vsa dejanja in trenutne izkušnje trajni in da bodo občutki osamljenosti, nemoči, strahu in obupa večno prisotni. Te intenzivne projekcije sedanjega stanja v prihodnost mladostnik največkrat ne uspe omiliti, saj ne more črpati iz življenjskih izkušenj kot odrasli. Mladostniku se zdi v danem trenutku vse težavno, izgubljeno in nepovratno. Strah pred občutkom, da nima nobenega vpliva na čas, da jutrišnji dan ne bo prinesel nobene spremembe, daje depresiji pri mladostnikih značilnosti preplavljanja. Zaradi pomanjkanja fleksibilnosti mišljenja adolescent ne zmore dogodkov pogledati iz ustrezne perspektive, zato velikokrat  dogodkom daje izjemen pomen in se na njih odziva dramatično. Kar je večkrat svojevrsten izziv in težava tudi odraslim, ki se s trenutno situacijo soočajo vsak na svoj način, tako kot najbolje zmorejo in znajo. Koliko je njihov način funkcionalen ali ne, je pa vprašanje celotnega družinskega sistema, njihovih okoliščin, družinske dinamike, norm, pravil in narave družinskega sistema.

Ravno v trenutkih negotovosti in nenadnih sprememb, je pomembno, da imajo otroci in mladi občutek, da so odrasli tu zanje in da so jim na voljo, če in ko jih bodo potrebovali. To jim daje pogon, da tudi oni opravljajo svoje naloge – se igrajo, učijo, raziskujejo in ustvarjajo.

Strokovnjaki so ocenili vpliv na duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki so bili pred epidemijo brez večjih duševnih stisk in, ki so iz funkcionalnih družin s povprečnim socialnoekonomskim statusom, torej takim, ki so lahko otrokom omogočili normalen prehod načina izobraževanja prek računalnika, pogovor o trenutnih razmerah, potrebno varnost in čustveno oporo.  Otroci do desetega leta starosti so se na razmere v veliki meri odzvali podobno kot njihovi starši. Če so starši ohranili mirnost in so jim razložili situacijo na način, ki je primeren njihovi starosti, otroci niso imeli večjih težav. Družine so lahko preživele več časa skupaj, skupaj so imeli obroke, hodili ven, se učili in skrbeli za gospodinjstvo. Starši so se z otroki ukvarjali več, kar je pozitivno vplivalo na izgradnjo medsebojnih odnosov.

Takšno preživetje epidemije je mogoče v tistih družinah, v katerih starši niso imeli eksistenčnih skrbi, s službo, ki ni bila ogrožena in jih med epidemijo ni preveč časovno obremenila, v družinah kjer ni prisotno psihično ali drugo nasilje, alkoholizem, bolezni ali drugih resnejših težav.

Mladostnikom iz ranljivejših in disfunkcionalnih družin je veliko težje. Njim je že samo dejstvo, da se ne smejo družiti z vrstniki in morajo ves čas preživeti v ožjem družinskem krogu, prineslo še več stisk. Svojo razvojno pogojeno potrebo po avtonomiji morajo zelo zaostriti, morda s pogostejšim zapiranjem v svojo sobo, z ostrejšimi sporočili staršem »pusti me pri miru«, z izzivanjem in poskusi prestopanja mej v družinskem krogu, morda so  bolj naporni, slabe volje in razdražljivi kot pred epidemijo.

Svojo potrebo po druženju z vrstniki  lahko do neke mere izpolnjujejo z druženjem preko družbenih omrežij, ki  so v uporabi večinoma pogosteje kot pred epidemijo. Kar lahko povzroči  nove težave v socialnih odnosih, poglobi osamljenost, poveča anksioznost pred virtualnim nasiljem, hkrati pa potencira pogoje za odvisnost od digitalne tehnologije in socialnih omrežij. Potrebna je tudi pazljivost pri varni uporabi interneta in socialnih omrežij, zato bi bilo potrebno, da so starši o tem seznanjeni in se izobrazijo o varni uporabi internetnih vsebin.

Pozitivna stran moderne tehnologije na drugi strani, pa je prav premostitev zunanjih omejitev, saj lahko na tak način ostanemo povezani, v stiku s prijatelji, sorodniki in drugimi, ki jih sicer ne bi mogli videti.

Mladostniki se zaradi pomanjkanja družabnega življenja lahko počutijo zelo osamljene, nemočne, jezne in žalostne. Čutijo krivico in razočaranje. Dvomijo vase in v pravila. Zato je nujno, da se o situaciji pogovarjajo, preverijo zanesljivost informacij in vzpodbujajo medsebojno komunikacijo.

Nekaj osnovnih načinov soočanja s stisko:

  • Predihamo frustracije in trenutke nemoči.
  • Ozavestimo izvor svoje jeze, strahu, žalosti in drugih občutkov.
  • Zaupamo se odraslemu ali osebi, ki ji zaupamo.
  • Postavimo meje in razmislimo, kdaj so te prekršene.
  • Določimo si cilje, kaj lahko naredimo s svojim časom.
  • Osredotočimo se na eno težavo na enkrat.
  • V vsakdan vključimo gibanje, svež zrak in zdravo hrano.
  • Poskrbimo za dovolj kakovosten spanec.
  • Naučimo se tehnik sproščanja.

Kako poskrbeti zase in svoj socialni krog, kljub omejenemu druženju?

  • Poskušajmo pogledati na trenutno situacijo kot na priložnost, da zaživimo drugače kot pred njo. To lahko pomeni, da si ustvarimo bolj umirjen življenjski ritem, namenimo več časa stiku z domačimi, skrbimo za hišne ljubljenčke, beremo knjige, se posvetimo  hobijem.
  • Dober odnos je najboljša preventiva. Negovati in skrbeti zase, za svojo družino in prijatelje ter harmonične medosebne odnose.
  • Ohranjanje rutine, ki jo zmoremo ohraniti. V kolikor moramo poskrbeti za samo izolacijo, poskrbimo, da ostanemo v stiku preko telefonskega klica ali sporočil.
  • Pomislimo, kaj lahko počnemo, česar prej nismo utegnili. Nap.: branje knjig, ogledi filmov, poslušanje glasbe, pospravljanje omar, ukvarjanje s hobiji, plesanje, telovadba, joga, sprehodi v naravi, učenje novega jezika ali inštrumenta.
  • Svoje hobije in zanimanja lahko podelimo s svojimi bližnjimi preko fotografij, sporočil, pisem in sodelujemo v ustvarjanju skupnih vsebin.

Pozitivno porast med različnimi viri pomoči, so izkazali tudi različni strokovnjaki, terapevti, psihologi in drugi, ki so svoje delo začeli opravljati preko spleta, kar pomeni, da so lažje dostopni, z manj logističnih težav. Poraslo je tudi število raznih internetnih vsebin, ki vzpodbujajo posameznike k skrbi zase, meditaciji in ozaveščanju.

Svojo pozornost namenite telesu, skušajte prepoznati lastne potrebe in občutke. V kolikor vas začnejo tesnobni občutki preplavljati, vedite, da niste sami in da se lahko obrnete na pomoč na naše strokovnjake. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.