POMEN POZITIVNIH MISLI

Afirmacije ali avtosugestije so zaveden ali nezaveden proces, pri katerem sami sebe prepričamo ali si podamo neko misel. Pomeni »izvajanje principov sugestije na sebi preko samega sebe«. Praviloma afirmacije kreirajo pozitivne odzive in so namenjene krepitvi naših šibkih področij, vendar lahko v nekaterih situacijah povzročijo tudi neželene spremembe. Ni pomembno le, da znamo misel pravilno izbrati, temveč tudi, da vanjo verjamemo, saj lahko le na ta način prispevamo h krepitvi našega zavednega in nezavednega sveta.

Afirmacije so koristne, saj lahko pomagajo priti do ohranjanja dobrega občutka oziroma vzdrževanja pozitivne naravnanosti. Vendar morajo biti upoštevana točno določena pravila. Najpomembneje je naslednje: afirmacije delujejo, ko jih uporabljamo kot opomnik za točno določeno prepričanje, idejo, naravnanost, ki jo zgradimo v sebi že pred tem. Torej jih ne uporabljamo zato, da bi preko njih spremenili neko stališče, temveč z namenom ohranjanja ali utrditve nečesa, kar nam je že blizu, oziroma v kar že verjamemo.

Če želimo k uporabi afirmacij pristopiti na pravi način, je potrebno najprej zgraditi in osvojiti prepričanje, v katerega neomajno verjamemo, potem pa afirmacijo uporabiti kot opomnik, ki nas vedno znova poveže s temeljnim prepričanjem, oziroma nas vrne v osnovno idejo, ki vedno nosi v sebi močan naboj. V tem primeru bomo sistematično krepili prepričanje, ki bo v  trenutku postalo tako močno, da bo kljubovalo tudi nasprotujočim stališčem. Če bomo dosegli to, potem nam tudi sam proces ponavljanja afirmacij ne bo predstavljal obveznosti, temveč način sprostitve. Torej, večkrat, ko si bomo povedali afirmacijo, bolje se bomo počutili. Bolje, kot se bomo počutili, večji navdih bomo imeli, da to energijo podoživljamo znova in znova. Če se bomo postopka lotili pravilno, se bodo izrečenim besedam pridružile tudi druge zaznavne oblike in občutki: lahko si bomo predstavljali sliko ali film, ki pooseblja afirmacijo, ob tem slišali zvoke, podoživeli prijetne občutke ali pa se spomnili podobnih občutkov iz preteklosti. Čez čas nas bo lahko že sama misel na afirmacijo tako posrkala v notranji svet, da se bomo lahko v nekaj sekundah izgubili v njem – in v prijetnih občutkih, ki jih prinaša s seboj.

V vsaki situaciji najdite pozitivno trditev in sčasoma boste oblikovali pozitivne miselne vzorce. A to ne pomeni, da morate negativne misli odriniti. Z negativnimi mislimi – prav tako kot z negativnimi čustvi – se je potrebno tudi soočiti. Potrebno se je naučiti ločiti, kdaj se je potrebno z negativnimi mislimi soočiti in kdaj jih je potrebno spremeniti v pozitivne misli.

Afirmacije seveda ne delujejo vedno. Pomembno je, da so pozitivne, izrečene v sedanjiku in resnične, oziroma takšne, da vanje resnično verjamemo. Če boste na primer zjutraj izrekali afirmacije, nato pa se preostanek dneva znašli v vrtincu negativnih misli, vam izrečene afirmacije ne bodo delovale. Druga stvar, ki je prav tako pomembna, pa je,  da si ne moremo lagati. Če si oseba, ki se ji upira pogled na lastno telo, govori, kako krasno postavo ima, se bo ob tem počutila še slabše, saj bo z vsakim izrečenim stavkom le priklicala – in tako poudarjala oziroma okrepila – svoj resnični odnos do telesa. V tem primeru se spopadeta zavestna misel, v katero želimo verjeti, ter dejansko stanje. Posledica je ravno nasprotna tisti, ki jo iščemo. Večkrat, ko si povemo »pozitivno misel«, bolj v sebi krepimo občutke sramu, krivde, obupa. Žal tukaj teorija, da neko misel osvojimo, če si jo le dovolj velikokrat ponovimo, ne deluje. Oziroma, deluje le v primerih, ko gre za neznane ali nevtralne stvari, do katerih želimo zgraditi določen odnos. V tem primeru ni nasprotnega pola, ki bi vlekel voz v drugo smer, zato lahko postopoma v sebi oblikujemo specifično stališče. Ko deluje nasprotujoča sila, pozitivno razmišljanje verjetno ne bo dovolj. Takrat potrebujemo močnejše orodje, s katerim bomo lahko kljubovali ukoreninjenim, velikokrat tudi nezavednim prepričanjem. Z vztrajnim ponavljanjem pozitivne misli lahko v najboljšem primeru dosežemo le, da do situacije postanemo nedoločni ali otopeli. Podobno kot packa na zidu, ki nam gre nekaj mesecev na živce, potem pa se nanjo nekako navadimo. Zato je potrebno afirmacije izbirati z veliko mero previdnosti.

Praktično vse veje sodobne psihologije priznavajo močan vpliv podzavesti na naše zavestno doživljanje življenja. Zato je toliko bolj pomembno, da le-te ne podcenjujemo in se skrbi zase lotimo na pravi način. Če se želite tudi sami spoznati z močjo afirmacij, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

 

 

KAKO URAVNAVATI STRES NA DELOVNEM MESTU

 

Življenje nas vedno znova postavlja v neprijetne, neznane in nepredvidljive situacije, s katerimi se moramo kot posamezniki soočati. Različni poklici, ki jih ljudje opravljamo, zahtevajo od nas velike napore. Delovna mesta so podvržena učinkom in vplivom globalizacije, vse večjemu tehnološkemu napredku in povečanim delovnim naporom, ki se posledično odražajo v veliki meri stresa na delovnem mestu, izgorelosti pa tudi drugimi težavami v duševnem zdravju. Trenutno se z zelo visokimi obremenitvami na delovnem mestu srečujejo predvsem delavci, zaposleni v pomagajočih poklicih (sociala, zdravstvo, izobraževanje) in so, zaradi narave svojega dela, največkrat žrtev izgorevanja na delovnem mestu.

  

Stres v splošnem opredeljujemo kot odziv posameznika na vsako spremembo, ki ogroža njegovo notranje ravnovesje. Posameznik lahko povzročitelje stresa, t.i. stresorje, doživlja kot obremenitev ali oviro (negativni stres ali distres) ali pa kot izziv (pozitivni ali eustres). Pomembno je predvsem, kako človek zazna skladnost in neskladnost zahtev okolja in svojih sposobnosti, da lahko nanje reagira. Ker je ta zaznava subjektivne narave, je razumljivo, da je doživljanje posameznih vrst stresa pri vsakem človeku različno. Kar nekomu pomeni hudo stresno obremenitev, lahko na drugega vpliva spodbujajoče, ali pa nima nobenega učinka. Doživljanje stresorjev pa je prav tako odvisno od subjektivnega, notranjega psihičnega sveta posameznika in njegovih izkušenj z okolico.

Stres, kot že rečeno, sam po sebi ni škodljiv in ga za učinkovito in ustvarjalno delo pravzaprav potrebujemo. Med njegove učinke uvrščamo tudi usposabljanje za reševanje težav, ustvarjanje dejavnega odnosa do življenja, krepitev samozavesti in samo spoštovanja. Kljub vsemu pa študije kažejo, da delavce izčrpavajo predvsem novodobne zahteve dela; predanost, ki jo zahteva poklic, dolg delavnik in čezmerne obremenitve z delom ter tudi potencialni konflikti s strankami, bolniki, študenti, kolegi in predpostavljenimi. Razlika med nekoč in danes je v tem, da je poklicev z visoko stopnjo občutljivosti vedno več.

Stresorje na delovnem mestu lahko razdelimo na značilnosti delovnega okolja, ki jih zaposleni doživlja kot grožnjo; lahko so to nasprotja med zahtevami in dejanskim izvrševanjem obveznosti na delovnem mestu, nejasnosti delovnih zahtev glede prioritete, pričakovanj in ocenjevanja, preobremenjenost glede na dejanske možnosti ali pa nezadostna usposobljenost za delo (izobrazba, izkušnje, možnost dodatnega izobraževanja).

V splošnem ločimo kratkoročne in dolgoročne znake in posledice stresa. Kratkoročni znaki so:

  • Telesni: močno bitje srca, naraščanje krvnega sladkorja, hladna koža, potne ali mrzle roke, sunkovito dihanje, napete mišice, ipd.
  • Kognitivni: motnje koncentracije, negativne misli, samoobtožbe, ipd.
  • Emocionalni: zaskrbljenost, pomanjkanje energije, ipd.
  • Vedenjski: pomanjkanje kvalitetnih odločitev, nezadovoljstvo z narejenim,

Dolgoročni znaki so:

  • Telesni: izguba apetita, konstanten mraz, somatske bolezni (astma, glavobol…), težave na področju spolnosti, občutek nenehne utrujenosti,…
  • Kognitivni: manj jasno razmišljanje o problemih, iracionalnost,…
  • Emocionalni: impulzivnost, depresivnost, agresivnost, neprestana zaskrbljenost,…
  • Vedenjski: težave s spanjem, pitje alkohola, jemanje zdravil, umik v bolniško,…

Poznamo različne načine soočanja s stresom. Osnova za reševanje problemov v zvezi z stresom je poznavanje virov, ki vodijo k stresnim situacijam. Ukrepov za zmanšanje stresa je veliko, tukaj pa predstavljamo nekatere najpreprostejše, ki se jih lahko poslužuje vsak:

  • Načrtovanje (npr. Analiziranje stresnega dogodka in planiranje možnih posledic in naših odzivov v takšni situaciji)
  • Postavitev mej (določitev, kje je potrebno postaviti meje, npr. sprememba delovnega čas, večja mera asertivnosti, ….)
  • Bolj striktno razmejevanje med delovnim in zasebnim življenjem
  • Prakticiranje tehnik sproščanja (vizualizacija, globoko dihanje, dajanje samospodbud)
  • Zmanjšanje stresa s pomočjo telesnih aktivnosti (šport, telovadba, sprehod…)
  • Namenjanje prostemu času stvareh, ki jih radi počnemo (druženje, hobiji, …). 

Na splošno se proti stresu bojujemo tako, da zmanjšamo število zahtev ali povečamo zmožnost spoprijemanja z njim. Naštete strategije spoprijemanja se nanašajo predvsem na drugo možnost, ko prihajajo zahteve od zunaj. Mnogo pa je zahtev, ki si jih postavljamo sami, in včasih je notranje zahteve še težje zmanjšati kot zunanje. Včasih je koristno, če zmanjšamo število življenjskih dogodkov, čeprav niso nujno neprijetni, vendar jih je preveč. V tem primeru si izdelamo spisek prioritet in morda tudi okvirni načrt, kako jih bomo razvrstili. Vsemu drugemu pa se moramo naučiti reči ne.

Včasih je največja težava priznati si, da na način, kot smo funkcionirali do sedaj, ne moremo več. To ni življenjski poraz, ampak rezultat prekomernih obremenitev, neprijaznega načina življenja, ki ga živimo; pomembno je sprejeti, da smo se znašli v situaciji, ki je težka in nevarna za za zdravje in kvaliteto življenja, in vedeti, da ni nerešljiva. Če menite, da sami tega ne morete izpeljati, ali pa so težave hude, brez oklevanja poiščite primerno strokovno pomoč in nam pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.