SAMOPODOBA

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Samopodoba predstavlja eno temeljnih področij osebnosti in je organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da:

  • jih posameznik v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah pripisuje samemu sebi,
  • tvorijo referenčni okvir, s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje,
  • so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika,
  • vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja in
  • so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov, nekakšne membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepušča le tiste vsebine, ki so za posameznikov jaz sprejemljive (Kobal Grum, 2017).

V številnih raziskavah se strinjajo, da je samopodoba strukturirana, torej sestavljena iz večjega  števila področij, ki so v hierarhičnem odnosu in naraščajo z zorenjem. Glavni konstrukti, ki naj bi predvsem v času mladostništva sestavljali posameznikovo samopodobo, so: telesna, socialna, čustvena in akademska samopodoba. Telesna samopodoba vključuje prepričanja in sodbe o lastni telesni privlačnosti, pri čemer prihaja do primerjave videza z drugimi, socialna samopodoba obsega predstave in prepričanja  o kakovosti odnosov z drugimi – še posebej z vrstniki istega in nasprotnega spola, sposobnost sklepanja prijateljstev ipd. Čustvena samopodoba zajema zaznave in prepričanja o lastni sposobnosti izražanja in obvladovanja čustev, akademaska pa predstave o lastnih sposobnostih in dosežkih na različnih področjih.

V različnih življenjskih obdobjih se posameznik srečuje z različnimi prioritetami, na podlagi katerih se oblikujejo konstrukti samopodobe (Kobal idr. 2003). Posameznik ima torej v različnih obdobjih svojega življenja različno samopodobo in področja le-te glede na posameznikov vrednostni sistem naraščajo, se manjšajo in tudi spreminjajo.

Človek, ki ima pozitivno samopodobo:

  • se spoštuje, si zaupa in se ceni;
  • si postavlja cilje in si prizadeva, da bi jih dosegel;
  • sodeluje z drugimi, jih sprejema in ima prijatelje;
  • se ne umika pred težavami, ampak jih poskuša reševati;
  • je pri svojih odločitvah samostojen, ne potrebuje odobravanja drugih;
  • se lažje prilagaja spremembam;
  • prevzema odgovornost za svoje vedenje;
  • prepoznava, sprejema, izraža in uravnava svoja čustva ter je večinoma dobro razpoložen.

Z zaposlitvijo in osamosvajanjem ter s sprejemanjem različnih družbenih vlog se oblikuje samopodoba odraslega. Delovno mesto kot pomemben del našega življenja ključno vpliva na posameznikovo samopodobo. Študije kažejo, da je bolj odgovorno delo povezano z bolj pozitivno samopodobo in samospoštovanjem; velja pa tudi obratno – posameznik z visokim zaupanjem vase in s pozitivno samopodobo bo zasedel boljše delovno mesto. Samopodoba torej pomembno vpliva na določanje kakovosti posameznikovega življenja. Bolj, kot je naša samopodoba pozitivna, več lahko dosežemo, počutimo se zmožnega doseči kompleksnejše cilje in sprejeti večje odgovornosti, kar pa prinaša tudi več osebnega zadovoljstva.  Poleg zaposlitve, kot ene izmed pomembnejših življenjskih prelomnic, pa tudi druge življenjske izkušnje prispevajo k samopodobi posameznika, kot so na primer ločitev, selitev, smrt bližnjega, rojstvo otroka in druge. Veliki življenjski dogodki, predvsem negativni, lahko namreč zamajejo našo samopodobo, zato se je pomembno zavedati njene krhkosti. Samopodoba v odraslosti je, kot smo že omenili, pogojena predvsem z življenjskimi cilji in posameznikovo uspešnostjo pri teh.

Poleg življenjskih dogodkov pa lahko na našo samopodobo vplivajo tudi mnogi drugi dejavniki. Eden izmed pomembnih in prisotnih predvsem v zadnjih letih, so vsekakor socialna omrežja. Vse več raziskovalcev se ukvarja z vplivi socialnih omrežij na posameznikovo samopodobo in rezultati, do katerih prihajajo, so precej zaskrbljujoči. Ugotavljajo namreč, da socialna omrežja pomembno vplivajo na samopodobo posameznika – predvsem v negativni smeri. Zaradi nedosegljivih idealov, ki jih le-ta prikazujejo, se nižajo vsi vidiki samopodobe in posledično spodbujajo občutke tesnobnosti in depresije. Največ negativnega vpliva se pripisuje Instagramu, ki s svojimi fotografijami ustvarja lažno podobo srečnega življenja in popolnosti, kateri so uporabnikom nedosegljivi. Z nabiranjem všečkov se išče potrditev ter občutek sprejetosti, kar lahko do neke mere pozitivno vpliva na samopodobo posameznika, a sčasoma določeno število všečkov ni več dovolj; pokazalo se je namreč, da več všečkov kot dobimo, več si jih želimo, kar posledično vodi v začaran krog razočaranja, občutkov nesprejetosti in virtualnih potrditev.

Samopodobo je potrebno obravnavati kot nenehno razvijajoč se pojav, ki se spreminja glede na razvojno obdobje, vrednote, prioritete in cilje v danem življenjskem obdobju. Kadar zastavljenega ne dosežemo, to vpliva tudi na našo samopodobo. Z zavedanjem, da je potrebno sprejeti odgovornost za trenutno stanje, lahko te izzive uspešno premagujemo. Kljub temu se lahko zgodi, da zaradi različnih vzrokov svoje samopodobe ne znamo ali zmoremo izboljšati. To lahko vodi v občutja depresivnosti, anksioznosti, negotovosti, lahko pa se kaže tudi v obliki drugih težav v duševnem zdravju. Če želite narediti prvi korak k izboljšanju svoje samopodobe, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

POPORODNA DEPRESIJA

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Poporodna depresija in anksioznost zraven poporodne otožnosti in poporodne psihoze sodita med duševne stiske, ki se lahko pojavijo že med nosečnostjo in po porodu.

Poporodna depresija bi naj po statističnih podatkih (NIJZ) prizadela 2 od 10 mamic. Pojavi se lahko že v času nosečnosti ali po rojstvu otroka in traja vse tam do šestega meseca, ali še dlje. Navadno traja več tednov ali mesecev. Odvisno od prepoznavanja simptomov in iskanja rešitev. Pojavi se lahko tudi pri moških, raziskave iz ZDA kažejo, da bi naj 10% očetov doživelo poporodno depresijo, kar sploh ni malo.

Simptomatika poporodne depresije je zelo specifična, vsaka ženska jo lahko občuti drugače. Treba je vedeti, da ni vsako nihanje razpoloženja ali žalost depresivno stanje. Normalno je, da se vsi člani družine prve tedne privajajo  novonastalemu okolju in  spremembam. Novopečena starša v svojem ritmu čutita nemoč, stres, utrujenost, zmedenost itd. Zaradi nespečnosti, nove obveznosti in odgovornosti, je lahko stiska pri nekaterih večja, pri drugih manjša. Veliko je odvisno od tega, kako ste se že pred rojstvom otroka soočali s stresom, kako ste ga reševali in koliko odprti in fleksibilni ste bili za spremembe. Zato se slabega dneva, ko ste nenaspani, izčrpani, neurejeni in izven sebe, ko bi kar jokali brez posebnega vzroka- ni treba bati. Ti občutki se po porodu pogosto pojavljajo in rečemo jim poporodna otožnost, ki kmalu izzveni. Dajte si čas, saj se vam je življenje obrnilo na glavo in v novo vlogo ste se tudi vi kot starši šele rodili.

O depresiji lahko  govorimo, ko občutki nemoči, jeze, bolečine, otopelosti, preobremenjenosti, panike trajajo dlje časa (več tednov).

Značilni simptomi poporodne depresije so:

  • občutki nesposobnosti, žalostni, nemirnosti;
  • pomanjkanje volje do življenja;
  • manjvrednost, krivda;
  • pretirana žalost in jokavost, potrtost;
  • osamljenost in zapuščenost;
  • pomanjkanje spanja, ko ob spečemu dojenčku ne morete zaspati;
  • pojavita se jeza in bes;
  • občutek, da se težko povežete z dojenčkom, težko začutite njegove potrebe, ne prenesete njegovega joka, ki je klic na pomoč;
  • lahko da se počutite povsem nemočni, neodločni, občutite zmedenost, nejevoljo, tesnobnost;
  • pojavi se lahko počasno razmišljanje;
  • nezanimanje za spolnost;
  • povečan ali zmanjšan apetit;
  • frustrira vas dojenček in vaša lastna občutja, pojavljajo se vam strahovi, da bi sebi ali dojenčku kaj naredili, ga poškodovali, ne zaupate si;
  • mislite in verjamete, da niste dobra mama, ali da sploh ne bi smeli biti mama, so trenutki ko ne čutite več popolnoma nič, ne vidite več rešitev, vaše prihodnosti;
  • napor predstavljajo vsakdanje stvari, težko je vstati iz postelje in prisoten je občutek, da bi kar znoreli ob malenkostih.

Če se prepoznate v teh občutkih, poiščite pomoč. Ni treba da sami trpite in čakate, kdaj bodo težki občutki minili. Poporodna depresija je bolezen in potrebno je poiskati pomoč. Osebni zdravnik vas lahko napoti do psihiatra, ki vam lahko predpiše antidepresive, ko so ti nujni. Sicer se pa priporoča, da se vključite v psihoterapevtski proces, kjer dobite prostor, da govorite o svoji stiski in občutkih. Ob ustrezni podpori lahko prav tam najdete globje vzroke bolečine in hkrati nežno sprejmete nove možnosti okrevanja. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

Potrebno je omeniti še skrajnejšo obliko ob-porodnih stisk. Ob poporodni otožnosti in depresiji poznamo tudi poporodno psihozo. Značilnosti te so, da se izgubi stik z realnostjo, neskladnost misli in vedenja z resničnostjo, pojavijo se lahko halucinacije, prividi ali preganjavice. Govor lahko postane zmeden in nerazumljiv, ženska lahko postane vzhičena, vznemirjena, pretirano nezaupljiva in podobno. Pojavi se lahko grozen strah, da bi mama lahko kaj storila sebi ali otroku. Poporodna psihoza je bolezen in zahteva takojšnje zdravljenje. Nujno je treba poiskati zdravniško pomoč, saj je le tako lahko zdravljenje učinkovito.

Poporodna depresija se zdi težje premagljiva tudi v primeru, ko se ji pridružijo tudi simptomi generalizirane anksioznosti ali obsesivno-kompulzivne motnje. Pogosto se tako pojavi strah, da obstaja celo možnost odvzema otroka, če spregovorijo o svoji stiski, zato poskušajo ženske skriti simptome poporodne depresije. Takšne misli so nerealne in vodijo v začaran krog.

Mnogim ženskam je uspelo premagati poporodno depresijo, zato priporočamo, da si čimprej poiščete ustrezno pomoč. V tem primeru bo zdravljenje precej enostavnejše, možno pa je pričakovati tudi hitrejše okrevanje in tako lahko začnete uživati v materinstvu.

POMEN MOTIVACIJE NA DELOVNEM MESTU

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Motivacija ima zelo dolgo preteklost in je izredno pomemben dejavnik v življenju posameznika in nas praviloma spodbuja k doseganju novih ciljev, lahko pa nas, ob pomanjkanju le te od njih tudi odvrača. Po definiciji Možine (1994) je motivacija tisto, zaradi česar ljudje ob določenih sposobnostih in znanju delajo. Brez motivacije človek ne more storiti nobene aktivnosti in ne more zadovoljiti svojih potreb. Motivacija je torej pomembna za vse naloge, ki se jih v življenju lotevamo in tako je ključna tudi za uspeh vsakega posameznika in organizacije, v katerih delujemo.

V študijah raziskovalci poudarjajo, da se pomembno vprašanje, ki ga je potrebno postaviti pri raziskovanju motivacije, glasi: »Zakaj hodite v službo?« Najpogostejši odgovor je preživetje, mnogi dodajajo tudi, da zaradi izzivov, novega znanja, socialne varnosti, moči in položaja, ker imajo radi svoje delo in sodelavce ipd. Torej služba in delo ne omogočata le preživetja, ampak imata veliko več dimenzij oz. dejavnikov, ki nas motivirajo, spodbujajo in ženejo naprej. Teorij potreb je mnogo – in so tesno povezane z motivacijo na delovnem mestu.

Maslow meni, da imamo potrebe razdeljene po hierarhiji. Osnovna ideja je, da šele ko je potreba, ki je nižje na hierarhični ravni, zadovoljena, se lahko lotimo zadovoljevanja višjih. Začne se z najnižjimi – fiziološkimi potrebami. Sledi jim potreba po varnosti (fizični, socialni, družbeni …), nato potreba po ljubezni in pripadnosti, po samospoštovanju, dosežkih in upoštevanju. Najvišja je potreba po samoaktualizaciji z uresničenjem najvišjih vrednot.  Glasser je veliko bolj praktično usmerjen in nas vidi kot bitja, ki vse počnemo zaradi zadovoljevanja lastnih potreb. Poleg fizioloških so v nas genetsko zasidrane tudi potreba po ljubezni, pripadnosti oziroma povezanosti, potreba po moči, upoštevanju ali kompetentnosti, potreba po svobodi in potreba po zabavi ter kreativnosti.

Na delovnem mestu nas motivirajo mnogi dejavniki, ki jih lahko ločimo na zunanje in notranje. Med zunanje štejemo plačo, zahteve drugih ipd., med notranje pa vse tisto, zaradi česar sami težimo k čim bolje opravljenjem delu – z drugo besedo lahko temu rečemo tudi samomotivacija. Samomotiviran posameznik

 

je tisti, ki ima notranje nagnjenje k razvoju lastnih notranjih sposobnosti, preko različnih načinov učenja, za katerega nista potrebna stimulacija ali kaznovanje. Samomotiviran posameznik porabi manj časa, ne potrebuje veliko nadzora, je produktivnejši, hitrejši, uspešnejši in ustvarjalnejši.

Kadar govorimo o glavnih razlogih za samomotivacijo, imamo v mislih elemente, kot so: delo, plačilo, občutek avtonomije, nadzor, odnosi s sodelavci,… Zaposleni imajo prav tako raje delo, ki je polno izzivov, ki je smiselno, jasno in spodbuja k ustvarjalnosti. Glavni dejavniki za doseganje večje mere notranje motivacije so torej:

  • Vsebina dela: možnost uporabe znanj, učenja in strokovne rasti, raznolikost in zanimivost dela;
  • Samostojnost pri delu: razporejanje delovnega časa, aktivna vključenost v pomembne odločitve;
  • Plača, dodatki in ugodnosti: ustrezna višina plače, različne nagrade glede na uspešnost in prispevek k delu;
  • Vodenje in organizacija dela: biti vodja, ki je usmerjen k ljudem in v delovne naloge in skrbi za nemoten potek dela;
  • Odnosi pri delu: dobro delovno vzdušje, sproščena komunikacija s svojimi sodelavci, učinkovito razreševanje neskladnosti;
  • Delovne razmere: majhen telesni napor, odpravljanje motečih dejavnikov fizičnega delovnega okolja, …

Na področju delovne motivacije obstaja veliko teorij in različnih mnenj. Herzberg meni, da nas najbolj motivirajo dosežek, priznanje, zanimivo delo in odgovornost, Pink  pa, da so največji motivatorji avtonomnost, mojstrstvo (stalno izpopolnjevanje lastnih dosežkov) in smisel dela. Podobno je tudi pri managerjih. Veliko jim pomeni možnost, da lahko sami določajo svoje delo. Avtonomnost lahko primerjamo s potrebo po svobodi, kot jo opisuje Glasser. Mnogim managerjem, zlasti pa ljudem, ki delajo s strankami, je pomembno to, da lahko sami upravljajo njihov čas in energijo. Pa tudi to, da stvari lahko naredijo po svoje in takrat, ko si sami želijo. Avtonomnost se pri tem dotika mojstrstva – želje, da tisto, kar delamo, ne naredimo le dobro, ampak vse bolje oziroma čim bolje.

Motivirati pomeni vzpodbuditi ljudi ali sebe z določenimi dejavniki, da opravijo določeno aktivnost. Ob visokih zahtevah dela – kot npr. na vodstvenih pozicijah, se lahko zgodi, da zunanji motivatorji ne dosežejo več učinka, zato se je pomembno zavedati pomena notranjih motivatorjev. Če menite, da potrebujete pomoč pri iskanju virov samomotivacije in smisla pri svojem delu, nam pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

LASTNOSTI DOBREGA MANAGERJA

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Managerji imajo izredno pomemben vpliv za uspešnost organizacije v kateri delujejo. Njihova vloga je, da  organizacijo s svojim načrtovanjem, organiziranostjo, vodenjem in kontroliranjem pripelje do zastavljenih ciljev. Manager v  bistvu preizkuša način, s katerim usklajuje tehnično delo in izvedbo delovnega procesa, ki vodi organizacijo do čim bolj smotrnega in optimalnega doseganja ciljev podjetja. Managerji so uresničevalci in nosilci nalog, v katerih uporabljajo svoje sposobnosti in strokovno znanje pri odločanju, za komuniciranje in vplivanje na druge zaposlene. S svojim načinom skrbijo za koordinacijo človeških, finančnih in materialnih virov v organizaciji. Povezujejo se z zunanjim okoljem in potrebami družbe, razvijajo vzdušje s katerim dosegajo skupne in individualne cilje.

Vedenje managerja in način kako opravlja svoje delo sta v veliki meri pogojena z njegovo osebnostjo, znanjem, njegovo sposobnostjo in vrednotami.

Katere so tiste sposobnosti, osebnostne lastnosti in dejavniki, ki vplivajo na uspešnost dobrega managerja, je vprašanje s katerim se ukvarja več raziskovalcev.

Osebnostne lastnosti so tiste, ki na relativno trajen način definirajo človekovo čustvovanje, razmišljanje in vedenje. Georgejev in Jonesov model osebnostnih lastnosti razlaga osebnost, kot človekove vrline, temperament in značaj. Izpostavljata nekaj ključnih lastnosti, ki so značilne za dobre managerje. Te lastnosti so ekstrovertiranost, optimizem, ujemanje z drugimi, vztrajnost, doslednost, odprtost za novosti, vdanost v usodo, samospoštovanje, potreba po dosežkih, moči in sodelovanju. (Georgerjev in Jones, 2000).

Mayer je prišel do nekaterih lastnosti, ki mu stroka tudi danes pretežno pritrjuje. Po Mayerju ima manager naslednje lastnosti (Mayer, 2002):

  • Inteligenca v smislu hitrega in ustreznega reagiranja na spremembe;
  • Osebnost: dominantnost oz. gospodovalnost, ekstrovertiranost v smislu, da se komunikacijsko lahko povezujejo in sodelujejo z ostalimi zaposlenimi; ter čustvena stabilnost;
  • Poštenost in odgovornost za druge;
  • Zanesljivost;
  • Ustvarjalnost in učenje novega;
  • Vztrajnost;
  • Izraznost in sposobnost javnega retoričnega nastopanja, v razdeljevanju nalog, pri pogajanjih, pri mentorstvu in drugih predstavitvah;
  • Empatija (sposobnost vživljanja v doživljanje drugega): Omogoča globlji vpogled vase, ki je pomemben za osebnostno zorenje, kot ključna postavka pri oblikovanju samopodobe;
  • Pozitivna samopodoba je vstopnica v krog vodilnih osebnosti. Tisti človek, ki si zaupa, je zadovoljen s seboj, je samokritičen in naravnan k napredku lahko uspešno vodi tudi druge, kar je ključno za sodelovanje;
  • Odločnost in pogum;
  • Altruizem in filantropija sta osnovni odnosni naravnanosti managerja do sodelavcev. Dober vodja je vedno v ozadju in se izpostavi le, če je potrebno. Pri tem pa ne zanemarja skrbi za druge, v vzbujanju občutka pomembnosti in potrebnosti.

Lastnosti dobrega managerja so torej skupek osebnostnih lastnosti, ki so prirojene in lastnosti, ki se jih da naučiti in pridobiti iz izkušenj, okolice, znanja, z vajo in z vztrajnostjo.

Ob tem je potrebno poudariti, da je za uspešno sodelovanje kolektivov nujno upoštevati tudi etična načela, ki so jedro ravnanja in obnašanja do sočloveka. Etična načela usmerjajo človeka na poti od vrednostno indiferentnega- biološkega do vrednostno valentnega-človeškega. Občutek za dobro in slabo, pravično in nepravično se razvije v procesu vzgoje, kar pomeni, da se etike da naučiti in je osvojena glede na primarno vzgojo kot izvir medsebojnih odnosov. Najpomembnejši cilj etičnega razvoja je biti dober človek, kar je tudi primarna lastnost dobrega vodje. Hkrati tak vodja nudi vzgled, vzajemno rast in možnost osebnega in poklicnega napredovanja, kar je še dodatna motivacija in vzpodbuda za rast in doseganje ciljev podjetja.

Nove generacije managerjev ob naštetih lastnostih posedujejo še nadgradnjo načina motivacije in optimizacije dela.  Cenijo ekipno delo in odprto komunikacijo. Pričakujejo hitro odzivnost, učinkovito in produktivno delo. Zahtevajo veliko več od delovnega mesta, kot je finančna korist. Stremijo in opozarjajo tudi na čas, ki je namenjen zabavi, svobodi odločitev, ekologiji, fleksibilnosti urnika, sproščenosti in skrbi za zdravje. Prihodnje generacije managerjev bodo v svojem delu videle dodano vrednost, saj jih bo zanimala globina delovanja. V svojo ekipo bodo izbirali tiste, ki se bodo izkazali tudi v podobnih vrednotah srca (Hersey, 2013).

Ste manager in ste se znašli v precepu kako delovati in kak je vaš način vodenja, ki bo zagotavljal uspeh? Dober manager mora biti več kot podjetnik,  tudi motivator, osebnostno močen in stabilen posameznik, ki ga zaznamujejo vrline, ki so se izkazale za pomembne pri managerskem delu. V kolikor želite pri svojem delu postati še boljši in menite, da z vidika osebnostnega razvoja obstaja še prostor za izpopolnjevanje, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.