SAMOSPOŠTOVANJE IN SPOŠTOVANJE DRUGIH

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

V psihologiji se z pojmi kot so osebnost, samozavest, samospoštovanje, integriteta posameznika ipd. večkrat srečujemo.  Osebnost razumemo kot celostno podobo trajnih značilnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih ljudi. Ključni sestavini osebnosti sta relativna trajnost in edinstvenost oz. unikatnost posameznika. Osebnost je tisto kar smo, samopodoba pa je naša predstava o tem, kaj smo. Samopodoba je torej posameznikovo doživljanje samega sebe in množica odnosov, ki jih posameznik (zavedno ali nezavedno) vzpostavlja do samega sebe. Samopodoba je povezana tudi z našim vedenjem, saj se svetu predstavljamo v skladu s tem kakšen človek mislimo in verjamemo, da smo.

O samospoštovanju začnemo govoriti šele takrat ko razumemo, kakšna je naša  osebna samopodoba. Samopodoba je  naša osebna predstava o samem sebi.  O tem, kdo smo, kakšni smo in kaj počnemo, ter zakaj tako. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih sposobnostih, lastnostih, svojem telesu, možnostih v življenju, uspehih in neuspehih.

Skozi otroštvo se gradi naša samopodoba, saj so primarni skrbniki ogledalo, skozi katerega otrok doživlja samega sebe. Prav tako se začne graditi samozaupanje, ki se oblikuje tako, da otrok ponotranji (realno) zaupanje ter spodbude, ki mu jih izkazujejo starši, pa tudi izkušnje, ki mu jih je prinesla lastna, samostojna dejavnost.

Otrok gradi svoje samospoštovanje na osnovi spoštovanja, ki mu ga izkazujejo pomembni odrasli v njegovem prvem obdobju življenja. Poistoveti se  z zgledi, kako si spoštovanje izkazujejo odrasli, denimo starši. Zgodnje otroške izkušnje ta razvoj bodisi spodbujajo bodisi zavirajo. Lahko ga celo izkrivijo do te mere, da posameznik nikoli ne izživi lastnih potencialov in ne postane, kar bi lahko bil, pač pa se nenehno prilagaja zahtevam okolja in podobi o sebi, ki mu je bila vsiljena od zunaj. Ali povedano drugače, samopodobe ne oblikujemo le v skladu z lastnimi potenciali, lastnostmi in izkušnjami, temveč se gradi tudi skozi oči drugih, torej je podoba o nas v veliki meri taka, kakršno so nam v otroštvu vcepili skrbniki oz. starši.

Naše samovrednotenje in samospoštovanje sta odvisni od tega, kateri del prevladuje: samopodoba, ustvarjena na osnovi resničnih osebnostnih lastnostih in lastnem doživljanju ali na osnovi podob in pričakovanj drugih.

Spoštujemo se, ko imamo zdrav občutek lastne vrednosti. Zdravo samospoštovanje kaže, da sta naše življenje in dobro počutje vredna našega truda, da si zaslužimo spoštovanje drugih in da sta naša sreča in osebna izpolnitev pomembni. Ljudje z zdravim samospoštovanjem vedo, da so vredni  dobrega odnosa, miru, upoštevanja, ljubezni… Ko živimo v odnosih, kjer lahko vzdržujemo lastno integriteto in samospoštovanje lahko vzdržujemo osebne meje in s tem spoštujemo tudi osebne meje drugih. Zdrava samopodoba in dobro samospoštovanje sta naš najboljši psihosocialni imunski sistem.

Osebna integriteta pa pomeni ujemanje med posameznikovimi prepričanji in vedenjem. Delati torej to, kar čutim, mislim in govorim.

Temelji, ki podpirajo zdravo samospoštovanje:

  • Živeti zavestno življenje: pomeni, živeti v sedanjem trenutku in spremljati kar se nam trenutno kaže in dogaja, kaj v tem trenutku doživljamo, mislimo in čutimo. Telo je smerokaz, ki nas kliče k zavestnemu življenju;
  • Sprejemanje samih sebe: samo-sprejemanje je odločitev. Pomeni sprejeti sebe v celoti, svoja čustva, občutke, misli, videz, vedenje, doživljanje, omejitve, značilnosti, slabosti. Sprejeti sebe v realnosti, takšni kakršni smo brez zanikanja ali samo-zaničevanja, pričakovanj ali iluzij;
  • Sprejeti odgovornost zase: pomeni prevzeti kontrolo nad svojim življenjem. Za lastne odločitve, napake, uspehe, neuspehe, delovanje, dejanja, delo, odnose, prioritete, lastno srečo, vrednote in norme;
  • Asertivnost: kar pomeni, da se posameznik postavi zase, da je lahko odkrito to kar je. Najprej seveda z zavedanjem in sprejemanjem sebe, nato udejanjanjem tega v interakciji do drugih. Asertivnost se kaže v ozaveščenemu mišljenju, da ima vsak pravico obstajati in da njegovo življenje pripada njemu;
  • Smisel življenja: poiskati in postaviti osebne cilje, narediti načrt, kako jih doseči in potem aktivno slediti in udejanjati svoje poslanstvo;
  • Osebna integriteta: je ujemanje posameznikovih prepričanj z vedenjem. Delati torej to, kar čutim, mislim in govorim.

V kolikor ima posameznik razvito zdravo samospoštovanje, ga bo spontano prenesel tudi na svoje bližnje in daljne odnose. To je vzajemen proces, ki se z leti razvija in nadgrajuje, lahko tudi poruši in znova gradi. Saj se ob različnih življenjskih okoliščinah in osebah vedno znova znajdemo pred preizkušnjami, izzivih in novih odnosih, ki dajejo osebno samospoštovanje na preizkušnjo. Vendar, ko se le ta utrdi, bo ostal kot močan temelj vsem prihodnjim odnosom in stresnim preizkušnjam v življenju.

Če čutite, da je vaše samospoštovanje nezdravo in si bi želeli spremembe v samopodobi, lastnem samovrednotenju in pristnejših odnosih nam pišite na info@julius.si ali nas pokličite za termin srečanja na 041 737 666.

SOOČANJE S STRESOM IN TESNOBO OB UPOKOJITVI

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Upokojitev predstavlja enega izmed pomembnejših mejnikov v življenju posameznika – prehod iz delovno aktivnega v delovno manj aktivno obdobje. Pri tem  so tudi izjeme, saj se nekateri posamezniki kljub upokojitvi še vedno ukvarjajo z raznimi deli – priložnostnimi, honorarnimi, prostovoljnimi. Na upokojitev lahko gledamo kot na obdobje, ko ima posameznik več prostega časa. Več časa ima torej za sprostitev, za pridobivanje novih izkušenj, pa tudi za uporabo dobrin, izobrazbe, znanja ter športnih, kulturnih in drugih storitev.

Starost je pri vseh bitjih neizbežno življenjsko obdobje. Vsak si želi, da bi se normalno staral brez večjih pretresov. Pri mnogih je tako staranje spontan proces. Nekateri pa se s starostnimi spremembami težko soočijo in jih prenašajo kot breme in stres. Življenjska doba se podaljšuje, delež starejšega prebivalstva pa v Sloveniji hitro raste. Visoka starost je lahko velik dosežek, hkrati pa velik izziv za družbo in posameznika. Starost pride sama od sebe, toda to ne pomeni da je kakovostna starost. Na kakovostno starostno obdobje se je treba zavestno pripravljati že v srednjih letih. Gre za podobno pripravo, kot je šolanje v mladosti. Ne da se vsega naučiti v naprej, temveč sproti, kar pomeni, da smo sproti sposobni sprejemati vse spremembe in življenjske razmere. Kakovostno starost omogočajo zdravstveni, socialni, vedenjski in psihološki dejavniki. Zdravstveni so primarni, saj človek, ki preživlja starost z boleznijo ne doživlja enako kakovostne starosti, kot posameznik, ki je razmeroma zdrav. Velja pa tudi obratno, ni nujno da bo starost kakovostna samo, če bo posameznik zdrav, saj ga morajo spremljati tudi dobro počutje, zadovoljstvo in dobri socialni odnosi. Vsi dejavniki se medsebojno prepletajo in imajo vpliv drug na drugega.

Meja, kdaj se bi naj posameznik začel pripravljati na starost je težko določljiva. Nekateri menijo da je ločnica okrog petdesetega leta, pri ženskah menopavza, pri moških pa se začuti predvsem psihično in fizično upadanje življenjske moči in zmanjšana koncentracija. Neizpodbitna prelomnica pa je tudi upokojitev. Upokojitev je dogodek, ki spremeni dnevni in življenjski ritem posameznika. Po navadi se novi upokojenci soočajo z novonastalo praznino, ki jo povzroči višek prostega časa. Gre se predvsem za porušen dnevni ritem, zato je zelo pomembno, da si ob upokojitvi posameznik  le tega ponovno vzpostavi. Koristno je, da  nameni čas dejavnostim, ki so ga skozi leta osrečevale in navdihovale ali pa si poišče nove dejavnosti, ki mu bodo sedaj prinašale zadovoljstvo, nove znance in prijatelje.

   

Priprava na upokojitev in starost naj bo celovita, kar pomeni, da posameznik reflektira svojo življenjsko pot, hkrati pa ozavešča svoje najpomembnejše odnose in dogodke, ki so mu krojili življenje. Zavestno analizira spremembe, ki so ga pripeljale do tega trenutka, spremembe, ki se dogajajo v telesu in psihi, ter okoliščine v katerih znajde. Upokojitev pomeni veliko več, kot le opustitev službe, dela in delovnih navad. Predstavlja namreč sprejemanje nove družbene vloge, ki se kaže v spremembi življenjskega ritma, spremembi vedenja, drugačnimi odnosi med bližnjimi, spremembi ekonomskega statusa in v premiku interesnih dejavnosti k vsakdanjim dejavnostim. Sprejeti svojo starost in upokojitev pa marsikomu predstavlja večji problem.

Težave se pojavijo v povezavi z naslednjimi spremembami:

  • Nov življenjski ritem (delovni čas, postane prosti čas);
  • Odnosi se spremenijo (pogosto se zmanjša socialni stik, ali se prepozna ohlajen odnos v partnerskem odnosu, soočanje z umrljivostjo in minljivostjo);
  • Ekonomski status (sredstva za preživetje so navadno manjša, opira se na prihranke);
  • Občutek lastne vrednosti (pojavijo se vprašanja o smislu življenja, ocenjujejo se življenjske odločitve, tehtajo se nove možnosti, pojavijo se občutki strahu v povezavi s smrtjo, minljivostjo…);
  • Zdravje (telesno in psihično počutje, skrb zase, zdrava prehrana, pregledi…)

Psihično se je treba na upokojitev pripravljati več let, vsak na svoj način. Upoštevati je potrebno individualne spremembe na psihičnem področju, včasih se te kažejo kot hitra utrujenost ob duševnem delu ali v večji čustveni labilnosti. Ni dovolj, če so priprave na starost le na finančnem področju, skrbeti je treba tudi za socialne stike, ohranjanje pristnih in toplih medsebojnih odnosov, vzdrževanje partnerskega odnosa, prijateljskih stikov, imeti interesne dejavnosti, osmisliti svojo življenjsko vodilo in smisel. Tukaj pride še bolj do izraza prav kakovost življenja, ki smo jo vzpostavili v družinskem krogu, nivo komunikacije, sodelovanja, osebne svobode, avtentičnosti, solidarnosti do drugih in splošno gledano medčloveški stiki. Saj so medčloveška razmerja in socialna mreža tisto, kar pomaga, da ohranjamo svoje potrebe zadovoljene.  Prav tako kakšno kulturo zdrave prehrane, gibanja, zdravja smo prevzeli in osvojili.

Upokojitev težje prenašajo osebe, ki so rade delale in tisti, ki jim je delo predstavljajo smisel življenja. Ti lahko doživijo hud stres, dolgotrajno depresijo ali celo upad duševnih funkcij zaradi težkega spoprijemanja z upokojitvijo. Na drugi strani pa drugi čutijo blagoslov, da bodo lahko svoj čas končno posvetili hobijem in bližnjim ter tako vstopili v prijetnejše in počasnejše življenjsko obdobje.

Moški se ob upokojitvi večkrat težje soočajo z vsemi spremembami, imajo izbruhe togote, so nedružabni in pogosteje posegajo po alkoholu ali omami. Medtem ko je navadno za ženske, ta prehod lažji, saj so običajno tesneje povezane z družinskim življenjem in navadno hitro obnovijo ohlajene odnose in vezi.

Za lažjo premostitev in soočanje s spremembami se lahko obrnete tudi na nas. Skupaj bomo odkrivali tančice vašega življenja in iskali smisel, ki vas bo vodil do kakovostnejšega preživljanja vašega starostnega obdobja. Pišete nam lahko na info@psihotepraija-julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.