SHIZOFRENIJA

Shizofrenija je kronična duševna bolezen, ki se kaže na več področjih posameznikovega delovanja. Vpliva na motnje mišljenja, čustvovanja, zaznavanja in vedenja. Intelektualne sposobnosti ostanejo običajno nespremenjene. Na prvi pogled deluje kot da posameznik s shizofrenijo nima popolnega stika z realnostjo, kar je lahko stresno zanj in za bližnje.

Shizofrenija lahko prvič izbruhne nekje v obdobju najstniških let in pa vse tja do tridesetih ter se pojavlja pogosteje pri moškem spolu. Na začetku je moč zaznati spremembe v posameznikovem mišljenju, nihanju volje, težave v ožjem socialnem krogu, kasneje pa se lahko pojavijo tudi epizode psihoze.

Simptomi, značilni za shizofrenijo so:

  • Psihotične narave– vključujejo spremembe percepcije (vidne, slušne, spremembe voha, dotika in okusa), nenavadno mišljenje in čudno obnašanje. Posamezniki z psihotičnimi simptomi izgubijo stik z realnostjo pri čemer doživljajo sebe ter okolje v popačeni obliki;
  • Halucinacije (vidijo in slišijo stvari, ki dejansko niso prisotne);
  • Blodnje (močna prepričanja, ki ne temeljijo na objektivnih dejstvih – paranoja à pretiran strah pred tem, da nam nekdo prisluškuje ali nas lovi, teorije zarote,…);
  • Motnje misli, kar vključuje nenavadno mišljenje in nepovezan govor

Ostali simptomi:

  • občutno zmanjšana motivacija in organizacijske težave
  • zmanjšan interes za vsakodnevne aktivnosti
  • zmanjšani občutki »sreče«
  • umik
  • težave z izražanjem čustev (posameznik občuti določeno čustvo, vendar ga ne zna izraziti – ni čustvenih odzivov)
  • Redkobesednost

Shizofrenija se kaže z vrsto  simptomov v pomanjkanju pozornosti in koncentracije ter težavah s spominom. To poteka za vsakega posameznika različno intenzivno. Prvi očitni znaki se največkrat pokažejo ob interakciji z drugimi ljudmi, učenju novih stvari ali zapomnitvi dogodkov.

DEJAVNIKI TVEGANJA

Natančen vzrok nastanka shizofrenije zaenkrat še ni znan, obstaja pa nekaj dejavnikov tveganja, ki lahko sprožijo nastanek bolezni:

Genetika. Shizofrenija je lahko dedna, pri čemer je potrebno vedeti, da to nujno ne pomeni, da se bo bolezen razvila še pri kateremu družinskemu članu. Genetske študije ugotavljajo, da en sam gen ne sproži bolezni ampak gre za kombinacijo več genov. Na podlagi genetskega zapisa zaenkrat še ni mogoče predhodno ugotoviti dejavnikov tveganja za razvoj bolezni.

Okolje. Znanstveniki menijo, da se tveganje za razvoj bolezni poveča zaradi kombinacije genetskih dejavnikov in okolja (stresno okolje, izpostavljenost virusom, nepravilna prehrana matere v nosečnosti,…)

Zgradba in funkcije možganov. Znanstveniki menijo, da imajo dejavniki kot je sama struktura in razdeljenost možganov ter prenos informacij med nevrostransmitorji veliko vlogo pri razvoju bolezni. Značilno je povečano proizvajanje dopamina, razlike v zgradbi in povezavah med določenimi možganskimi regijami pa se začnejo pri osebah s shizofrenijo oblikovati že pred rojstvom. Možganske spremembe v obdobju najstništva lahko sprožijo prve psihotične epizode pri tistih, nagnjenim k razvoju shizofrenije na podlagi genetike, okolja in sprememb v možganih.

ZDRAVLJENJE IN TERAPIJE

Vzroki za nastanek shizofrenije so kompleksni in ne čisto v celoti razumljeni. Zdravimo jih z antipsihotiki v obliki tablet in napitkov, ki zmanjšujejo pojav in intenzivnost psihotičnih epizod. Določeni prejemajo močnejša zdravila v obliki injekcij. V kolikor se stanje ob zdravljenju z antipsihotiki ne izboljša, se obolelemu običajno predpiše močnejše zdravilo (Klozapin). Možni neželeni stranski učinki so lahko  pridobitev telesne teže, suha usta, nemirnost in zaspanost. Določeni sčasoma izginejo, spet drugi pa ostanejo prisotni dlje časa. Prenehanje jemanja zdravila brez zdravstvenega nadzora je nevarno in lahko simptome še poslabša.

Cilj zdravljenja je odpraviti bolezenske znake in posamezniku pomagati doseči raven pred izbruhom bolezni, kar pa lahko traja tudi več mesecev ali let. Stanje okrevanja brez simptomov ali optimalno psihično stanje doseže le okoli 10% bolnikov (Žmitek, 2018).

Ob neučinkovitem zdravljenju se lahko  prisotni simptomi še poslabšajo in posamezniku onemogočajo normalno delovanje. Vendar pa oblike pomoči obstajajo in so zelo  učinkovite. Posamezniku pomagajo na področju kariere, ohranjanja samostojnosti in vzpostavljanja kvalitetnih odnosov z drugimi.

PSIHOLOŠKA POMOČ

Psihosocialne oblike pomoči omogočajo posamezniku s shizofrenijo napredovati v vsakodnevnih aktivnostih, lažjem doseganju zadanih ciljev (v šoli ali službi) ter vzpostavljanju zdravih medosebnih odnosov. Ob prisotnosti psihološke pomoči se simptomi ne poslabšajo, zato je hospitalizacija skoraj nepotrebna. Najpogosteje se uporablja kombinacija kognitivno – vedenjske terapije v kombinaciji z medikamentnim zdravljenjem.

Neprecenljivo vlogo pri zdravljenju ima tudi podpora družine in prijateljev. Za njih so organizirana številna izobraževanja za razumevanje bolezni, pravočasno prepoznavo znakov ter nudenju primerne pomoči obolelemu. Ob zagotovitvi pravočasne pomoči in neprekinjenem zdravljenju je lahko terapija izjemno uspešna.

V kolikor pri sebi ali bližnjemu opazite katere od navedenih simptomov in ste mnenja, da bi bila prava izbira strokovna pomoč, nas kontaktirajte preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

 

SINDROM PRAZNEGA GNEZDA

Starši se z odhodom otrok od doma soočajo na različne načine. Nekateri so ponosni na svoje otroke, drugim se podre svet, vsem pa je skupno, da se soočajo z mnogimi različnimi občutki. Da se mešani občutki žalosti in sreče pojavljajo, je popolnoma normalno, z odselitvijo otrok od doma se namreč zaključuje pomembno obdobje, obdobje aktivnega starševstva.

V osnovi je ena izmed najpomembnejših nalog starševstva, da otroka tako osebnostno kot tudi čustveno opremijo otroka za samostojno življenje. V družinah, ki je v času odraščanja otroka gradila na avtonomnosti vsakega družinskega člana posebej in kjer so bili odnosi osrečujoči in niso temljili le na bivanjski in materialni odvisnosti, bo osamosvajanje otrok kot tudi sprejetje staršev lažje in lahko pomeni osnovo za bolj zrelo prijateljstvo med njimi.

Po drugi strani pa starši, ki jim ni uspelo razviti prave samostojnosti in avtonomije, osamosvajanje otrok lahko doživljajo kot ogrožajoče in nevarno. Na svoje otroke se lahko pretirano navežejo, bojijo se, da bodo z odhodom preveč ranjeni, zato se z odhodom le stežka sprijaznijo. S svojim obrambnim načinom vedenja na posreden, kot tudi neposreden način, otrokom sporočajo, da zavetje in varnost zagotavlja le popolna medsebojna odvisnost. V kolikor otroci nakažejo željo po osamosvojitvi, pa jih kaznujejo s svojo prizadetostjo, kar v njih pogosto vzbudi močne občutke krivde in podaljša čas odhoda. Tudi zelo dominantni starši z veliko težavo spustijo otroka izpod nadzora – navadno ga nase priklenejo z občutki negovosti in strahu, ki se pri mladih odraslih razvijejo zaradi nenehnega usmerjanja, navodil, kritik in rednih pohval.

Še posebej lahko »praznjenje gnezda« prizadene matere oziroma tiste matere, ki so svoja življenja usmerjale samo v vzgajanje svojih otrok. Pri teh se lahko pojavljajo globoki občutki žalosti in dlje trajajoča čustvena praznina, ki lahko resno ogrozi občutke lastne vrednosti in pomembnosti ter občutka potrebnosti oziroma koristnosti. Ob odhodu otrok je prizadeta samopodoba, ki je temeljila večinoma le na starševski vlogi in prepričanju, da je edino prava potrditev v dajanju in žrtvovanju. Starši, ki doživljajo tovrstne občutke, lahko zato v tem času doživljajo resno krizo. Prav tako ti starši le stežka razvijejo prijetne, zdrave in sproščene odnose s svojimi otroki, saj imajo občutek, da so jih ti zapustili.

Seveda odhod od doma predstavlja pomemben mejnik tudi za odraščajoče otroke. Odraščanje namreč vedno pomeni dvom in odločanje med varnostjo in svobodo. Po besedah Uletove so danes »mladi zamenjali svobodo za varnost«. Zato se mnogo mladih v času osamosvajanja srečuje s strahovi in skrbmi, ki se lahko prevalijo v anksioznost, ki jo pogosto spremlja doživljanje čustvenega neugodja, spoznavnih blokad, nemir ter izogibanje neprijetnim dražljajem. Poleg izogibovalnega vedenja se pri mladih pojavlja tudi pasivnost v sprejemanju odločitev, kar rezultira v podaljševanju mladostniškega sloga življenja daleč v trideseta leta, nesamostojnosti in tako materialni kot tudi čustveni odvisnosti od svojih staršev.

Sicer pa lahko obdobje praznega gnezda staršem prinese tudi možnost, da končno prisluhnejo željam, ki jih prej spričo svojih otrok niso mogli izpolniti in morda lahko pri tem pomagajo naslednji koraki:

  1. Dovolite si vzeti čas in ugotovtiti, kako se resnično spopadate s »praznenjem gnezda«.
  2. Bodite telesno aktivni, ukvarjajte se s športom, ki vas osrečuje in sprošča.
  3. Če ste prej dajali na stran določene odnose, je ta čas odličen za ponovno povezovanje v odnosih, ki so bili nekoč močnejši in jih pogrešate.
  4. Morda je sedaj idealen čas za hobije, kariero, izobraževanja, potovanja, nova prijateljstva – vse tisto, za kar prej ni bilo časa.
  5. S svojimi otroki ostanite v rednem stiku.
  6. Sprejmite otrokovo odločitev in čas, ko se je odločil oditi od doma, in tega ne primerjajte s svojo izkušnjo, temveč se osredotočite na to, kako mu lahko na njegovi poti v samostojnost pomagate.
  7. Poiščite podporo pri partnerju, prijateljih oziroma ljudem, ki so vam pomembni. Podelite z njimi, kako se počutite. Spremljajte svoje občutke – če boste opazili, da postaja prehudo, obiščite zdravnika.
  8. Osredotočite se na pozitivne plati in razmislite, v kaj lahko investirate dodaten čas in energijo.

Občutja žalosti in izgube ob odhodu otroka od doma so normalna. Če doživljate »sindrom praznega gnezda«, opazujte svoje odzive in njihovo trajanje. V kolikor imate občutek, da vas preplavljata anksioznost in zaskrbljenost in doživljate občutke žalosti in izgube smisla, ali vas skrbi, kako boste v prihodnosti sprejeli odhod otrok od doma, razmislite o tem, da bi poiskali strokovno pomoč. Pri predelovanju in razumevanju vaših občutij vam lahko pomagajo tudi strokovnjaki naše klinike. Kontaktirate nas lahko na info@julius.si ali 041 737 666.

KDAJ IN KAKO POISKATI POMOČ OB DUŠEVNIH STISKAH?

Duševno zdravje je nepogrešljiv in pomemben del našega zdravja. Svetovna zdravstvena organizacija  duševno zdravje opredeljuje  ne zgolj kot odsotnost duševne motnje, ampak kot širši nabor aktivnosti, ki so direktno ali posredno povezane s psihičnim dobrim počutjem. Duševno zdravje je torej stanje dobrega počutja, v katerem lahko vsak posameznik prepoznava svoje zmožnosti, se sooča z življenjskim stresorji, produktivno dela in prispeva k skupnosti. Pomembno je zavedanje, da lahko težave v duševnem zdravju prizadenejo vsakega izmed nas; po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije naj bi se tekom življenja z njimi srečal vsak četrti prebivalec.

Na žalost so duševne težave in bolezni še vedno stigmatizirane. Stigma duševne bolezni je povezana s predsodki o nevarnosti, nekompetentnosti in neodgovornosti ljudi z duševnimi motnjami. V njenem ozadju je, tako kot pri drugih stigmah, diskreditacija drugega za povečanje lastnih občutkov moči, napaja pa se iz različnih mitov o ljudeh z težavami v duševnem zdravju. Med najpogostejšimi je, da ljudem z duševno motnjo ni mogoče pomagati, čeprav je v resnici zdravljenje duševnih motenj danes zelo uspešno. Drugi izmed najpogostejših mitov in strahov ter tudi pomembna ovira pri iskanju pomoči je predsodek, da smo »nori«, »mentalno bolni« ali »nenormalni«, če gremo k psihologu. A strokovnjaki s področja duševnega zdravja smo v bistvu le opora pri spreminjanju navad, pomagamo pri hitrejšemu učenju, razumevanju težav in iskanju učinkovitejših poti. Stigma s svojim negativnim prizvokom tako lahko vpliva na odlašanje iskanja pomoči in podpore, pomanjkanje zavedanja in pismenosti o duševnem zdravju, hkrati pa vpliva tudi na to, da se ljudje ne čutijo kompetentne pri nudenju pomoči nekomu, ki je v duševni stiski. Čeprav je stigmatizacija vseprisotna, pa jo je mogoče obvladati. Pri tem so dragocenega pomena predvsem izobraževanja o duševnih boleznih, stik z ljudmi, ki so po duševni bolezni okrevali, pozitivni odzivi ljudi, ki se s tovrstnimi vrstami pomočmi srečujejo in podobno.

Kadar se posameznik spopada z duševno stisko, se v splošnem lahko sreča z različnimi strokovnjaki s področja duševnega zdravja. V iskanju pomoči in razumevanja svojega stanja se pogosto najprej obrnemo na osebnega zdravnika, ki se nato odloči, kakšna vrsta zdravljenja bo najprimernejša. Je pa vse odvisno od kompleksnosti težav in vrste simptomov. Ob blagih do zmernih simptomih, ki se lahko izražajo na različne načine, npr. kot nespečnost, občutek utrujenosti ali brezvoljnosti, občutek strahu ali tesnobnosti, ipd., boste sicer pri osebnem zdravniku lahko prejeli medikamentozno terapijo, a je potrebno opozoriti, da tovrstne težave kljub jemanju zdravil le redko izzvenijo same od sebe. Pomembno je namreč ozavestiti, da je delo na sebi osnovni predpogoj, da se v življenju karkoli spremeni. V nadaljnjih korakih vam lahko, odvisno od vaših želja in potreb, pomagajo naslednji strokovnjaki:

  • Psihiater je doktor medicine, ki je opravil specializacijo iz psihiatrije. Njegova temeljna predpostavka je, da so duševne motnje organskega izvora in da predstavljajo strukturno ali kemično neravnovesje v možganih, ki jih je moč zdraviti s psihiatričnimi zdravili, kot so antidepresivi, pomirjevala, antipsihotiki in stabilizatorji razpoloženja.
  • Psiholog ima zaključen študij psihologije. Usposobljen je za to, da opravlja psihometrično testiranje in ocenjevanje ter ob vsakdanjih osebnih težavah in duševnih stiskah, npr. prelomnih življenjskih dogodkih, nudi psihološko svetovanje.
  • Klinični psiholog se za razliko od splošnega psihologa ukvarja predvsem z osebnostnimi in duševnimi motnjami. Usposobljen je za klinično-psihološko anamnezo, psihodiagnostično testiranje ter za postavljanje/preverjanje psihiatričnih diagnoz.
  • Psihoterapevt je strokovnjak, ki je opravil akademsko izobraževanje iz psihoterapevtske znanosti in šel skozi specialistični študij psihoterapije. Psihoterapija je dolgotrajen proces, preko katerega posameznik odkriva in ozavešča lastna čustva, vzorce in vedenje.

Kdaj torej poiskati pomoč? Praviloma naj se pomoč išče takrat, kadar se srečamo s stiskami, s katerimi se težko spopadamo sami, ob težkih posledicah travmatičnih dogodkov, nerazložljivih simptomih anksioznosti, depresije ali napadov panike, občutenju nesmisla, težavah v medosebnih odnosih ali vsakodnevnem funkcioniranju ali pa le, kadar začutimo globoko potrebo, da se zaupamo osebi, ki nam bo v zaupnem empatičnem odnosu prisluhnila in stala ob strani. In kadar začutite, da bi tovrstno pomoč potrebovali, nam pišite na info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

KAKO PSIHIČNO POČUTJE VPLIVA NA POSAMEZNIKA IN OKOLICO

Kaj sploh je psihično počutje posameznika in kaj pomeni duševno zdravje posameznika?

Vsaka psihična stiska, žalost, bolečina, zaskrbljenost, stres ali jeza še ne pomenijo, da imate psihične težave ali je v nevarnosti vaše psihično zdravje. Vsak posameznik se rodi z osnovnimi čustvi (strah, sram, gnus žalost, jeza, veselje), ki niso slaba ali dobra- čustva samo so. In vsa imamo z namenom, da nam pomagajo, nas ščitijo in nas vodijo do izpopolnjenega osebnega življenja. Čustva so naš notranji kompas, ki nam pomaga pri doživljanju odnosov, razumevanju vedenj in dejanj posameznika.

Duševno zdravje zato ne pomeni samo odsotnost duševne bolezni, ampak se kaže prav v dobrih in izpolnjujočih medosebnih odnosih. Psihofizična kondicija zajema sprejemanje dnevnih naporov, sprememb v življenju posameznika, stresa, dolgotrajne vitalnosti, življenjske moči in voljo do dela ter medsebojnega povezovanja. Duševno zdravje je povezano z počutjem in vpliva na posameznikovo razmišljanje, komunikacijo, povezovanje, rast, razvoj, prilagodljivost, iznajdljivost, obvladovanje stresorjev in naporov ter neželenih in neprijetnih dogodkov, ki se zgodijo skozi življenje. Hkrati sta duševno zdravje in počutje  odvisna od posameznikove osebnosti in njegovega vedenja, ter okolja v katerem živi.

Kakšna je posameznikova psihofizična kondicija, koliko je prilagodljiv in sposoben sprejemati spremembe in okoliščine v katerih živi je pogojeno z njegovo psihično osebnostno strukturo. Odvisno je, v kakšni dinamiki je posameznik živel, v kakšni družini je rasel, kakšne odnose je podoživljal in kdo je bil njegov vzgled. To ne pomeni, da je preteklost vzrok ali celo izgovor za posameznikovo nesrečo ali nefunkcionalne odnose, saj je kot polnoletna/odrasla oseba vedno odgovoren zase, za svoje počutje, svoje odločitve, svoje načrte, poti. Zaplete se, ko se zaradi nerazrešenih preteklih travm, odvisniških odnosov, raznih duševnih motenj in sedanjih odvisnosti, posameznik ne zmore jasno videti in preživlja svoje življenje iz dneva v dan kot avtomatiziran robot, brez samorefleksije in spraševanja o lastnem počutju, mnenju, doživljanju, občutkih, odločitvah..

Osebnostno manj močne in odporne nas dela:

  • Pretekli nefunkcionalni odnosi, ki niso bili nikoli naslovljeni, razrešeni in predelani;
  • Izkušnje, ki jim nismo bili kos in so pustile pečat;
  • Odvisnosti, ki jih ne priznamo in ne razrešimo;
  • Sodobna naravnanost družbe v pozitivizem, kjer se poveličuje občutek »zmeraj biti srečen in zadovoljen«, vsi ostali občutki so pa nezaželeni;
  • Nepotrpežljivost, saj vse pričakujemo in želimo takoj. Vsako čakanje in neprijetnost se dojema kot neznosna, in vsak neprijeten občutek je slab. Velika nevarnost pri tem je prav to, da je to mišljenje zelo razširjeno in zavajajoče. Saj je rešitev v sprejemanje, soočenje in predelava proces, ki nas pripelje do nekega psihično zrelega cilja;
  • Prevelika pričakovanja do življenja in samih sebe, kar nas oddalji od sedanjosti in trenutkov, kjer imamo največ moči in potenciala. Hkrati se strogost stopnjuje in nezadovoljstvo veča, saj nikoli ni dovolj;
  • Perfekcionizem, je še ena past, kjer je želja po »biti popoln na vseh področjih« novodobni družben standard, ki zapoveduje nedosegljive ideale;
  • Negotovost in spremembe, ki so realno del vsakega posameznika;
  • Preveč informacij, saj smo dnevno bombardirani z vse preveč informacijami in možnostmi, ki jih nikakor ni mogoče vseh sprejeti, procesirati in predelati. Več je izločevanja, več občutka izbire kar povzroča občutke izgube na drugi strani. Največkrat so informacije tudi negativne, kar podzavestno prav tako vpliva na dojemanje samih sebe in okolja v katerem živimo;
  • Življenje je postalo »načrt/projekt/produkt«, kjer se vedno več ljudi peha za višjimi cilji, novimi načrti, nenehno iskanje zaposlitve in dela, ne znamo pa se več ustaviti. Samo biti, doživeti trenutek, doživeti srečanje, doživeti praznovanje in se samo prepustiti času, miru, občutku…

Kaj lahko storimo zase, za dobro počutje, dobro psihofizično kondicijo ter  duševno zdravje?

  • Najprej moramo znati sprejemati in ceniti sebe in druge;
  • graditi pristne, varne in spoštljive medsebojne odnose;
  • biti dejavni v aktivnostih in delu, kjer lahko ob lastni sposobnosti gradimo občutek samopotrditve in osebnega smisla;
  • Prepoznavanje in ovrednotenje lastnih občutkov, misli, vedenja in dejanj;
  • Učiti se novih veščin, ustvarjati;
  • Naučiti se počivati in sproščati;
  • Skrbimo za uravnoteženo prehrano in telesno aktivnost;
  • Znati prositi za pomoč.

Zdravje je eno in edino. Telesno in duševno zdravje predstavlja eno izmed glavnih človekovih vrednot. Zavedati se je potrebno, da je skrb zase in lastno počutje ključno, da lahko uspešno in dobro funkcioniramo ter gradimo pozitivne odnose, vzorce in vedenja. Človekovo delovanje je vedno kompleksno, zanimivo in polno neodkritih potencialov, ki jih vedno znova odkrivamo. Čustvena prožnost je spremenljiva lastnost, ki se v kontekstu razvoja in okolja da preoblikovati. Za raziskovanje sebe, svojih vzorcev in bližnjih odnosov se lahko udeležite tudi individualne terapije. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na: 041 737 666.

POPORODNA DEPRESIJA

Poporodna depresija in anksioznost zraven poporodne otožnosti in poporodne psihoze sodita med duševne stiske, ki se lahko pojavijo že med nosečnostjo in po porodu.

Poporodna depresija bi naj po statističnih podatkih (NIJZ) prizadela 2 od 10 mamic. Pojavi se lahko že v času nosečnosti ali po rojstvu otroka in traja vse tam do šestega meseca, ali še dlje. Navadno traja več tednov ali mesecev. Odvisno od prepoznavanja simptomov in iskanja rešitev. Pojavi se lahko tudi pri moških, raziskave iz ZDA kažejo, da bi naj 10% očetov doživelo poporodno depresijo, kar sploh ni malo.

Simptomatika poporodne depresije je zelo specifična, vsaka ženska jo lahko občuti drugače. Treba je vedeti, da ni vsako nihanje razpoloženja ali žalost depresivno stanje. Normalno je, da se vsi člani družine prve tedne privajajo  novonastalemu okolju in  spremembam. Novopečena starša v svojem ritmu čutita nemoč, stres, utrujenost, zmedenost itd. Zaradi nespečnosti, nove obveznosti in odgovornosti, je lahko stiska pri nekaterih večja, pri drugih manjša. Veliko je odvisno od tega, kako ste se že pred rojstvom otroka soočali s stresom, kako ste ga reševali in koliko odprti in fleksibilni ste bili za spremembe. Zato se slabega dneva, ko ste nenaspani, izčrpani, neurejeni in izven sebe, ko bi kar jokali brez posebnega vzroka- ni treba bati. Ti občutki se po porodu pogosto pojavljajo in rečemo jim poporodna otožnost, ki kmalu izzveni. Dajte si čas, saj se vam je življenje obrnilo na glavo in v novo vlogo ste se tudi vi kot starši šele rodili.

O depresiji lahko  govorimo, ko občutki nemoči, jeze, bolečine, otopelosti, preobremenjenosti, panike trajajo dlje časa (več tednov).

Značilni simptomi poporodne depresije so:

  • občutki nesposobnosti, žalostni, nemirnosti;
  • pomanjkanje volje do življenja;
  • manjvrednost, krivda;
  • pretirana žalost in jokavost, potrtost;
  • osamljenost in zapuščenost;
  • pomanjkanje spanja, ko ob spečemu dojenčku ne morete zaspati;
  • pojavita se jeza in bes;
  • občutek, da se težko povežete z dojenčkom, težko začutite njegove potrebe, ne prenesete njegovega joka, ki je klic na pomoč;
  • lahko da se počutite povsem nemočni, neodločni, občutite zmedenost, nejevoljo, tesnobnost;
  • pojavi se lahko počasno razmišljanje;
  • nezanimanje za spolnost;
  • povečan ali zmanjšan apetit;
  • frustrira vas dojenček in vaša lastna občutja, pojavljajo se vam strahovi, da bi sebi ali dojenčku kaj naredili, ga poškodovali, ne zaupate si;
  • mislite in verjamete, da niste dobra mama, ali da sploh ne bi smeli biti mama, so trenutki ko ne čutite več popolnoma nič, ne vidite več rešitev, vaše prihodnosti;
  • napor predstavljajo vsakdanje stvari, težko je vstati iz postelje in prisoten je občutek, da bi kar znoreli ob malenkostih.

Če se prepoznate v teh občutkih, poiščite pomoč. Ni treba da sami trpite in čakate, kdaj bodo težki občutki minili. Poporodna depresija je bolezen in potrebno je poiskati pomoč. Osebni zdravnik vas lahko napoti do psihiatra, ki vam lahko predpiše antidepresive, ko so ti nujni. Sicer se pa priporoča, da se vključite v psihoterapevtski proces, kjer dobite prostor, da govorite o svoji stiski in občutkih. Ob ustrezni podpori lahko prav tam najdete globje vzroke bolečine in hkrati nežno sprejmete nove možnosti okrevanja. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

Potrebno je omeniti še skrajnejšo obliko ob-porodnih stisk. Ob poporodni otožnosti in depresiji poznamo tudi poporodno psihozo. Značilnosti te so, da se izgubi stik z realnostjo, neskladnost misli in vedenja z resničnostjo, pojavijo se lahko halucinacije, prividi ali preganjavice. Govor lahko postane zmeden in nerazumljiv, ženska lahko postane vzhičena, vznemirjena, pretirano nezaupljiva in podobno. Pojavi se lahko grozen strah, da bi mama lahko kaj storila sebi ali otroku. Poporodna psihoza je bolezen in zahteva takojšnje zdravljenje. Nujno je treba poiskati zdravniško pomoč, saj je le tako lahko zdravljenje učinkovito.

Poporodna depresija se zdi težje premagljiva tudi v primeru, ko se ji pridružijo tudi simptomi generalizirane anksioznosti ali obsesivno-kompulzivne motnje. Pogosto se tako pojavi strah, da obstaja celo možnost odvzema otroka, če spregovorijo o svoji stiski, zato poskušajo ženske skriti simptome poporodne depresije. Takšne misli so nerealne in vodijo v začaran krog.

Mnogim ženskam je uspelo premagati poporodno depresijo, zato priporočamo, da si čimprej poiščete ustrezno pomoč. V tem primeru bo zdravljenje precej enostavnejše, možno pa je pričakovati tudi hitrejše okrevanje in tako lahko začnete uživati v materinstvu.

KAKO URAVNAVATI STRES NA DELOVNEM MESTU, KO SMO IZPOSTAVLJENI VPLIVU OSEB IN NJIHOVIM REAKCIJAM

Delo predstavlja velik del našega življenja. S tem postaja delovno okolje in delovna skupnost pomemben vir družbenih odnosov in mreženja. S psihološkega vidika imajo značilnosti delovnega okolja, kot je stres na delovnem mestu, velik vpliv na zdravje zaposlenih. Evropska komisija o zdravju pri delu, ki redno spremlja doživljanje stresa na delovnem mestu, v svoji nedavni raziskavi Eurobarometer ugotavlja, da delavci ocenjujejo stres kot enega izmed glavnih tveganj pri delu v času od 2014 do 2020.

Stresorji so različni viri stresa. Stresor je lahko karkoli, kar za posameznika predstavlja obremenitev, zahtevo ali izziv, ki presega njegove zmožnosti. Od posameznikovega dojemanja in načina spoprijemanja s pritiski pa je odvisno ali bo nek dogodek prerasel v stres. Različni avtorji so si enotni, da je največ izgorevanja prisotnega prav pri poklicih »pomoči«. To so poklici, v katerih posamezniki delajo z ljudmi, v svoj poklic pa vlagajo tudi veliko osebnega dela. V teh poklicih so rezultati dela težko merljivi, meje med zasebnim in poklicnim življenjem so zrahljane, občutek odgovornosti za življenje drugih je višji ipd. Pri teh poklicih kot vir stresa pogosto izstopajo zahtevni odnosi z nadrejenimi, kolegi in uporabniki, saj se največkrat pri delu zahteva ob tehničnih usmeritvah tudi individualen pristop, kjer je izredno pomembno dobro obvladovanje čustev.

Omenimo lahko nekaj poklicev, ki se vsakodnevno soočajo z življenjsko pomembnimi odločitvami, grožnjami in napori. Sem spadajo zdravniki, policisti, gasilci, reševalci, pa tudi poklici, kjer je velika psihološka obremenitev, kot so psihologi, svetovalci, tudi učitelji in podobno. Vsak posameznik, ki se odloči za svoj poklic, je dolžan spoštovati pravila in kodeks, h kateremu je zavezan znotraj stroke. Nato sledijo pravila, ki se v organizacijah lahko tudi razlikujejo, glede na potrebe uporabnikov in nenazadnje je tukaj še človeški faktor, kjer pridejo do izraza osebnostne lastnosti posameznika, kot so temperament, osebnostna prepričanja, znanje, izkušnje, čustvena stabilnost in osebno življenje posameznika.

Nevarnosti, s katerimi so soočeni določeni poklici, kot je npr. zdravniški poklic, je veliko. Posameznik je primoran v takšnem poklicu v veliko situacijah odreagirati urgentno in zbrano. Tako delo prav tako zahteva  visoko stopnjo koncentracije, znanja, samozavesti, organiziranosti in aktivacije. Takrat  mora posameznik čustveno sfero, strah in ostale občutke, ki se bi sicer lahko pojavili, a bi s tem bilo delo oteženo,  zatreti. Kar pomeni, da mora zelo racionalno in logično slediti korakom, ki ga pripeljejo do rešitve problema. Podobno je pri poklicih, kjer skrbijo za varnost in red. Ko so soočeni s težavno in nevarno situacijo, sledijo predpisanim protokolom in preverjenim tehnikam. Pri tem pa  svoj osebni čustven svet takrat izključijo. Ravno zaradi tega selektivnega razmišljanja, preklapljanja in aktivacije pa se lahko pojavi težava, saj psihično-čustvena sfera posameznika vedno obstaja, tudi če je v urgentnih situacijah odmaknjena. Zato je v organizacije in podjetja nujno potrebno uvesti spoprijemalne strategije, ki so usmerjene k uravnavanju čustvene in psihične sfere posameznika; to so na primer strategije in metode obvladovanja stresa, konstruktivni pogovori, intervizije in supervizije.

Uravnavanje stresa ni nikoli enostavna naloga in velikokrat za doseganje blagostanja zahteva delež tako s strani podjetja kot tudi posameznika. Metode obvladovanja in uravnavanja stresa na ravni organizacije so:

  • Klima podjetja je zelo pomembna, zato je pomembno, da se probleme preprečuje ali sproti uspešno rešuje: odpravljanje konfliktov z medsebojnim komuniciranjem;
  • Nudijo se podporni sistemi, kot so svetovalni programi, intervizije in  supervizije;
  • Mobilizacija notranjih moči: sprejemanje lastne odgovornosti, prevrednotenje situacije, vzpodbujanje in razmišljanje o razrešitvi problema na pozitiven način;
  • Ergonomske izboljšave: fizično okolje mora biti ergonomsko oblikovano, saj se s tem zmanjšuje psihofizična obremenitev delavca;
  • Iskanje socialne pomoči: obrnemo se po pomoč, lahko tudi na zunanje oblike pomoči, kot so razni socialni centri za pomoč ali psihoterapevti; 

Tudi vsak posameznik pa lahko najde načine, ki mu pomagajo pri uravnavanju stresa pri njemu samem:

  • Preučimo in izberemo poklic, ki najbolj ustreza našim sposobnostim, znanju, osebnostnim karakteristikam in željam;
  • Ovrednotimo svoj čas in ga optimalno razporedimo;
  • Na enkrat se posvetimo samo eni nalogi;
  • Smo odgovorni in hkrati razumevajoči do lastnih in tujih napak;
  • Osredotočamo se na stvari na katere imamo vpliv;
  • Aktivno poslušamo;
  • Poiščemo pomoč, ko imamo občutek, da sami ne zmoremo obvladovati stresnih situacij;
  • V prostem času poiščemo hobi za sprostitev, poskrbimo za dovolj gibanja in psihofizično kondicijo, ovrednotimo in uredimo medosebne odnose in se trudimo, da se le ti izboljšajo;
  • Poskusimo s sprostitvenimi tehnikami (meditacija, progresivna mišična sprostitev, joga ipd..)

Prekomeren stres negativno vpliva na vsa področja v posameznikovem življenju. Stres na delovnem mestu zmanjšuje posameznikovo delovno sposobnost in s tem tudi na uspešnost podjetja. Pri spoprijemanju s stresom si do neke mere lahko pomagamo sami. V kolikor opazite, da sami več ne veste kaj storiti in kako si pomagati, se lahko obrnete tudi na nas. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666. Skupaj bomo poiskali rešitve, ki vam bodo v pomoč pri obvladovanju stresa.

Viri:

  1. Gredlics. Stres v poklicih pomoči in skrb za poklicni razvoj. 2014. Univerza v Ljubljani
  2. Ručigaj. Stres na delovnem mestu Primer: Institut Jožef Štefan. 2005. Univerza v Ljubljani

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ o strateškem okvirju EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2014-2020.

PSIHIČNE TEŽAVE PRI MLADOSTNIKIH ZARADI POMANJKANJA DRUŽABNEGA ŽIVLJENJA

Situacija, ki smo ji izpostavljeni zaradi dogajanja v zvezi z zdravjem in trenutno aktualnim virusom, nas postavlja pred svojevrsten izziv. Soočeni smo z novimi prepovedmi, novim načinom šolanja, omejevanjem svobode in še marsičim, kar ima velik vpliv na vsakdanjost odraslih in otrok. Mladostniki so v kontekstu trenutnega dogajanja, soočeni s povsem novimi dodatnimi stiskami, ki so ob vseh spremembah še dodatno breme pri razvoju zdrave psihične strukture mladih.

Pojavlja se lahko strašljiv občutek, da so vsa dejanja in trenutne izkušnje trajni in da bodo občutki osamljenosti, nemoči, strahu in obupa večno prisotni. Te intenzivne projekcije sedanjega stanja v prihodnost mladostnik največkrat ne uspe omiliti, saj ne more črpati iz življenjskih izkušenj kot odrasli. Mladostniku se zdi v danem trenutku vse težavno, izgubljeno in nepovratno. Strah pred občutkom, da nima nobenega vpliva na čas, da jutrišnji dan ne bo prinesel nobene spremembe, daje depresiji pri mladostnikih značilnosti preplavljanja. Zaradi pomanjkanja fleksibilnosti mišljenja adolescent ne zmore dogodkov pogledati iz ustrezne perspektive, zato velikokrat  dogodkom daje izjemen pomen in se na njih odziva dramatično. Kar je večkrat svojevrsten izziv in težava tudi odraslim, ki se s trenutno situacijo soočajo vsak na svoj način, tako kot najbolje zmorejo in znajo. Koliko je njihov način funkcionalen ali ne, je pa vprašanje celotnega družinskega sistema, njihovih okoliščin, družinske dinamike, norm, pravil in narave družinskega sistema.

Ravno v trenutkih negotovosti in nenadnih sprememb, je pomembno, da imajo otroci in mladi občutek, da so odrasli tu zanje in da so jim na voljo, če in ko jih bodo potrebovali. To jim daje pogon, da tudi oni opravljajo svoje naloge – se igrajo, učijo, raziskujejo in ustvarjajo.

Strokovnjaki so ocenili vpliv na duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki so bili pred epidemijo brez večjih duševnih stisk in, ki so iz funkcionalnih družin s povprečnim socialnoekonomskim statusom, torej takim, ki so lahko otrokom omogočili normalen prehod načina izobraževanja prek računalnika, pogovor o trenutnih razmerah, potrebno varnost in čustveno oporo.  Otroci do desetega leta starosti so se na razmere v veliki meri odzvali podobno kot njihovi starši. Če so starši ohranili mirnost in so jim razložili situacijo na način, ki je primeren njihovi starosti, otroci niso imeli večjih težav. Družine so lahko preživele več časa skupaj, skupaj so imeli obroke, hodili ven, se učili in skrbeli za gospodinjstvo. Starši so se z otroki ukvarjali več, kar je pozitivno vplivalo na izgradnjo medsebojnih odnosov.

Takšno preživetje epidemije je mogoče v tistih družinah, v katerih starši niso imeli eksistenčnih skrbi, s službo, ki ni bila ogrožena in jih med epidemijo ni preveč časovno obremenila, v družinah kjer ni prisotno psihično ali drugo nasilje, alkoholizem, bolezni ali drugih resnejših težav.

Mladostnikom iz ranljivejših in disfunkcionalnih družin je veliko težje. Njim je že samo dejstvo, da se ne smejo družiti z vrstniki in morajo ves čas preživeti v ožjem družinskem krogu, prineslo še več stisk. Svojo razvojno pogojeno potrebo po avtonomiji morajo zelo zaostriti, morda s pogostejšim zapiranjem v svojo sobo, z ostrejšimi sporočili staršem »pusti me pri miru«, z izzivanjem in poskusi prestopanja mej v družinskem krogu, morda so  bolj naporni, slabe volje in razdražljivi kot pred epidemijo.

Svojo potrebo po druženju z vrstniki  lahko do neke mere izpolnjujejo z druženjem preko družbenih omrežij, ki  so v uporabi večinoma pogosteje kot pred epidemijo. Kar lahko povzroči  nove težave v socialnih odnosih, poglobi osamljenost, poveča anksioznost pred virtualnim nasiljem, hkrati pa potencira pogoje za odvisnost od digitalne tehnologije in socialnih omrežij. Potrebna je tudi pazljivost pri varni uporabi interneta in socialnih omrežij, zato bi bilo potrebno, da so starši o tem seznanjeni in se izobrazijo o varni uporabi internetnih vsebin.

Pozitivna stran moderne tehnologije na drugi strani, pa je prav premostitev zunanjih omejitev, saj lahko na tak način ostanemo povezani, v stiku s prijatelji, sorodniki in drugimi, ki jih sicer ne bi mogli videti.

Mladostniki se zaradi pomanjkanja družabnega življenja lahko počutijo zelo osamljene, nemočne, jezne in žalostne. Čutijo krivico in razočaranje. Dvomijo vase in v pravila. Zato je nujno, da se o situaciji pogovarjajo, preverijo zanesljivost informacij in vzpodbujajo medsebojno komunikacijo.

Nekaj osnovnih načinov soočanja s stisko:

  • Predihamo frustracije in trenutke nemoči.
  • Ozavestimo izvor svoje jeze, strahu, žalosti in drugih občutkov.
  • Zaupamo se odraslemu ali osebi, ki ji zaupamo.
  • Postavimo meje in razmislimo, kdaj so te prekršene.
  • Določimo si cilje, kaj lahko naredimo s svojim časom.
  • Osredotočimo se na eno težavo na enkrat.
  • V vsakdan vključimo gibanje, svež zrak in zdravo hrano.
  • Poskrbimo za dovolj kakovosten spanec.
  • Naučimo se tehnik sproščanja.

Kako poskrbeti zase in svoj socialni krog, kljub omejenemu druženju?

  • Poskušajmo pogledati na trenutno situacijo kot na priložnost, da zaživimo drugače kot pred njo. To lahko pomeni, da si ustvarimo bolj umirjen življenjski ritem, namenimo več časa stiku z domačimi, skrbimo za hišne ljubljenčke, beremo knjige, se posvetimo  hobijem.
  • Dober odnos je najboljša preventiva. Negovati in skrbeti zase, za svojo družino in prijatelje ter harmonične medosebne odnose.
  • Ohranjanje rutine, ki jo zmoremo ohraniti. V kolikor moramo poskrbeti za samo izolacijo, poskrbimo, da ostanemo v stiku preko telefonskega klica ali sporočil.
  • Pomislimo, kaj lahko počnemo, česar prej nismo utegnili. Nap.: branje knjig, ogledi filmov, poslušanje glasbe, pospravljanje omar, ukvarjanje s hobiji, plesanje, telovadba, joga, sprehodi v naravi, učenje novega jezika ali inštrumenta.
  • Svoje hobije in zanimanja lahko podelimo s svojimi bližnjimi preko fotografij, sporočil, pisem in sodelujemo v ustvarjanju skupnih vsebin.

Pozitivno porast med različnimi viri pomoči, so izkazali tudi različni strokovnjaki, terapevti, psihologi in drugi, ki so svoje delo začeli opravljati preko spleta, kar pomeni, da so lažje dostopni, z manj logističnih težav. Poraslo je tudi število raznih internetnih vsebin, ki vzpodbujajo posameznike k skrbi zase, meditaciji in ozaveščanju.

Svojo pozornost namenite telesu, skušajte prepoznati lastne potrebe in občutke. V kolikor vas začnejo tesnobni občutki preplavljati, vedite, da niste sami in da se lahko obrnete na pomoč na naše strokovnjake. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.