SOOČANJE S STRESOM IN TESNOBO OB UPOKOJITVI

Upokojitev predstavlja enega izmed pomembnejših mejnikov v življenju posameznika – prehod iz delovno aktivnega v delovno manj aktivno obdobje. Pri tem  so tudi izjeme, saj se nekateri posamezniki kljub upokojitvi še vedno ukvarjajo z raznimi deli – priložnostnimi, honorarnimi, prostovoljnimi. Na upokojitev lahko gledamo kot na obdobje, ko ima posameznik več prostega časa. Več časa ima torej za sprostitev, za pridobivanje novih izkušenj, pa tudi za uporabo dobrin, izobrazbe, znanja ter športnih, kulturnih in drugih storitev.

Starost je pri vseh bitjih neizbežno življenjsko obdobje. Vsak si želi, da bi se normalno staral brez večjih pretresov. Pri mnogih je tako staranje spontan proces. Nekateri pa se s starostnimi spremembami težko soočijo in jih prenašajo kot breme in stres. Življenjska doba se podaljšuje, delež starejšega prebivalstva pa v Sloveniji hitro raste. Visoka starost je lahko velik dosežek, hkrati pa velik izziv za družbo in posameznika. Starost pride sama od sebe, toda to ne pomeni da je kakovostna starost. Na kakovostno starostno obdobje se je treba zavestno pripravljati že v srednjih letih. Gre za podobno pripravo, kot je šolanje v mladosti. Ne da se vsega naučiti v naprej, temveč sproti, kar pomeni, da smo sproti sposobni sprejemati vse spremembe in življenjske razmere. Kakovostno starost omogočajo zdravstveni, socialni, vedenjski in psihološki dejavniki. Zdravstveni so primarni, saj človek, ki preživlja starost z boleznijo ne doživlja enako kakovostne starosti, kot posameznik, ki je razmeroma zdrav. Velja pa tudi obratno, ni nujno da bo starost kakovostna samo, če bo posameznik zdrav, saj ga morajo spremljati tudi dobro počutje, zadovoljstvo in dobri socialni odnosi. Vsi dejavniki se medsebojno prepletajo in imajo vpliv drug na drugega.

Meja, kdaj se bi naj posameznik začel pripravljati na starost je težko določljiva. Nekateri menijo da je ločnica okrog petdesetega leta, pri ženskah menopavza, pri moških pa se začuti predvsem psihično in fizično upadanje življenjske moči in zmanjšana koncentracija. Neizpodbitna prelomnica pa je tudi upokojitev. Upokojitev je dogodek, ki spremeni dnevni in življenjski ritem posameznika. Po navadi se novi upokojenci soočajo z novonastalo praznino, ki jo povzroči višek prostega časa. Gre se predvsem za porušen dnevni ritem, zato je zelo pomembno, da si ob upokojitvi posameznik  le tega ponovno vzpostavi. Koristno je, da  nameni čas dejavnostim, ki so ga skozi leta osrečevale in navdihovale ali pa si poišče nove dejavnosti, ki mu bodo sedaj prinašale zadovoljstvo, nove znance in prijatelje.

   

Priprava na upokojitev in starost naj bo celovita, kar pomeni, da posameznik reflektira svojo življenjsko pot, hkrati pa ozavešča svoje najpomembnejše odnose in dogodke, ki so mu krojili življenje. Zavestno analizira spremembe, ki so ga pripeljale do tega trenutka, spremembe, ki se dogajajo v telesu in psihi, ter okoliščine v katerih znajde. Upokojitev pomeni veliko več, kot le opustitev službe, dela in delovnih navad. Predstavlja namreč sprejemanje nove družbene vloge, ki se kaže v spremembi življenjskega ritma, spremembi vedenja, drugačnimi odnosi med bližnjimi, spremembi ekonomskega statusa in v premiku interesnih dejavnosti k vsakdanjim dejavnostim. Sprejeti svojo starost in upokojitev pa marsikomu predstavlja večji problem.

Težave se pojavijo v povezavi z naslednjimi spremembami:

  • Nov življenjski ritem (delovni čas, postane prosti čas);
  • Odnosi se spremenijo (pogosto se zmanjša socialni stik, ali se prepozna ohlajen odnos v partnerskem odnosu, soočanje z umrljivostjo in minljivostjo);
  • Ekonomski status (sredstva za preživetje so navadno manjša, opira se na prihranke);
  • Občutek lastne vrednosti (pojavijo se vprašanja o smislu življenja, ocenjujejo se življenjske odločitve, tehtajo se nove možnosti, pojavijo se občutki strahu v povezavi s smrtjo, minljivostjo…);
  • Zdravje (telesno in psihično počutje, skrb zase, zdrava prehrana, pregledi…)

Psihično se je treba na upokojitev pripravljati več let, vsak na svoj način. Upoštevati je potrebno individualne spremembe na psihičnem področju, včasih se te kažejo kot hitra utrujenost ob duševnem delu ali v večji čustveni labilnosti. Ni dovolj, če so priprave na starost le na finančnem področju, skrbeti je treba tudi za socialne stike, ohranjanje pristnih in toplih medsebojnih odnosov, vzdrževanje partnerskega odnosa, prijateljskih stikov, imeti interesne dejavnosti, osmisliti svojo življenjsko vodilo in smisel. Tukaj pride še bolj do izraza prav kakovost življenja, ki smo jo vzpostavili v družinskem krogu, nivo komunikacije, sodelovanja, osebne svobode, avtentičnosti, solidarnosti do drugih in splošno gledano medčloveški stiki. Saj so medčloveška razmerja in socialna mreža tisto, kar pomaga, da ohranjamo svoje potrebe zadovoljene.  Prav tako kakšno kulturo zdrave prehrane, gibanja, zdravja smo prevzeli in osvojili.

Upokojitev težje prenašajo osebe, ki so rade delale in tisti, ki jim je delo predstavljajo smisel življenja. Ti lahko doživijo hud stres, dolgotrajno depresijo ali celo upad duševnih funkcij zaradi težkega spoprijemanja z upokojitvijo. Na drugi strani pa drugi čutijo blagoslov, da bodo lahko svoj čas končno posvetili hobijem in bližnjim ter tako vstopili v prijetnejše in počasnejše življenjsko obdobje.

Moški se ob upokojitvi večkrat težje soočajo z vsemi spremembami, imajo izbruhe togote, so nedružabni in pogosteje posegajo po alkoholu ali omami. Medtem ko je navadno za ženske, ta prehod lažji, saj so običajno tesneje povezane z družinskim življenjem in navadno hitro obnovijo ohlajene odnose in vezi.

Za lažjo premostitev in soočanje s spremembami se lahko obrnete tudi na nas. Skupaj bomo odkrivali tančice vašega življenja in iskali smisel, ki vas bo vodil do kakovostnejšega preživljanja vašega starostnega obdobja. Pišete nam lahko na info@psihotepraija-julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

KAKO URAVNAVATI STRES NA DELOVNEM MESTU

 

Življenje nas vedno znova postavlja v neprijetne, neznane in nepredvidljive situacije, s katerimi se moramo kot posamezniki soočati. Različni poklici, ki jih ljudje opravljamo, zahtevajo od nas velike napore. Delovna mesta so podvržena učinkom in vplivom globalizacije, vse večjemu tehnološkemu napredku in povečanim delovnim naporom, ki se posledično odražajo v veliki meri stresa na delovnem mestu, izgorelosti pa tudi drugimi težavami v duševnem zdravju. Trenutno se z zelo visokimi obremenitvami na delovnem mestu srečujejo predvsem delavci, zaposleni v pomagajočih poklicih (sociala, zdravstvo, izobraževanje) in so, zaradi narave svojega dela, največkrat žrtev izgorevanja na delovnem mestu.

  

Stres v splošnem opredeljujemo kot odziv posameznika na vsako spremembo, ki ogroža njegovo notranje ravnovesje. Posameznik lahko povzročitelje stresa, t.i. stresorje, doživlja kot obremenitev ali oviro (negativni stres ali distres) ali pa kot izziv (pozitivni ali eustres). Pomembno je predvsem, kako človek zazna skladnost in neskladnost zahtev okolja in svojih sposobnosti, da lahko nanje reagira. Ker je ta zaznava subjektivne narave, je razumljivo, da je doživljanje posameznih vrst stresa pri vsakem človeku različno. Kar nekomu pomeni hudo stresno obremenitev, lahko na drugega vpliva spodbujajoče, ali pa nima nobenega učinka. Doživljanje stresorjev pa je prav tako odvisno od subjektivnega, notranjega psihičnega sveta posameznika in njegovih izkušenj z okolico.

Stres, kot že rečeno, sam po sebi ni škodljiv in ga za učinkovito in ustvarjalno delo pravzaprav potrebujemo. Med njegove učinke uvrščamo tudi usposabljanje za reševanje težav, ustvarjanje dejavnega odnosa do življenja, krepitev samozavesti in samo spoštovanja. Kljub vsemu pa študije kažejo, da delavce izčrpavajo predvsem novodobne zahteve dela; predanost, ki jo zahteva poklic, dolg delavnik in čezmerne obremenitve z delom ter tudi potencialni konflikti s strankami, bolniki, študenti, kolegi in predpostavljenimi. Razlika med nekoč in danes je v tem, da je poklicev z visoko stopnjo občutljivosti vedno več.

Stresorje na delovnem mestu lahko razdelimo na značilnosti delovnega okolja, ki jih zaposleni doživlja kot grožnjo; lahko so to nasprotja med zahtevami in dejanskim izvrševanjem obveznosti na delovnem mestu, nejasnosti delovnih zahtev glede prioritete, pričakovanj in ocenjevanja, preobremenjenost glede na dejanske možnosti ali pa nezadostna usposobljenost za delo (izobrazba, izkušnje, možnost dodatnega izobraževanja).

V splošnem ločimo kratkoročne in dolgoročne znake in posledice stresa. Kratkoročni znaki so:

  • Telesni: močno bitje srca, naraščanje krvnega sladkorja, hladna koža, potne ali mrzle roke, sunkovito dihanje, napete mišice, ipd.
  • Kognitivni: motnje koncentracije, negativne misli, samoobtožbe, ipd.
  • Emocionalni: zaskrbljenost, pomanjkanje energije, ipd.
  • Vedenjski: pomanjkanje kvalitetnih odločitev, nezadovoljstvo z narejenim,

Dolgoročni znaki so:

  • Telesni: izguba apetita, konstanten mraz, somatske bolezni (astma, glavobol…), težave na področju spolnosti, občutek nenehne utrujenosti,…
  • Kognitivni: manj jasno razmišljanje o problemih, iracionalnost,…
  • Emocionalni: impulzivnost, depresivnost, agresivnost, neprestana zaskrbljenost,…
  • Vedenjski: težave s spanjem, pitje alkohola, jemanje zdravil, umik v bolniško,…

Poznamo različne načine soočanja s stresom. Osnova za reševanje problemov v zvezi z stresom je poznavanje virov, ki vodijo k stresnim situacijam. Ukrepov za zmanšanje stresa je veliko, tukaj pa predstavljamo nekatere najpreprostejše, ki se jih lahko poslužuje vsak:

  • Načrtovanje (npr. Analiziranje stresnega dogodka in planiranje možnih posledic in naših odzivov v takšni situaciji)
  • Postavitev mej (določitev, kje je potrebno postaviti meje, npr. sprememba delovnega čas, večja mera asertivnosti, ….)
  • Bolj striktno razmejevanje med delovnim in zasebnim življenjem
  • Prakticiranje tehnik sproščanja (vizualizacija, globoko dihanje, dajanje samospodbud)
  • Zmanjšanje stresa s pomočjo telesnih aktivnosti (šport, telovadba, sprehod…)
  • Namenjanje prostemu času stvareh, ki jih radi počnemo (druženje, hobiji, …). 

Na splošno se proti stresu bojujemo tako, da zmanjšamo število zahtev ali povečamo zmožnost spoprijemanja z njim. Naštete strategije spoprijemanja se nanašajo predvsem na drugo možnost, ko prihajajo zahteve od zunaj. Mnogo pa je zahtev, ki si jih postavljamo sami, in včasih je notranje zahteve še težje zmanjšati kot zunanje. Včasih je koristno, če zmanjšamo število življenjskih dogodkov, čeprav niso nujno neprijetni, vendar jih je preveč. V tem primeru si izdelamo spisek prioritet in morda tudi okvirni načrt, kako jih bomo razvrstili. Vsemu drugemu pa se moramo naučiti reči ne.

Včasih je največja težava priznati si, da na način, kot smo funkcionirali do sedaj, ne moremo več. To ni življenjski poraz, ampak rezultat prekomernih obremenitev, neprijaznega načina življenja, ki ga živimo; pomembno je sprejeti, da smo se znašli v situaciji, ki je težka in nevarna za za zdravje in kvaliteto življenja, in vedeti, da ni nerešljiva. Če menite, da sami tega ne morete izpeljati, ali pa so težave hude, brez oklevanja poiščite primerno strokovno pomoč in nam pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.