KDAJ IN KAKO POISKATI POMOČ OB DUŠEVNIH STISKAH?

Duševno zdravje je nepogrešljiv in pomemben del našega zdravja. Svetovna zdravstvena organizacija  duševno zdravje opredeljuje  ne zgolj kot odsotnost duševne motnje, ampak kot širši nabor aktivnosti, ki so direktno ali posredno povezane s psihičnim dobrim počutjem. Duševno zdravje je torej stanje dobrega počutja, v katerem lahko vsak posameznik prepoznava svoje zmožnosti, se sooča z življenjskim stresorji, produktivno dela in prispeva k skupnosti. Pomembno je zavedanje, da lahko težave v duševnem zdravju prizadenejo vsakega izmed nas; po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije naj bi se tekom življenja z njimi srečal vsak četrti prebivalec.

Na žalost so duševne težave in bolezni še vedno stigmatizirane. Stigma duševne bolezni je povezana s predsodki o nevarnosti, nekompetentnosti in neodgovornosti ljudi z duševnimi motnjami. V njenem ozadju je, tako kot pri drugih stigmah, diskreditacija drugega za povečanje lastnih občutkov moči, napaja pa se iz različnih mitov o ljudeh z težavami v duševnem zdravju. Med najpogostejšimi je, da ljudem z duševno motnjo ni mogoče pomagati, čeprav je v resnici zdravljenje duševnih motenj danes zelo uspešno. Drugi izmed najpogostejših mitov in strahov ter tudi pomembna ovira pri iskanju pomoči je predsodek, da smo »nori«, »mentalno bolni« ali »nenormalni«, če gremo k psihologu. A strokovnjaki s področja duševnega zdravja smo v bistvu le opora pri spreminjanju navad, pomagamo pri hitrejšemu učenju, razumevanju težav in iskanju učinkovitejših poti. Stigma s svojim negativnim prizvokom tako lahko vpliva na odlašanje iskanja pomoči in podpore, pomanjkanje zavedanja in pismenosti o duševnem zdravju, hkrati pa vpliva tudi na to, da se ljudje ne čutijo kompetentne pri nudenju pomoči nekomu, ki je v duševni stiski. Čeprav je stigmatizacija vseprisotna, pa jo je mogoče obvladati. Pri tem so dragocenega pomena predvsem izobraževanja o duševnih boleznih, stik z ljudmi, ki so po duševni bolezni okrevali, pozitivni odzivi ljudi, ki se s tovrstnimi vrstami pomočmi srečujejo in podobno.

Kadar se posameznik spopada z duševno stisko, se v splošnem lahko sreča z različnimi strokovnjaki s področja duševnega zdravja. V iskanju pomoči in razumevanja svojega stanja se pogosto najprej obrnemo na osebnega zdravnika, ki se nato odloči, kakšna vrsta zdravljenja bo najprimernejša. Je pa vse odvisno od kompleksnosti težav in vrste simptomov. Ob blagih do zmernih simptomih, ki se lahko izražajo na različne načine, npr. kot nespečnost, občutek utrujenosti ali brezvoljnosti, občutek strahu ali tesnobnosti, ipd., boste sicer pri osebnem zdravniku lahko prejeli medikamentozno terapijo, a je potrebno opozoriti, da tovrstne težave kljub jemanju zdravil le redko izzvenijo same od sebe. Pomembno je namreč ozavestiti, da je delo na sebi osnovni predpogoj, da se v življenju karkoli spremeni. V nadaljnjih korakih vam lahko, odvisno od vaših želja in potreb, pomagajo naslednji strokovnjaki:

  • Psihiater je doktor medicine, ki je opravil specializacijo iz psihiatrije. Njegova temeljna predpostavka je, da so duševne motnje organskega izvora in da predstavljajo strukturno ali kemično neravnovesje v možganih, ki jih je moč zdraviti s psihiatričnimi zdravili, kot so antidepresivi, pomirjevala, antipsihotiki in stabilizatorji razpoloženja.
  • Psiholog ima zaključen študij psihologije. Usposobljen je za to, da opravlja psihometrično testiranje in ocenjevanje ter ob vsakdanjih osebnih težavah in duševnih stiskah, npr. prelomnih življenjskih dogodkih, nudi psihološko svetovanje.
  • Klinični psiholog se za razliko od splošnega psihologa ukvarja predvsem z osebnostnimi in duševnimi motnjami. Usposobljen je za klinično-psihološko anamnezo, psihodiagnostično testiranje ter za postavljanje/preverjanje psihiatričnih diagnoz.
  • Psihoterapevt je strokovnjak, ki je opravil akademsko izobraževanje iz psihoterapevtske znanosti in šel skozi specialistični študij psihoterapije. Psihoterapija je dolgotrajen proces, preko katerega posameznik odkriva in ozavešča lastna čustva, vzorce in vedenje.

Kdaj torej poiskati pomoč? Praviloma naj se pomoč išče takrat, kadar se srečamo s stiskami, s katerimi se težko spopadamo sami, ob težkih posledicah travmatičnih dogodkov, nerazložljivih simptomih anksioznosti, depresije ali napadov panike, občutenju nesmisla, težavah v medosebnih odnosih ali vsakodnevnem funkcioniranju ali pa le, kadar začutimo globoko potrebo, da se zaupamo osebi, ki nam bo v zaupnem empatičnem odnosu prisluhnila in stala ob strani. In kadar začutite, da bi tovrstno pomoč potrebovali, nam pišite na info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.