KAJ JE PSIHOTERAPIJA?

 KAJ JE PSIHOTERAPIJA?

Psihoterapija ali »pogovorna terapija« je ena izmed strokovnih oblik pomoči in način reševanja problemov namenjen ljudem v duševnih stiskah in situacijah, ki jih sami ne zmorejo predelati. Z uporabo različnih psihoterapevtskih tehnik se poskuša pri posamezniku problematične simptome zmanjšati do te mere, da lahko ta ponovno funkcionalno deluje v družbi. Psihoterapija je oblika zdravljenja, ki posledično prispeva k izboljšanju vsesplošnega počutja.

S pomočjo psihoterapije zdravimo težave, ki se nanašajo največkrat na avtomatizirane vsakodnevne navade, travme in posttravmatske motnje, fizične poškodbe, ostale zdravstvene probleme, izgubo bližnje osebe in številna psihološka obolenja kot sta depresija in anksioznost.

Obstaja več vrst pristopov k reševanju problemov. Vsaka vrsta problema ima svoj pristop reševanja le-tega ali pa kombinacijo dveh. V kolikor samo s psihoterapevtskim pristopom ne dosegamo želenih rezultatov, pa v sam proces dodamo tudi medikamentno zdravljenje.

POTEK TERAPIJE

Psihoterapija se lahko izvaja individualno, kot partnerska in družinska terapija ali skupinska terapija. Poteka približno enkrat tedensko (30 – 50 min) in je primerna za vse starostne skupine .

Proces psihoterapije temelji na medosebnem odnosu med terapevtom in klientom. Pri razvijanju ciljev v procesu zdravljenja morata terapevt in klient vzpostaviti medsebojno spoštovanje in zaupanje, kar je ključni dejavnik za uspešen potek klientovega dela na sebi. Terapevt in klient skozi proces skupaj gradita na odnosu, ki je prilagojen vsakemu klientu posebej, ta pa se posledično lažje osredotoči na lastno doživljanje.

Psihoterapija se uporablja kot kratkoročna pomoč pri akutnih obolenjih, kjer je uspeh viden že po nekaj obiskih ali dolgoročna, kjer je potrebna pomoč pri večjih težavah in lahko traja tudi po več mesecev, morda celo let.

Kljub seznanjenosti terapevta z klientovimi najintimnejšimi občutki in dogodki, pa fizični ali kakršnikoli drug kontakt med terapevtom in klientom ni zaželen. Tak odnos neprofesionalen in neuporaben za sam potek zdravljenja.

PSIHOTERAPIJA IN MEDIKAMENTOZNO ZDRAVLJENJE

Za zdravljenje duševnih motenj se v procesu psihoterapije pogosto uporablja zdravljenje z medikamenti. V določenih primerih to sicer ni potrebno, včasih pa je to edina izbira, ki je še na voljo. Največkrat je najuspešnejša kombinacija obojega. Seveda pa k splošnemu dobremu počutju veliko pripomore tudi zdrav življenjski stil, redna telesna aktivnost in dovolj spanca.

ALI PSIHOTERAPIJA DELUJE?

Večina ljudi se vsaj enkrat v življenju znajde v situaciji, ko potrebuje psihoterapevtsko pomoč. Posamezniki, ki jo poiščejo opisujejo pozitivna občutja olajšanja in dvig razpoloženja. Približno 75% tistih, ki imajo ali so vsaj enkrat že imeli svojega terapevta, kaže znake hitrega okrevanja in boljšega počutja nasploh. S pomočjo psihoterapije izboljšamo najprej psihično in posledično tudi telesno stanje, zaradi česar imamo več energije, manj zdravstvenih težav ter več zadovoljstva doma in v službi.

Število raziskav, ki govorijo o pozitivnih učinkih terapije na delovanje možganov iz leta v leto narašča.  Tehnologija slikanja možganov po terapevtski seansi omogoča natančnejši vpogled v njihovo delovanje in boljše razumevanje vpliva določenih možganskih regij na naše razpoloženje. V večini primerov so učinki psihoterapije na možganske spremembe enaki učinkom medikamentnega zdravljenja.

VRSTE PSIHOTERAPIJE

Obstaja več psihoterapevtskih pristopov, ki se prilagodijo klientu glede na njegov izhodiščni problem in okoliščine. Po navadi terapevti ne uporabljajo samo enega pristopa ampak vključijo v proces elemente različnih  psihoterapevtskih pristopov.

  • Kognitivno – vedenjska psihoterapija: Ta terapevtski pristop pomaga posameznikom prepoznati in spremeniti toksične miselne in vedenjske vzorce, ki jih poskušajo nadomestiti z primernejšimi, funkcionalnimi načini razmišljanja in vedenja. Pristop kognitivno – vedenjske terapije je usmerjen na obvladovanje težav, s katerimi se klient ukvarja v trenutnem življenjskem obdobju – »tukaj in zdaj« in deluje po modelu, po katerem naši občutki in čustva niso posledica zunanjih dogodkov ampak jih je potrebno osmisliti in ugotoviti, kakšen pomen imajo za nas ter kako dojemamo sebe v določeni situaciji. Naša čustva in vedenje so odvisni od naših miselnih, kognitivnih procesov.

Kognitivno – vedenjska terapija je lahko v pomoč pri zdravljenju depresije, anksioznosti, simptomov vezanih na travmatično izkušnjo iz preteklosti, zdravljenju prehranjevalnih motenj, ipd.

  • Inerpersonalna psihoterapija: Terapevtski pristop se osredotoča na medosebne odnose v življenju depresivne osebe. Ideja interpersonalne terapije je, da depresijo mogoče zdraviti z izboljšanjem medosebnih odnosov in načinom komunikacije. Posamezniku pomaga pri prepoznavanju čustev in izražanju teh na zdrav način. Ljudje ves čas nosimo s seboj »čustveno prtljago« iz preteklosti, ki lahko močno vpliva na naše razmišljanje in vedenje v sedanjem času.
  • Dialektična – vedenjska psihoterapija: Posebna vrsta kognitivno – vedenjske psihoterapije, ki se uporablja za zdravljenje samomorilnih misli, posttravmatske motnje, motenj hranjenja in mejne osebnostne motnje (ang. »borderline personality«). Ta vrsta terapije se osredotoča na vlogo kognicije, ki se nanaša na misli in prepričanja ter na vedenje ali ukrepe pri razvoju in zdravljenju mejne osebnostne motnje.
  • Psihodinamična psihoterapija: Temelji na psihoanalitičnem razumevanju delovanja osebnosti. Ideja psihodinamične psihoterapije je, da je naše vedenje in psihično blagostanje posledica izkušenj iz otroštva in nezdravega ponavljajočega se mišljenja in vedenja, ki poteka na podzavestni ravni – osredotoča se na odkrivanje nezavednih dejavnikov, ki soustvarjajo ali sprožajo neželena vedenja.

Posameznik ob raziskovanju lastnega nezavednega s pomočjo psihoterapevta izboljšuje zavedanje samega sebe, prepoznava nezavedne teme ter poskuša stare mehanizme delovanja nadomestiti z novimi, ki bi posledično vplivali na njegovo kvaliteto življenja.

  • Psihoanalitična psihoterapija: Je intenzivnejša različica psihodinamične psihoterapije, kjer se terapevt in klient osredotočata na ozaveščanje klientovega nezavednega. Klientu se tako razkriva globji vpogled v odnose, način vedenja in razmišljanja, kar je prvi korak k spremembi.

Psihoanalitična psihoterapija se izvaja od enkrat do trikrat na teden (45 – 50 min) in lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let.

  • Podporna (suportivna) psihoterapija: Ta vrsta psihoterapije se najpogosteje uporablja pri zdravljenje odvisnosti, kroničnih psihičnih bolezni (psihoza in bipolarna motnja) ter obdobjih remisije (»obdobje mirovanja bolezni«). Velikokrat se uporablja tudi kot podpora v kriznih situacijah (nesreče, huda razočaranja, izguba ljubljene osebe) in kot podpora svojcem. Ni usmerjena v spremembe ampak v sprejemanje določene življenjske situacije. Terapevt vzpodbuja izražanje misli in občutkov pri klientu ter sprejemanja sprememb in odločitev, ki so potrebne za sprejemanje spremembe.

Podporna psihoterapija se izvaja enkrat tedensko ali enkrat mesečno in lahko traja od nekaj srečanj pa do več let ali celo doživljenjsko.

KDAJ K PSIHOTERAPEVTU?

Veliko ljudi ima napačno predstavo o iskanju strokovne pomoči in so mnenja, da gre pri psihoterapiji za neko skrajno obliko pomoči. Za nasvet še vedno najraje vprašamo prijatelja ali družinskega člana, vendar pa ta oblika pomoči vedno ni dovolj.

Psihoterapija je namenjena vsem, ki niso sami zmožni poiskati izhoda iz svoje čustvene stiske ali spremeniti vedenjskih mehanizmov, ki jih ovirajo v osebnem življenju. Ali pa morda želijo le podpreti svojo osebnostno rast za kakovostnejše in polnejše življenje. Trajno spremembo človekove osebnosti je ob strokovni pomoči lažje doseči, vendar se mora vsak posameznik za to resno odločiti in biti pripravljen na sodelovanje.

Psihoterapija je ustrezna oblika pomoči pri naslednjih težavah: slaba samopodoba, čustvene stiske in čustvena ranljivost (težave pri sprejemanju kritike), duševne motnje (depresija, anksioznost), osebnostne motnje, izgorelost, nesamostojnost, izguba bližnje osebe, pomanjkanje motivacije in življenjskih ciljev, občutek notranje praznine, težave v partnerstvu, motnje hranjenja (anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje), težave v spolnosti, psihosomatske težave (glavobol, bolečine v hrbtenici, prebavne težave, srčne težave, previsok krvni tlak).

Če trpite za katerimi od zgoraj navedenih simptomov in bi želeli izboljšati vaše vsesplošno počutje, nas kontaktirajte nas preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

 

 

 

STRES IN ANKSIOZNOST

Anksiozna motnja spada med človekove duševne motnje. Te nastanejo kot posledica hormonskega neravnovesja in so v vzročni povezavi z drugimi fizološkimi dejavniki, kot je pomanjkanje spanja, pretiravanje z dietami, fizično aktivnostjo ipd. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da je hormonsko neravnovesje eden ključnih dejavnikov pri nastanku občutka anksioznosti oziroma tesnobe.

Pri ženskah se depresija pojavlja dva do trikrat pogosteje kot pri moških. Vzrok za to je pogosto povezan s hormonskimi in biološkimi spremembami v različnih življenjskih obdobjih, kot so menstruacija, nosečnost, porod ali menopavza.

Kombinacija stresa, nezadostne socialne podpore, previsokih življenjskih pričakovanj, vzgoje otrok in skrbi za dom, lahko pri ženskah povzroči nastanek depresivnih simptomov.

Eden glavnih faktorjev, ki vpliva na pojav anksioznosti je ženski spolni hormon progesteron, ki v možganih aktivira mehanizem občutka »boja in bega«. Tudi nizka stopnja moškega spolnega hormona testosterona ima podoben učinek. V mejah normalnega delovanja namreč služi za prepoznavanje socialnih grožnj in čustvenih stanj, kar lahko pri moškem obogati njegovo socialno življenje in stike z drugimi.

ADRENALIN IN KORTIZOL

Med najpomembnejše hormone, povezane s človekovim dojemanjem stresa in anksioznosti, moramo seveda omeniti adrenalin in kortizol. Oba hormona (adrenalin in kortizol) nas ščitita pred nevarnostmi in nanje opozarjata, kar je v splošnem tudi glavna naloga stresnih hormonov – povečanje pozornosti in izboljšanje refleksov. V primerih, ko se hormona sprostita ob nekoliko manj ogrožujoči in stresni situaciji, pa lahko sprožita tudi občutke tesnobe. Porast ravni stresnih hormonov v telesu povzroči izločanje dodatne količine stresnih hormonov, dokler glava ni polna nemirnih misli in skrbi. Če takšno stanje traja predolgo, se posledično poveča tudi tveganje za pojav anksioznosti.

OKSITOCIN

Poleg adrenalina in kortizola imamo v telesu tudi stresni hormon oksitocin, ki okrepi naš spomin in povezuje stresne in travmatične dogodke iz preteklosti s podobnimi stiuacijami v prihodnosti. V večjih količinah se torej sprosti ob stresnih situacijah, vendar pa deluje tudi kot dvorezen meč. Stresni hormon je namreč tudi hormon ljubezni, ki se sprošča v možganih, ko smo zaljubljeni ali ko po dolgem času srečamo dobrega prijatelja. Je hormon povezovanja, sprejetosti in varnosti. Včasih nam celo pomaga pri boju z anksioznostjo.

V velikih količinah se hormon oksitocin sprošča med porodom, ki velja za enega največjih stresnih trenutkov v človekovem življenju. Oksitocin poskrbi za pogum, da bodoča mamica izgubi strah pred porodom in da svojega otroka sprejme.

ESTROGEN IN PROGESTERON

Pomembna hormona z močnim vplivom na razpoloženje, sta estrogen in progesteron, ki sta življenjskega pomena pri menstrualnem ciklu žensk. Raven estrogena je višja v prvih dveh tednih cikla, kar sproži produkcijo večje količine seratonina, zaradi česar se počutimo bolje. V tolikšni meri kot deluje estrogen pozitivno na nas, je progesteron uničevalec dobre volje. Ta se sprosti hitro po ovulaciji in povzroča razdražljivost in občutke tesnobe. Znanost ugotavlja, da progesteron stimulira amigdalo (gre za pomemben del možganskega sistema, ki zazna nevarnost in nanjo odgovori), da  doživljamo menstruacijo kot stresno in rahlo depresivno počutje.

TESTOSTERON

Povezava med anksioznostjo in zmanjšano vrednostjo testosterona, je prav tako močna in jo največkrat opazimo v socialnih interakcijah. Na splošno je naloga testosterona, da nas brani pred socialnimi grožnjami okolice. Z nižanjem njegove količine v telesu, se strah pred ocenjevanjem in kritiko drugih ljudi veča, zaradi česar se posledično izogibamo socialnim stikom in okoliščinam, v katerih bi jima lahko bili izpostavljeni.  V kolikor imamo obliko socialne anksioznosti, je morda najbolje, da gremo najprej na pregled količne testosterona v telesu. Tak pregled lahko opravimo na Endokrinološkem oddelku v najbližjem UKC.

HIPERTIZA oz. POVEČANJE DELOVANJA ŠČITNIČNEGA HORMONA

Anksioznost in močni panični napadi so najverjetneje posledica hipertiroze oz. povečanega delovanja ščitničnega hormona, medtem, ko je depresija znak pomanjkanja ščitničnih hormonov oz. hipotiroze. Simptomi, ki se pojavljajo pri hipertirozi so nervoza, nemirnost, razdražljivost, izguba teže in neredni mendstrualni cikel.

Zaradi hitrega življenjskega tempa je torej hormonsko neravnovesje vse pogostejši pojav in stanje modernega človeka. Učinkuje na spanje, na spremembe libida, na težave s spominom, na spremembe apetita in na težave s prebavo. Zato je prav, da se tega zavemo čimprej in se nemudoma lotimo sprememb življenjskega sloga. Le na ta način bomo lahko v zelo veliki meri vplivali na izboljšanje delovanja in produkcije hormonov ter s tem tudi na lastno kvaliteto življenja. Osnovne spremembe so,da:

  • Zaužijemo dovolj proteinov (pusto piščančje ali puranje meso, ribe, jajca, posneta skuta in mlečni izdelki, sirotka – proteini namčre vplivajo na povečanje količine hormonov, ki nadzira apetit in količino zaužite hrane)
  • Poskrbimo za redno vadbo (Inzulin, hormon trebušne slinavke povzroča padec koncentracije sladkorja in aminokislin v krvi, ki nam dajejo energijo in skrbijo za gradnjo mišič; večje količine inzulina povzročajo zakisanost telesa, težave s srcem, sladkorno bolezen in rakava obolenja – z redno vadbo se lahko izognemu naštetim zdravstvenim težavam)
  • se izogibamo sladkorju in procesirani hrani (čips, piškoti, pecivo, pakirani kruh, ocvrti piščančji medaljoni, instant juhe in rezanci, sladki in slani prigrizki, sladke pijače; fruktoza in predelana hrana zvišujeta raven inzulina v krvi – kot alternativo raje izberimo med, javorjev sirup ali melaso ter polnovredna živila, kot so prosena kaša, ajdova kaša, pira, kvinoja, polnozrnat riž, zelenjava in sadje)
  • se naučimo obvladovati stres (povišana raven dveh stresnih hormonov – kortizola in adrenalina – lahko vodi v kopičenje maščob, povečan utrip srca, visok krvni pritisk in anksiozno motnjo; nekaj minut na dan poslušajmo najljubšo glasbo, pojdimo na masažo ali meditirajmo)
  • V jedilnik vključimo zdrave maščobe (oreščki in semena, leča, fižol, olive, avokado in nekatere vrste rib – zmanjšujejo apetit in skrbijo za normalno raven inzulina v krvi )
  • pijemo zeleni čaj (Je lovec na proste radikale, ki povzročajo raka in infarkte, lajša sončne opekline, znižuje krvni tlak, krepi imunski sistem, blaži preobilje želodčne kisline, odpravlja zadah iz ust, varuje pred nastankom ledvičnih kamnov in obnavlja moči po telesnih naporih)
  • si privoščimo dovolj spanca (premalo spanca povzroči dvig inzulina v krvi; brez zadostnega spanca vam ne bo uspelo doseči hormonskega ravnovesja, kjer pa je pomembna tudi kvaliteta spanca, kar vpliva na regeneracijo telesa – vsaj 7 ur spanca na dan)

Ena izmed pomoči za ustrezno odpravljanje neželenih simptomov in doseganju duševne in čustvene stabilnosti je psihoterapija. Z njeno pomočjo lahko razvijete nove strategije spoprijemanja s problemi, kjer vam psihoterapevt pomaga pri soočanju s težavami in preoblikovanju priučenih navad, ki so sprožile anksioznost in tesnobo. V kolikor ste mnenja, da potrebujete pomoč naših strokovnjakov, nas lahko kontaktirate na elektronski naslov: info@julius.si ali pokličite na telefonsko številko 041 737 666.