RAZOČARANJE NAD SEBOJ

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Razočaranje je kompleksnejše čustvo, ki je navadno povezano z mislimi, prepričanji in osebno percepcijo. Pojavi se kot posledica nezadovoljstva ob neizpolnitvi pričakovanj, neuspehu ali izgubi upanja. Pričakovanje in razočaranje sta vzročno-posledično povezana. Pričakovanje, določena zamisel, prepričanje ali percepcija so povodi, kjer se lahko pojavi razočaranje. Med realnimi in previsokimi pričakovanji je navadno tanka meje, ki jo je včasih težko prepoznati. Takšna lahko gojimo do drugih, zunanjih okoliščin ali do sebe.

Lastna visoka pričakovanja in pehanje za popolnostjo so največkrat past, ki posameznika zapelje do roba izgorelosti ali celo v kakšna psihično težavna obdobja, ali bolezen. Največkrat osebna visoka pričakovanja in razočaranja izvirajo iz otroštva. Lahko gre za idealizacijo, nerealne želje, hrepenenja, sanjarjenja ali otroške fantazije. Morebiti tudi za tiha hrepenenja in otroško potrebo po občutku biti viden, slišan, prepoznan, validiran, sprejet, pohvaljen in celo ljubljen. Če so bili takšni občutki v otroških letih preslišani ali spregledani, so se lahko iz tihih notranjih bojev in pričakovanj še intenzivneje razvijali in se v odrasli dobi preoblikovali v kronično dokazovanje, občutek manjvrednosti, razočaranosti in bolečine. Zato je potrebno te otroške občutke prevetriti, preveriti in nasloviti, ter jim osvetliti realno stanje, ki se dogaja tukaj in zdaj, torej v odrasli dobi, kjer ima posameznik moč in odgovornost, da poskrbi zase na drugačen, bolj funkcionalen način.

Pri razočaranju nad samim seboj, gre za notranji konflikt, ki odraža naše notranje občutke, misli in prepričanja glede samih sebe. Ob globokem razočaranju se lahko pojavijo občutki krivde, ničvrednosti in nespoštovanja lastne biti. To lahko vodi do samokaznovanja, razvrednotenja, samopoškodovanja in celo samomorilnih misli ali dejanja.

Razočaranost se doživlja skozi paleto različnih čustev, kot so jeza, žalost, sram… hkrati se pa lahko kaže kot pasivno agresivno vedenje, ali kot umik, večja medosebna konfliktnost, maščevalnost, ali bojazljivost in nemoč. Oseba lahko igra vlogo žrtve, kjer lahko v bližnjih in zunanjih odnosih vedno znova preigrava vlogo ranjenosti in nemoči ali pa prevzame vlogo premoči in jeze, kjer se nikakor ne želi izpostavljati ranljivosti, iskrenosti in lastni bolečini.

Nekaj splošnih kazalcev, ki nakazujejo, da sami sebe sabotirate in živite v razočaranjih:

  • Strmenje k popolnosti: popolnost ne obstaja, zato je škoda, da se ženete do skrajnosti ali obratno, da niti ne poskusite z želeno stvarjo, ker vas strah pred napako ali neuspehom nepopolnosti hromi;
  • Pretvarjanje in skrivanje iskrenih občutkov: tak posameznik največkrat zavzame določeno vlogo, ki se ji popolnoma podredi. Svojih iskrenih občutkov pa ne spusti na plano, zato tudi nikomur ne pokaže svoje resnične osebnosti ali pravega jaza;
  • Pretirana skrb: predajanje skrbi in preigravanje negativnih scenarijev, ki popolnoma hromijo vso akcijo ali aktivacijo. Rešitev problema se vedno bolj oddaljuje;
  • Kaj če bi…: vedno se sprašujete kako bi bilo, če bi.. če bi imeli več denarja, drugega partnerja, drugo službo, manj kilogramov… Občutek pomanjkanja je iluzija, ki vas oddaljuje od realnosti in osredotočenosti na to kar pa v danem trenutku STE in IMATE;
  • Od drugih se pričakuje odrešitev: posameznik se vedno znova osredotoča na druge, na njihovo delovanje, na njihove besede in dejanja. Pozabi pa nase, na to kaj lahko sam stori zase, kako vrniti pozornost nase in kar naj sam stori, da bo resnično zadovoljen;
  • Krivi se za vse in še več: vso breme sveta, lakoto, revščino, bolezni in vojne posameznik občuti na lastni koži. To neskladje z realnostjo še poglablja stisko in razočaranje posameznika;
  • Vprašanja zakaj: kažejo na manko zaupanja in upanja v naravo ravnovesje. Posameznik lahko poskrbi zase in svoje obveznosti, v meri svojih sposobnosti, znanja in moči, ne more pa vplivati še na vse druge zunanje dejavnike in okoliščine, ki imajo vpliv na potek življenja. Na svetu nismo sami, živimo v interakciji z drugimi, zato se je smiselno spraševati »zakaj jaz (sem sam, sem brez službe, bolan..itd.)« le do mere, kjer lahko konstruktivno – s čim smo mi doprinesli-  pogledamo na težavo, ki se je pojavila. Ozavestiti pa je treba tudi drug del- kaj pa v tem ni našega;
  • Kje je hvaležnost? Ne glede na to v kakšnem stanju ali okoliščinah živite imate vedno nekaj, zakaj ste lahko hvaležni. Tudi če je to kdaj le dihanje. Zagotovo pa lahko najdete še kaj, ozrite se okrog sebe in bodite iskreni in hvaležni za vse, kar ste do danes dosegli, kaj ste se naučili, kaj ste osvojili, česa ste se rešili, kaj ste prepoznali in kaj je tisto, kar vas bo motiviralo za naprej;
  • Negativni pogled: osredotočanje na negativno, na posledice, na neuspehe, na manko je smer, kjer posameznik vedno znova našel nekaj, nad čem bo še razočaran. Lahko pa se naučite in usmerite pogled v drugo smer, z zavedanjem, česa si ne želite, kaj so vas dane okoliščine naučile in jih preoblikujete v pozitivne izzive, ki ste jih ozavestili.

Razočaranost je kompleksna tema, ki prebuja globje rane posameznika. Začnite z ozaveščanjem, branjem literature o osebni rasti, prepoznavanjem osebnih vzorcev, prepričanj in pričakovanj, ki vas omejujejo in dušijo. Prepoznajte ogledala, ki vam jih bližnji odnosi nastavljajo in začnite pri sebi, saj le tako lahko pridete do rešitve in življenja, ki si ga želite in zaslužite. Za terapijo in svetovanje nam lahko pišete na: info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

SAMOPODOBA

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Samopodoba predstavlja eno temeljnih področij osebnosti in je organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da:

  • jih posameznik v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah pripisuje samemu sebi,
  • tvorijo referenčni okvir, s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje,
  • so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika,
  • vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja in
  • so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov, nekakšne membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepušča le tiste vsebine, ki so za posameznikov jaz sprejemljive (Kobal Grum, 2017).

V številnih raziskavah se strinjajo, da je samopodoba strukturirana, torej sestavljena iz večjega  števila področij, ki so v hierarhičnem odnosu in naraščajo z zorenjem. Glavni konstrukti, ki naj bi predvsem v času mladostništva sestavljali posameznikovo samopodobo, so: telesna, socialna, čustvena in akademska samopodoba. Telesna samopodoba vključuje prepričanja in sodbe o lastni telesni privlačnosti, pri čemer prihaja do primerjave videza z drugimi, socialna samopodoba obsega predstave in prepričanja  o kakovosti odnosov z drugimi – še posebej z vrstniki istega in nasprotnega spola, sposobnost sklepanja prijateljstev ipd. Čustvena samopodoba zajema zaznave in prepričanja o lastni sposobnosti izražanja in obvladovanja čustev, akademaska pa predstave o lastnih sposobnostih in dosežkih na različnih področjih.

V različnih življenjskih obdobjih se posameznik srečuje z različnimi prioritetami, na podlagi katerih se oblikujejo konstrukti samopodobe (Kobal idr. 2003). Posameznik ima torej v različnih obdobjih svojega življenja različno samopodobo in področja le-te glede na posameznikov vrednostni sistem naraščajo, se manjšajo in tudi spreminjajo.

Človek, ki ima pozitivno samopodobo:

  • se spoštuje, si zaupa in se ceni;
  • si postavlja cilje in si prizadeva, da bi jih dosegel;
  • sodeluje z drugimi, jih sprejema in ima prijatelje;
  • se ne umika pred težavami, ampak jih poskuša reševati;
  • je pri svojih odločitvah samostojen, ne potrebuje odobravanja drugih;
  • se lažje prilagaja spremembam;
  • prevzema odgovornost za svoje vedenje;
  • prepoznava, sprejema, izraža in uravnava svoja čustva ter je večinoma dobro razpoložen.

Z zaposlitvijo in osamosvajanjem ter s sprejemanjem različnih družbenih vlog se oblikuje samopodoba odraslega. Delovno mesto kot pomemben del našega življenja ključno vpliva na posameznikovo samopodobo. Študije kažejo, da je bolj odgovorno delo povezano z bolj pozitivno samopodobo in samospoštovanjem; velja pa tudi obratno – posameznik z visokim zaupanjem vase in s pozitivno samopodobo bo zasedel boljše delovno mesto. Samopodoba torej pomembno vpliva na določanje kakovosti posameznikovega življenja. Bolj, kot je naša samopodoba pozitivna, več lahko dosežemo, počutimo se zmožnega doseči kompleksnejše cilje in sprejeti večje odgovornosti, kar pa prinaša tudi več osebnega zadovoljstva.  Poleg zaposlitve, kot ene izmed pomembnejših življenjskih prelomnic, pa tudi druge življenjske izkušnje prispevajo k samopodobi posameznika, kot so na primer ločitev, selitev, smrt bližnjega, rojstvo otroka in druge. Veliki življenjski dogodki, predvsem negativni, lahko namreč zamajejo našo samopodobo, zato se je pomembno zavedati njene krhkosti. Samopodoba v odraslosti je, kot smo že omenili, pogojena predvsem z življenjskimi cilji in posameznikovo uspešnostjo pri teh.

Poleg življenjskih dogodkov pa lahko na našo samopodobo vplivajo tudi mnogi drugi dejavniki. Eden izmed pomembnih in prisotnih predvsem v zadnjih letih, so vsekakor socialna omrežja. Vse več raziskovalcev se ukvarja z vplivi socialnih omrežij na posameznikovo samopodobo in rezultati, do katerih prihajajo, so precej zaskrbljujoči. Ugotavljajo namreč, da socialna omrežja pomembno vplivajo na samopodobo posameznika – predvsem v negativni smeri. Zaradi nedosegljivih idealov, ki jih le-ta prikazujejo, se nižajo vsi vidiki samopodobe in posledično spodbujajo občutke tesnobnosti in depresije. Največ negativnega vpliva se pripisuje Instagramu, ki s svojimi fotografijami ustvarja lažno podobo srečnega življenja in popolnosti, kateri so uporabnikom nedosegljivi. Z nabiranjem všečkov se išče potrditev ter občutek sprejetosti, kar lahko do neke mere pozitivno vpliva na samopodobo posameznika, a sčasoma določeno število všečkov ni več dovolj; pokazalo se je namreč, da več všečkov kot dobimo, več si jih želimo, kar posledično vodi v začaran krog razočaranja, občutkov nesprejetosti in virtualnih potrditev.

Samopodobo je potrebno obravnavati kot nenehno razvijajoč se pojav, ki se spreminja glede na razvojno obdobje, vrednote, prioritete in cilje v danem življenjskem obdobju. Kadar zastavljenega ne dosežemo, to vpliva tudi na našo samopodobo. Z zavedanjem, da je potrebno sprejeti odgovornost za trenutno stanje, lahko te izzive uspešno premagujemo. Kljub temu se lahko zgodi, da zaradi različnih vzrokov svoje samopodobe ne znamo ali zmoremo izboljšati. To lahko vodi v občutja depresivnosti, anksioznosti, negotovosti, lahko pa se kaže tudi v obliki drugih težav v duševnem zdravju. Če želite narediti prvi korak k izboljšanju svoje samopodobe, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

PSIHIČNE TEŽAVE PRI MLADOSTNIKIH ZARADI POMANJKANJA DRUŽABNEGA ŽIVLJENJA

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Situacija, ki smo ji izpostavljeni zaradi dogajanja v zvezi z zdravjem in trenutno aktualnim virusom, nas postavlja pred svojevrsten izziv. Soočeni smo z novimi prepovedmi, novim načinom šolanja, omejevanjem svobode in še marsičim, kar ima velik vpliv na vsakdanjost odraslih in otrok. Mladostniki so v kontekstu trenutnega dogajanja, soočeni s povsem novimi dodatnimi stiskami, ki so ob vseh spremembah še dodatno breme pri razvoju zdrave psihične strukture mladih.

Pojavlja se lahko strašljiv občutek, da so vsa dejanja in trenutne izkušnje trajni in da bodo občutki osamljenosti, nemoči, strahu in obupa večno prisotni. Te intenzivne projekcije sedanjega stanja v prihodnost mladostnik največkrat ne uspe omiliti, saj ne more črpati iz življenjskih izkušenj kot odrasli. Mladostniku se zdi v danem trenutku vse težavno, izgubljeno in nepovratno. Strah pred občutkom, da nima nobenega vpliva na čas, da jutrišnji dan ne bo prinesel nobene spremembe, daje depresiji pri mladostnikih značilnosti preplavljanja. Zaradi pomanjkanja fleksibilnosti mišljenja adolescent ne zmore dogodkov pogledati iz ustrezne perspektive, zato velikokrat  dogodkom daje izjemen pomen in se na njih odziva dramatično. Kar je večkrat svojevrsten izziv in težava tudi odraslim, ki se s trenutno situacijo soočajo vsak na svoj način, tako kot najbolje zmorejo in znajo. Koliko je njihov način funkcionalen ali ne, je pa vprašanje celotnega družinskega sistema, njihovih okoliščin, družinske dinamike, norm, pravil in narave družinskega sistema.

Ravno v trenutkih negotovosti in nenadnih sprememb, je pomembno, da imajo otroci in mladi občutek, da so odrasli tu zanje in da so jim na voljo, če in ko jih bodo potrebovali. To jim daje pogon, da tudi oni opravljajo svoje naloge – se igrajo, učijo, raziskujejo in ustvarjajo.

Strokovnjaki so ocenili vpliv na duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki so bili pred epidemijo brez večjih duševnih stisk in, ki so iz funkcionalnih družin s povprečnim socialnoekonomskim statusom, torej takim, ki so lahko otrokom omogočili normalen prehod načina izobraževanja prek računalnika, pogovor o trenutnih razmerah, potrebno varnost in čustveno oporo.  Otroci do desetega leta starosti so se na razmere v veliki meri odzvali podobno kot njihovi starši. Če so starši ohranili mirnost in so jim razložili situacijo na način, ki je primeren njihovi starosti, otroci niso imeli večjih težav. Družine so lahko preživele več časa skupaj, skupaj so imeli obroke, hodili ven, se učili in skrbeli za gospodinjstvo. Starši so se z otroki ukvarjali več, kar je pozitivno vplivalo na izgradnjo medsebojnih odnosov.

Takšno preživetje epidemije je mogoče v tistih družinah, v katerih starši niso imeli eksistenčnih skrbi, s službo, ki ni bila ogrožena in jih med epidemijo ni preveč časovno obremenila, v družinah kjer ni prisotno psihično ali drugo nasilje, alkoholizem, bolezni ali drugih resnejših težav.

Mladostnikom iz ranljivejših in disfunkcionalnih družin je veliko težje. Njim je že samo dejstvo, da se ne smejo družiti z vrstniki in morajo ves čas preživeti v ožjem družinskem krogu, prineslo še več stisk. Svojo razvojno pogojeno potrebo po avtonomiji morajo zelo zaostriti, morda s pogostejšim zapiranjem v svojo sobo, z ostrejšimi sporočili staršem »pusti me pri miru«, z izzivanjem in poskusi prestopanja mej v družinskem krogu, morda so  bolj naporni, slabe volje in razdražljivi kot pred epidemijo.

Svojo potrebo po druženju z vrstniki  lahko do neke mere izpolnjujejo z druženjem preko družbenih omrežij, ki  so v uporabi večinoma pogosteje kot pred epidemijo. Kar lahko povzroči  nove težave v socialnih odnosih, poglobi osamljenost, poveča anksioznost pred virtualnim nasiljem, hkrati pa potencira pogoje za odvisnost od digitalne tehnologije in socialnih omrežij. Potrebna je tudi pazljivost pri varni uporabi interneta in socialnih omrežij, zato bi bilo potrebno, da so starši o tem seznanjeni in se izobrazijo o varni uporabi internetnih vsebin.

Pozitivna stran moderne tehnologije na drugi strani, pa je prav premostitev zunanjih omejitev, saj lahko na tak način ostanemo povezani, v stiku s prijatelji, sorodniki in drugimi, ki jih sicer ne bi mogli videti.

Mladostniki se zaradi pomanjkanja družabnega življenja lahko počutijo zelo osamljene, nemočne, jezne in žalostne. Čutijo krivico in razočaranje. Dvomijo vase in v pravila. Zato je nujno, da se o situaciji pogovarjajo, preverijo zanesljivost informacij in vzpodbujajo medsebojno komunikacijo.

Nekaj osnovnih načinov soočanja s stisko:

  • Predihamo frustracije in trenutke nemoči.
  • Ozavestimo izvor svoje jeze, strahu, žalosti in drugih občutkov.
  • Zaupamo se odraslemu ali osebi, ki ji zaupamo.
  • Postavimo meje in razmislimo, kdaj so te prekršene.
  • Določimo si cilje, kaj lahko naredimo s svojim časom.
  • Osredotočimo se na eno težavo na enkrat.
  • V vsakdan vključimo gibanje, svež zrak in zdravo hrano.
  • Poskrbimo za dovolj kakovosten spanec.
  • Naučimo se tehnik sproščanja.

Kako poskrbeti zase in svoj socialni krog, kljub omejenemu druženju?

  • Poskušajmo pogledati na trenutno situacijo kot na priložnost, da zaživimo drugače kot pred njo. To lahko pomeni, da si ustvarimo bolj umirjen življenjski ritem, namenimo več časa stiku z domačimi, skrbimo za hišne ljubljenčke, beremo knjige, se posvetimo  hobijem.
  • Dober odnos je najboljša preventiva. Negovati in skrbeti zase, za svojo družino in prijatelje ter harmonične medosebne odnose.
  • Ohranjanje rutine, ki jo zmoremo ohraniti. V kolikor moramo poskrbeti za samo izolacijo, poskrbimo, da ostanemo v stiku preko telefonskega klica ali sporočil.
  • Pomislimo, kaj lahko počnemo, česar prej nismo utegnili. Nap.: branje knjig, ogledi filmov, poslušanje glasbe, pospravljanje omar, ukvarjanje s hobiji, plesanje, telovadba, joga, sprehodi v naravi, učenje novega jezika ali inštrumenta.
  • Svoje hobije in zanimanja lahko podelimo s svojimi bližnjimi preko fotografij, sporočil, pisem in sodelujemo v ustvarjanju skupnih vsebin.

Pozitivno porast med različnimi viri pomoči, so izkazali tudi različni strokovnjaki, terapevti, psihologi in drugi, ki so svoje delo začeli opravljati preko spleta, kar pomeni, da so lažje dostopni, z manj logističnih težav. Poraslo je tudi število raznih internetnih vsebin, ki vzpodbujajo posameznike k skrbi zase, meditaciji in ozaveščanju.

Svojo pozornost namenite telesu, skušajte prepoznati lastne potrebe in občutke. V kolikor vas začnejo tesnobni občutki preplavljati, vedite, da niste sami in da se lahko obrnete na pomoč na naše strokovnjake. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.