Kako se kaže odvisnost od alkohola?

Objavljeno dne , avtorica Psihologija Julius

Kako se kaže odvisnost od alkohola?

Ljudje, ki so od alkohola odvisni, so si med seboj zelo različni.

Obstaja več tipov odvisnikov:

  • En tip ljudi mora vsak dan popiti določeno količino alkohola v določenih časovnih razmakih, sicer se mu začnejo kazati znaki odtegnitve (tresenje rok, potenje, čustven nemir itd.). Ti ljudje torej takrat, ko redno pijejo, delujejo na zunaj »normalni«, lahko celo nikoli niso vinjeni, vendar njihov organizem brez alkohola ne more urejeno delovati.
  • Drug tip odvisnih ljudi je odvisnih tako, da nimajo nadzora nad alkoholom. Po več dni ali cel mesec so lahko trezni, nič ne pijejo, ko pa začnejo piti, spijejo več, kot so nameravali, in se največkrat hudo opijejo.
  • Lahko je človek odvisen tako, da si doliva alkohol čez dan, občasno pa izgubi nadzor in se hudo opije.

Prav tako je lahko človek na začetku odvisnosti ali je že zelo intenzivno odvisen. Škoda zaradi odvisnosti, ki jo ta človek dela drugim in sebi, je lahko majhna ali tako huda, da uniči človekovo usodo in označi več generacij.

Če trpite za katerimi od zgoraj navedenih simptomov in bi želeli izboljšati vaše vsesplošno počutje, nas kontaktirajte nas preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

 

 

 

DEBELOST KOT POSLEDICA STRESA

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je v letu 2003 stres razglasila za eno večjih nevarnosti za zdravje 21. stoletja. Po njihovih ocenah naj bi vsaka tretja oseba stalno trpela za simptomi stresa. Danes stres opredeljujemo kot situacijo alarma oziroma kot stanje posameznikove psihične in fizične pripravljenosti, da se sooči z obremenitvijo, se ji prilagodi in jo obvlada. Je reakcija celega telesa; gre za vrojen način prilagajanja okoliščinam, ki iz evolucijskega vidika organizem pripravi na boj ali beg. Pri vsakem odzivu na stres se v našem telesu sproži vrsta biokemičnih sprememb kot posledica izločanja stresnih hormonov, kot so na primer adrenalin, noradrenalin in kortizol. Potrebno je ločevati med pozitivnim in negativnim stresom. Kratkotrajen in ne pretirano intenziven stres lahko na človeka vpliva pozitivno; spodbuja tvorjenje novih spominov, kreativnega mišljenja, motiviranosti in dinamičnosti, medtem ko dolgotrajen ali intenziven ter ponavljajoč stres, ki ne omogoča vmesnega počitka ali obnavljanja organizma, utruja in vodi v izčrpanost. Stres torej s

am po sebi deluje pozitivno, saj nas aktivira, problematičen pa postane takrat, kadar le-temu ne sledijo faze razbremenitve, olajšanja in regeneracije. Današnje zahteve in način življenja na dnevni ravni sprožajo reakcije, ki so enake odzivom na hude stresne dogodke. Tako stres dandanes pomembno vpliva na delovanje telesa in naše splošno fizično in psihično funkcioniranje.

Številne študije, opravljene v zadnjih letih, so pokazale, da trajnejše, slabo obvladljive obremenitve in pritiski škodujejo posameznikovemu tako psihofizičnemu zdravju, kot tudi počutju, pri čemer običajno pritiski okolja nimajo tako velikega pomena kot posameznikove karakteristike in njegov način obvladovanja le-teh, a kljub vsemu pomembno prispevajo predvsem k pojavu psihosomatskih motenj in bolezni. Predvsem psihosomatske bolezni in motnje so pogosto posledica trajnejših stresnih stanj in situacij, spremenjenih življenjskih navad in sloga, vprašanje stresa pa postaja vedno bolj pomembno  tudi pri kroničnih boleznih, kot so sladkorna bolezen, revmatizem, stanje po možganski ali srčni kapi, rakaste bolezni in tudi debelost.

 

Na svetu je že več kot milijarda debelih ljudi, kar pomeni, da ima preveč kilogramov vsak peti Zemljan. Na slovenskem območju je prekomerno prehranjenih 54,6 % odraslih v starostnem obdobju med 25. in 64. letom, kar 15 % vseh pa je debelih (Planinec, 2014).

Vzroki debelosti so številni in so v mnogih primerih komorbidni, kar pomeni, da bi tudi zdravljenje moralo potekati večfaktorsko – ne le z medicinskega vidika, temveč tudi psihološkega. Študije kažejo, da že v otroštvu na razvoj debelosti pomembno vplivajo psihosocialni dejavniki, v odraslosti pa jim pripisujejo še veliko večji pomen. V odraslosti poleg spremenjenega načina življenja, ki od nas ne zahteva velike mere aktivnosti ter pogosto prekomernega hranjenja na pojav debelosti vplivajo tudi psihološki dejavniki, kot so na primer stanja kroničnega stresa in nerešljivih frustracij, ki lahko pri posameznikih vodijo v občutke obupa ali žalosti, ti pa v prekomerno uživanje hrane in s tem v debelost.

Težko potegnemo vzročno-posledično povezavo med občutki preobremenjenosti ali depresije in debelostjo. V psihoanalizi na primer debelost običajno pripisujejo simbolnemu dejanju prehranjevanja, prekomerno telesno težo pa navadno povezujejo z zunanjostjo nevroze, povezane z depresijo, krivdo in tesnobo. Prav tako je možno debelost povezati z določenimi čustvenimi konflikti v ozadju ali z drugo predhodno duševno motnjo. Če še nadaljujemo, številne študije tudi dokazujejo, da obstaja pomembna povezava med občutki depresivnosti in debelostjo. Seveda se tukaj poraja vprašanje, kaj vpliva na kaj. Ali lahko prekomerna teža vodi v depresijo ali je depresija razlog za pridobivanje kilogramov? Raziskovalci ugotavljajo, da sta odgovora na obe vprašanje najverjetneje »da«. Povečan apetit, zmanjšana telesna aktivnost in debelost so lahko simptomi depresije, takšni posamezniki se tudi zelo redko samoiniciativno gibajo ali ukvarjajo s športom, pogosto pa uteho iščejo v hrani in se lahko prenajedajo. Na drugi strani pa že v otroštvu debelost vodi v posmehovanje in izključitev iz socialnega kroga. Vse to lahko povzroča težave s samopodobo in samospoštovanjem ter socialno izolacijo, ki se nadaljujejo tudi v odrasli dobi. Tako prekomerna teža predstavlja glavni vir nezadovoljstva, žalosti, obupa in frustracij na različnih sferah posameznikovega življenja, vse to pa lahko ob dolgotrajni prisotnosti omenjenih simptomov vodi v depresijo.

Debelost je bolezen, ki se pojavlja zaradi različnih vzrokov. Pri soočanju z njo se je potrebno zavedati, da zdravljenje ne sme bazirati le na izgubljanju telesne teže, temveč tudi na psihološkem procesu, ki omogoča drugačen pogled na bolezen, spodbuja izboljšanje kvalitete življenja in vzpostavljanje zdravih navad, kot so fizična aktivnost, bolj pozitivna samopodoba ter bolj zdrave prehranjevalne navade. S strokovnimi pristopi in tehnikami lahko ob celostni obravnavi dosežete velike spremembe. Če menite, da bi potrebovali podporo pri doseganju bolj zdravega življenjskega stila, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

 

SAMOSPOŠTOVANJE IN SPOŠTOVANJE DRUGIH

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

V psihologiji se z pojmi kot so osebnost, samozavest, samospoštovanje, integriteta posameznika ipd. večkrat srečujemo.  Osebnost razumemo kot celostno podobo trajnih značilnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih ljudi. Ključni sestavini osebnosti sta relativna trajnost in edinstvenost oz. unikatnost posameznika. Osebnost je tisto kar smo, samopodoba pa je naša predstava o tem, kaj smo. Samopodoba je torej posameznikovo doživljanje samega sebe in množica odnosov, ki jih posameznik (zavedno ali nezavedno) vzpostavlja do samega sebe. Samopodoba je povezana tudi z našim vedenjem, saj se svetu predstavljamo v skladu s tem kakšen človek mislimo in verjamemo, da smo.

O samospoštovanju začnemo govoriti šele takrat ko razumemo, kakšna je naša  osebna samopodoba. Samopodoba je  naša osebna predstava o samem sebi.  O tem, kdo smo, kakšni smo in kaj počnemo, ter zakaj tako. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih sposobnostih, lastnostih, svojem telesu, možnostih v življenju, uspehih in neuspehih.

Skozi otroštvo se gradi naša samopodoba, saj so primarni skrbniki ogledalo, skozi katerega otrok doživlja samega sebe. Prav tako se začne graditi samozaupanje, ki se oblikuje tako, da otrok ponotranji (realno) zaupanje ter spodbude, ki mu jih izkazujejo starši, pa tudi izkušnje, ki mu jih je prinesla lastna, samostojna dejavnost.

Otrok gradi svoje samospoštovanje na osnovi spoštovanja, ki mu ga izkazujejo pomembni odrasli v njegovem prvem obdobju življenja. Poistoveti se  z zgledi, kako si spoštovanje izkazujejo odrasli, denimo starši. Zgodnje otroške izkušnje ta razvoj bodisi spodbujajo bodisi zavirajo. Lahko ga celo izkrivijo do te mere, da posameznik nikoli ne izživi lastnih potencialov in ne postane, kar bi lahko bil, pač pa se nenehno prilagaja zahtevam okolja in podobi o sebi, ki mu je bila vsiljena od zunaj. Ali povedano drugače, samopodobe ne oblikujemo le v skladu z lastnimi potenciali, lastnostmi in izkušnjami, temveč se gradi tudi skozi oči drugih, torej je podoba o nas v veliki meri taka, kakršno so nam v otroštvu vcepili skrbniki oz. starši.

Naše samovrednotenje in samospoštovanje sta odvisni od tega, kateri del prevladuje: samopodoba, ustvarjena na osnovi resničnih osebnostnih lastnostih in lastnem doživljanju ali na osnovi podob in pričakovanj drugih.

Spoštujemo se, ko imamo zdrav občutek lastne vrednosti. Zdravo samospoštovanje kaže, da sta naše življenje in dobro počutje vredna našega truda, da si zaslužimo spoštovanje drugih in da sta naša sreča in osebna izpolnitev pomembni. Ljudje z zdravim samospoštovanjem vedo, da so vredni  dobrega odnosa, miru, upoštevanja, ljubezni… Ko živimo v odnosih, kjer lahko vzdržujemo lastno integriteto in samospoštovanje lahko vzdržujemo osebne meje in s tem spoštujemo tudi osebne meje drugih. Zdrava samopodoba in dobro samospoštovanje sta naš najboljši psihosocialni imunski sistem.

Osebna integriteta pa pomeni ujemanje med posameznikovimi prepričanji in vedenjem. Delati torej to, kar čutim, mislim in govorim.

Temelji, ki podpirajo zdravo samospoštovanje:

  • Živeti zavestno življenje: pomeni, živeti v sedanjem trenutku in spremljati kar se nam trenutno kaže in dogaja, kaj v tem trenutku doživljamo, mislimo in čutimo. Telo je smerokaz, ki nas kliče k zavestnemu življenju;
  • Sprejemanje samih sebe: samo-sprejemanje je odločitev. Pomeni sprejeti sebe v celoti, svoja čustva, občutke, misli, videz, vedenje, doživljanje, omejitve, značilnosti, slabosti. Sprejeti sebe v realnosti, takšni kakršni smo brez zanikanja ali samo-zaničevanja, pričakovanj ali iluzij;
  • Sprejeti odgovornost zase: pomeni prevzeti kontrolo nad svojim življenjem. Za lastne odločitve, napake, uspehe, neuspehe, delovanje, dejanja, delo, odnose, prioritete, lastno srečo, vrednote in norme;
  • Asertivnost: kar pomeni, da se posameznik postavi zase, da je lahko odkrito to kar je. Najprej seveda z zavedanjem in sprejemanjem sebe, nato udejanjanjem tega v interakciji do drugih. Asertivnost se kaže v ozaveščenemu mišljenju, da ima vsak pravico obstajati in da njegovo življenje pripada njemu;
  • Smisel življenja: poiskati in postaviti osebne cilje, narediti načrt, kako jih doseči in potem aktivno slediti in udejanjati svoje poslanstvo;
  • Osebna integriteta: je ujemanje posameznikovih prepričanj z vedenjem. Delati torej to, kar čutim, mislim in govorim.

V kolikor ima posameznik razvito zdravo samospoštovanje, ga bo spontano prenesel tudi na svoje bližnje in daljne odnose. To je vzajemen proces, ki se z leti razvija in nadgrajuje, lahko tudi poruši in znova gradi. Saj se ob različnih življenjskih okoliščinah in osebah vedno znova znajdemo pred preizkušnjami, izzivih in novih odnosih, ki dajejo osebno samospoštovanje na preizkušnjo. Vendar, ko se le ta utrdi, bo ostal kot močan temelj vsem prihodnjim odnosom in stresnim preizkušnjam v življenju.

Če čutite, da je vaše samospoštovanje nezdravo in si bi želeli spremembe v samopodobi, lastnem samovrednotenju in pristnejših odnosih nam pišite na info@julius.si ali nas pokličite za termin srečanja na 041 737 666.

SAMOPODOBA

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Samopodoba predstavlja eno temeljnih področij osebnosti in je organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da:

  • jih posameznik v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah pripisuje samemu sebi,
  • tvorijo referenčni okvir, s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje,
  • so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika,
  • vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja in
  • so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov, nekakšne membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepušča le tiste vsebine, ki so za posameznikov jaz sprejemljive (Kobal Grum, 2017).

V številnih raziskavah se strinjajo, da je samopodoba strukturirana, torej sestavljena iz večjega  števila področij, ki so v hierarhičnem odnosu in naraščajo z zorenjem. Glavni konstrukti, ki naj bi predvsem v času mladostništva sestavljali posameznikovo samopodobo, so: telesna, socialna, čustvena in akademska samopodoba. Telesna samopodoba vključuje prepričanja in sodbe o lastni telesni privlačnosti, pri čemer prihaja do primerjave videza z drugimi, socialna samopodoba obsega predstave in prepričanja  o kakovosti odnosov z drugimi – še posebej z vrstniki istega in nasprotnega spola, sposobnost sklepanja prijateljstev ipd. Čustvena samopodoba zajema zaznave in prepričanja o lastni sposobnosti izražanja in obvladovanja čustev, akademaska pa predstave o lastnih sposobnostih in dosežkih na različnih področjih.

V različnih življenjskih obdobjih se posameznik srečuje z različnimi prioritetami, na podlagi katerih se oblikujejo konstrukti samopodobe (Kobal idr. 2003). Posameznik ima torej v različnih obdobjih svojega življenja različno samopodobo in področja le-te glede na posameznikov vrednostni sistem naraščajo, se manjšajo in tudi spreminjajo.

Človek, ki ima pozitivno samopodobo:

  • se spoštuje, si zaupa in se ceni;
  • si postavlja cilje in si prizadeva, da bi jih dosegel;
  • sodeluje z drugimi, jih sprejema in ima prijatelje;
  • se ne umika pred težavami, ampak jih poskuša reševati;
  • je pri svojih odločitvah samostojen, ne potrebuje odobravanja drugih;
  • se lažje prilagaja spremembam;
  • prevzema odgovornost za svoje vedenje;
  • prepoznava, sprejema, izraža in uravnava svoja čustva ter je večinoma dobro razpoložen.

Z zaposlitvijo in osamosvajanjem ter s sprejemanjem različnih družbenih vlog se oblikuje samopodoba odraslega. Delovno mesto kot pomemben del našega življenja ključno vpliva na posameznikovo samopodobo. Študije kažejo, da je bolj odgovorno delo povezano z bolj pozitivno samopodobo in samospoštovanjem; velja pa tudi obratno – posameznik z visokim zaupanjem vase in s pozitivno samopodobo bo zasedel boljše delovno mesto. Samopodoba torej pomembno vpliva na določanje kakovosti posameznikovega življenja. Bolj, kot je naša samopodoba pozitivna, več lahko dosežemo, počutimo se zmožnega doseči kompleksnejše cilje in sprejeti večje odgovornosti, kar pa prinaša tudi več osebnega zadovoljstva.  Poleg zaposlitve, kot ene izmed pomembnejših življenjskih prelomnic, pa tudi druge življenjske izkušnje prispevajo k samopodobi posameznika, kot so na primer ločitev, selitev, smrt bližnjega, rojstvo otroka in druge. Veliki življenjski dogodki, predvsem negativni, lahko namreč zamajejo našo samopodobo, zato se je pomembno zavedati njene krhkosti. Samopodoba v odraslosti je, kot smo že omenili, pogojena predvsem z življenjskimi cilji in posameznikovo uspešnostjo pri teh.

Poleg življenjskih dogodkov pa lahko na našo samopodobo vplivajo tudi mnogi drugi dejavniki. Eden izmed pomembnih in prisotnih predvsem v zadnjih letih, so vsekakor socialna omrežja. Vse več raziskovalcev se ukvarja z vplivi socialnih omrežij na posameznikovo samopodobo in rezultati, do katerih prihajajo, so precej zaskrbljujoči. Ugotavljajo namreč, da socialna omrežja pomembno vplivajo na samopodobo posameznika – predvsem v negativni smeri. Zaradi nedosegljivih idealov, ki jih le-ta prikazujejo, se nižajo vsi vidiki samopodobe in posledično spodbujajo občutke tesnobnosti in depresije. Največ negativnega vpliva se pripisuje Instagramu, ki s svojimi fotografijami ustvarja lažno podobo srečnega življenja in popolnosti, kateri so uporabnikom nedosegljivi. Z nabiranjem všečkov se išče potrditev ter občutek sprejetosti, kar lahko do neke mere pozitivno vpliva na samopodobo posameznika, a sčasoma določeno število všečkov ni več dovolj; pokazalo se je namreč, da več všečkov kot dobimo, več si jih želimo, kar posledično vodi v začaran krog razočaranja, občutkov nesprejetosti in virtualnih potrditev.

Samopodobo je potrebno obravnavati kot nenehno razvijajoč se pojav, ki se spreminja glede na razvojno obdobje, vrednote, prioritete in cilje v danem življenjskem obdobju. Kadar zastavljenega ne dosežemo, to vpliva tudi na našo samopodobo. Z zavedanjem, da je potrebno sprejeti odgovornost za trenutno stanje, lahko te izzive uspešno premagujemo. Kljub temu se lahko zgodi, da zaradi različnih vzrokov svoje samopodobe ne znamo ali zmoremo izboljšati. To lahko vodi v občutja depresivnosti, anksioznosti, negotovosti, lahko pa se kaže tudi v obliki drugih težav v duševnem zdravju. Če želite narediti prvi korak k izboljšanju svoje samopodobe, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

LASTNOSTI DOBREGA MANAGERJA

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Managerji imajo izredno pomemben vpliv za uspešnost organizacije v kateri delujejo. Njihova vloga je, da  organizacijo s svojim načrtovanjem, organiziranostjo, vodenjem in kontroliranjem pripelje do zastavljenih ciljev. Manager v  bistvu preizkuša način, s katerim usklajuje tehnično delo in izvedbo delovnega procesa, ki vodi organizacijo do čim bolj smotrnega in optimalnega doseganja ciljev podjetja. Managerji so uresničevalci in nosilci nalog, v katerih uporabljajo svoje sposobnosti in strokovno znanje pri odločanju, za komuniciranje in vplivanje na druge zaposlene. S svojim načinom skrbijo za koordinacijo človeških, finančnih in materialnih virov v organizaciji. Povezujejo se z zunanjim okoljem in potrebami družbe, razvijajo vzdušje s katerim dosegajo skupne in individualne cilje.

Vedenje managerja in način kako opravlja svoje delo sta v veliki meri pogojena z njegovo osebnostjo, znanjem, njegovo sposobnostjo in vrednotami.

Katere so tiste sposobnosti, osebnostne lastnosti in dejavniki, ki vplivajo na uspešnost dobrega managerja, je vprašanje s katerim se ukvarja več raziskovalcev.

Osebnostne lastnosti so tiste, ki na relativno trajen način definirajo človekovo čustvovanje, razmišljanje in vedenje. Georgejev in Jonesov model osebnostnih lastnosti razlaga osebnost, kot človekove vrline, temperament in značaj. Izpostavljata nekaj ključnih lastnosti, ki so značilne za dobre managerje. Te lastnosti so ekstrovertiranost, optimizem, ujemanje z drugimi, vztrajnost, doslednost, odprtost za novosti, vdanost v usodo, samospoštovanje, potreba po dosežkih, moči in sodelovanju. (Georgerjev in Jones, 2000).

Mayer je prišel do nekaterih lastnosti, ki mu stroka tudi danes pretežno pritrjuje. Po Mayerju ima manager naslednje lastnosti (Mayer, 2002):

  • Inteligenca v smislu hitrega in ustreznega reagiranja na spremembe;
  • Osebnost: dominantnost oz. gospodovalnost, ekstrovertiranost v smislu, da se komunikacijsko lahko povezujejo in sodelujejo z ostalimi zaposlenimi; ter čustvena stabilnost;
  • Poštenost in odgovornost za druge;
  • Zanesljivost;
  • Ustvarjalnost in učenje novega;
  • Vztrajnost;
  • Izraznost in sposobnost javnega retoričnega nastopanja, v razdeljevanju nalog, pri pogajanjih, pri mentorstvu in drugih predstavitvah;
  • Empatija (sposobnost vživljanja v doživljanje drugega): Omogoča globlji vpogled vase, ki je pomemben za osebnostno zorenje, kot ključna postavka pri oblikovanju samopodobe;
  • Pozitivna samopodoba je vstopnica v krog vodilnih osebnosti. Tisti človek, ki si zaupa, je zadovoljen s seboj, je samokritičen in naravnan k napredku lahko uspešno vodi tudi druge, kar je ključno za sodelovanje;
  • Odločnost in pogum;
  • Altruizem in filantropija sta osnovni odnosni naravnanosti managerja do sodelavcev. Dober vodja je vedno v ozadju in se izpostavi le, če je potrebno. Pri tem pa ne zanemarja skrbi za druge, v vzbujanju občutka pomembnosti in potrebnosti.

Lastnosti dobrega managerja so torej skupek osebnostnih lastnosti, ki so prirojene in lastnosti, ki se jih da naučiti in pridobiti iz izkušenj, okolice, znanja, z vajo in z vztrajnostjo.

Ob tem je potrebno poudariti, da je za uspešno sodelovanje kolektivov nujno upoštevati tudi etična načela, ki so jedro ravnanja in obnašanja do sočloveka. Etična načela usmerjajo človeka na poti od vrednostno indiferentnega- biološkega do vrednostno valentnega-človeškega. Občutek za dobro in slabo, pravično in nepravično se razvije v procesu vzgoje, kar pomeni, da se etike da naučiti in je osvojena glede na primarno vzgojo kot izvir medsebojnih odnosov. Najpomembnejši cilj etičnega razvoja je biti dober človek, kar je tudi primarna lastnost dobrega vodje. Hkrati tak vodja nudi vzgled, vzajemno rast in možnost osebnega in poklicnega napredovanja, kar je še dodatna motivacija in vzpodbuda za rast in doseganje ciljev podjetja.

Nove generacije managerjev ob naštetih lastnostih posedujejo še nadgradnjo načina motivacije in optimizacije dela.  Cenijo ekipno delo in odprto komunikacijo. Pričakujejo hitro odzivnost, učinkovito in produktivno delo. Zahtevajo veliko več od delovnega mesta, kot je finančna korist. Stremijo in opozarjajo tudi na čas, ki je namenjen zabavi, svobodi odločitev, ekologiji, fleksibilnosti urnika, sproščenosti in skrbi za zdravje. Prihodnje generacije managerjev bodo v svojem delu videle dodano vrednost, saj jih bo zanimala globina delovanja. V svojo ekipo bodo izbirali tiste, ki se bodo izkazali tudi v podobnih vrednotah srca (Hersey, 2013).

Ste manager in ste se znašli v precepu kako delovati in kak je vaš način vodenja, ki bo zagotavljal uspeh? Dober manager mora biti več kot podjetnik,  tudi motivator, osebnostno močen in stabilen posameznik, ki ga zaznamujejo vrline, ki so se izkazale za pomembne pri managerskem delu. V kolikor želite pri svojem delu postati še boljši in menite, da z vidika osebnostnega razvoja obstaja še prostor za izpopolnjevanje, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.