DEBELOST KOT POSLEDICA STRESA

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je v letu 2003 stres razglasila za eno večjih nevarnosti za zdravje 21. stoletja. Po njihovih ocenah naj bi vsaka tretja oseba stalno trpela za simptomi stresa. Danes stres opredeljujemo kot situacijo alarma oziroma kot stanje posameznikove psihične in fizične pripravljenosti, da se sooči z obremenitvijo, se ji prilagodi in jo obvlada. Je reakcija celega telesa; gre za vrojen način prilagajanja okoliščinam, ki iz evolucijskega vidika organizem pripravi na boj ali beg. Pri vsakem odzivu na stres se v našem telesu sproži vrsta biokemičnih sprememb kot posledica izločanja stresnih hormonov, kot so na primer adrenalin, noradrenalin in kortizol. Potrebno je ločevati med pozitivnim in negativnim stresom. Kratkotrajen in ne pretirano intenziven stres lahko na človeka vpliva pozitivno; spodbuja tvorjenje novih spominov, kreativnega mišljenja, motiviranosti in dinamičnosti, medtem ko dolgotrajen ali intenziven ter ponavljajoč stres, ki ne omogoča vmesnega počitka ali obnavljanja organizma, utruja in vodi v izčrpanost. Stres torej s

am po sebi deluje pozitivno, saj nas aktivira, problematičen pa postane takrat, kadar le-temu ne sledijo faze razbremenitve, olajšanja in regeneracije. Današnje zahteve in način življenja na dnevni ravni sprožajo reakcije, ki so enake odzivom na hude stresne dogodke. Tako stres dandanes pomembno vpliva na delovanje telesa in naše splošno fizično in psihično funkcioniranje.

Številne študije, opravljene v zadnjih letih, so pokazale, da trajnejše, slabo obvladljive obremenitve in pritiski škodujejo posameznikovemu tako psihofizičnemu zdravju, kot tudi počutju, pri čemer običajno pritiski okolja nimajo tako velikega pomena kot posameznikove karakteristike in njegov način obvladovanja le-teh, a kljub vsemu pomembno prispevajo predvsem k pojavu psihosomatskih motenj in bolezni. Predvsem psihosomatske bolezni in motnje so pogosto posledica trajnejših stresnih stanj in situacij, spremenjenih življenjskih navad in sloga, vprašanje stresa pa postaja vedno bolj pomembno  tudi pri kroničnih boleznih, kot so sladkorna bolezen, revmatizem, stanje po možganski ali srčni kapi, rakaste bolezni in tudi debelost.

 

Na svetu je že več kot milijarda debelih ljudi, kar pomeni, da ima preveč kilogramov vsak peti Zemljan. Na slovenskem območju je prekomerno prehranjenih 54,6 % odraslih v starostnem obdobju med 25. in 64. letom, kar 15 % vseh pa je debelih (Planinec, 2014).

Vzroki debelosti so številni in so v mnogih primerih komorbidni, kar pomeni, da bi tudi zdravljenje moralo potekati večfaktorsko – ne le z medicinskega vidika, temveč tudi psihološkega. Študije kažejo, da že v otroštvu na razvoj debelosti pomembno vplivajo psihosocialni dejavniki, v odraslosti pa jim pripisujejo še veliko večji pomen. V odraslosti poleg spremenjenega načina življenja, ki od nas ne zahteva velike mere aktivnosti ter pogosto prekomernega hranjenja na pojav debelosti vplivajo tudi psihološki dejavniki, kot so na primer stanja kroničnega stresa in nerešljivih frustracij, ki lahko pri posameznikih vodijo v občutke obupa ali žalosti, ti pa v prekomerno uživanje hrane in s tem v debelost.

Težko potegnemo vzročno-posledično povezavo med občutki preobremenjenosti ali depresije in debelostjo. V psihoanalizi na primer debelost običajno pripisujejo simbolnemu dejanju prehranjevanja, prekomerno telesno težo pa navadno povezujejo z zunanjostjo nevroze, povezane z depresijo, krivdo in tesnobo. Prav tako je možno debelost povezati z določenimi čustvenimi konflikti v ozadju ali z drugo predhodno duševno motnjo. Če še nadaljujemo, številne študije tudi dokazujejo, da obstaja pomembna povezava med občutki depresivnosti in debelostjo. Seveda se tukaj poraja vprašanje, kaj vpliva na kaj. Ali lahko prekomerna teža vodi v depresijo ali je depresija razlog za pridobivanje kilogramov? Raziskovalci ugotavljajo, da sta odgovora na obe vprašanje najverjetneje »da«. Povečan apetit, zmanjšana telesna aktivnost in debelost so lahko simptomi depresije, takšni posamezniki se tudi zelo redko samoiniciativno gibajo ali ukvarjajo s športom, pogosto pa uteho iščejo v hrani in se lahko prenajedajo. Na drugi strani pa že v otroštvu debelost vodi v posmehovanje in izključitev iz socialnega kroga. Vse to lahko povzroča težave s samopodobo in samospoštovanjem ter socialno izolacijo, ki se nadaljujejo tudi v odrasli dobi. Tako prekomerna teža predstavlja glavni vir nezadovoljstva, žalosti, obupa in frustracij na različnih sferah posameznikovega življenja, vse to pa lahko ob dolgotrajni prisotnosti omenjenih simptomov vodi v depresijo.

Debelost je bolezen, ki se pojavlja zaradi različnih vzrokov. Pri soočanju z njo se je potrebno zavedati, da zdravljenje ne sme bazirati le na izgubljanju telesne teže, temveč tudi na psihološkem procesu, ki omogoča drugačen pogled na bolezen, spodbuja izboljšanje kvalitete življenja in vzpostavljanje zdravih navad, kot so fizična aktivnost, bolj pozitivna samopodoba ter bolj zdrave prehranjevalne navade. S strokovnimi pristopi in tehnikami lahko ob celostni obravnavi dosežete velike spremembe. Če menite, da bi potrebovali podporo pri doseganju bolj zdravega življenjskega stila, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

 

LASTNOSTI DOBREGA TRENERJA

Športi so si med seboj različni. Nekateri bolj, nekateri manj. Poznati moramo bistvo športa, kot tudi njegova pravila in lastnosti, vsekakor pa ne smemo pozabiti ne osebo, ki nas nauči tega športa – trenerja. Na samo izbiro športa, uspehe, ki jih dosežemo ter kasnejše ukvarjanje z njim, vpliva več dejavnikov, med katere uvrščamo okolje, v katerem živimo, družino, vrstnike in seveda tudi trenerja. Za mnoge je namreč ravno trener tisti, ki najbolj odločilno vpliva na naš odnos do športa in z njim povezanimi lastnostmi.

Trener ima kot ključna oseba v športnikovem razvoju več nalog, ki jih mora opravljati. Dober  trener mora imeti dobro znanje o športu, v katerem deluje, poleg tega pa mora znati motivirati športnike, zavedati se mora osebnih različnosti njegovih športnikov, znati mora poslušati, biti mora discipliniran in predstavljati vzor. Raziskovalci menijo, da bi moral trener med procesom treniranja opravljati štiri naloge:

  • jasno določiti, kaj v neki nalogi pomeni uspeh;
  • omogočiti in strukturirati takšne situacije, v katerih bo uspeh mogoč;
  • identificirati dejavnike na poti do uspeha in
  • opredeliti notranje vire uspeha.

Vsi se strinjamo, da sta eni izmed trenerjevih ključnih lastnosti njegova kompetentnost in  strokovnost. Vendar je za doseganje nivoja resnično dobrega trenerja pomembno veliko več kot le to – dober trener mora namreč imeti razvite določene osebnostne lastnosti, ki so bolj ali manj pomembne za dobro in učinkovito opravljanje njegovega dela.

Ustrezna osebnostna struktura trenerja je ključ za uspešnost v trenerskem delu, zato so skozi leta mnogi raziskovalci na tem področju opravili več različnih raziskav. V večjem delu so ugotavljali najbolj značilne lastnosti trenerjev, razlike med trenerji in ne-trenerji, razlike med uspešnimi in neuspešnimi trenerji ter skladnost mnenj trenerjev in tekmovalcev. S tem so skušali najti idealno podobo trenerja. Lastnosti, ki jih poudarjajo različni avtorji, trenerji in tekmovalci so: emocionalna stabilnost, družabnost, dominantnost, realnost, inteligentnost, inventivnost, zaupljivost in zanesljivost.  Seveda ne moremo reči, da obstaja prototip uspešnega trenerja, lahko pa z gotovostjo trdimo, da imajo uspešni trenerji nekatere skupne lastnosti in značilnosti.

Model, ki je bil razvit s strani ruskih raziskovalcev, govori o 12 temeljnih sposobnostih, ki so nujne za uspešnost tako opravljanja strokovnega dela treniranja kot tudi vzpostavljanja kvalitetnega odnosa s športniki (povzeto po Krevsel, 2001):

  • didaktične sposobnosti: vse sposobnosti, ki so močno povezane s metodiko pedagoške znanosti. Glavni namen tega je prenos znanja na učence, v našem primeru na športnike. Ta sposobnost je osnova oz. temelj, da se trener razvije v učitelja.
  • ekspresivne sposobnosti: so tiste, ki trenerju/športnemu pedagogu omogočajo izražanje njegovih misli in čustev. S to spretnostjo lahko podaja informacije ne le z besedo, pač pa tudi z mimiko in celim telesom.
  • avtoritativne sposobnosti: s pomočjo teh sposobnosti se trener razvije v vodjo. Da to doseže, pa mora biti: marljiv, deloven, nadarjen, strog, vreden zaupanja, odgovoren, natančen, samokritičen in resen.
  • znanstvene sposobnosti: dober trener mora imeti smisel za raziskovanje in ustvarjalnost. Ni dovolj, da samo spremlja literaturo s svojega področja in nekaterih mejnih področij, ampak mora tudi sam na treningu raziskovati in preverjati nove metode poučevanja, treniranja in testiranja.
  • komunikativne sposobnosti: gre za znanje, kako na lahki način navezati stik z ljudmi in kako z njimi ohraniti dober odnos. Če ima trener dober odnos s tekmovalci, to pozitivno vpliva na disciplino, učenje in tudi na izboljšanje rezultatov. Pomembno je, da zna trener komunicirati s tekmovalci, kot tudi z ostalimi ljudmi, s kateri se srečuje v svoji praksi (šefi, sodelavci, starši…).
  • osebnostne sposobnosti: lastnosti, ki jih poudarjajo različni avtorji, trenerji in tekmovalci so: emocionalna stabilnost, družabnost, dominantnost, realnost, inteligentnost, inventivnost, zaupljivost in zanesljivost.
  • organizacijske sposobnosti: organizirati je potrebno učno-vzgojni proces in gospodarno razporediti svoj čas in moči.
  • sposobnost opazovanja: trener mora skrbno opazovati tako svoje tekmovalce, kot tudi nasprotnike. Opaziti mora najmanjše malenkosti, predvsem takrat, ko njegov varovanec tekmuje.
  • mažoretne sposobnosti: sposobnosti, za katere je značilno, da je trener vselej optimističen, vesel in humoren. S takšnim pristopom trener zmanjšuje živčno napetost in pomaga pri zmanjšanju treme.
  • konstruktivne sposobnosti: s pomočjo teh sposobnosti trener projektira prihodnost svojih varovancev. Pri tem mora predvidevati, napovedovati, znati dozirati in prepoznati potencial. Ne sme stremeti le k daljnim ciljem, pač pa poskrbeti, da tekmovalec da na vsakem treningu vse od sebe in tako napreduje iz treninga v trening.
  • psihomotorične sposobnosti: zmožnost demonstrirati vaje in pri svojih vajencih analizirati tehniko, glede na njihovo starost in individualne lastnosti. Te sposobnosti omogočajo lažje učenje in jasno predstavo o gibanju.)
  • gnostične sposobnosti: sposobnost dobro izoblikovanega intelekta za dialog s tekmovalci, funkcionarji kot tudi z javnostjo.

Kot vidimo, mora biti dober trener vse prej kot le dober športnik. Imeti mora dobro razvite tudi druge sposobnosti, vse od komunikacijskih do osebnostnih lastnosti, katere pa so se izkazale za izrednega pomena pri doseganja naziva »dober trener«. V kolikor želite pri svojem delu postati še boljši in menite, da predvsem z vidika osebnostnega razvoja še ostaja prostor za izboljšave, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.