OKSITOCIN, HORMON NEŽNOSTI

Človeško telo za vzdrževanje ravnovesja potrebuje kontrolo, ki ga izvajata predvsem dva sistema: endokrini sistem in živčevje. Ta dva nadzorna sistema sta med seboj funkcionalno povezana v t. i. nevroendokrini sistem, ki s sosednjimi in z oddaljenimi celicami komunicira s kemijskimi prenašalci sporočil, hormoni in z živčnimi prenašalci. Eno izmed pomembnih stičišč teh dveh sistemov je tudi del možganov, ki ga imenujemo hipotalamus. Sestavlja ga več živčnih jeder, ki izločajo različne živčne prenašalce in hormone. Hipotalamusu neposredno podrejena endokrina žleza je hipofiza, ki preko izločanja različnih spodbujevalnih hormonov izvaja direktni nadzor delovanja tudi drugih žlez z notranjim izločanjem. Med podrejene žleze spadajo ščitnica, nadledvični žlezi in spolne žleze. Poleg tega hipofiza izloča tudi oksitocin, ki je zadolžen predvsem za krčenje maternice pri porodu in vzpostavitev dojenja. (doc. dr. Mojca Jensterle Sever, dr. med.)

Hormon oksitocin je pred 99 leti odkril britanski farmakolog, ki je ugotovil, da lahko z njim pri mačkah sprosti popadke. Od takrat sintetično različico hormona uporabljajo pri nosečnicah, da bi z njim sprožili in pospešili porod (umetni popadki).

Oksitocin izloča možganska žleza hipotalamus, kadar smo v stiku s kožo, npr. pri objemu, spolnosti, dojenju. Zanj je značilno, da zelo hitro naraste, hitro pa tudi upade oz. se vrne na predhodni nivo – nekje v 10 minutah. Rečemo mu tudi hormon nežnosti, saj ob bližini drugega ustvarja občutek ugodja, sproščenosti in pomirjenosti. Torej se tvori v naših možganih ob stiku z drugimi. Oksitocin je pomemben pri sklepanju vezi in uravnavanju socialnih vedenj. Oksitocin je hormon, ki ga povezujemo z najlepšimi občutji in vsem, kar nas dela povezane. S srečo, varno navezanostjo, bližino, zaljubljenostjo, ljubeznijo, užitkom, sproščenostjo, empatijo in blaženostjo. Sprošča se med nosečnostjo in porodom, kar ustvarja dodatno povezanost med materjo in otrokom. Sprošča se prav tako med dojenjem, kjer je značilen stik kože na kožo, kjer prav hormon oksitocin igra pomembno vlogo v stimulaciji refleksa izločanja materinega mleka.  Med intimnimi odnosi, ob dotikih in masažah… Pomaga, da pari hitreje in lažje razrešujejo medsebojne spore, krepi medsebojne odnose, skrbi za željo po spolnosti, pripomore k večjemu zaupanju in zvestobi v partnerskih odnosih.  Oksitocin je torej nekakšno hormonsko lepilo človeške družbe, kjer je človeški dotik glavni faktor tega hormona.

Oksitocin s svojim delovanjem znižuje strah, krvni pritisk in raven stresnega hormona kortizola. Ljudje z visokimi ravnmi oksitocina so mirni, bolj družabni in se redkeje srečujejo z občutki tesnobe. Hormon oksitocin je prisoten pri obeh spolih v podobnih količinah. Do razlik prihaja zato, ker imajo ženske v telesu več estrogena, ki učinkovitost oksitocina še potencira. Medtem imajo moški višjo raven testosterona, ki deluje tako, da spodbuja tekmovalnost in deluje bolj poživljajoče na telo, kar pa je obratno od oksitocina.

Znanstveniki raziskujejo morebitni terapevtski učinek oksitocina na razna psihična stanja in bolezni. Kot so anksioznost, avtizem, depresijo, poporodno depresijo, shizofrenijo, sindrom razdraženega črevesja in mejno osebnostno motnjo. Rezultati določenih študij so pokazali, da bi naj bil učinkovit predvsem pri motnjah socialnega vedenja, saj  pomaga pri interpretaciji signalov s strani drugih oseb. Francoski raziskovalci so  leta 2010 dokazali, da oksitocin pomaga avtistom pri razvijanju socialnih sposobnosti. Oksitocin je lahko v pomoč tudi ženskam, ki imajo zmanjšano željo po spolnosti, bolečimi spolnimi odnosi ter tistim, ki s težavo doživljajo orgazem. Za hormonske vrednosti v telesu je potrebno opraviti teste, zdravljenje pa lahko predpišejo le izkušeni zdravniki, saj ima delovanje oksitocina zaradi aktivacije različnih možganskih receptorjev lahko tudi nezaželene stranske učinke.  Znano je, da lahko povzroča močno alergijsko reakcijo, ki vključuje dušenje, srbenje, slabost, bruhanje, itd. Ob pomanjkanju hormona oksitocina, se lahko pojavijo občutki osamljenosti, depresije in razna anksiozna stanja, vendar je o tem še premalo raziskanega.

Za naraven dvig ravni hormona oksitocina se priporoča objemanje (z ljubečim bližnjim), ki traja vsaj 20 sekund, stik z drugimi, sploh pri dojenčkih in majhnih otrocih, nežnost, bližina in stik. Zato se priporoča reden telesni stik, dotikanje, božanje in nežnost, saj se na ta način hormon sprošča dlje časa, več ga je in s tem tudi zadovoljstvo traja dlje časa. Bodite prijazni in nežni s sabo, objemajte se, igrajte in crkljajte psa ter nudite pomoč tistim, ki jo potrebujejo.

DEPRESIJA

 

Depresija je bolezensko stanje, ki vpliva na psihično in telesno počutje posameznika kot celoto. Njeni simptomi depresije se kažejo v izgubi zanimanja za vsakodnevne aktivnosti ter pogostejših obdobjih žalosti in slabega počutja. Čeprav večji odstotek ljudi  pogosto navaja občutke potrtosti in žalosti, pa je klinična depresija veliko več kot le to.

Depresija oz. depresivna motnja je resno zdravstveno stanje, ki ga posameznik težko prebrodi sam. V primeri neustrezne pomoči, se lahko pričnejo posledice intenzivneje kazati na naslednjih področjih:

  • težave v službi
  • težav s partnerjem ali družino
  • v zlorabi alkohola in drog
  • samomorilne misli ali celo poskus izvedbe samomora

Depresija vpliva na vsakega posameznika drugače tudi v primeru zdravljenja. Nekatere spremlja skozi celotno življenje in zahteva zdravljenje na daljši rok. Spet drugi lahko z ustrezno in učinkovito pomočjo živijo kvalitetnejše življenje in ponovno vzpostavijo zdrave medosebne odnose z okolico.

Depresivna motnja lahko prizadene ljudi vseh starosti in se razvije na podlagi številnih dejavnikov. Ugotavljajo, da je lahko vzrokov za nastanek depresije več, posamezniki pa so za njih bolj ali manj dovzetni.

Vzroki za nastanek depresije so lahko:

genetski – depresijo lahko podedujemo od staršev;

biokemični – depresija nastane zaradi porušenega ravnovesja kemičnih prenašalcev v možganih, ki je izrazitejše v obdobju odraščanja; glavni  nevrostransmitorji (serotonin, dopamin in noradrenalin), ki so zadolženi za dobro počutje in ugodje, so v neravnovesju – antidepresivi pomagajo posamezniku to neravnovesje (predvsem serotoninski prenos) ponovno spraviti v normalno delovanje;

hormonsko neravnovesje – spremembe v produkciji in delovanju hormonov lahko privedejo do depresivnih epizod;  vsako obdobje večjega nihanja hormonov, lahko na neki točki sproži depresijo (menopavza, nosečnost, rojstvo otroka, težave s ščitnico in ostale hormonske spremembe) – pri poporodni depresiji matere razvijejo simptome med nosečnostjo ali po rojstvu otroka, ko so zaradi sprememb delovanja hormonov pretirano čustvene, vendar pa je poporodna depresija, ki se iz tega lahko razvije, resen zdravstveni problem;

sprememba letnega časa – ko se dnevi začnejo krajšati in noči daljšati večina ljudi postane hitreje zaspana in utrujena; to je vrsta depresivnega počutja, vezana na določen letni čas ( jesen, zima) in se konča nekje spomladi, ko se začnejo dnevi daljšati;

določena življenjska situacija – travma oz. podvrženost velikim življenjskim spremembam so lahko prav tako sprožilci za nastanek depresije (izguba ljubljene osebe, delovnega mesta, finančni problemi).

Simptomi depresije se razlikujejo glede na intenzivnost pojavljanja pri posamezniku, ti pa  ne vplivajo samo na naše misli in občutke, temveč tudi na samopodobo in medosebne odnose. Simptomi, ki se pri depresiji največkrat pojavljajo, so:

  • žalost
  • utrujenost
  • motnje koncentracije
  • jeza in razdražljivost
  • frustracije
  • izguba zanimanja za stvari, ki so nas spravljale v dobro voljo
  • problemi s spanjem (premalo ali preveč)
  • anksioznost
  • izolacija
  • vznemirjenost,
  • zaskrbljenost
  • težave pri sprejemanju odločitev
  • težave v šoli
  • slaba vest
  • samomorilne misli in nagibanje k samomoru
  • glavoboli in bolečine v mišicah
  • zloraba drog in alkohola.

Nekateri kažejo tudi znake manije, psihotičnih epizod in pa težave z motoriko.

Te so značilne tudi za bipolarno motnjo, ki je lahko prav tako sprožilec depresije.

 

Če menite,  da kdo od bližnjih trpi za navedenimi simptomi in zaradi tega teži k samopoškodovanju ali želi škodovati drugemu, pokličite številko za nujne primere, ostanite s to osebo dokler ne prispe pomoč, odstranite iz njene bližine vse nevarne predmete, jo poslušajte ter se z njo ne kregajte in je ne sodite.

Rizični dejavniki, ki lahko vodijo v depresijo so lahko naslednji:

  • ženski spol (večji odstotek žensk kot moških trpi za depresijo)
  • slaba samopodoba
  • družina in ožji sorodniki, ki so že trpeli za depresijo
  • homoseksualnost
  • prisotnost druge duševne motnje (anksioznost ali bipolarna motnja)
  • zloraba drog in alkohola
  • kronična bolezen
  • pomirjevalne ali spalne tablete
  • življenje v regijah, kjer imajo manj sonca ter daljše noči

Kako se depresija zdravi in kam se lahko obrnemo po pomoč?

Zdravnik bo na podlagi pregleda vaše hormonske slike in zgodovine bolezni ocenil vaše stanje.  Lahko se zgodi, da vas zaradi natančnejše razlage duševnega stanja napoti k psihiatru, ki na podlagi pogovora z vami postavi primerno diagnozo.

Z namenom ozdravitve vam zdravnik lahko predpiše določena zdravila za zdravljenje depresije, psihoterapijo ali oboje. Terapija je zaradi variabilnosti simptomov prilagojena vsakemu posamezniku posebej, zato lahko  traja nekaj časa, preden zdravnik najde kombinacijo, primerno za vas.

Fizična aktivnost, izogibanje alkoholu in drogam ter rutinsko delo lahko pripomorejo k zajezitvi depresije in jo ohraniti vsaj deloma pod kontrolo. Kljub temu pa je pomembno o simptomih govoriti z zdravnikom in poiskati sebi ustrezno pomoč.

Če menite, da vas muči depresija, je zelo pomembno, da ste čimbolj sproščeni. Obstajajo različni načini za sproščanje napetosti s katerimi si lahko pomagate sami, pri drugih pa vam bodo morali pomagati strokovnjaki.

Včasih se zgodi, da depresije ne prepoznamo pravočasno, zaradi česar se ta lahko poslabša. Ob težjih oblikah depresije samo prijetne aktivnosti in samopomoč niso dovolj za okrevanje. Zato je v takih primerih potrebno vključiti zdravljenje z zdravili (antidepresivi), psihoterapijo ali oboje.

Psihoterapije so najbolj razširjen način zdravljenja depresije, deloma zato, ker ne vključujejo jemanja tablet in deloma zato, ker poudarjajo intuicijo. Vse oblike psihoterapij terjajo veliko časa, volje in moči. Če trpite za kakršnokoli obliko depresije in potrebujete pomoč pri izboljšanju vašega počutja, smo vam z veseljem na voljo. Kontaktirajte nas preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.