SAMOSPOŠTOVANJE IN SPOŠTOVANJE DRUGIH

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

V psihologiji se z pojmi kot so osebnost, samozavest, samospoštovanje, integriteta posameznika ipd. večkrat srečujemo.  Osebnost razumemo kot celostno podobo trajnih značilnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih ljudi. Ključni sestavini osebnosti sta relativna trajnost in edinstvenost oz. unikatnost posameznika. Osebnost je tisto kar smo, samopodoba pa je naša predstava o tem, kaj smo. Samopodoba je torej posameznikovo doživljanje samega sebe in množica odnosov, ki jih posameznik (zavedno ali nezavedno) vzpostavlja do samega sebe. Samopodoba je povezana tudi z našim vedenjem, saj se svetu predstavljamo v skladu s tem kakšen človek mislimo in verjamemo, da smo.

O samospoštovanju začnemo govoriti šele takrat ko razumemo, kakšna je naša  osebna samopodoba. Samopodoba je  naša osebna predstava o samem sebi.  O tem, kdo smo, kakšni smo in kaj počnemo, ter zakaj tako. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih sposobnostih, lastnostih, svojem telesu, možnostih v življenju, uspehih in neuspehih.

Skozi otroštvo se gradi naša samopodoba, saj so primarni skrbniki ogledalo, skozi katerega otrok doživlja samega sebe. Prav tako se začne graditi samozaupanje, ki se oblikuje tako, da otrok ponotranji (realno) zaupanje ter spodbude, ki mu jih izkazujejo starši, pa tudi izkušnje, ki mu jih je prinesla lastna, samostojna dejavnost.

Otrok gradi svoje samospoštovanje na osnovi spoštovanja, ki mu ga izkazujejo pomembni odrasli v njegovem prvem obdobju življenja. Poistoveti se  z zgledi, kako si spoštovanje izkazujejo odrasli, denimo starši. Zgodnje otroške izkušnje ta razvoj bodisi spodbujajo bodisi zavirajo. Lahko ga celo izkrivijo do te mere, da posameznik nikoli ne izživi lastnih potencialov in ne postane, kar bi lahko bil, pač pa se nenehno prilagaja zahtevam okolja in podobi o sebi, ki mu je bila vsiljena od zunaj. Ali povedano drugače, samopodobe ne oblikujemo le v skladu z lastnimi potenciali, lastnostmi in izkušnjami, temveč se gradi tudi skozi oči drugih, torej je podoba o nas v veliki meri taka, kakršno so nam v otroštvu vcepili skrbniki oz. starši.

Naše samovrednotenje in samospoštovanje sta odvisni od tega, kateri del prevladuje: samopodoba, ustvarjena na osnovi resničnih osebnostnih lastnostih in lastnem doživljanju ali na osnovi podob in pričakovanj drugih.

Spoštujemo se, ko imamo zdrav občutek lastne vrednosti. Zdravo samospoštovanje kaže, da sta naše življenje in dobro počutje vredna našega truda, da si zaslužimo spoštovanje drugih in da sta naša sreča in osebna izpolnitev pomembni. Ljudje z zdravim samospoštovanjem vedo, da so vredni  dobrega odnosa, miru, upoštevanja, ljubezni… Ko živimo v odnosih, kjer lahko vzdržujemo lastno integriteto in samospoštovanje lahko vzdržujemo osebne meje in s tem spoštujemo tudi osebne meje drugih. Zdrava samopodoba in dobro samospoštovanje sta naš najboljši psihosocialni imunski sistem.

Osebna integriteta pa pomeni ujemanje med posameznikovimi prepričanji in vedenjem. Delati torej to, kar čutim, mislim in govorim.

Temelji, ki podpirajo zdravo samospoštovanje:

  • Živeti zavestno življenje: pomeni, živeti v sedanjem trenutku in spremljati kar se nam trenutno kaže in dogaja, kaj v tem trenutku doživljamo, mislimo in čutimo. Telo je smerokaz, ki nas kliče k zavestnemu življenju;
  • Sprejemanje samih sebe: samo-sprejemanje je odločitev. Pomeni sprejeti sebe v celoti, svoja čustva, občutke, misli, videz, vedenje, doživljanje, omejitve, značilnosti, slabosti. Sprejeti sebe v realnosti, takšni kakršni smo brez zanikanja ali samo-zaničevanja, pričakovanj ali iluzij;
  • Sprejeti odgovornost zase: pomeni prevzeti kontrolo nad svojim življenjem. Za lastne odločitve, napake, uspehe, neuspehe, delovanje, dejanja, delo, odnose, prioritete, lastno srečo, vrednote in norme;
  • Asertivnost: kar pomeni, da se posameznik postavi zase, da je lahko odkrito to kar je. Najprej seveda z zavedanjem in sprejemanjem sebe, nato udejanjanjem tega v interakciji do drugih. Asertivnost se kaže v ozaveščenemu mišljenju, da ima vsak pravico obstajati in da njegovo življenje pripada njemu;
  • Smisel življenja: poiskati in postaviti osebne cilje, narediti načrt, kako jih doseči in potem aktivno slediti in udejanjati svoje poslanstvo;
  • Osebna integriteta: je ujemanje posameznikovih prepričanj z vedenjem. Delati torej to, kar čutim, mislim in govorim.

V kolikor ima posameznik razvito zdravo samospoštovanje, ga bo spontano prenesel tudi na svoje bližnje in daljne odnose. To je vzajemen proces, ki se z leti razvija in nadgrajuje, lahko tudi poruši in znova gradi. Saj se ob različnih življenjskih okoliščinah in osebah vedno znova znajdemo pred preizkušnjami, izzivih in novih odnosih, ki dajejo osebno samospoštovanje na preizkušnjo. Vendar, ko se le ta utrdi, bo ostal kot močan temelj vsem prihodnjim odnosom in stresnim preizkušnjam v življenju.

Če čutite, da je vaše samospoštovanje nezdravo in si bi želeli spremembe v samopodobi, lastnem samovrednotenju in pristnejših odnosih nam pišite na info@julius.si ali nas pokličite za termin srečanja na 041 737 666.

IZZIVI PARTNERSTVA V ČASU EPIDEMIJE

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Ljubezen, partnerstvo, družinsko življenje in z njimi povezane vrednote so osrednja tema človeške eksistence – v vseh dobah, družbah, kulturah in civilizacijah. Za večino ljudi predstavljajo življenjski domet, v njem najdejo vse najbolj dragoceno, od temeljne varnosti do najvišje izpolnitve. Pomenijo nam toliko, da si brez medosebnih zbližanj dobrega življenja in življenjske sreče ne znamo niti predstavljati (Musek, 2010).

Čas koronavirusa pred nas sooča z različnimi preizkušnjami in spremenjenim načinom življenja, tako na delovnem mestu kot tudi na osebnem, partnerskem in družinskem področju. Zaradi karantane so se sedaj nekateri pari znašli pred preizkušnjo, ki jim povzroča veliko stresa, drugi pa so trenutno situacijo sprejeli kot priložnost, da se povežejo in utrdijo svoj odnos.

V splošnem so medosebni odnosi povezani tako s pozitivnimi kot tudi negativnimi izidi. Na bližnje osebne odnose in podporo, ki jo le ti ponujajo, vplivajo splošna pričakovanja posameznika in občutek varnosti v tesnih odnosih, ki so ukoreninjene v zgodnjih izkušnjah. Medosebni odnosi lahko prispevajo k psihološkemu prilagajanju posameznika, zlasti kadar so stopnja stresa, ranljivost in razvojni izzivi visoki. Prav tako pa so lahko prav odnosi tisti, ki posamezniku povzročajo občutke stresa in posledično vodijo k slabim zdravstvenim in psihološkim izidom.

Kvaliteten partnerski odnos se kaže na različne načine, glavni pokazatelji zdravega odnosa pa so težnja po fizični bližini, pripravljenost na samorazkrivanje, dajanje medsebojne pomoči, intenivnost in obseg medsebojnega komuniciranja, obseg stvari, ki jih partnerji počnejo skupaj, občutek medsebojne povezanosti ter zadovoljstvo z odnosom. In dober partnerski odnos je vse prej kot samoumeven. Ker nas tempo življenja zapolnjuje z mnogimi obveznostmi, lahko kaj hitro začnemo zanemarjati nekatere aktivnosti in odnose, seveda tudi partnerske odnose. Trenutna situacija in z njo karantena pa je vzela možnost, da bi od odnosov bežali. Tisti, ki so prej po službi odšli še na rekreacijo ali druženje s prijatelji, s partnerjem pa preživeli le nekaj ur dnevno, zdaj verjetno doživljajo hud šok. Na preizkušnji so namreč vsi aspekti partnerstva, v ospredje pa prihajajo težave in vprašanja, katerim so se prej lahko izogibali.

Kaj lahko naredimo za partnerski odnos v času karantene?

V osnovi je ključnega pomena zavedanje, da je kvaliteten partnerski odnos povezan z vsakodnevnim angažiranjem za ta odnos ter da se gradi na zaupanju, ranljivosti, pripravljenosti slišati drug drugega in biti slišan ter odločitvijo, da bosta za odnos delala in k njemu prispevala oba. To pa lahko dosežemo na različne načine.

  • Eden izmed temeljnih dejavnikov za dosego tega stanja je iskrena komunikacija. Če želimo učinkovito komunicirati s svojim partnerjem, pa moramo v osnovi biti v stiku s samim seboj – priznati si svoje šibkosti, strahove in bolečine. Vzpostaviti stik s seboj pomeni tudi poznati samega sebe, svoje želje, meje, pomeni pa tudi sprejeti sebe in vzpostaviti ljubeč odnos do sebe.
  • Iskrena komunikacija v partnerskem odnosu pa nadaljnje pomeni, da se partnerja počutita sproščeno govoriti o tem, kaj čutita in doživljata. Drug drugemu je treba povedati, kaj nas moti in česa si želimo ter zakaj je tako, prav tako pa je pomembno vedenje, da smo lahko drug drugemu opora, da si dovolimo, da si predamo svoje skrbi, delimo razmišljanja, smo si v uteho in kar je prav tako pomembno, da se znamo poslušati.
  • Prav tako pa je v partnerskem odnosu pomemben tudi občutek svobode, ki jo partnerja dajeta tako sebi kot tudi drug drugemu. Pomembno je zavedanje, da sta, kljub temu, da sta v odnosu, vsak zase svoj svet in pomembno je, da ta svet tudi ohranjata in si dovolita vzeti nekaj časa samo zase.
  • V kolikor prej nismo našli časa za objeme, dotike, trenutna situacija s svojim nekoliko upočasnjenim tempom prinaša priložnost tudi za tovrstno povezovanje in raziskovanje intimnosti.
  • Nenazadnje pa je pomembno tudi zavedanje, da je popoloma normalno, da v odnosu kdaj nismo zadovoljni ali kaj pogrešamo, saj tudi sami sabo nismo vedno zadovoljni. Vsi naši dnevi namreč niso vedno rožnati. Bodite pogumni, tvegajte in spregovorite o tem kaj pogrešate, kaj si želite, sprašujte in preverjajte, saj partner ne znati brati vaših misli.

Karantena in z njo socialna izolacija nista le čas za pogovor o ranljivostih in epidemiji, temveč je tudi priložnost za raziskovanje in krepitev našega partnerskega odnosa. V kolikor pa se vam zdi, da bi potrebovali oporo pri iskanju načina, ki bi izboljšal partnerski odnos, pa nam lahko pišete na info@julius.si ali pokličete na 041 737 666.