POMEN POZITIVNIH MISLI

Afirmacije ali avtosugestije so zaveden ali nezaveden proces, pri katerem sami sebe prepričamo ali si podamo neko misel. Pomeni »izvajanje principov sugestije na sebi preko samega sebe«. Praviloma afirmacije kreirajo pozitivne odzive in so namenjene krepitvi naših šibkih področij, vendar lahko v nekaterih situacijah povzročijo tudi neželene spremembe. Ni pomembno le, da znamo misel pravilno izbrati, temveč tudi, da vanjo verjamemo, saj lahko le na ta način prispevamo h krepitvi našega zavednega in nezavednega sveta.

Afirmacije so koristne, saj lahko pomagajo priti do ohranjanja dobrega občutka oziroma vzdrževanja pozitivne naravnanosti. Vendar morajo biti upoštevana točno določena pravila. Najpomembneje je naslednje: afirmacije delujejo, ko jih uporabljamo kot opomnik za točno določeno prepričanje, idejo, naravnanost, ki jo zgradimo v sebi že pred tem. Torej jih ne uporabljamo zato, da bi preko njih spremenili neko stališče, temveč z namenom ohranjanja ali utrditve nečesa, kar nam je že blizu, oziroma v kar že verjamemo.

Če želimo k uporabi afirmacij pristopiti na pravi način, je potrebno najprej zgraditi in osvojiti prepričanje, v katerega neomajno verjamemo, potem pa afirmacijo uporabiti kot opomnik, ki nas vedno znova poveže s temeljnim prepričanjem, oziroma nas vrne v osnovno idejo, ki vedno nosi v sebi močan naboj. V tem primeru bomo sistematično krepili prepričanje, ki bo v  trenutku postalo tako močno, da bo kljubovalo tudi nasprotujočim stališčem. Če bomo dosegli to, potem nam tudi sam proces ponavljanja afirmacij ne bo predstavljal obveznosti, temveč način sprostitve. Torej, večkrat, ko si bomo povedali afirmacijo, bolje se bomo počutili. Bolje, kot se bomo počutili, večji navdih bomo imeli, da to energijo podoživljamo znova in znova. Če se bomo postopka lotili pravilno, se bodo izrečenim besedam pridružile tudi druge zaznavne oblike in občutki: lahko si bomo predstavljali sliko ali film, ki pooseblja afirmacijo, ob tem slišali zvoke, podoživeli prijetne občutke ali pa se spomnili podobnih občutkov iz preteklosti. Čez čas nas bo lahko že sama misel na afirmacijo tako posrkala v notranji svet, da se bomo lahko v nekaj sekundah izgubili v njem – in v prijetnih občutkih, ki jih prinaša s seboj.

V vsaki situaciji najdite pozitivno trditev in sčasoma boste oblikovali pozitivne miselne vzorce. A to ne pomeni, da morate negativne misli odriniti. Z negativnimi mislimi – prav tako kot z negativnimi čustvi – se je potrebno tudi soočiti. Potrebno se je naučiti ločiti, kdaj se je potrebno z negativnimi mislimi soočiti in kdaj jih je potrebno spremeniti v pozitivne misli.

Afirmacije seveda ne delujejo vedno. Pomembno je, da so pozitivne, izrečene v sedanjiku in resnične, oziroma takšne, da vanje resnično verjamemo. Če boste na primer zjutraj izrekali afirmacije, nato pa se preostanek dneva znašli v vrtincu negativnih misli, vam izrečene afirmacije ne bodo delovale. Druga stvar, ki je prav tako pomembna, pa je,  da si ne moremo lagati. Če si oseba, ki se ji upira pogled na lastno telo, govori, kako krasno postavo ima, se bo ob tem počutila še slabše, saj bo z vsakim izrečenim stavkom le priklicala – in tako poudarjala oziroma okrepila – svoj resnični odnos do telesa. V tem primeru se spopadeta zavestna misel, v katero želimo verjeti, ter dejansko stanje. Posledica je ravno nasprotna tisti, ki jo iščemo. Večkrat, ko si povemo »pozitivno misel«, bolj v sebi krepimo občutke sramu, krivde, obupa. Žal tukaj teorija, da neko misel osvojimo, če si jo le dovolj velikokrat ponovimo, ne deluje. Oziroma, deluje le v primerih, ko gre za neznane ali nevtralne stvari, do katerih želimo zgraditi določen odnos. V tem primeru ni nasprotnega pola, ki bi vlekel voz v drugo smer, zato lahko postopoma v sebi oblikujemo specifično stališče. Ko deluje nasprotujoča sila, pozitivno razmišljanje verjetno ne bo dovolj. Takrat potrebujemo močnejše orodje, s katerim bomo lahko kljubovali ukoreninjenim, velikokrat tudi nezavednim prepričanjem. Z vztrajnim ponavljanjem pozitivne misli lahko v najboljšem primeru dosežemo le, da do situacije postanemo nedoločni ali otopeli. Podobno kot packa na zidu, ki nam gre nekaj mesecev na živce, potem pa se nanjo nekako navadimo. Zato je potrebno afirmacije izbirati z veliko mero previdnosti.

Praktično vse veje sodobne psihologije priznavajo močan vpliv podzavesti na naše zavestno doživljanje življenja. Zato je toliko bolj pomembno, da le-te ne podcenjujemo in se skrbi zase lotimo na pravi način. Če se želite tudi sami spoznati z močjo afirmacij, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

 

 

SAMOPODOBA

Samopodoba predstavlja eno temeljnih področij osebnosti in je organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da:

  • jih posameznik v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah pripisuje samemu sebi,
  • tvorijo referenčni okvir, s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje,
  • so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika,
  • vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja in
  • so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov, nekakšne membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepušča le tiste vsebine, ki so za posameznikov jaz sprejemljive (Kobal Grum, 2017).

V številnih raziskavah se strinjajo, da je samopodoba strukturirana, torej sestavljena iz večjega  števila področij, ki so v hierarhičnem odnosu in naraščajo z zorenjem. Glavni konstrukti, ki naj bi predvsem v času mladostništva sestavljali posameznikovo samopodobo, so: telesna, socialna, čustvena in akademska samopodoba. Telesna samopodoba vključuje prepričanja in sodbe o lastni telesni privlačnosti, pri čemer prihaja do primerjave videza z drugimi, socialna samopodoba obsega predstave in prepričanja  o kakovosti odnosov z drugimi – še posebej z vrstniki istega in nasprotnega spola, sposobnost sklepanja prijateljstev ipd. Čustvena samopodoba zajema zaznave in prepričanja o lastni sposobnosti izražanja in obvladovanja čustev, akademaska pa predstave o lastnih sposobnostih in dosežkih na različnih področjih.

V različnih življenjskih obdobjih se posameznik srečuje z različnimi prioritetami, na podlagi katerih se oblikujejo konstrukti samopodobe (Kobal idr. 2003). Posameznik ima torej v različnih obdobjih svojega življenja različno samopodobo in področja le-te glede na posameznikov vrednostni sistem naraščajo, se manjšajo in tudi spreminjajo.

Človek, ki ima pozitivno samopodobo:

  • se spoštuje, si zaupa in se ceni;
  • si postavlja cilje in si prizadeva, da bi jih dosegel;
  • sodeluje z drugimi, jih sprejema in ima prijatelje;
  • se ne umika pred težavami, ampak jih poskuša reševati;
  • je pri svojih odločitvah samostojen, ne potrebuje odobravanja drugih;
  • se lažje prilagaja spremembam;
  • prevzema odgovornost za svoje vedenje;
  • prepoznava, sprejema, izraža in uravnava svoja čustva ter je večinoma dobro razpoložen.

Z zaposlitvijo in osamosvajanjem ter s sprejemanjem različnih družbenih vlog se oblikuje samopodoba odraslega. Delovno mesto kot pomemben del našega življenja ključno vpliva na posameznikovo samopodobo. Študije kažejo, da je bolj odgovorno delo povezano z bolj pozitivno samopodobo in samospoštovanjem; velja pa tudi obratno – posameznik z visokim zaupanjem vase in s pozitivno samopodobo bo zasedel boljše delovno mesto. Samopodoba torej pomembno vpliva na določanje kakovosti posameznikovega življenja. Bolj, kot je naša samopodoba pozitivna, več lahko dosežemo, počutimo se zmožnega doseči kompleksnejše cilje in sprejeti večje odgovornosti, kar pa prinaša tudi več osebnega zadovoljstva.  Poleg zaposlitve, kot ene izmed pomembnejših življenjskih prelomnic, pa tudi druge življenjske izkušnje prispevajo k samopodobi posameznika, kot so na primer ločitev, selitev, smrt bližnjega, rojstvo otroka in druge. Veliki življenjski dogodki, predvsem negativni, lahko namreč zamajejo našo samopodobo, zato se je pomembno zavedati njene krhkosti. Samopodoba v odraslosti je, kot smo že omenili, pogojena predvsem z življenjskimi cilji in posameznikovo uspešnostjo pri teh.

Poleg življenjskih dogodkov pa lahko na našo samopodobo vplivajo tudi mnogi drugi dejavniki. Eden izmed pomembnih in prisotnih predvsem v zadnjih letih, so vsekakor socialna omrežja. Vse več raziskovalcev se ukvarja z vplivi socialnih omrežij na posameznikovo samopodobo in rezultati, do katerih prihajajo, so precej zaskrbljujoči. Ugotavljajo namreč, da socialna omrežja pomembno vplivajo na samopodobo posameznika – predvsem v negativni smeri. Zaradi nedosegljivih idealov, ki jih le-ta prikazujejo, se nižajo vsi vidiki samopodobe in posledično spodbujajo občutke tesnobnosti in depresije. Največ negativnega vpliva se pripisuje Instagramu, ki s svojimi fotografijami ustvarja lažno podobo srečnega življenja in popolnosti, kateri so uporabnikom nedosegljivi. Z nabiranjem všečkov se išče potrditev ter občutek sprejetosti, kar lahko do neke mere pozitivno vpliva na samopodobo posameznika, a sčasoma določeno število všečkov ni več dovolj; pokazalo se je namreč, da več všečkov kot dobimo, več si jih želimo, kar posledično vodi v začaran krog razočaranja, občutkov nesprejetosti in virtualnih potrditev.

Samopodobo je potrebno obravnavati kot nenehno razvijajoč se pojav, ki se spreminja glede na razvojno obdobje, vrednote, prioritete in cilje v danem življenjskem obdobju. Kadar zastavljenega ne dosežemo, to vpliva tudi na našo samopodobo. Z zavedanjem, da je potrebno sprejeti odgovornost za trenutno stanje, lahko te izzive uspešno premagujemo. Kljub temu se lahko zgodi, da zaradi različnih vzrokov svoje samopodobe ne znamo ali zmoremo izboljšati. To lahko vodi v občutja depresivnosti, anksioznosti, negotovosti, lahko pa se kaže tudi v obliki drugih težav v duševnem zdravju. Če želite narediti prvi korak k izboljšanju svoje samopodobe, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.