SINDROM PRAZNEGA GNEZDA

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Starši se z odhodom otrok od doma soočajo na različne načine. Nekateri so ponosni na svoje otroke, drugim se podre svet, vsem pa je skupno, da se soočajo z mnogimi različnimi občutki. Da se mešani občutki žalosti in sreče pojavljajo, je popolnoma normalno, z odselitvijo otrok od doma se namreč zaključuje pomembno obdobje, obdobje aktivnega starševstva.

V osnovi je ena izmed najpomembnejših nalog starševstva, da otroka tako osebnostno kot tudi čustveno opremijo otroka za samostojno življenje. V družinah, ki je v času odraščanja otroka gradila na avtonomnosti vsakega družinskega člana posebej in kjer so bili odnosi osrečujoči in niso temljili le na bivanjski in materialni odvisnosti, bo osamosvajanje otrok kot tudi sprejetje staršev lažje in lahko pomeni osnovo za bolj zrelo prijateljstvo med njimi.

Po drugi strani pa starši, ki jim ni uspelo razviti prave samostojnosti in avtonomije, osamosvajanje otrok lahko doživljajo kot ogrožajoče in nevarno. Na svoje otroke se lahko pretirano navežejo, bojijo se, da bodo z odhodom preveč ranjeni, zato se z odhodom le stežka sprijaznijo. S svojim obrambnim načinom vedenja na posreden, kot tudi neposreden način, otrokom sporočajo, da zavetje in varnost zagotavlja le popolna medsebojna odvisnost. V kolikor otroci nakažejo željo po osamosvojitvi, pa jih kaznujejo s svojo prizadetostjo, kar v njih pogosto vzbudi močne občutke krivde in podaljša čas odhoda. Tudi zelo dominantni starši z veliko težavo spustijo otroka izpod nadzora – navadno ga nase priklenejo z občutki negovosti in strahu, ki se pri mladih odraslih razvijejo zaradi nenehnega usmerjanja, navodil, kritik in rednih pohval.

Še posebej lahko »praznjenje gnezda« prizadene matere oziroma tiste matere, ki so svoja življenja usmerjale samo v vzgajanje svojih otrok. Pri teh se lahko pojavljajo globoki občutki žalosti in dlje trajajoča čustvena praznina, ki lahko resno ogrozi občutke lastne vrednosti in pomembnosti ter občutka potrebnosti oziroma koristnosti. Ob odhodu otrok je prizadeta samopodoba, ki je temeljila večinoma le na starševski vlogi in prepričanju, da je edino prava potrditev v dajanju in žrtvovanju. Starši, ki doživljajo tovrstne občutke, lahko zato v tem času doživljajo resno krizo. Prav tako ti starši le stežka razvijejo prijetne, zdrave in sproščene odnose s svojimi otroki, saj imajo občutek, da so jih ti zapustili.

Seveda odhod od doma predstavlja pomemben mejnik tudi za odraščajoče otroke. Odraščanje namreč vedno pomeni dvom in odločanje med varnostjo in svobodo. Po besedah Uletove so danes »mladi zamenjali svobodo za varnost«. Zato se mnogo mladih v času osamosvajanja srečuje s strahovi in skrbmi, ki se lahko prevalijo v anksioznost, ki jo pogosto spremlja doživljanje čustvenega neugodja, spoznavnih blokad, nemir ter izogibanje neprijetnim dražljajem. Poleg izogibovalnega vedenja se pri mladih pojavlja tudi pasivnost v sprejemanju odločitev, kar rezultira v podaljševanju mladostniškega sloga življenja daleč v trideseta leta, nesamostojnosti in tako materialni kot tudi čustveni odvisnosti od svojih staršev.

Sicer pa lahko obdobje praznega gnezda staršem prinese tudi možnost, da končno prisluhnejo željam, ki jih prej spričo svojih otrok niso mogli izpolniti in morda lahko pri tem pomagajo naslednji koraki:

  1. Dovolite si vzeti čas in ugotovtiti, kako se resnično spopadate s »praznenjem gnezda«.
  2. Bodite telesno aktivni, ukvarjajte se s športom, ki vas osrečuje in sprošča.
  3. Če ste prej dajali na stran določene odnose, je ta čas odličen za ponovno povezovanje v odnosih, ki so bili nekoč močnejši in jih pogrešate.
  4. Morda je sedaj idealen čas za hobije, kariero, izobraževanja, potovanja, nova prijateljstva – vse tisto, za kar prej ni bilo časa.
  5. S svojimi otroki ostanite v rednem stiku.
  6. Sprejmite otrokovo odločitev in čas, ko se je odločil oditi od doma, in tega ne primerjajte s svojo izkušnjo, temveč se osredotočite na to, kako mu lahko na njegovi poti v samostojnost pomagate.
  7. Poiščite podporo pri partnerju, prijateljih oziroma ljudem, ki so vam pomembni. Podelite z njimi, kako se počutite. Spremljajte svoje občutke – če boste opazili, da postaja prehudo, obiščite zdravnika.
  8. Osredotočite se na pozitivne plati in razmislite, v kaj lahko investirate dodaten čas in energijo.

Občutja žalosti in izgube ob odhodu otroka od doma so normalna. Če doživljate »sindrom praznega gnezda«, opazujte svoje odzive in njihovo trajanje. V kolikor imate občutek, da vas preplavljata anksioznost in zaskrbljenost in doživljate občutke žalosti in izgube smisla, ali vas skrbi, kako boste v prihodnosti sprejeli odhod otrok od doma, razmislite o tem, da bi poiskali strokovno pomoč. Pri predelovanju in razumevanju vaših občutij vam lahko pomagajo tudi strokovnjaki naše klinike. Kontaktirate nas lahko na info@julius.si ali 041 737 666.

KAJ STORITI, KO IMA OTROK VEDENJSKE TEŽAVE?

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Ko postanemo starši, sprva ne razmišljamo o tem, ali bo otroka težko vzgajati. Kaj hitro pa ugotovimo, da otroci zahtevajo veliko pozornosti, truda in tudi naših »živčkov«. Skozi leta se srečujemo z določenimi vedenjskimi »muhami«, ki pa so lahko bolj ali manj problematične. Nekatere so nepomembne, druge prehodne, lahko pa prerastejo v izrazite vedenjske težave, ki zahtevajo strokovno pomoč. V takšnih situacijah se lahko znajdemo v negotovosti in posledično ne vemo, kako se s težavami spopasti tako, da bo to najbolje za nas in tudi za našega malčka.

Po definiciji otroke in mladostnike z vedenjskimi in čustvenimi težavami lahko opišemo kot tiste otroke in mladostnike, ki s svojim vedenjem ogrožajo sebe, svoje zdravje, osebnostno in socialno integriteto ter otroke in mladostnike, katerih vedenje je ogrožajoče za socialno okolje, ker je usmerjeno proti uveljavljenim vzorcem vedenja, proti pravilom, vrednotam in vrednostim. Pri otrocih s čustvenimi in vedenjskimi težavami so vidne različne oblike motečega vedenja. V šoli se to lahko kaže npr. v obliki klepetanja med poukom, igranja in nerednega izpolnjevanja šolskih obveznosti. Takšni otroci pogosto zamujajo  k  pouku in tudi neopravičeno izostajajo, da bi pritegnili pozornost sošolcev ali pa se se v razredu pogosto vedejo kot »klovni«, se s sošolci prepirajo, jih zafrkavajo ali žalijo. Zaradi agresivnega vedenja so nenehno v konfliktih z vrstniki in učitelji. Prepogosti neuspehi v šoli lahko vplivajo na to, da začnejo odkrito odklanjati šolo, učitelje in avtoriteto (Stojanović, 2005).

Med vedenjske motnje, ki so vezane na ogrožanje sebe, sodijo anksioznost, občutljivost, žalost, depresija, samotarjenje, psihosomatske motnje, k tistim, ki pa so vezane na ogrožanje socialnega okolja, pa nekontrolirano vedenje, hiperaktivnost, impulzivnost, upornost, napadi besa, trmoglavost, zmanjšana pozornost, neposlušnost, agresivnost (Skalar, 1997).

Vedenjske in čustvene težave se lahko kažejo na različne načine, zato je pomembno poznati opozorilne znake oz. čustvovanja ali vedenja otrok, ki nakazujejo na prisotnost tovrstnih težav. Zadeva je lahko zaskrbljujoča, kadar je/se otrok dlje časa:

  • vznemirjen, razdražljiv, odmika pogled, kaže znake nezadovoljstva in je istočasno precej pasiven;
  • nezainteresiran za stvari, ki so ga prej veselile, npr. za igro z drugimi otroki, ima težave s spanjem, izgubi apetit in shujša, zateka se v osamo, je brez energije;
  • samoobtožuje, ima občutek krivde, je izgubil upanje in je črnogled, pogosto joče, se samopoškoduje;
  • burno odziva z jezo, kričanjem, zadirčnostjo in trmo;
  • čustveno in fizično odmika od svojih staršev, se ne zateka več v njihov objem, ne odgovarja na njihova vprašanja.

Težava nastopi in zahteva zdravljenje, če katerokoli od čustvovanj in vedenj, predvsem pa kombinacija le-teh, traja več dni ali celo tednov zapored.

Naraščajoče agresivno vedenje med otroki je najverjetneje tesno povezano z negotovo vzgojo. Po eni strani smo do otrok preveč tolerantni in zaščitniški, po drugi strani pa kritičnost okolja starše spodbudi k še več zaščitništva in opravičevanja. Starši so negotovi, kako postaviti zahteve, o katerih vsi govorijo in pogosto ne vedo, kako vzpostaviti boljši odnos, kot so ga imeli sami s svojimi starši. Kadar se soočamo z vzgojo težavnega otroka, je pomembno poznati naslednje predloge strokovnjakov:

  • Poučite se o otrokovi težavi in ostanite Spoznajte svojega otroka in meje lastnega ravnanja. Zavedajte se, da otroka ne moremo kar spremeniti, lahko pa svoje moči usmerite predvsem v iskanje načinov, kako najbolje shajati z njim.
  • Prepoznajte razloge za otrokovo vedenje. Pogovorite se z njim, kajti brez poznavanja ozadja se boste reševanja problema veliko težje lotili.
  • Poskrbite za varno, stabilno, organizirano in predvidljivo družinsko življenje. Bolj ko je zunanje okolje strukturirano, lažje bo otrok vzpostavil svojo notranjo strukturo.
  • Zavedajte se pomena ritualov, pravil, mej – otrokom nudite jasno strukturo in pravila in imejte zanje tehtne razloge. Bodite prijazni, vendar odločni. Pohvalite otrokovo prizadevanje za izboljšanje vedenja. Otroku razložite, kakšno vedenje je za vas in okolico sprejemljivo.
  • Pomembno je, da so odzivi staršev usklajeni in konsistentni. Sočasno nagrajevanje in ignoriranje namreč otroka zmede. Prav tako otrokovo rotenje ali jok ne sme spremeniti posledic.
  • Odzovite se na poskuse lepega vedenja in ga okrepite.
  • V primeru neprimernega vedenja ali konflikta otroka izolirajte od situacije in mu omogočite, da o njej razmisli. Kot neprimerno opišite otrokovo vedenje, ne njega kot osebe. Vedno torej kritizirajte dejanje, ne otroka.
  • Pomagajte otroku odkriti in razvijati njegova močna področja. Nikakor se ne osredotočajte le na težave, šibkosti, reševanje in premagovanje ovir. Vsak otrok je lahko v nečem dober, zato le poiščite tista področja, v katerih je vaš otrok uspešen. Pohvalite njegove dosežke in spodbujajte njegove talente.
  • Skrbite za zdrav življenjski slog družine. Namenite dovolj časa gibanju in športnim aktivnostim, ki bodo otroka prijetno utrudile.

Prej ko bomo otroka sprejeli v vsej njegovi celovitosti, »v paketu« z njegovimi šibkimi in močnimi področji, pa tudi z vsem, kar nam ne ustreza in nas morda moti, bolje bomo razumeli in uspešnejše iskali načine za lažje shajanje z njim. Seveda pa včasih težave presegajo naše zmožnosti. V tem primeru se lahko obrnete na izbranega pediatra, šolsko svetovalno delavko in druge strokovnjake s področja duševnega zdravja. Tudi v naši kliniki vam lahko nudimo pomoč pri spopadanju s tovrstnimi težavami, zato nas v primeru stiske pokličite na 041 737 666 ali pišite na info@julius.si.

 

PSIHIČNE TEŽAVE PRI MLADOSTNIKIH ZARADI POMANJKANJA DRUŽABNEGA ŽIVLJENJA

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Situacija, ki smo ji izpostavljeni zaradi dogajanja v zvezi z zdravjem in trenutno aktualnim virusom, nas postavlja pred svojevrsten izziv. Soočeni smo z novimi prepovedmi, novim načinom šolanja, omejevanjem svobode in še marsičim, kar ima velik vpliv na vsakdanjost odraslih in otrok. Mladostniki so v kontekstu trenutnega dogajanja, soočeni s povsem novimi dodatnimi stiskami, ki so ob vseh spremembah še dodatno breme pri razvoju zdrave psihične strukture mladih.

Pojavlja se lahko strašljiv občutek, da so vsa dejanja in trenutne izkušnje trajni in da bodo občutki osamljenosti, nemoči, strahu in obupa večno prisotni. Te intenzivne projekcije sedanjega stanja v prihodnost mladostnik največkrat ne uspe omiliti, saj ne more črpati iz življenjskih izkušenj kot odrasli. Mladostniku se zdi v danem trenutku vse težavno, izgubljeno in nepovratno. Strah pred občutkom, da nima nobenega vpliva na čas, da jutrišnji dan ne bo prinesel nobene spremembe, daje depresiji pri mladostnikih značilnosti preplavljanja. Zaradi pomanjkanja fleksibilnosti mišljenja adolescent ne zmore dogodkov pogledati iz ustrezne perspektive, zato velikokrat  dogodkom daje izjemen pomen in se na njih odziva dramatično. Kar je večkrat svojevrsten izziv in težava tudi odraslim, ki se s trenutno situacijo soočajo vsak na svoj način, tako kot najbolje zmorejo in znajo. Koliko je njihov način funkcionalen ali ne, je pa vprašanje celotnega družinskega sistema, njihovih okoliščin, družinske dinamike, norm, pravil in narave družinskega sistema.

Ravno v trenutkih negotovosti in nenadnih sprememb, je pomembno, da imajo otroci in mladi občutek, da so odrasli tu zanje in da so jim na voljo, če in ko jih bodo potrebovali. To jim daje pogon, da tudi oni opravljajo svoje naloge – se igrajo, učijo, raziskujejo in ustvarjajo.

Strokovnjaki so ocenili vpliv na duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki so bili pred epidemijo brez večjih duševnih stisk in, ki so iz funkcionalnih družin s povprečnim socialnoekonomskim statusom, torej takim, ki so lahko otrokom omogočili normalen prehod načina izobraževanja prek računalnika, pogovor o trenutnih razmerah, potrebno varnost in čustveno oporo.  Otroci do desetega leta starosti so se na razmere v veliki meri odzvali podobno kot njihovi starši. Če so starši ohranili mirnost in so jim razložili situacijo na način, ki je primeren njihovi starosti, otroci niso imeli večjih težav. Družine so lahko preživele več časa skupaj, skupaj so imeli obroke, hodili ven, se učili in skrbeli za gospodinjstvo. Starši so se z otroki ukvarjali več, kar je pozitivno vplivalo na izgradnjo medsebojnih odnosov.

Takšno preživetje epidemije je mogoče v tistih družinah, v katerih starši niso imeli eksistenčnih skrbi, s službo, ki ni bila ogrožena in jih med epidemijo ni preveč časovno obremenila, v družinah kjer ni prisotno psihično ali drugo nasilje, alkoholizem, bolezni ali drugih resnejših težav.

Mladostnikom iz ranljivejših in disfunkcionalnih družin je veliko težje. Njim je že samo dejstvo, da se ne smejo družiti z vrstniki in morajo ves čas preživeti v ožjem družinskem krogu, prineslo še več stisk. Svojo razvojno pogojeno potrebo po avtonomiji morajo zelo zaostriti, morda s pogostejšim zapiranjem v svojo sobo, z ostrejšimi sporočili staršem »pusti me pri miru«, z izzivanjem in poskusi prestopanja mej v družinskem krogu, morda so  bolj naporni, slabe volje in razdražljivi kot pred epidemijo.

Svojo potrebo po druženju z vrstniki  lahko do neke mere izpolnjujejo z druženjem preko družbenih omrežij, ki  so v uporabi večinoma pogosteje kot pred epidemijo. Kar lahko povzroči  nove težave v socialnih odnosih, poglobi osamljenost, poveča anksioznost pred virtualnim nasiljem, hkrati pa potencira pogoje za odvisnost od digitalne tehnologije in socialnih omrežij. Potrebna je tudi pazljivost pri varni uporabi interneta in socialnih omrežij, zato bi bilo potrebno, da so starši o tem seznanjeni in se izobrazijo o varni uporabi internetnih vsebin.

Pozitivna stran moderne tehnologije na drugi strani, pa je prav premostitev zunanjih omejitev, saj lahko na tak način ostanemo povezani, v stiku s prijatelji, sorodniki in drugimi, ki jih sicer ne bi mogli videti.

Mladostniki se zaradi pomanjkanja družabnega življenja lahko počutijo zelo osamljene, nemočne, jezne in žalostne. Čutijo krivico in razočaranje. Dvomijo vase in v pravila. Zato je nujno, da se o situaciji pogovarjajo, preverijo zanesljivost informacij in vzpodbujajo medsebojno komunikacijo.

Nekaj osnovnih načinov soočanja s stisko:

  • Predihamo frustracije in trenutke nemoči.
  • Ozavestimo izvor svoje jeze, strahu, žalosti in drugih občutkov.
  • Zaupamo se odraslemu ali osebi, ki ji zaupamo.
  • Postavimo meje in razmislimo, kdaj so te prekršene.
  • Določimo si cilje, kaj lahko naredimo s svojim časom.
  • Osredotočimo se na eno težavo na enkrat.
  • V vsakdan vključimo gibanje, svež zrak in zdravo hrano.
  • Poskrbimo za dovolj kakovosten spanec.
  • Naučimo se tehnik sproščanja.

Kako poskrbeti zase in svoj socialni krog, kljub omejenemu druženju?

  • Poskušajmo pogledati na trenutno situacijo kot na priložnost, da zaživimo drugače kot pred njo. To lahko pomeni, da si ustvarimo bolj umirjen življenjski ritem, namenimo več časa stiku z domačimi, skrbimo za hišne ljubljenčke, beremo knjige, se posvetimo  hobijem.
  • Dober odnos je najboljša preventiva. Negovati in skrbeti zase, za svojo družino in prijatelje ter harmonične medosebne odnose.
  • Ohranjanje rutine, ki jo zmoremo ohraniti. V kolikor moramo poskrbeti za samo izolacijo, poskrbimo, da ostanemo v stiku preko telefonskega klica ali sporočil.
  • Pomislimo, kaj lahko počnemo, česar prej nismo utegnili. Nap.: branje knjig, ogledi filmov, poslušanje glasbe, pospravljanje omar, ukvarjanje s hobiji, plesanje, telovadba, joga, sprehodi v naravi, učenje novega jezika ali inštrumenta.
  • Svoje hobije in zanimanja lahko podelimo s svojimi bližnjimi preko fotografij, sporočil, pisem in sodelujemo v ustvarjanju skupnih vsebin.

Pozitivno porast med različnimi viri pomoči, so izkazali tudi različni strokovnjaki, terapevti, psihologi in drugi, ki so svoje delo začeli opravljati preko spleta, kar pomeni, da so lažje dostopni, z manj logističnih težav. Poraslo je tudi število raznih internetnih vsebin, ki vzpodbujajo posameznike k skrbi zase, meditaciji in ozaveščanju.

Svojo pozornost namenite telesu, skušajte prepoznati lastne potrebe in občutke. V kolikor vas začnejo tesnobni občutki preplavljati, vedite, da niste sami in da se lahko obrnete na pomoč na naše strokovnjake. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.