Kako se kaže odvisnost od alkohola?

Objavljeno dne , avtorica Psihologija Julius

Kako se kaže odvisnost od alkohola?

Ljudje, ki so od alkohola odvisni, so si med seboj zelo različni.

Obstaja več tipov odvisnikov:

  • En tip ljudi mora vsak dan popiti določeno količino alkohola v določenih časovnih razmakih, sicer se mu začnejo kazati znaki odtegnitve (tresenje rok, potenje, čustven nemir itd.). Ti ljudje torej takrat, ko redno pijejo, delujejo na zunaj »normalni«, lahko celo nikoli niso vinjeni, vendar njihov organizem brez alkohola ne more urejeno delovati.
  • Drug tip odvisnih ljudi je odvisnih tako, da nimajo nadzora nad alkoholom. Po več dni ali cel mesec so lahko trezni, nič ne pijejo, ko pa začnejo piti, spijejo več, kot so nameravali, in se največkrat hudo opijejo.
  • Lahko je človek odvisen tako, da si doliva alkohol čez dan, občasno pa izgubi nadzor in se hudo opije.

Prav tako je lahko človek na začetku odvisnosti ali je že zelo intenzivno odvisen. Škoda zaradi odvisnosti, ki jo ta človek dela drugim in sebi, je lahko majhna ali tako huda, da uniči človekovo usodo in označi več generacij.

Če trpite za katerimi od zgoraj navedenih simptomov in bi želeli izboljšati vaše vsesplošno počutje, nas kontaktirajte nas preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

 

 

 

TEHNIKE SPROŠČANJA ZA BOLJŠE POČUTJE

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Stanje sproščenosti lahko dosežemo tako, da najprej sploh ozavestimo, kako se počutimo. V prvi vrsti je potrebno zavedanje in občutenje razlike med napetostjo in sproščenostjo. Sprostitev pomeni, da sta psihična in fizična napetost v telesu odstotni, v telesu pa vladata harmonija in mir. Nasprotje sprostitve je stres oz. stanje napetosti, ki izraža neskladje med zunanjimi okoliščinami ter notranjo osebno zaznavo v telesu ali  mentalno v mislih in občutkih. Sprostitev je proces, ki postopoma skozi telesno, čustveno, miselno in duhovno izkustvo, prehaja v globje ravni podzavesti, kjer se lahko doseže stanje miru in tišine.

Sprostitev ni enako kot počitek, oziroma fizično mirovanje, saj se telo lahko do neke mere res odpočije ob mirovanju, um in živčni sistem pa lahko ostaneta aktivna in napeta, kljub telesnemu počitku. Resnična sprostitev vključuje mišično sprostitev telesa, umirjeno in zmanjšano delovanje uma ter čustvenega dogajanja.

Možgansko delovanje je med sproščanjem počasnejše, pomaga nam, da se osredotočimo na dihanje, na določen del telesa, na določeno misel ali čustv,o s katerim lažje dosežemo stanje sproščenosti. Ta občutek je lahko globoko transformativen.

Sproščanje je osnova številnim terapevtskim tehnikam in je eden izmed načinov, kako obvladamo telesne odzive in miselne funkcije. Pomaga nam prebroditi stresne situacije, sprostiti napetosti in izboljšati splošno odzivnost. Prav to je globlji pomen sproščanja, torej, da to stanje sproščenosti prenesemo v vsakodnevne obveznosti, stresne situacije in težave.

V današnjem svetu in trenutnih okoliščinah je sproščanje nujno potrebno. V trenutkih negotovosti, omejitvah, strahu, razpetosti in različnih vlogah, lahko posameznik izgubi stisk s sabo, z lastnim ravnovesjem in lastno svobodo. Prav sproščanje pa je eden izmed načinov, s katerim lahko vsak zase prevzame odgovornost za lastno dobro počutje.

Redna aktivna vadba izbrane tehnike, ki posamezniku odgovarja ima številne pozitivne učinke na človekovo telesno in duševno zdravje. Uporaba tehnik sproščanja zmanjšuje in zavira pretirano delovanje simpatičnega živčnega sistema.

Še nekaj pozitivnih učinkov, ki jih prinaša sproščanje:

  • Pomaga, da se učinkoviteje spoprijemamo s stresnimi situacijami;
  • Lajša stresne simptome in pomaga telesu najti ravnovesje;
  • Lajša bolečine;
  • Izboljša koncentracijo in spomin;
  • Poveča produktivnost in ustvarjalnost;
  • Izboljša spanje;
  • Poveča se samozaupanje in samozavest;
  • Pozitivno vpliva tudi na medosebne odnose;
  • Preprečuje, oziroma zmanjša pojav psihosomatskih bolezni, kot so glavoboli, previsok krvni pritisk, razdražljiva prebava in tudi na zmanjšanje paničnih napadov in anksioznosti.

Tehnik sproščanja je veliko, vse so namenjene zmanjševanju stresa in odpravljanju posledic stresa ter lažje spoprijemanje z vsakdanjimi situacijami. Sproščamo se lahko na različne načine. Nekateri preko izvajanja različnih aktivnosti, ki jih imajo radi, to je lahko vrtnarjenje, šport, poslušanje glasbe, igranje inštrumenta, branje, ustvarjanje ali drug hobi, ki nas veseli.

Obstajajo številne tehnike sproščanja, v grobem jih lahko delimo na dve skupini. Tehnike usmerjene na sproščanje telesa in tiste, ki so usmerjene na sproščanje uma oz. misli. Za pozitivne učinke je pomembno, da posameznik izbere tisto, ki mu najbolj ustreza. Najbolje je preizkusiti nekaj različnih tehnik ali aktivnosti  in tako testirati, kdaj začutijo, da se lažje sprostijo in dosežejo zadan cilj.

Nekaj najpogostejših tehnik sproščanja:

  • Dihalne vaje oz. tehnike dihanja,
  • Mišično sproščanje oz. relaksacija,
  • Avtogeni treningi,
  • Vizualizacije,
  • Meditacije,
  • Joga,
  • Ples,
  • Telovadba,
  • Vaje čuječnosti..

Z učenjem tehnik se lažje zavedate lastnega telesa, napetosti mišic in stresa, ki ga vaše telo doživlja. Z rednim izvajanjem tehnike, ki vam ustreza, boste lažje dosegli stanje sproščenosti. Prav tako boste sproščenost ohranjali ali jo lažje priklicali še preden bi vam uspela pobegniti iz nadzora. To so veščine, ki jih je treba dlje časa trenirati, da postanejo zares učinkovite. V kolikor pa zaznate, da določena tehnika ni primerna za vas, ob njej postanete nemirni, začutite bolečine ali druge neprijetnosti, je ne izvajajte več, ne silite se in poiščite ustrezno pomoč, kjer se lahko naučite drugih oblik sprostitve.

Tehnike sproščanja so orodje, ki se uporablja tudi v terapevtskem procesu, včasih pa samo te ne morejo premostiti večjih stisk in težav, s katerimi se soočate, zato se ob težjih čustvenih stiskah priporoča vključitev v terapevtski proces. Dosegljivi smo na info@julius.si ali na telefonski št. 041 737 666.

 

OSAMLJENOST

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Ljudje smo odnosna bitja. Za zdrav psihofizični razvoj potrebujemo ob sebi drugega, s katerim se počutimo povezane in ljubljene. Ni pomembno koliko je takšnih odnosov, ampak kako kvalitetni so ti medsebojni odnosi.

Biti sam kot odrasel, je dragocena človekova zmožnost. Prav v samosti se zmore posameznik srečati s seboj v najbolj intimnih in ranljivih občutkih. Biti sam pomeni, da se srečamo s svojimi najglobljimi čustvi, kjer se zmore razviti lastna ustvarjalnost, domišljija in zadovoljstvo. Že Winnicot (Angleški psihiater) je trdil, da otrok, ob katerem je sicer mama navzoča, vendar se od njega včasih tudi umakne, odraste v osebo, ki se samosti ne boji in jo lažje prenaša kot tisti, ki so neprestano deležni materine pozornosti. Po drugi strani so osebe, ki v otroštvu niso prejele dovolj ljubezni in pozornosti, take v odrasli dobi preprosto niso sposobne ljubiti na enako predan način, kot tiste, ki so to pozornost dobile. Odnos do samosti je v veliki meri odvisen od tega, kar nas je pomembna druga oseba s svojim odnosom naučila v času našega otroštva.

Samost sama po sebi ne povzroča bolečine, povzroča jo občutek, da nismo deležni ljubezni. To je pa lahko posledica tega, da so posamezniku privzgoji prepričanje, da bo srečen le ob prisotnosti drugih. Zato je ključna najprej ljubezen do samega sebe, ljubezen, ki jo gojimo in čutimo do sebe, do lastne biti. Samost lažje sprejme, če je zadovoljen s seboj, s svojimi odločitvami in svojimi izbirami. Nihče namreč ne more živeti našega življenja in prevzeti našega trpljenja. V samosti se razvija tudi posameznikova zrelost, saj nudi čas zase, kjer je prostor za poglabljanje vase in svoje misli. Omogoča, da se resnično spoznamo in sprejmemo, ter razvijemo zdravo kritičnost in se osvobodimo soodvisnosti ter mnenja drugih. Kar pa velja prav za vsakogar izmed nas, nekaj samosti je namreč dobro za vse. Samost je lahko oboje, pozitivna in negativna izkušnja, v kateri se lahko počutimo izpopolnjene ali pa nezadovoljne in osamljene.

Osamljenost ni isto kot samost. Samota je nekaj objektivnega, je stanje ko je posameznik več sam ali nima veliko družbenih stikov. Prav tako samota ali samskost nista isto kot osamljenost. Osamljenost je zelo subjektivno notranje počutje posameznika. Osamljenost je večkrat posledica občutka neslišanosti, nesprejetosti, ničvrednosti, zavrnitve, pomanjkanje varnosti ali izključenosti. Osamljenost se nanaša na občutek, da nas nihče ne razume, nihče ne sliši in ne sprejme takšnega kot pravzaprav v resnici smo, kar v človeku povzroči občutke praznine, tesnobo, žalost. Pojavi se lahko ob melanholiji, dolgčasu, vodi pa lahko tudi v depresijo. Osamljenost lahko občuti tudi posameznik, ki je v zvezi, obdan z mnogo ljudmi in družino. Saj je želja po intimnosti, varnosti in ljubezni tista, ki vzbuja osamljenost tudi, če smo obdani z ljudmi, ki nam tega občutka ne dajejo.

Osamljenost vpliva na samost, odvisno od tega ali je samost izbrana ali vsiljena. Izbrana samost, nam lahko omogoči samo raziskovanje, utrjevanje družbenih vezi, udejstvovanje v hobijih in zanimanjih, ki so nam pri srcu in posamezniki v samosti so lahko zelo srečni. V vsiljeni samosti, pa lahko posameznik začuti veliko bolečine, zavrženosti, celo zamero do življenja samega, lahko se še dodatno zapre vase in se odpove stikom, kjer v svojem samostojnem času prav tako nič ne doprinese za lastno dobrobit.

Je pa v zadnjem času znanost odkrila, da je kronična osamljenost zdravstveno stanje, ki poteka na biološki, celični ravni in da je vsaj del nagnjenosti k osamljenosti nasleden, drug del pa povezan s primarnimi družinskimi pogoji, s katerimi se soočimo kot novorojenčki in otroci. Kronična osamljenost, je tista, ki se vleče dlje časa in ima na telo vpliv podobno kot kronični stres. Pojavijo se lahko težave s spanjem, višji krvni pritisk, pride do neravnovesja v hormonskem spektru ipd.

Ločimo lahko dve vrsti osamljenosti in sicer družbeno/socialno osamljenost in romantično/partnersko osamljenost. Razlikujeta se predvsem v specifiki odnosov. Imeti in živeti življenje  ni enako kot imeti partnerstvo. Posameznik lahko neguje in gradi kakovostno, zadovoljivo in pristno življenjsko energijo ter povezanost znotraj sebe in v svojem socialnem krogu, ki si ga izbere zase, tudi če ni del romantičnega odnosa in je potemtakem sam. Težava so prepričanja in ideologije raznih religij in znanosti, ki temeljijo na upanju in pomenu družine ter partnerstva za posameznika, ki vzbujajo občutke nezadostnosti in osamljenosti, če tega odnosa ni. Osamljenost je torej kompleksen pojav, ki ni nujno pogojen s tem, da je posameznik v partnerskem razmerju ali ne. Osamljen je lahko tudi nekdo, ki je del romantičnega odnosa, vendar se v njem ne počuti slišanega, sprejetega in ljubljenega.

Ljudje se navezujemo na različne socialne vezi, lahko so to družinske, prijateljske, partnerske, otroške ipd. Najpomembnejša vez in odnos, ki je prisoten pri čisto vseh vezeh, je odnos, ki ga gojimo do sebe. Prav ta odnos zaznamuje tudi druge odnose, skozi spoštovanje, naklonjenost, vztrajnost, zaupanje in empatijo, zato nikar ne pozabimo ohranjati in gojiti pristen odnos do sebe. Ostali odnosi bodo temu sledili. Osamljenost ima funkcijo zaščite ljudi pred tem, da bi bili izolirani in nam služi kot vzpodbuda, da iščemo in negujemo medosebne odnose.  Če so občutki osamljenosti preveč intenzivni  in ne veste kako se soočiti z njimi, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666 in dogovorili se bomo za srečanje.

DEBELOST KOT POSLEDICA STRESA

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je v letu 2003 stres razglasila za eno večjih nevarnosti za zdravje 21. stoletja. Po njihovih ocenah naj bi vsaka tretja oseba stalno trpela za simptomi stresa. Danes stres opredeljujemo kot situacijo alarma oziroma kot stanje posameznikove psihične in fizične pripravljenosti, da se sooči z obremenitvijo, se ji prilagodi in jo obvlada. Je reakcija celega telesa; gre za vrojen način prilagajanja okoliščinam, ki iz evolucijskega vidika organizem pripravi na boj ali beg. Pri vsakem odzivu na stres se v našem telesu sproži vrsta biokemičnih sprememb kot posledica izločanja stresnih hormonov, kot so na primer adrenalin, noradrenalin in kortizol. Potrebno je ločevati med pozitivnim in negativnim stresom. Kratkotrajen in ne pretirano intenziven stres lahko na človeka vpliva pozitivno; spodbuja tvorjenje novih spominov, kreativnega mišljenja, motiviranosti in dinamičnosti, medtem ko dolgotrajen ali intenziven ter ponavljajoč stres, ki ne omogoča vmesnega počitka ali obnavljanja organizma, utruja in vodi v izčrpanost. Stres torej s

am po sebi deluje pozitivno, saj nas aktivira, problematičen pa postane takrat, kadar le-temu ne sledijo faze razbremenitve, olajšanja in regeneracije. Današnje zahteve in način življenja na dnevni ravni sprožajo reakcije, ki so enake odzivom na hude stresne dogodke. Tako stres dandanes pomembno vpliva na delovanje telesa in naše splošno fizično in psihično funkcioniranje.

Številne študije, opravljene v zadnjih letih, so pokazale, da trajnejše, slabo obvladljive obremenitve in pritiski škodujejo posameznikovemu tako psihofizičnemu zdravju, kot tudi počutju, pri čemer običajno pritiski okolja nimajo tako velikega pomena kot posameznikove karakteristike in njegov način obvladovanja le-teh, a kljub vsemu pomembno prispevajo predvsem k pojavu psihosomatskih motenj in bolezni. Predvsem psihosomatske bolezni in motnje so pogosto posledica trajnejših stresnih stanj in situacij, spremenjenih življenjskih navad in sloga, vprašanje stresa pa postaja vedno bolj pomembno  tudi pri kroničnih boleznih, kot so sladkorna bolezen, revmatizem, stanje po možganski ali srčni kapi, rakaste bolezni in tudi debelost.

 

Na svetu je že več kot milijarda debelih ljudi, kar pomeni, da ima preveč kilogramov vsak peti Zemljan. Na slovenskem območju je prekomerno prehranjenih 54,6 % odraslih v starostnem obdobju med 25. in 64. letom, kar 15 % vseh pa je debelih (Planinec, 2014).

Vzroki debelosti so številni in so v mnogih primerih komorbidni, kar pomeni, da bi tudi zdravljenje moralo potekati večfaktorsko – ne le z medicinskega vidika, temveč tudi psihološkega. Študije kažejo, da že v otroštvu na razvoj debelosti pomembno vplivajo psihosocialni dejavniki, v odraslosti pa jim pripisujejo še veliko večji pomen. V odraslosti poleg spremenjenega načina življenja, ki od nas ne zahteva velike mere aktivnosti ter pogosto prekomernega hranjenja na pojav debelosti vplivajo tudi psihološki dejavniki, kot so na primer stanja kroničnega stresa in nerešljivih frustracij, ki lahko pri posameznikih vodijo v občutke obupa ali žalosti, ti pa v prekomerno uživanje hrane in s tem v debelost.

Težko potegnemo vzročno-posledično povezavo med občutki preobremenjenosti ali depresije in debelostjo. V psihoanalizi na primer debelost običajno pripisujejo simbolnemu dejanju prehranjevanja, prekomerno telesno težo pa navadno povezujejo z zunanjostjo nevroze, povezane z depresijo, krivdo in tesnobo. Prav tako je možno debelost povezati z določenimi čustvenimi konflikti v ozadju ali z drugo predhodno duševno motnjo. Če še nadaljujemo, številne študije tudi dokazujejo, da obstaja pomembna povezava med občutki depresivnosti in debelostjo. Seveda se tukaj poraja vprašanje, kaj vpliva na kaj. Ali lahko prekomerna teža vodi v depresijo ali je depresija razlog za pridobivanje kilogramov? Raziskovalci ugotavljajo, da sta odgovora na obe vprašanje najverjetneje »da«. Povečan apetit, zmanjšana telesna aktivnost in debelost so lahko simptomi depresije, takšni posamezniki se tudi zelo redko samoiniciativno gibajo ali ukvarjajo s športom, pogosto pa uteho iščejo v hrani in se lahko prenajedajo. Na drugi strani pa že v otroštvu debelost vodi v posmehovanje in izključitev iz socialnega kroga. Vse to lahko povzroča težave s samopodobo in samospoštovanjem ter socialno izolacijo, ki se nadaljujejo tudi v odrasli dobi. Tako prekomerna teža predstavlja glavni vir nezadovoljstva, žalosti, obupa in frustracij na različnih sferah posameznikovega življenja, vse to pa lahko ob dolgotrajni prisotnosti omenjenih simptomov vodi v depresijo.

Debelost je bolezen, ki se pojavlja zaradi različnih vzrokov. Pri soočanju z njo se je potrebno zavedati, da zdravljenje ne sme bazirati le na izgubljanju telesne teže, temveč tudi na psihološkem procesu, ki omogoča drugačen pogled na bolezen, spodbuja izboljšanje kvalitete življenja in vzpostavljanje zdravih navad, kot so fizična aktivnost, bolj pozitivna samopodoba ter bolj zdrave prehranjevalne navade. S strokovnimi pristopi in tehnikami lahko ob celostni obravnavi dosežete velike spremembe. Če menite, da bi potrebovali podporo pri doseganju bolj zdravega življenjskega stila, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

 

STRES IN ANKSIOZNOST

Objavljeno dne , avtorica Lina Rižnar, dipl. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Anksiozna motnja spada med človekove duševne motnje. Te nastanejo kot posledica hormonskega neravnovesja in so v vzročni povezavi z drugimi fizološkimi dejavniki, kot je pomanjkanje spanja, pretiravanje z dietami, fizično aktivnostjo ipd. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da je hormonsko neravnovesje eden ključnih dejavnikov pri nastanku občutka anksioznosti oziroma tesnobe.

Pri ženskah se depresija pojavlja dva do trikrat pogosteje kot pri moških. Vzrok za to je pogosto povezan s hormonskimi in biološkimi spremembami v različnih življenjskih obdobjih, kot so menstruacija, nosečnost, porod ali menopavza.

Kombinacija stresa, nezadostne socialne podpore, previsokih življenjskih pričakovanj, vzgoje otrok in skrbi za dom, lahko pri ženskah povzroči nastanek depresivnih simptomov.

Eden glavnih faktorjev, ki vpliva na pojav anksioznosti je ženski spolni hormon progesteron, ki v možganih aktivira mehanizem občutka »boja in bega«. Tudi nizka stopnja moškega spolnega hormona testosterona ima podoben učinek. V mejah normalnega delovanja namreč služi za prepoznavanje socialnih grožnj in čustvenih stanj, kar lahko pri moškem obogati njegovo socialno življenje in stike z drugimi.

ADRENALIN IN KORTIZOL

Med najpomembnejše hormone, povezane s človekovim dojemanjem stresa in anksioznosti, moramo seveda omeniti adrenalin in kortizol. Oba hormona (adrenalin in kortizol) nas ščitita pred nevarnostmi in nanje opozarjata, kar je v splošnem tudi glavna naloga stresnih hormonov – povečanje pozornosti in izboljšanje refleksov. V primerih, ko se hormona sprostita ob nekoliko manj ogrožujoči in stresni situaciji, pa lahko sprožita tudi občutke tesnobe. Porast ravni stresnih hormonov v telesu povzroči izločanje dodatne količine stresnih hormonov, dokler glava ni polna nemirnih misli in skrbi. Če takšno stanje traja predolgo, se posledično poveča tudi tveganje za pojav anksioznosti.

OKSITOCIN

Poleg adrenalina in kortizola imamo v telesu tudi stresni hormon oksitocin, ki okrepi naš spomin in povezuje stresne in travmatične dogodke iz preteklosti s podobnimi stiuacijami v prihodnosti. V večjih količinah se torej sprosti ob stresnih situacijah, vendar pa deluje tudi kot dvorezen meč. Stresni hormon je namreč tudi hormon ljubezni, ki se sprošča v možganih, ko smo zaljubljeni ali ko po dolgem času srečamo dobrega prijatelja. Je hormon povezovanja, sprejetosti in varnosti. Včasih nam celo pomaga pri boju z anksioznostjo.

V velikih količinah se hormon oksitocin sprošča med porodom, ki velja za enega največjih stresnih trenutkov v človekovem življenju. Oksitocin poskrbi za pogum, da bodoča mamica izgubi strah pred porodom in da svojega otroka sprejme.

ESTROGEN IN PROGESTERON

Pomembna hormona z močnim vplivom na razpoloženje, sta estrogen in progesteron, ki sta življenjskega pomena pri menstrualnem ciklu žensk. Raven estrogena je višja v prvih dveh tednih cikla, kar sproži produkcijo večje količine seratonina, zaradi česar se počutimo bolje. V tolikšni meri kot deluje estrogen pozitivno na nas, je progesteron uničevalec dobre volje. Ta se sprosti hitro po ovulaciji in povzroča razdražljivost in občutke tesnobe. Znanost ugotavlja, da progesteron stimulira amigdalo (gre za pomemben del možganskega sistema, ki zazna nevarnost in nanjo odgovori), da  doživljamo menstruacijo kot stresno in rahlo depresivno počutje.

TESTOSTERON

Povezava med anksioznostjo in zmanjšano vrednostjo testosterona, je prav tako močna in jo največkrat opazimo v socialnih interakcijah. Na splošno je naloga testosterona, da nas brani pred socialnimi grožnjami okolice. Z nižanjem njegove količine v telesu, se strah pred ocenjevanjem in kritiko drugih ljudi veča, zaradi česar se posledično izogibamo socialnim stikom in okoliščinam, v katerih bi jima lahko bili izpostavljeni.  V kolikor imamo obliko socialne anksioznosti, je morda najbolje, da gremo najprej na pregled količne testosterona v telesu. Tak pregled lahko opravimo na Endokrinološkem oddelku v najbližjem UKC.

HIPERTIZA oz. POVEČANJE DELOVANJA ŠČITNIČNEGA HORMONA

Anksioznost in močni panični napadi so najverjetneje posledica hipertiroze oz. povečanega delovanja ščitničnega hormona, medtem, ko je depresija znak pomanjkanja ščitničnih hormonov oz. hipotiroze. Simptomi, ki se pojavljajo pri hipertirozi so nervoza, nemirnost, razdražljivost, izguba teže in neredni mendstrualni cikel.

Zaradi hitrega življenjskega tempa je torej hormonsko neravnovesje vse pogostejši pojav in stanje modernega človeka. Učinkuje na spanje, na spremembe libida, na težave s spominom, na spremembe apetita in na težave s prebavo. Zato je prav, da se tega zavemo čimprej in se nemudoma lotimo sprememb življenjskega sloga. Le na ta način bomo lahko v zelo veliki meri vplivali na izboljšanje delovanja in produkcije hormonov ter s tem tudi na lastno kvaliteto življenja. Osnovne spremembe so,da:

  • Zaužijemo dovolj proteinov (pusto piščančje ali puranje meso, ribe, jajca, posneta skuta in mlečni izdelki, sirotka – proteini namčre vplivajo na povečanje količine hormonov, ki nadzira apetit in količino zaužite hrane)
  • Poskrbimo za redno vadbo (Inzulin, hormon trebušne slinavke povzroča padec koncentracije sladkorja in aminokislin v krvi, ki nam dajejo energijo in skrbijo za gradnjo mišič; večje količine inzulina povzročajo zakisanost telesa, težave s srcem, sladkorno bolezen in rakava obolenja – z redno vadbo se lahko izognemu naštetim zdravstvenim težavam)
  • se izogibamo sladkorju in procesirani hrani (čips, piškoti, pecivo, pakirani kruh, ocvrti piščančji medaljoni, instant juhe in rezanci, sladki in slani prigrizki, sladke pijače; fruktoza in predelana hrana zvišujeta raven inzulina v krvi – kot alternativo raje izberimo med, javorjev sirup ali melaso ter polnovredna živila, kot so prosena kaša, ajdova kaša, pira, kvinoja, polnozrnat riž, zelenjava in sadje)
  • se naučimo obvladovati stres (povišana raven dveh stresnih hormonov – kortizola in adrenalina – lahko vodi v kopičenje maščob, povečan utrip srca, visok krvni pritisk in anksiozno motnjo; nekaj minut na dan poslušajmo najljubšo glasbo, pojdimo na masažo ali meditirajmo)
  • V jedilnik vključimo zdrave maščobe (oreščki in semena, leča, fižol, olive, avokado in nekatere vrste rib – zmanjšujejo apetit in skrbijo za normalno raven inzulina v krvi )
  • pijemo zeleni čaj (Je lovec na proste radikale, ki povzročajo raka in infarkte, lajša sončne opekline, znižuje krvni tlak, krepi imunski sistem, blaži preobilje želodčne kisline, odpravlja zadah iz ust, varuje pred nastankom ledvičnih kamnov in obnavlja moči po telesnih naporih)
  • si privoščimo dovolj spanca (premalo spanca povzroči dvig inzulina v krvi; brez zadostnega spanca vam ne bo uspelo doseči hormonskega ravnovesja, kjer pa je pomembna tudi kvaliteta spanca, kar vpliva na regeneracijo telesa – vsaj 7 ur spanca na dan)

Ena izmed pomoči za ustrezno odpravljanje neželenih simptomov in doseganju duševne in čustvene stabilnosti je psihoterapija. Z njeno pomočjo lahko razvijete nove strategije spoprijemanja s problemi, kjer vam psihoterapevt pomaga pri soočanju s težavami in preoblikovanju priučenih navad, ki so sprožile anksioznost in tesnobo. V kolikor ste mnenja, da potrebujete pomoč naših strokovnjakov, nas lahko kontaktirate na elektronski naslov: info@julius.si ali pokličite na telefonsko številko 041 737 666.

IZZIVI PARTNERSTVA V ČASU EPIDEMIJE

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Ljubezen, partnerstvo, družinsko življenje in z njimi povezane vrednote so osrednja tema človeške eksistence – v vseh dobah, družbah, kulturah in civilizacijah. Za večino ljudi predstavljajo življenjski domet, v njem najdejo vse najbolj dragoceno, od temeljne varnosti do najvišje izpolnitve. Pomenijo nam toliko, da si brez medosebnih zbližanj dobrega življenja in življenjske sreče ne znamo niti predstavljati (Musek, 2010).

Čas koronavirusa pred nas sooča z različnimi preizkušnjami in spremenjenim načinom življenja, tako na delovnem mestu kot tudi na osebnem, partnerskem in družinskem področju. Zaradi karantane so se sedaj nekateri pari znašli pred preizkušnjo, ki jim povzroča veliko stresa, drugi pa so trenutno situacijo sprejeli kot priložnost, da se povežejo in utrdijo svoj odnos.

V splošnem so medosebni odnosi povezani tako s pozitivnimi kot tudi negativnimi izidi. Na bližnje osebne odnose in podporo, ki jo le ti ponujajo, vplivajo splošna pričakovanja posameznika in občutek varnosti v tesnih odnosih, ki so ukoreninjene v zgodnjih izkušnjah. Medosebni odnosi lahko prispevajo k psihološkemu prilagajanju posameznika, zlasti kadar so stopnja stresa, ranljivost in razvojni izzivi visoki. Prav tako pa so lahko prav odnosi tisti, ki posamezniku povzročajo občutke stresa in posledično vodijo k slabim zdravstvenim in psihološkim izidom.

Kvaliteten partnerski odnos se kaže na različne načine, glavni pokazatelji zdravega odnosa pa so težnja po fizični bližini, pripravljenost na samorazkrivanje, dajanje medsebojne pomoči, intenivnost in obseg medsebojnega komuniciranja, obseg stvari, ki jih partnerji počnejo skupaj, občutek medsebojne povezanosti ter zadovoljstvo z odnosom. In dober partnerski odnos je vse prej kot samoumeven. Ker nas tempo življenja zapolnjuje z mnogimi obveznostmi, lahko kaj hitro začnemo zanemarjati nekatere aktivnosti in odnose, seveda tudi partnerske odnose. Trenutna situacija in z njo karantena pa je vzela možnost, da bi od odnosov bežali. Tisti, ki so prej po službi odšli še na rekreacijo ali druženje s prijatelji, s partnerjem pa preživeli le nekaj ur dnevno, zdaj verjetno doživljajo hud šok. Na preizkušnji so namreč vsi aspekti partnerstva, v ospredje pa prihajajo težave in vprašanja, katerim so se prej lahko izogibali.

Kaj lahko naredimo za partnerski odnos v času karantene?

V osnovi je ključnega pomena zavedanje, da je kvaliteten partnerski odnos povezan z vsakodnevnim angažiranjem za ta odnos ter da se gradi na zaupanju, ranljivosti, pripravljenosti slišati drug drugega in biti slišan ter odločitvijo, da bosta za odnos delala in k njemu prispevala oba. To pa lahko dosežemo na različne načine.

  • Eden izmed temeljnih dejavnikov za dosego tega stanja je iskrena komunikacija. Če želimo učinkovito komunicirati s svojim partnerjem, pa moramo v osnovi biti v stiku s samim seboj – priznati si svoje šibkosti, strahove in bolečine. Vzpostaviti stik s seboj pomeni tudi poznati samega sebe, svoje želje, meje, pomeni pa tudi sprejeti sebe in vzpostaviti ljubeč odnos do sebe.
  • Iskrena komunikacija v partnerskem odnosu pa nadaljnje pomeni, da se partnerja počutita sproščeno govoriti o tem, kaj čutita in doživljata. Drug drugemu je treba povedati, kaj nas moti in česa si želimo ter zakaj je tako, prav tako pa je pomembno vedenje, da smo lahko drug drugemu opora, da si dovolimo, da si predamo svoje skrbi, delimo razmišljanja, smo si v uteho in kar je prav tako pomembno, da se znamo poslušati.
  • Prav tako pa je v partnerskem odnosu pomemben tudi občutek svobode, ki jo partnerja dajeta tako sebi kot tudi drug drugemu. Pomembno je zavedanje, da sta, kljub temu, da sta v odnosu, vsak zase svoj svet in pomembno je, da ta svet tudi ohranjata in si dovolita vzeti nekaj časa samo zase.
  • V kolikor prej nismo našli časa za objeme, dotike, trenutna situacija s svojim nekoliko upočasnjenim tempom prinaša priložnost tudi za tovrstno povezovanje in raziskovanje intimnosti.
  • Nenazadnje pa je pomembno tudi zavedanje, da je popoloma normalno, da v odnosu kdaj nismo zadovoljni ali kaj pogrešamo, saj tudi sami sabo nismo vedno zadovoljni. Vsi naši dnevi namreč niso vedno rožnati. Bodite pogumni, tvegajte in spregovorite o tem kaj pogrešate, kaj si želite, sprašujte in preverjajte, saj partner ne znati brati vaših misli.

Karantena in z njo socialna izolacija nista le čas za pogovor o ranljivostih in epidemiji, temveč je tudi priložnost za raziskovanje in krepitev našega partnerskega odnosa. V kolikor pa se vam zdi, da bi potrebovali oporo pri iskanju načina, ki bi izboljšal partnerski odnos, pa nam lahko pišete na info@julius.si ali pokličete na 041 737 666.

 

SOOČANJE S STRESOM IN TESNOBO OB UPOKOJITVI

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Upokojitev predstavlja enega izmed pomembnejših mejnikov v življenju posameznika – prehod iz delovno aktivnega v delovno manj aktivno obdobje. Pri tem  so tudi izjeme, saj se nekateri posamezniki kljub upokojitvi še vedno ukvarjajo z raznimi deli – priložnostnimi, honorarnimi, prostovoljnimi. Na upokojitev lahko gledamo kot na obdobje, ko ima posameznik več prostega časa. Več časa ima torej za sprostitev, za pridobivanje novih izkušenj, pa tudi za uporabo dobrin, izobrazbe, znanja ter športnih, kulturnih in drugih storitev.

Starost je pri vseh bitjih neizbežno življenjsko obdobje. Vsak si želi, da bi se normalno staral brez večjih pretresov. Pri mnogih je tako staranje spontan proces. Nekateri pa se s starostnimi spremembami težko soočijo in jih prenašajo kot breme in stres. Življenjska doba se podaljšuje, delež starejšega prebivalstva pa v Sloveniji hitro raste. Visoka starost je lahko velik dosežek, hkrati pa velik izziv za družbo in posameznika. Starost pride sama od sebe, toda to ne pomeni da je kakovostna starost. Na kakovostno starostno obdobje se je treba zavestno pripravljati že v srednjih letih. Gre za podobno pripravo, kot je šolanje v mladosti. Ne da se vsega naučiti v naprej, temveč sproti, kar pomeni, da smo sproti sposobni sprejemati vse spremembe in življenjske razmere. Kakovostno starost omogočajo zdravstveni, socialni, vedenjski in psihološki dejavniki. Zdravstveni so primarni, saj človek, ki preživlja starost z boleznijo ne doživlja enako kakovostne starosti, kot posameznik, ki je razmeroma zdrav. Velja pa tudi obratno, ni nujno da bo starost kakovostna samo, če bo posameznik zdrav, saj ga morajo spremljati tudi dobro počutje, zadovoljstvo in dobri socialni odnosi. Vsi dejavniki se medsebojno prepletajo in imajo vpliv drug na drugega.

Meja, kdaj se bi naj posameznik začel pripravljati na starost je težko določljiva. Nekateri menijo da je ločnica okrog petdesetega leta, pri ženskah menopavza, pri moških pa se začuti predvsem psihično in fizično upadanje življenjske moči in zmanjšana koncentracija. Neizpodbitna prelomnica pa je tudi upokojitev. Upokojitev je dogodek, ki spremeni dnevni in življenjski ritem posameznika. Po navadi se novi upokojenci soočajo z novonastalo praznino, ki jo povzroči višek prostega časa. Gre se predvsem za porušen dnevni ritem, zato je zelo pomembno, da si ob upokojitvi posameznik  le tega ponovno vzpostavi. Koristno je, da  nameni čas dejavnostim, ki so ga skozi leta osrečevale in navdihovale ali pa si poišče nove dejavnosti, ki mu bodo sedaj prinašale zadovoljstvo, nove znance in prijatelje.

   

Priprava na upokojitev in starost naj bo celovita, kar pomeni, da posameznik reflektira svojo življenjsko pot, hkrati pa ozavešča svoje najpomembnejše odnose in dogodke, ki so mu krojili življenje. Zavestno analizira spremembe, ki so ga pripeljale do tega trenutka, spremembe, ki se dogajajo v telesu in psihi, ter okoliščine v katerih znajde. Upokojitev pomeni veliko več, kot le opustitev službe, dela in delovnih navad. Predstavlja namreč sprejemanje nove družbene vloge, ki se kaže v spremembi življenjskega ritma, spremembi vedenja, drugačnimi odnosi med bližnjimi, spremembi ekonomskega statusa in v premiku interesnih dejavnosti k vsakdanjim dejavnostim. Sprejeti svojo starost in upokojitev pa marsikomu predstavlja večji problem.

Težave se pojavijo v povezavi z naslednjimi spremembami:

  • Nov življenjski ritem (delovni čas, postane prosti čas);
  • Odnosi se spremenijo (pogosto se zmanjša socialni stik, ali se prepozna ohlajen odnos v partnerskem odnosu, soočanje z umrljivostjo in minljivostjo);
  • Ekonomski status (sredstva za preživetje so navadno manjša, opira se na prihranke);
  • Občutek lastne vrednosti (pojavijo se vprašanja o smislu življenja, ocenjujejo se življenjske odločitve, tehtajo se nove možnosti, pojavijo se občutki strahu v povezavi s smrtjo, minljivostjo…);
  • Zdravje (telesno in psihično počutje, skrb zase, zdrava prehrana, pregledi…)

Psihično se je treba na upokojitev pripravljati več let, vsak na svoj način. Upoštevati je potrebno individualne spremembe na psihičnem področju, včasih se te kažejo kot hitra utrujenost ob duševnem delu ali v večji čustveni labilnosti. Ni dovolj, če so priprave na starost le na finančnem področju, skrbeti je treba tudi za socialne stike, ohranjanje pristnih in toplih medsebojnih odnosov, vzdrževanje partnerskega odnosa, prijateljskih stikov, imeti interesne dejavnosti, osmisliti svojo življenjsko vodilo in smisel. Tukaj pride še bolj do izraza prav kakovost življenja, ki smo jo vzpostavili v družinskem krogu, nivo komunikacije, sodelovanja, osebne svobode, avtentičnosti, solidarnosti do drugih in splošno gledano medčloveški stiki. Saj so medčloveška razmerja in socialna mreža tisto, kar pomaga, da ohranjamo svoje potrebe zadovoljene.  Prav tako kakšno kulturo zdrave prehrane, gibanja, zdravja smo prevzeli in osvojili.

Upokojitev težje prenašajo osebe, ki so rade delale in tisti, ki jim je delo predstavljajo smisel življenja. Ti lahko doživijo hud stres, dolgotrajno depresijo ali celo upad duševnih funkcij zaradi težkega spoprijemanja z upokojitvijo. Na drugi strani pa drugi čutijo blagoslov, da bodo lahko svoj čas končno posvetili hobijem in bližnjim ter tako vstopili v prijetnejše in počasnejše življenjsko obdobje.

Moški se ob upokojitvi večkrat težje soočajo z vsemi spremembami, imajo izbruhe togote, so nedružabni in pogosteje posegajo po alkoholu ali omami. Medtem ko je navadno za ženske, ta prehod lažji, saj so običajno tesneje povezane z družinskim življenjem in navadno hitro obnovijo ohlajene odnose in vezi.

Za lažjo premostitev in soočanje s spremembami se lahko obrnete tudi na nas. Skupaj bomo odkrivali tančice vašega življenja in iskali smisel, ki vas bo vodil do kakovostnejšega preživljanja vašega starostnega obdobja. Pišete nam lahko na info@psihotepraija-julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

POPORODNA DEPRESIJA

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Poporodna depresija in anksioznost zraven poporodne otožnosti in poporodne psihoze sodita med duševne stiske, ki se lahko pojavijo že med nosečnostjo in po porodu.

Poporodna depresija bi naj po statističnih podatkih (NIJZ) prizadela 2 od 10 mamic. Pojavi se lahko že v času nosečnosti ali po rojstvu otroka in traja vse tam do šestega meseca, ali še dlje. Navadno traja več tednov ali mesecev. Odvisno od prepoznavanja simptomov in iskanja rešitev. Pojavi se lahko tudi pri moških, raziskave iz ZDA kažejo, da bi naj 10% očetov doživelo poporodno depresijo, kar sploh ni malo.

Simptomatika poporodne depresije je zelo specifična, vsaka ženska jo lahko občuti drugače. Treba je vedeti, da ni vsako nihanje razpoloženja ali žalost depresivno stanje. Normalno je, da se vsi člani družine prve tedne privajajo  novonastalemu okolju in  spremembam. Novopečena starša v svojem ritmu čutita nemoč, stres, utrujenost, zmedenost itd. Zaradi nespečnosti, nove obveznosti in odgovornosti, je lahko stiska pri nekaterih večja, pri drugih manjša. Veliko je odvisno od tega, kako ste se že pred rojstvom otroka soočali s stresom, kako ste ga reševali in koliko odprti in fleksibilni ste bili za spremembe. Zato se slabega dneva, ko ste nenaspani, izčrpani, neurejeni in izven sebe, ko bi kar jokali brez posebnega vzroka- ni treba bati. Ti občutki se po porodu pogosto pojavljajo in rečemo jim poporodna otožnost, ki kmalu izzveni. Dajte si čas, saj se vam je življenje obrnilo na glavo in v novo vlogo ste se tudi vi kot starši šele rodili.

O depresiji lahko  govorimo, ko občutki nemoči, jeze, bolečine, otopelosti, preobremenjenosti, panike trajajo dlje časa (več tednov).

Značilni simptomi poporodne depresije so:

  • občutki nesposobnosti, žalostni, nemirnosti;
  • pomanjkanje volje do življenja;
  • manjvrednost, krivda;
  • pretirana žalost in jokavost, potrtost;
  • osamljenost in zapuščenost;
  • pomanjkanje spanja, ko ob spečemu dojenčku ne morete zaspati;
  • pojavita se jeza in bes;
  • občutek, da se težko povežete z dojenčkom, težko začutite njegove potrebe, ne prenesete njegovega joka, ki je klic na pomoč;
  • lahko da se počutite povsem nemočni, neodločni, občutite zmedenost, nejevoljo, tesnobnost;
  • pojavi se lahko počasno razmišljanje;
  • nezanimanje za spolnost;
  • povečan ali zmanjšan apetit;
  • frustrira vas dojenček in vaša lastna občutja, pojavljajo se vam strahovi, da bi sebi ali dojenčku kaj naredili, ga poškodovali, ne zaupate si;
  • mislite in verjamete, da niste dobra mama, ali da sploh ne bi smeli biti mama, so trenutki ko ne čutite več popolnoma nič, ne vidite več rešitev, vaše prihodnosti;
  • napor predstavljajo vsakdanje stvari, težko je vstati iz postelje in prisoten je občutek, da bi kar znoreli ob malenkostih.

Če se prepoznate v teh občutkih, poiščite pomoč. Ni treba da sami trpite in čakate, kdaj bodo težki občutki minili. Poporodna depresija je bolezen in potrebno je poiskati pomoč. Osebni zdravnik vas lahko napoti do psihiatra, ki vam lahko predpiše antidepresive, ko so ti nujni. Sicer se pa priporoča, da se vključite v psihoterapevtski proces, kjer dobite prostor, da govorite o svoji stiski in občutkih. Ob ustrezni podpori lahko prav tam najdete globje vzroke bolečine in hkrati nežno sprejmete nove možnosti okrevanja. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

Potrebno je omeniti še skrajnejšo obliko ob-porodnih stisk. Ob poporodni otožnosti in depresiji poznamo tudi poporodno psihozo. Značilnosti te so, da se izgubi stik z realnostjo, neskladnost misli in vedenja z resničnostjo, pojavijo se lahko halucinacije, prividi ali preganjavice. Govor lahko postane zmeden in nerazumljiv, ženska lahko postane vzhičena, vznemirjena, pretirano nezaupljiva in podobno. Pojavi se lahko grozen strah, da bi mama lahko kaj storila sebi ali otroku. Poporodna psihoza je bolezen in zahteva takojšnje zdravljenje. Nujno je treba poiskati zdravniško pomoč, saj je le tako lahko zdravljenje učinkovito.

Poporodna depresija se zdi težje premagljiva tudi v primeru, ko se ji pridružijo tudi simptomi generalizirane anksioznosti ali obsesivno-kompulzivne motnje. Pogosto se tako pojavi strah, da obstaja celo možnost odvzema otroka, če spregovorijo o svoji stiski, zato poskušajo ženske skriti simptome poporodne depresije. Takšne misli so nerealne in vodijo v začaran krog.

Mnogim ženskam je uspelo premagati poporodno depresijo, zato priporočamo, da si čimprej poiščete ustrezno pomoč. V tem primeru bo zdravljenje precej enostavnejše, možno pa je pričakovati tudi hitrejše okrevanje in tako lahko začnete uživati v materinstvu.

KAKO URAVNAVATI STRES NA DELOVNEM MESTU

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

 

Življenje nas vedno znova postavlja v neprijetne, neznane in nepredvidljive situacije, s katerimi se moramo kot posamezniki soočati. Različni poklici, ki jih ljudje opravljamo, zahtevajo od nas velike napore. Delovna mesta so podvržena učinkom in vplivom globalizacije, vse večjemu tehnološkemu napredku in povečanim delovnim naporom, ki se posledično odražajo v veliki meri stresa na delovnem mestu, izgorelosti pa tudi drugimi težavami v duševnem zdravju. Trenutno se z zelo visokimi obremenitvami na delovnem mestu srečujejo predvsem delavci, zaposleni v pomagajočih poklicih (sociala, zdravstvo, izobraževanje) in so, zaradi narave svojega dela, največkrat žrtev izgorevanja na delovnem mestu.

  

Stres v splošnem opredeljujemo kot odziv posameznika na vsako spremembo, ki ogroža njegovo notranje ravnovesje. Posameznik lahko povzročitelje stresa, t.i. stresorje, doživlja kot obremenitev ali oviro (negativni stres ali distres) ali pa kot izziv (pozitivni ali eustres). Pomembno je predvsem, kako človek zazna skladnost in neskladnost zahtev okolja in svojih sposobnosti, da lahko nanje reagira. Ker je ta zaznava subjektivne narave, je razumljivo, da je doživljanje posameznih vrst stresa pri vsakem človeku različno. Kar nekomu pomeni hudo stresno obremenitev, lahko na drugega vpliva spodbujajoče, ali pa nima nobenega učinka. Doživljanje stresorjev pa je prav tako odvisno od subjektivnega, notranjega psihičnega sveta posameznika in njegovih izkušenj z okolico.

Stres, kot že rečeno, sam po sebi ni škodljiv in ga za učinkovito in ustvarjalno delo pravzaprav potrebujemo. Med njegove učinke uvrščamo tudi usposabljanje za reševanje težav, ustvarjanje dejavnega odnosa do življenja, krepitev samozavesti in samo spoštovanja. Kljub vsemu pa študije kažejo, da delavce izčrpavajo predvsem novodobne zahteve dela; predanost, ki jo zahteva poklic, dolg delavnik in čezmerne obremenitve z delom ter tudi potencialni konflikti s strankami, bolniki, študenti, kolegi in predpostavljenimi. Razlika med nekoč in danes je v tem, da je poklicev z visoko stopnjo občutljivosti vedno več.

Stresorje na delovnem mestu lahko razdelimo na značilnosti delovnega okolja, ki jih zaposleni doživlja kot grožnjo; lahko so to nasprotja med zahtevami in dejanskim izvrševanjem obveznosti na delovnem mestu, nejasnosti delovnih zahtev glede prioritete, pričakovanj in ocenjevanja, preobremenjenost glede na dejanske možnosti ali pa nezadostna usposobljenost za delo (izobrazba, izkušnje, možnost dodatnega izobraževanja).

V splošnem ločimo kratkoročne in dolgoročne znake in posledice stresa. Kratkoročni znaki so:

  • Telesni: močno bitje srca, naraščanje krvnega sladkorja, hladna koža, potne ali mrzle roke, sunkovito dihanje, napete mišice, ipd.
  • Kognitivni: motnje koncentracije, negativne misli, samoobtožbe, ipd.
  • Emocionalni: zaskrbljenost, pomanjkanje energije, ipd.
  • Vedenjski: pomanjkanje kvalitetnih odločitev, nezadovoljstvo z narejenim,

Dolgoročni znaki so:

  • Telesni: izguba apetita, konstanten mraz, somatske bolezni (astma, glavobol…), težave na področju spolnosti, občutek nenehne utrujenosti,…
  • Kognitivni: manj jasno razmišljanje o problemih, iracionalnost,…
  • Emocionalni: impulzivnost, depresivnost, agresivnost, neprestana zaskrbljenost,…
  • Vedenjski: težave s spanjem, pitje alkohola, jemanje zdravil, umik v bolniško,…

Poznamo različne načine soočanja s stresom. Osnova za reševanje problemov v zvezi z stresom je poznavanje virov, ki vodijo k stresnim situacijam. Ukrepov za zmanšanje stresa je veliko, tukaj pa predstavljamo nekatere najpreprostejše, ki se jih lahko poslužuje vsak:

  • Načrtovanje (npr. Analiziranje stresnega dogodka in planiranje možnih posledic in naših odzivov v takšni situaciji)
  • Postavitev mej (določitev, kje je potrebno postaviti meje, npr. sprememba delovnega čas, večja mera asertivnosti, ….)
  • Bolj striktno razmejevanje med delovnim in zasebnim življenjem
  • Prakticiranje tehnik sproščanja (vizualizacija, globoko dihanje, dajanje samospodbud)
  • Zmanjšanje stresa s pomočjo telesnih aktivnosti (šport, telovadba, sprehod…)
  • Namenjanje prostemu času stvareh, ki jih radi počnemo (druženje, hobiji, …). 

Na splošno se proti stresu bojujemo tako, da zmanjšamo število zahtev ali povečamo zmožnost spoprijemanja z njim. Naštete strategije spoprijemanja se nanašajo predvsem na drugo možnost, ko prihajajo zahteve od zunaj. Mnogo pa je zahtev, ki si jih postavljamo sami, in včasih je notranje zahteve še težje zmanjšati kot zunanje. Včasih je koristno, če zmanjšamo število življenjskih dogodkov, čeprav niso nujno neprijetni, vendar jih je preveč. V tem primeru si izdelamo spisek prioritet in morda tudi okvirni načrt, kako jih bomo razvrstili. Vsemu drugemu pa se moramo naučiti reči ne.

Včasih je največja težava priznati si, da na način, kot smo funkcionirali do sedaj, ne moremo več. To ni življenjski poraz, ampak rezultat prekomernih obremenitev, neprijaznega načina življenja, ki ga živimo; pomembno je sprejeti, da smo se znašli v situaciji, ki je težka in nevarna za za zdravje in kvaliteto življenja, in vedeti, da ni nerešljiva. Če menite, da sami tega ne morete izpeljati, ali pa so težave hude, brez oklevanja poiščite primerno strokovno pomoč in nam pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

 

DELO OD DOMA KOT NOV NAČIN ZAPOSLITVE

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Negotovi časi in trenutni ukrepi so povzročili, da se podjetja odločajo za delo od doma, kot nov način zaposlitve delavcev. Podjetja in različne organizacije so morale prilagoditi način poslovanja in optimizirati delovne procese tudi na način odredbe dela od doma. Nekatere raziskave, v katerih so primerjali zdravje zaposlenih, ki prihajajo na delo v pisarno, in tistih, ki delajo od doma, so ugotovile pozitivne vplive dela od doma. Pojavlja se trend večje stopnje zadovoljstva med zaposlenimi, manj stresa, ki izhaja iz odnosov v delovnem kolektivu, boljše usklajevanje družinskega in poslovnega življenja ter celo večjo stopnjo telesne aktivnosti. Kljub naštetemu pa se je za čim več ugodnih učinkov, treba dela od doma lotiti premišljeno. Trenutne okoliščine epidemije od nas zahtevajo še dodatne psihične in fizične prilagoditve posameznika. Med njimi sta zelo pomembni obvladovanje tesnobe in prilagoditev urnika z drugimi člani gospodinjstva, ki sobivajo z nami in prav tako delajo, so v domačem varstvu ali se šolajo od doma piše mag. psihologije Katarina Drev. Tako kot najdemo prednosti dela od doma, so prisotne tudi negativne posledice, ki lahko doprinesejo k slabšemu počutju ali zmanjšani delovni uspešnosti.

Pasti dela od doma

»Zavedati se moramo, da delo od doma ni preprosto, saj zahteva veliko samodiscipline in volje. V nasprotnem primeru le postopamo po stanovanju in namenimo čas drugim opravilom. « Dr. Sara Brezigar

Javnomnenjske raziskave med delavci, ki delo opravljajo (tudi) od doma, kažejo, da trpijo zaradi slabšanja njihovega zdravja. Pri delu od doma se precej poveča vnos alkohola, predvsem zaradi osamljenosti, pa tudi zaradi lažjega dostopa oziroma možnosti, ki jo prinaša zasebnost, kar je lahko še ena izmed slabosti domače pisarne. Zaradi stresnega položaja in skrbi je kar dve tretjini anketiranih poročalo o slabši kakovosti spanja. Skoraj enako je preutrujenih. Strah pred izgubo dela, negotovost glede opravljenega dela, premalo stikov s kolegi – tako posvetovalnih kot družabnih -, neprijetni občutki zaradi prisilnega nadzora s strani predstojnikov itd. so generatorji stresa in lahko povzročijo tudi bolezenska stanja, navaja Podjetnik.net.

Ob vseh aktualnih dogodkih, delovnih ciljih in nalogah, usklajevanju gospodinjstva in družinskih obveznosti se lahko pojavijo občutki anksioznosti in tesnobe. Pozorni moramo biti na telo in občutke, ki nas preplavljajo. Tesnobo, anksioznost in stiske lahko zmanjšamo z ohranjanjem stikov s sodelavci,  si porazdelimo naloge in odgovornosti. Ohranjamo stike z drugimi ljudmi, ki jim zaupamo in na nas delujejo pomirjujoče. Antistresno delujejo tudi različne sprostitvene tehnike, globoko dihanje, meditacije in podobno. Občutki tesnobe in zaskrbljenosti so v takem času običajni, če pa je stiska zelo huda, smo na voljo tudi mi, pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

Kako poskrbeti, da bo delo od doma učinkovito?

Za učinkovito delo moramo svoje obveznosti in pričakovanja razjasniti najprej na delovnem mestu nato pa tudi doma pojasniti drugim družinskim članom, saj delo od doma pomeni, da imamo delo.  Prilagodimo čas za produktivnost svojemu naravnemu ritmu.

  • Uredimo si delovni prostor, kjer imamo mir in potrebno tehnologijo, brez motenj kot so televizija, telefon ali drugi družinski člani. Tukaj se lahko pojavi težava, saj nimajo vsa gospodinjstva možnosti domače pisarne in morajo svoj čas in prostor organizirati tako, da bo to izvedljivo (previdno pri delu v poznih večernih urah, saj so lahko past, ki vodi do izgorelosti);
  • Sledimo zastavljenemu delovnemu urniku. Priporočljivo je, da si zastavimo nek tedenski in dnevni načrt, ki mu zmoremo slediti in s katerim zmoremo meriti svoje opravljeno delo. Na urniku naj bo prostor tudi za počitek, pavzo in regeneracijo;
  • Skrb za dobro počutje. Tukaj je precej širok spekter možnosti, ki si ga posameznik prilagodi glede na osebne potrebe. Priporočeno je, da se uredimo toliko, da se tudi fizično počutimo pripravljene na delo. Razgibamo telo, da bo le to pripravljeno na razmišljanje in delovni proces. Pripravimo si vodo in poskrbimo za zdravo prehrano. Oči sprostimo s pogledom na zelenje ipd.;
  • Osredotočenost: zastavimo si naloge, ki jih zmoremo opraviti, vsak korak posebej;
  • Razporeditev nalog in obveznosti: pokličimo sodelavce, ki sodelujejo pri projektu ali so del tima, da si naloge razporedite in optimizirate delovni proces;
  • Samostojnost: pri delu od doma se lahko sami organizirate in s tem pridobite samozavest, več zagona in motivacije, saj dosežete samopotrditev, da delo zmorete organizirati in opraviti. Lastna produktivnost pride bolj do izraza;
  • Organizacija celodnevnega časa: potrebno je realno oceniti in samoorganizirati čas tako, da skozi lasten vedenjski vzorec zagotovimo dovolj časa tudi za rekreacijo, zdravo prehranjevanje, počitek, čas za družino in kvalitetno spanje.

Spremembe na trgu dela se dogajajo hitro in silovito, posebej v času epidemije. Zelo pomembno pri vsem tem prilagajanju pa je tudi sprememba medsebojnih odnosov. Kvalitetna komunikacija je postala ključna, za doseganje optimalnih rezultatov, tako na osebni kot na podjetniški/službeni ravni. Izguba socialnega stika je ena izmed negativnih posledic za vso družbo, saj smo ljudje že po naravi družabna bitja in stik potrebujemo. Pri delovni uspešnosti in ciljih  je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti posameznika (koncentracija, ekstrovertiranost ali intovertiranost, organiziranost ipd.), in naravo dela, ki ga posameznik opravlja.  Z manj socializacije posameznik trpi, kar pomeni, da trpi tudi delovni proces v katerega je le ta vključen. Kombinacija dela na domu in dela na delovnem mestu, se je za mnoge izkazala za najbolj učinkovito rešitev kot piše Lisette Sutherland, ki je avtorica knjige o Delu na daljavo.

V kolikor začutite, da se vam ob delu od doma pojavljajo občutki anksioznosti, povečana tesnoba in stiska se lahko obrnete na nas, da skupaj premostimo ta negotov čas sprememb na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.