KAJ STORITI, KO IMA OTROK VEDENJSKE TEŽAVE?

Ko postanemo starši, sprva ne razmišljamo o tem, ali bo otroka težko vzgajati. Kaj hitro pa ugotovimo, da otroci zahtevajo veliko pozornosti, truda in tudi naših »živčkov«. Skozi leta se srečujemo z določenimi vedenjskimi »muhami«, ki pa so lahko bolj ali manj problematične. Nekatere so nepomembne, druge prehodne, lahko pa prerastejo v izrazite vedenjske težave, ki zahtevajo strokovno pomoč. V takšnih situacijah se lahko znajdemo v negotovosti in posledično ne vemo, kako se s težavami spopasti tako, da bo to najbolje za nas in tudi za našega malčka.

Po definiciji otroke in mladostnike z vedenjskimi in čustvenimi težavami lahko opišemo kot tiste otroke in mladostnike, ki s svojim vedenjem ogrožajo sebe, svoje zdravje, osebnostno in socialno integriteto ter otroke in mladostnike, katerih vedenje je ogrožajoče za socialno okolje, ker je usmerjeno proti uveljavljenim vzorcem vedenja, proti pravilom, vrednotam in vrednostim. Pri otrocih s čustvenimi in vedenjskimi težavami so vidne različne oblike motečega vedenja. V šoli se to lahko kaže npr. v obliki klepetanja med poukom, igranja in nerednega izpolnjevanja šolskih obveznosti. Takšni otroci pogosto zamujajo  k  pouku in tudi neopravičeno izostajajo, da bi pritegnili pozornost sošolcev ali pa se se v razredu pogosto vedejo kot »klovni«, se s sošolci prepirajo, jih zafrkavajo ali žalijo. Zaradi agresivnega vedenja so nenehno v konfliktih z vrstniki in učitelji. Prepogosti neuspehi v šoli lahko vplivajo na to, da začnejo odkrito odklanjati šolo, učitelje in avtoriteto (Stojanović, 2005).

Med vedenjske motnje, ki so vezane na ogrožanje sebe, sodijo anksioznost, občutljivost, žalost, depresija, samotarjenje, psihosomatske motnje, k tistim, ki pa so vezane na ogrožanje socialnega okolja, pa nekontrolirano vedenje, hiperaktivnost, impulzivnost, upornost, napadi besa, trmoglavost, zmanjšana pozornost, neposlušnost, agresivnost (Skalar, 1997).

Vedenjske in čustvene težave se lahko kažejo na različne načine, zato je pomembno poznati opozorilne znake oz. čustvovanja ali vedenja otrok, ki nakazujejo na prisotnost tovrstnih težav. Zadeva je lahko zaskrbljujoča, kadar je/se otrok dlje časa:

  • vznemirjen, razdražljiv, odmika pogled, kaže znake nezadovoljstva in je istočasno precej pasiven;
  • nezainteresiran za stvari, ki so ga prej veselile, npr. za igro z drugimi otroki, ima težave s spanjem, izgubi apetit in shujša, zateka se v osamo, je brez energije;
  • samoobtožuje, ima občutek krivde, je izgubil upanje in je črnogled, pogosto joče, se samopoškoduje;
  • burno odziva z jezo, kričanjem, zadirčnostjo in trmo;
  • čustveno in fizično odmika od svojih staršev, se ne zateka več v njihov objem, ne odgovarja na njihova vprašanja.

Težava nastopi in zahteva zdravljenje, če katerokoli od čustvovanj in vedenj, predvsem pa kombinacija le-teh, traja več dni ali celo tednov zapored.

Naraščajoče agresivno vedenje med otroki je najverjetneje tesno povezano z negotovo vzgojo. Po eni strani smo do otrok preveč tolerantni in zaščitniški, po drugi strani pa kritičnost okolja starše spodbudi k še več zaščitništva in opravičevanja. Starši so negotovi, kako postaviti zahteve, o katerih vsi govorijo in pogosto ne vedo, kako vzpostaviti boljši odnos, kot so ga imeli sami s svojimi starši. Kadar se soočamo z vzgojo težavnega otroka, je pomembno poznati naslednje predloge strokovnjakov:

  • Poučite se o otrokovi težavi in ostanite Spoznajte svojega otroka in meje lastnega ravnanja. Zavedajte se, da otroka ne moremo kar spremeniti, lahko pa svoje moči usmerite predvsem v iskanje načinov, kako najbolje shajati z njim.
  • Prepoznajte razloge za otrokovo vedenje. Pogovorite se z njim, kajti brez poznavanja ozadja se boste reševanja problema veliko težje lotili.
  • Poskrbite za varno, stabilno, organizirano in predvidljivo družinsko življenje. Bolj ko je zunanje okolje strukturirano, lažje bo otrok vzpostavil svojo notranjo strukturo.
  • Zavedajte se pomena ritualov, pravil, mej – otrokom nudite jasno strukturo in pravila in imejte zanje tehtne razloge. Bodite prijazni, vendar odločni. Pohvalite otrokovo prizadevanje za izboljšanje vedenja. Otroku razložite, kakšno vedenje je za vas in okolico sprejemljivo.
  • Pomembno je, da so odzivi staršev usklajeni in konsistentni. Sočasno nagrajevanje in ignoriranje namreč otroka zmede. Prav tako otrokovo rotenje ali jok ne sme spremeniti posledic.
  • Odzovite se na poskuse lepega vedenja in ga okrepite.
  • V primeru neprimernega vedenja ali konflikta otroka izolirajte od situacije in mu omogočite, da o njej razmisli. Kot neprimerno opišite otrokovo vedenje, ne njega kot osebe. Vedno torej kritizirajte dejanje, ne otroka.
  • Pomagajte otroku odkriti in razvijati njegova močna področja. Nikakor se ne osredotočajte le na težave, šibkosti, reševanje in premagovanje ovir. Vsak otrok je lahko v nečem dober, zato le poiščite tista področja, v katerih je vaš otrok uspešen. Pohvalite njegove dosežke in spodbujajte njegove talente.
  • Skrbite za zdrav življenjski slog družine. Namenite dovolj časa gibanju in športnim aktivnostim, ki bodo otroka prijetno utrudile.

Prej ko bomo otroka sprejeli v vsej njegovi celovitosti, »v paketu« z njegovimi šibkimi in močnimi področji, pa tudi z vsem, kar nam ne ustreza in nas morda moti, bolje bomo razumeli in uspešnejše iskali načine za lažje shajanje z njim. Seveda pa včasih težave presegajo naše zmožnosti. V tem primeru se lahko obrnete na izbranega pediatra, šolsko svetovalno delavko in druge strokovnjake s področja duševnega zdravja. Tudi v naši kliniki vam lahko nudimo pomoč pri spopadanju s tovrstnimi težavami, zato nas v primeru stiske pokličite na 041 737 666 ali pišite na info@julius.si.

 

KAKO VPLIVA DRUŽBENA NESTRPNOST NA POSAMEZNIKA

Marx: »ljudje ustvarjajo zgodovino, vendar ne v pogojih, ki bi si jih sami izbrali«. Ljudje se rodimo v določenih okoliščinah in pogojih, kjer so nam določene stvari dane. Ljudje smo akterji v družbi kjer je potrebno vedeti in razumeti, kaj je mogoče v danih okoliščinah in nato stremeti k spremembam.

Družba je sestavljena iz posameznikov, med katerimi vsak poseduje svoje osebnostne lastnosti in značilnosti, ki ga ločijo od ostalih. Niti dve osebi na svetu si nista popolnoma enaki. Zato je za funkcioniranje družbe ključnega pomena strpnost, ki je temelj vsake skupnosti in brez katere bi bilo sobivanje ljudi nemogoče.

Po definiciji strpnost pomeni sposobnost mirnega sožitja med osebami ali s skupnostmi, ki živijo po verskih, etičnih in političnih pravilih, ki so si različna ali celo nasprotna. Strpnost lahko preprosto razložimo  kot zmožnost sprejemanja različnosti. Kar pomeni živeti in pustiti drugim, da živijo.  Pomeni ravnati z drugimi tako, kot bi si želel, da oni ravnajo z nami. Strpen človek je umirjen in spoštljiv do soljudi, ki so mu različni naj je to v narodnosti, spolu, mišljenju, čustvovanju, videzu, kulturi, veroizpovedi … Pomeni  imeti zavedanje, da si vsi zaslužimo biti obravnavani s spoštovanjem, zato moramo spoštovati vse ljudi okoli sebe.

V nestrpnost nas vodijo strah in predsodki, ki največkrat izvirajo iz nepoznavanja, neznanja, manjka empatije, sočutja in stika.  Predsodki se navadno oblikujejo s posnemanjem in prevzemanjem splošno sprejetih dognanj, da je nekaj čudno, drugače, nenaravno in zato napačno ter neprimerno. Napačne informacije, generalizirane negativne izkušnje, družinska prepričanja, mnenja prijateljev ter znancev in medijsko odmevne novice povzročajo, da se iz posplošene sodbe, iz stereotipa, začnejo razvijati predsodki. Konflikti v zgodovini kažejo, da so iz majhnih sporov pa do največjih vojn, nastali kot posledica nestrpnosti. Zgodovina je prav tako dokaz, da nestrpnost temelji na strahu in nevednosti.

Nestrpnost v splošnem pomeni ne sprejemajoč, sovražen odnos do posameznika ali do skupine ljudi, do katerih imamo odklonilno negativno mnenje, ki temelji na predsodkih, strahu obsodbah, podcenjevanju, zamerah, zavisti, stereotipih, seksizmu, rasizmu in podobnem. Pojavlja se v različnih oblikah, ki niso vse enako očitne, zato ostajajo nekatere skrite oz. slabo prepoznane.

Nestrpnost pomeni tudi nespoštovanje prepričanj in drugih praks življenja ljudi. Pomeni, da se nekatere posameznike, skupino ali družbo obravnava drugače zaradi religioznih prepričanj, seksualnosti, rase ali celo zaradi drugačnih glasbenih okusov, obleke ali las. Še posebej nevarna je oblika nestrpnosti, ko gre za preprečevanje mešanja kultur v imenu nekakšne enotne nacionalne identitete. Z nestrpnostjo označujemo tudi ideje in prepričanja, ki vključujejo podrejanje drugih, ali je njihov cilj preprečiti njihovo polnopravno udeležbo v družbi z razglasitvijo takšnih, kot neustreznih, barbarskih, lenih, nemoralnih, neumnih, celo kriminalnih in nevarnih za ostalo prebivalstvo. Najlažji obrambni mehanizem, ki ga človek razvije, ko pride v stik z nečim, kar mu ni domače ali mu povzroči neudobje, je napad in sovraštvo, ki pa se v vsakdanjem življenju kaže v obliki žaljivk, obsojanja in celo nasilja.

Sociologi in psihologi razlikujejo med odkrito in prikrito nestrpnostjo. Raziskave namreč kažejo, da človeški predsodki, obsodbe in stereotipi do drugačnih ne izginjajo, ampak  se skrijejo in izražajo na drugačen, bolj zamaskiran način. Eden izmed teh je ignoranca, izločitev, osamitev, nestrpnost na družbenih omrežjih in podobno.

Toda ko razmišljamo o problemu nestrpnosti, govorimo predvsem o strahu. Strahu pred spremembami, strahu posameznika pred drugačnim in neznanim, strahu pred ranljivostjo in stikom s pristnostjo drugega. Širše govorimo o strahu pred družbo, ki ni strogo tradicionalna in izgublja konvencionalnost, pred tujci, pred drugačnostjo, pred identitetno krizo, pred izgubo svobode, pred krizo vrednot, pred izgubo miru in varnosti, pred nazadnjaštvom in hkrati pred novostmi. V sicer plemeniti težnji, da bi izkoreninili nestrpnost, se vse pogosteje dogaja, da je tudi najmanjše odstopanje od novega splošnega družbenega konsenza, kaj je med ljudmi še sprejemljivo in kaj že označeno z oznako diskriminacije, dovolj za označitev posameznika kot nestrpneža. Toda nepremišljeno in hkrati neprizanesljivo opredeljevanje ljudi za nestrpneže, ker se njihova mnenja ne skladajo s pričakovanim ali so drugačna od »normalnih«, ni rešitev za izboljšanje medosebnih odnosov, niti ne prispeva k odpravi nestrpnosti ter ne pripomore k večji složnosti med ljudmi. Molčeči človek, ki v strahu ne izraža svojega mnenja, vedoč, da bo to med ljudmi sprejeto negativno, celo sovražno, ne bi smel biti cilj ali želja družbe. Nesoglasje in pomanjkanje dialoga med nestrpneži in vsemi tistimi, ki to niso, tako samo še poglabljata krizo vrednot.

Zato je najpomembnejša in najboljša rešitev za boj proti nestrpnosti najprej sprejemanje sebe in svojih osebnostnih lastnosti, spoznavanje in empatija drugih, poglabljanje ranljivosti v odnosih in iskrenost, medsebojna solidarnost, sprejemanje in izobraževanje.

Za pomoč pri soočanju z nestrpnostjo smo vam na voljo v obliki terapevtskih srečanj po predhodni najavi na: info@julius.si ali na telefon:  041 737 666.