KAJ STORITI, KO IMA OTROK VEDENJSKE TEŽAVE?

Ko postanemo starši, sprva ne razmišljamo o tem, ali bo otroka težko vzgajati. Kaj hitro pa ugotovimo, da otroci zahtevajo veliko pozornosti, truda in tudi naših »živčkov«. Skozi leta se srečujemo z določenimi vedenjskimi »muhami«, ki pa so lahko bolj ali manj problematične. Nekatere so nepomembne, druge prehodne, lahko pa prerastejo v izrazite vedenjske težave, ki zahtevajo strokovno pomoč. V takšnih situacijah se lahko znajdemo v negotovosti in posledično ne vemo, kako se s težavami spopasti tako, da bo to najbolje za nas in tudi za našega malčka.

Po definiciji otroke in mladostnike z vedenjskimi in čustvenimi težavami lahko opišemo kot tiste otroke in mladostnike, ki s svojim vedenjem ogrožajo sebe, svoje zdravje, osebnostno in socialno integriteto ter otroke in mladostnike, katerih vedenje je ogrožajoče za socialno okolje, ker je usmerjeno proti uveljavljenim vzorcem vedenja, proti pravilom, vrednotam in vrednostim. Pri otrocih s čustvenimi in vedenjskimi težavami so vidne različne oblike motečega vedenja. V šoli se to lahko kaže npr. v obliki klepetanja med poukom, igranja in nerednega izpolnjevanja šolskih obveznosti. Takšni otroci pogosto zamujajo  k  pouku in tudi neopravičeno izostajajo, da bi pritegnili pozornost sošolcev ali pa se se v razredu pogosto vedejo kot »klovni«, se s sošolci prepirajo, jih zafrkavajo ali žalijo. Zaradi agresivnega vedenja so nenehno v konfliktih z vrstniki in učitelji. Prepogosti neuspehi v šoli lahko vplivajo na to, da začnejo odkrito odklanjati šolo, učitelje in avtoriteto (Stojanović, 2005).

Med vedenjske motnje, ki so vezane na ogrožanje sebe, sodijo anksioznost, občutljivost, žalost, depresija, samotarjenje, psihosomatske motnje, k tistim, ki pa so vezane na ogrožanje socialnega okolja, pa nekontrolirano vedenje, hiperaktivnost, impulzivnost, upornost, napadi besa, trmoglavost, zmanjšana pozornost, neposlušnost, agresivnost (Skalar, 1997).

Vedenjske in čustvene težave se lahko kažejo na različne načine, zato je pomembno poznati opozorilne znake oz. čustvovanja ali vedenja otrok, ki nakazujejo na prisotnost tovrstnih težav. Zadeva je lahko zaskrbljujoča, kadar je/se otrok dlje časa:

  • vznemirjen, razdražljiv, odmika pogled, kaže znake nezadovoljstva in je istočasno precej pasiven;
  • nezainteresiran za stvari, ki so ga prej veselile, npr. za igro z drugimi otroki, ima težave s spanjem, izgubi apetit in shujša, zateka se v osamo, je brez energije;
  • samoobtožuje, ima občutek krivde, je izgubil upanje in je črnogled, pogosto joče, se samopoškoduje;
  • burno odziva z jezo, kričanjem, zadirčnostjo in trmo;
  • čustveno in fizično odmika od svojih staršev, se ne zateka več v njihov objem, ne odgovarja na njihova vprašanja.

Težava nastopi in zahteva zdravljenje, če katerokoli od čustvovanj in vedenj, predvsem pa kombinacija le-teh, traja več dni ali celo tednov zapored.

Naraščajoče agresivno vedenje med otroki je najverjetneje tesno povezano z negotovo vzgojo. Po eni strani smo do otrok preveč tolerantni in zaščitniški, po drugi strani pa kritičnost okolja starše spodbudi k še več zaščitništva in opravičevanja. Starši so negotovi, kako postaviti zahteve, o katerih vsi govorijo in pogosto ne vedo, kako vzpostaviti boljši odnos, kot so ga imeli sami s svojimi starši. Kadar se soočamo z vzgojo težavnega otroka, je pomembno poznati naslednje predloge strokovnjakov:

  • Poučite se o otrokovi težavi in ostanite Spoznajte svojega otroka in meje lastnega ravnanja. Zavedajte se, da otroka ne moremo kar spremeniti, lahko pa svoje moči usmerite predvsem v iskanje načinov, kako najbolje shajati z njim.
  • Prepoznajte razloge za otrokovo vedenje. Pogovorite se z njim, kajti brez poznavanja ozadja se boste reševanja problema veliko težje lotili.
  • Poskrbite za varno, stabilno, organizirano in predvidljivo družinsko življenje. Bolj ko je zunanje okolje strukturirano, lažje bo otrok vzpostavil svojo notranjo strukturo.
  • Zavedajte se pomena ritualov, pravil, mej – otrokom nudite jasno strukturo in pravila in imejte zanje tehtne razloge. Bodite prijazni, vendar odločni. Pohvalite otrokovo prizadevanje za izboljšanje vedenja. Otroku razložite, kakšno vedenje je za vas in okolico sprejemljivo.
  • Pomembno je, da so odzivi staršev usklajeni in konsistentni. Sočasno nagrajevanje in ignoriranje namreč otroka zmede. Prav tako otrokovo rotenje ali jok ne sme spremeniti posledic.
  • Odzovite se na poskuse lepega vedenja in ga okrepite.
  • V primeru neprimernega vedenja ali konflikta otroka izolirajte od situacije in mu omogočite, da o njej razmisli. Kot neprimerno opišite otrokovo vedenje, ne njega kot osebe. Vedno torej kritizirajte dejanje, ne otroka.
  • Pomagajte otroku odkriti in razvijati njegova močna področja. Nikakor se ne osredotočajte le na težave, šibkosti, reševanje in premagovanje ovir. Vsak otrok je lahko v nečem dober, zato le poiščite tista področja, v katerih je vaš otrok uspešen. Pohvalite njegove dosežke in spodbujajte njegove talente.
  • Skrbite za zdrav življenjski slog družine. Namenite dovolj časa gibanju in športnim aktivnostim, ki bodo otroka prijetno utrudile.

Prej ko bomo otroka sprejeli v vsej njegovi celovitosti, »v paketu« z njegovimi šibkimi in močnimi področji, pa tudi z vsem, kar nam ne ustreza in nas morda moti, bolje bomo razumeli in uspešnejše iskali načine za lažje shajanje z njim. Seveda pa včasih težave presegajo naše zmožnosti. V tem primeru se lahko obrnete na izbranega pediatra, šolsko svetovalno delavko in druge strokovnjake s področja duševnega zdravja. Tudi v naši kliniki vam lahko nudimo pomoč pri spopadanju s tovrstnimi težavami, zato nas v primeru stiske pokličite na 041 737 666 ali pišite na info@julius.si.