SAMOSPOŠTOVANJE IN SPOŠTOVANJE DRUGIH

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

V psihologiji se z pojmi kot so osebnost, samozavest, samospoštovanje, integriteta posameznika ipd. večkrat srečujemo.  Osebnost razumemo kot celostno podobo trajnih značilnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih ljudi. Ključni sestavini osebnosti sta relativna trajnost in edinstvenost oz. unikatnost posameznika. Osebnost je tisto kar smo, samopodoba pa je naša predstava o tem, kaj smo. Samopodoba je torej posameznikovo doživljanje samega sebe in množica odnosov, ki jih posameznik (zavedno ali nezavedno) vzpostavlja do samega sebe. Samopodoba je povezana tudi z našim vedenjem, saj se svetu predstavljamo v skladu s tem kakšen človek mislimo in verjamemo, da smo.

O samospoštovanju začnemo govoriti šele takrat ko razumemo, kakšna je naša  osebna samopodoba. Samopodoba je  naša osebna predstava o samem sebi.  O tem, kdo smo, kakšni smo in kaj počnemo, ter zakaj tako. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih sposobnostih, lastnostih, svojem telesu, možnostih v življenju, uspehih in neuspehih.

Skozi otroštvo se gradi naša samopodoba, saj so primarni skrbniki ogledalo, skozi katerega otrok doživlja samega sebe. Prav tako se začne graditi samozaupanje, ki se oblikuje tako, da otrok ponotranji (realno) zaupanje ter spodbude, ki mu jih izkazujejo starši, pa tudi izkušnje, ki mu jih je prinesla lastna, samostojna dejavnost.

Otrok gradi svoje samospoštovanje na osnovi spoštovanja, ki mu ga izkazujejo pomembni odrasli v njegovem prvem obdobju življenja. Poistoveti se  z zgledi, kako si spoštovanje izkazujejo odrasli, denimo starši. Zgodnje otroške izkušnje ta razvoj bodisi spodbujajo bodisi zavirajo. Lahko ga celo izkrivijo do te mere, da posameznik nikoli ne izživi lastnih potencialov in ne postane, kar bi lahko bil, pač pa se nenehno prilagaja zahtevam okolja in podobi o sebi, ki mu je bila vsiljena od zunaj. Ali povedano drugače, samopodobe ne oblikujemo le v skladu z lastnimi potenciali, lastnostmi in izkušnjami, temveč se gradi tudi skozi oči drugih, torej je podoba o nas v veliki meri taka, kakršno so nam v otroštvu vcepili skrbniki oz. starši.

Naše samovrednotenje in samospoštovanje sta odvisni od tega, kateri del prevladuje: samopodoba, ustvarjena na osnovi resničnih osebnostnih lastnostih in lastnem doživljanju ali na osnovi podob in pričakovanj drugih.

Spoštujemo se, ko imamo zdrav občutek lastne vrednosti. Zdravo samospoštovanje kaže, da sta naše življenje in dobro počutje vredna našega truda, da si zaslužimo spoštovanje drugih in da sta naša sreča in osebna izpolnitev pomembni. Ljudje z zdravim samospoštovanjem vedo, da so vredni  dobrega odnosa, miru, upoštevanja, ljubezni… Ko živimo v odnosih, kjer lahko vzdržujemo lastno integriteto in samospoštovanje lahko vzdržujemo osebne meje in s tem spoštujemo tudi osebne meje drugih. Zdrava samopodoba in dobro samospoštovanje sta naš najboljši psihosocialni imunski sistem.

Osebna integriteta pa pomeni ujemanje med posameznikovimi prepričanji in vedenjem. Delati torej to, kar čutim, mislim in govorim.

Temelji, ki podpirajo zdravo samospoštovanje:

  • Živeti zavestno življenje: pomeni, živeti v sedanjem trenutku in spremljati kar se nam trenutno kaže in dogaja, kaj v tem trenutku doživljamo, mislimo in čutimo. Telo je smerokaz, ki nas kliče k zavestnemu življenju;
  • Sprejemanje samih sebe: samo-sprejemanje je odločitev. Pomeni sprejeti sebe v celoti, svoja čustva, občutke, misli, videz, vedenje, doživljanje, omejitve, značilnosti, slabosti. Sprejeti sebe v realnosti, takšni kakršni smo brez zanikanja ali samo-zaničevanja, pričakovanj ali iluzij;
  • Sprejeti odgovornost zase: pomeni prevzeti kontrolo nad svojim življenjem. Za lastne odločitve, napake, uspehe, neuspehe, delovanje, dejanja, delo, odnose, prioritete, lastno srečo, vrednote in norme;
  • Asertivnost: kar pomeni, da se posameznik postavi zase, da je lahko odkrito to kar je. Najprej seveda z zavedanjem in sprejemanjem sebe, nato udejanjanjem tega v interakciji do drugih. Asertivnost se kaže v ozaveščenemu mišljenju, da ima vsak pravico obstajati in da njegovo življenje pripada njemu;
  • Smisel življenja: poiskati in postaviti osebne cilje, narediti načrt, kako jih doseči in potem aktivno slediti in udejanjati svoje poslanstvo;
  • Osebna integriteta: je ujemanje posameznikovih prepričanj z vedenjem. Delati torej to, kar čutim, mislim in govorim.

V kolikor ima posameznik razvito zdravo samospoštovanje, ga bo spontano prenesel tudi na svoje bližnje in daljne odnose. To je vzajemen proces, ki se z leti razvija in nadgrajuje, lahko tudi poruši in znova gradi. Saj se ob različnih življenjskih okoliščinah in osebah vedno znova znajdemo pred preizkušnjami, izzivih in novih odnosih, ki dajejo osebno samospoštovanje na preizkušnjo. Vendar, ko se le ta utrdi, bo ostal kot močan temelj vsem prihodnjim odnosom in stresnim preizkušnjam v življenju.

Če čutite, da je vaše samospoštovanje nezdravo in si bi želeli spremembe v samopodobi, lastnem samovrednotenju in pristnejših odnosih nam pišite na info@julius.si ali nas pokličite za termin srečanja na 041 737 666.

DEPRESIVNE MOTNJE PRI OTROCIH

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Običajna, občasna potrtost ali žalost še ni depresija, saj se običajno z njo lahko spoprimemo in opomoremo brez zdravljenja. Kar skušamo preprečiti, je klinična diagnoza depresije. Klinična diagnoza depresije lahko zajema različne znake in simptome, ki so lahko različno močno izraženi in trajajo najmanj dva tedna.

Depresija je duševna motnja, ki se razvija postopoma. Prvi znaki depresije se lahko pojavijo že zgodaj v otroštvu, vendar so velikokrat spregledani. Dedni dejavniki skupaj z neugodnimi življenjskimi razmerami močno prispevajo k ranljivosti za depresijo. Najpogostejši dejavnik tveganja je pozitivna družinska anamneza depresije, ki nakazuje prisotnost dedne nagnjenosti k depresiji, kot tudi nevarni stil navezovalnega vedenja. Nevarni stil navezanosti se razvije ob odsotnih in čustveno neodzivnih starših otrok, saj otrok v takšni družini ne more razviti varne navezanosti.

Ker je depresija kronična motnja z veliko verjetnostjo ponovitve, so pomembni preventivni ukrepi in pravočasno zdravljenje. Pri tem najpomembnejša otrokova primarna družina ob širšem socialnem okolju (šola in druge ustanove). Mlajši, kot je otrok, bolj je njegov telesni in duševni razvoj odvisen od odnosov v družini, zato je tudi družina tista, ki lahko pomaga vzdrževati duševno motnjo ali pa jo pomaga ozdraviti.

Na razvoj depresije in anksioznih motenj vplivajo številni dejavniki, vključno z dejavniki, na katere vplivajo starši. To pomeni, da z nekaterimi ukrepi ali dejanji lahko pripomorejo k znižanju tveganja za razvoj depresije pri otroku. Dejavniki tveganja za razvoj depresije pri otrocih so: Večja občutljivost, izrazita čustvenost, tesnobnost. Neugodne okoliščine v otroštvu: pomanjkanje skrbi, zanemarjanje, nasilje, zloraba trpinčenje ali zatiranje. Revščina v družini in slabši socialni status. Učne ali druge šolske težave. Težavne okoliščine v življenju posameznika: resna bolezen, smrt ali kriminalna žrtev, nesreča, ločitev… Pomanjkanje varnosti v družini in pomanjkanje zaupnega odnosa z drugo osebo. Depresija lahko nastane tudi zaradi zdravstvenih indikatorjev in direktnega učinka nekaterih zdravstvenih stanj, kot so: pomanjkanje vitamina B12, motnje delovanja ščitnice, hepatitis, infekcijska mononukleoza, nekatera rakava obolenja. Lahko pa je tudi posledica  stranskih učinkov nekaterih zdravli ali kot posledica zastrupitve z alkoholom ali drugimi drogami.

Da lahko govorimo o klinični depresiji pri otroku, morajo biti simptomi prisotni vsaj dva tedna. Depresija pri otroku se pogosto kaže z drugačnimi znaki in simptomi kot pri odraslih. Otrok lahko kaže nekatere, ampak ne nujno vse spremembe skozi daljše obdobje:

  • zdi se razdražljiv ali jezen, se več prepira s sorojenci in drugimi družinskimi člani; ima napade trme ali joka več, kot običajno; ni tak kot običajno, ima nepojasnjena obdobja žalosti in joka;
  • umik iz sodelovanja v skupnostnem, športnem, družbenem udejstvovanju;
  • se ne želi družiti, preživljati časa s prijatelji izven šole;
  • se izogiba družabnim dogodkom; ne uživa v stvareh, v katerih je užival običajno, zdi se manj navdušen;
  • je tišji, manj opazen ob družabnih dogodkih;
  • se ni zmožen koncentrirati dlje časa, sanjari in zre prazno v prostor dlje časa kot običajno; ima manj energije, se premika počasneje kot običajno;
  • ima težave z odločanjem že v primeru preprostih odločitev;
  • težko obvladuje delo v šoli, težko sledi količini dela v šoli;
  • ima stalna občutja krivde in manjvrednosti;
  • se pritožuje nad fizičnimi bolečinami in težavami: ponavljajočimi glavoboli, bolečinami v trebuhu, slabostjo in drugimi težavami, ki nimajo jasnega vzroka;
  • ima večji ali manjši apetit kot običajno;
  • kaže spremembe v spalnem ritmu.

Kako lahko pomagate starši?

Ob prepoznavanju simptomov otrokove depresije je najprej potrebno dobro informiranje, sprejemanje in naklonjenost otroku. Dosledni, topli, podporni in ljubeči odzivi polni spoštovanja so ključni za uspešno zdravljenje in podporo. Za otroka si vzemite več časa, pogovarjajte se brez zunanjih motilcev (telefon, tv, druge osebe..). Poglobite se v osebne (odrasle) odnose in razrešite težave na odrasli ravni, da bo ostalo v odnosu dovolj prostora za otrokove rane, bolečine in otroški podsistem, ki nujno potrebuje odgovorne odrasle, ki omogočajo varnost in meje za varno navezanost in razvoj. Starši ste kot glavni zgled otrokovemu življenju. Otroku pomagajte, da poimenuje čustva, ki jih doživlja ali jih naj ponazori z igro, da se približate njegovemu psihičnemu svetu. Vzpodbujajte ga, da si zastavi cilje in spodbujajte optimističen pogled na svet. Spodbujajte zdrave navade pri sebi in otroku. Skrbite za ustrezno prehrano, kakovosten spanec, gibanje in omejite digitalno tehnologijo.

V kolikor presodite, da sami ne zmorete, naj bo prvi korak zdravljenja pregled pri zdravniku. Ta najprej izključi nekatere bolezni in zdravila, ki lahko povzročijo depresiji podobne simptome, nato postavi diagnozo in začne z zdravljenjem. Pri tistih, ki imajo blago obliko depresije, lahko učinkuje že samo psihoterapija – pogovor in svetovanje, zmerno in hudo izražene depresije pa je potrebno zdraviti z zdravili. Na voljo smo otrokom in staršem, da skupaj nagovorimo čustvena stanja, ki otežujejo vaše vsakdanje življenje. Dosegljivi smo na info@julius.si ali na telefonu: 041 737 666.