Starši se z odhodom otrok od doma soočajo na različne načine. Nekateri so ponosni na svoje otroke, drugim se podre svet, vsem pa je skupno, da se soočajo z mnogimi različnimi občutki. Da se mešani občutki žalosti in sreče pojavljajo, je popolnoma normalno, z odselitvijo otrok od doma se namreč zaključuje pomembno obdobje, obdobje aktivnega starševstva.
V osnovi je ena izmed najpomembnejših nalog starševstva, da otroka tako osebnostno kot tudi čustveno opremijo otroka za samostojno življenje. V družinah, ki je v času odraščanja otroka gradila na avtonomnosti vsakega družinskega člana posebej in kjer so bili odnosi osrečujoči in niso temljili le na bivanjski in materialni odvisnosti, bo osamosvajanje otrok kot tudi sprejetje staršev lažje in lahko pomeni osnovo za bolj zrelo prijateljstvo med njimi.
Po drugi strani pa starši, ki jim ni uspelo razviti prave samostojnosti in avtonomije, osamosvajanje otrok lahko doživljajo kot ogrožajoče in nevarno. Na svoje otroke se lahko pretirano navežejo, bojijo se, da bodo z odhodom preveč ranjeni, zato se z odhodom le stežka sprijaznijo. S svojim obrambnim načinom vedenja na posreden, kot tudi neposreden način, otrokom sporočajo, da zavetje in varnost zagotavlja le popolna medsebojna odvisnost. V kolikor otroci nakažejo željo po osamosvojitvi, pa jih kaznujejo s svojo prizadetostjo, kar v njih pogosto vzbudi močne občutke krivde in podaljša čas odhoda. Tudi zelo dominantni starši z veliko težavo spustijo otroka izpod nadzora – navadno ga nase priklenejo z občutki negovosti in strahu, ki se pri mladih odraslih razvijejo zaradi nenehnega usmerjanja, navodil, kritik in rednih pohval.
Še posebej lahko »praznjenje gnezda« prizadene matere oziroma tiste matere, ki so svoja življenja usmerjale samo v vzgajanje svojih otrok. Pri teh se lahko pojavljajo globoki občutki žalosti in dlje trajajoča čustvena praznina, ki lahko resno ogrozi občutke lastne vrednosti in pomembnosti ter občutka potrebnosti oziroma koristnosti. Ob odhodu otrok je prizadeta samopodoba, ki je temeljila večinoma le na starševski vlogi in prepričanju, da je edino prava potrditev v dajanju in žrtvovanju. Starši, ki doživljajo tovrstne občutke, lahko zato v tem času doživljajo resno krizo. Prav tako ti starši le stežka razvijejo prijetne, zdrave in sproščene odnose s svojimi otroki, saj imajo občutek, da so jih ti zapustili.
Seveda odhod od doma predstavlja pomemben mejnik tudi za odraščajoče otroke. Odraščanje namreč vedno pomeni dvom in odločanje med varnostjo in svobodo. Po besedah Uletove so danes »mladi zamenjali svobodo za varnost«. Zato se mnogo mladih v času osamosvajanja srečuje s strahovi in skrbmi, ki se lahko prevalijo v anksioznost, ki jo pogosto spremlja doživljanje čustvenega neugodja, spoznavnih blokad, nemir ter izogibanje neprijetnim dražljajem. Poleg izogibovalnega vedenja se pri mladih pojavlja tudi pasivnost v sprejemanju odločitev, kar rezultira v podaljševanju mladostniškega sloga življenja daleč v trideseta leta, nesamostojnosti in tako materialni kot tudi čustveni odvisnosti od svojih staršev.
Sicer pa lahko obdobje praznega gnezda staršem prinese tudi možnost, da končno prisluhnejo željam, ki jih prej spričo svojih otrok niso mogli izpolniti in morda lahko pri tem pomagajo naslednji koraki:
- Dovolite si vzeti čas in ugotovtiti, kako se resnično spopadate s »praznenjem gnezda«.
- Bodite telesno aktivni, ukvarjajte se s športom, ki vas osrečuje in sprošča.
- Če ste prej dajali na stran določene odnose, je ta čas odličen za ponovno povezovanje v odnosih, ki so bili nekoč močnejši in jih pogrešate.
- Morda je sedaj idealen čas za hobije, kariero, izobraževanja, potovanja, nova prijateljstva – vse tisto, za kar prej ni bilo časa.
- S svojimi otroki ostanite v rednem stiku.
- Sprejmite otrokovo odločitev in čas, ko se je odločil oditi od doma, in tega ne primerjajte s svojo izkušnjo, temveč se osredotočite na to, kako mu lahko na njegovi poti v samostojnost pomagate.
- Poiščite podporo pri partnerju, prijateljih oziroma ljudem, ki so vam pomembni. Podelite z njimi, kako se počutite. Spremljajte svoje občutke – če boste opazili, da postaja prehudo, obiščite zdravnika.
- Osredotočite se na pozitivne plati in razmislite, v kaj lahko investirate dodaten čas in energijo.
Občutja žalosti in izgube ob odhodu otroka od doma so normalna. Če doživljate »sindrom praznega gnezda«, opazujte svoje odzive in njihovo trajanje. V kolikor imate občutek, da vas preplavljata anksioznost in zaskrbljenost in doživljate občutke žalosti in izgube smisla, ali vas skrbi, kako boste v prihodnosti sprejeli odhod otrok od doma, razmislite o tem, da bi poiskali strokovno pomoč. Pri predelovanju in razumevanju vaših občutij vam lahko pomagajo tudi strokovnjaki naše klinike. Kontaktirate nas lahko na info@julius.si ali 041 737 666.