SINDROM PRAZNEGA GNEZDA

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Starši se z odhodom otrok od doma soočajo na različne načine. Nekateri so ponosni na svoje otroke, drugim se podre svet, vsem pa je skupno, da se soočajo z mnogimi različnimi občutki. Da se mešani občutki žalosti in sreče pojavljajo, je popolnoma normalno, z odselitvijo otrok od doma se namreč zaključuje pomembno obdobje, obdobje aktivnega starševstva.

V osnovi je ena izmed najpomembnejših nalog starševstva, da otroka tako osebnostno kot tudi čustveno opremijo otroka za samostojno življenje. V družinah, ki je v času odraščanja otroka gradila na avtonomnosti vsakega družinskega člana posebej in kjer so bili odnosi osrečujoči in niso temljili le na bivanjski in materialni odvisnosti, bo osamosvajanje otrok kot tudi sprejetje staršev lažje in lahko pomeni osnovo za bolj zrelo prijateljstvo med njimi.

Po drugi strani pa starši, ki jim ni uspelo razviti prave samostojnosti in avtonomije, osamosvajanje otrok lahko doživljajo kot ogrožajoče in nevarno. Na svoje otroke se lahko pretirano navežejo, bojijo se, da bodo z odhodom preveč ranjeni, zato se z odhodom le stežka sprijaznijo. S svojim obrambnim načinom vedenja na posreden, kot tudi neposreden način, otrokom sporočajo, da zavetje in varnost zagotavlja le popolna medsebojna odvisnost. V kolikor otroci nakažejo željo po osamosvojitvi, pa jih kaznujejo s svojo prizadetostjo, kar v njih pogosto vzbudi močne občutke krivde in podaljša čas odhoda. Tudi zelo dominantni starši z veliko težavo spustijo otroka izpod nadzora – navadno ga nase priklenejo z občutki negovosti in strahu, ki se pri mladih odraslih razvijejo zaradi nenehnega usmerjanja, navodil, kritik in rednih pohval.

Še posebej lahko »praznjenje gnezda« prizadene matere oziroma tiste matere, ki so svoja življenja usmerjale samo v vzgajanje svojih otrok. Pri teh se lahko pojavljajo globoki občutki žalosti in dlje trajajoča čustvena praznina, ki lahko resno ogrozi občutke lastne vrednosti in pomembnosti ter občutka potrebnosti oziroma koristnosti. Ob odhodu otrok je prizadeta samopodoba, ki je temeljila večinoma le na starševski vlogi in prepričanju, da je edino prava potrditev v dajanju in žrtvovanju. Starši, ki doživljajo tovrstne občutke, lahko zato v tem času doživljajo resno krizo. Prav tako ti starši le stežka razvijejo prijetne, zdrave in sproščene odnose s svojimi otroki, saj imajo občutek, da so jih ti zapustili.

Seveda odhod od doma predstavlja pomemben mejnik tudi za odraščajoče otroke. Odraščanje namreč vedno pomeni dvom in odločanje med varnostjo in svobodo. Po besedah Uletove so danes »mladi zamenjali svobodo za varnost«. Zato se mnogo mladih v času osamosvajanja srečuje s strahovi in skrbmi, ki se lahko prevalijo v anksioznost, ki jo pogosto spremlja doživljanje čustvenega neugodja, spoznavnih blokad, nemir ter izogibanje neprijetnim dražljajem. Poleg izogibovalnega vedenja se pri mladih pojavlja tudi pasivnost v sprejemanju odločitev, kar rezultira v podaljševanju mladostniškega sloga življenja daleč v trideseta leta, nesamostojnosti in tako materialni kot tudi čustveni odvisnosti od svojih staršev.

Sicer pa lahko obdobje praznega gnezda staršem prinese tudi možnost, da končno prisluhnejo željam, ki jih prej spričo svojih otrok niso mogli izpolniti in morda lahko pri tem pomagajo naslednji koraki:

  1. Dovolite si vzeti čas in ugotovtiti, kako se resnično spopadate s »praznenjem gnezda«.
  2. Bodite telesno aktivni, ukvarjajte se s športom, ki vas osrečuje in sprošča.
  3. Če ste prej dajali na stran določene odnose, je ta čas odličen za ponovno povezovanje v odnosih, ki so bili nekoč močnejši in jih pogrešate.
  4. Morda je sedaj idealen čas za hobije, kariero, izobraževanja, potovanja, nova prijateljstva – vse tisto, za kar prej ni bilo časa.
  5. S svojimi otroki ostanite v rednem stiku.
  6. Sprejmite otrokovo odločitev in čas, ko se je odločil oditi od doma, in tega ne primerjajte s svojo izkušnjo, temveč se osredotočite na to, kako mu lahko na njegovi poti v samostojnost pomagate.
  7. Poiščite podporo pri partnerju, prijateljih oziroma ljudem, ki so vam pomembni. Podelite z njimi, kako se počutite. Spremljajte svoje občutke – če boste opazili, da postaja prehudo, obiščite zdravnika.
  8. Osredotočite se na pozitivne plati in razmislite, v kaj lahko investirate dodaten čas in energijo.

Občutja žalosti in izgube ob odhodu otroka od doma so normalna. Če doživljate »sindrom praznega gnezda«, opazujte svoje odzive in njihovo trajanje. V kolikor imate občutek, da vas preplavljata anksioznost in zaskrbljenost in doživljate občutke žalosti in izgube smisla, ali vas skrbi, kako boste v prihodnosti sprejeli odhod otrok od doma, razmislite o tem, da bi poiskali strokovno pomoč. Pri predelovanju in razumevanju vaših občutij vam lahko pomagajo tudi strokovnjaki naše klinike. Kontaktirate nas lahko na info@julius.si ali 041 737 666.

STISKE STAREJŠIH

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Doživljanje starosti je odvisno od ohranjenih telesnih in duševnih sposobnosti, občutka varnosti in podpore v družinskem in širšem socialnem okolju, pogosto pa tudi od pričakovanj in predhodnih življenjskih izkušenj ter drugih dejavnikov. Kljub temu, da je starost pričakovana, pa marsikoga preseneti. Starost namreč prinaša številne spremembe, ki so lahko vir različnih stisk, še posebej, kadar se te pojavijo istočasno.

Staranje je proces, ki povzroča upadanje moči človeškega telesa in duševnosti ter je povezano s celo vrsto starostnih bolezni, ki zahtevajo dobro zdravstveno oskrbo, nego in skrb. Poleg telesnega pa so pomembni tudi drugi vidiki in potrebe starejših, ki so povezani z ekonomskim statusom, z zadovoljevanjem psihosocialnih potreb in medgeneracijsko povezanostjo.

Različne študije kažejo, da so najpogostejši vir stisk starostnikov izgube, osamljenost in odvisnost od tuje pomoči, kot je npr. institucionalno varstvo. Izgube nas prizadenejo v različnih življenjskih obdobjih, v starosti pa so bolj številne. Kadar se pojavi več izgub istočasno, lahko usodno prizadenejo posameznika, ki ne vidi več izhoda in zato obupa. Med izgubami, s katerimi se starejši pogosteje soočajo, so:

  • medosebne (smrt partnerja, prijatelja, vrstnika, odhod otrok od doma),
  • telesne (zmanjšanje telesnih sposobnosti, telesne bolezni, slabljenje sluha in vida, slabša gibljivost),
  • duševne (spominske motnje, težave pri mišljenju, izguba veljave v domačem okolju, izguba zaupanja vase in izguba samospoštovanja),
  • socialne (upokojitev, manjši dohodki, socialni umik, sprememba bivališča ali preselitev v dom starejših občanov).

V obdobju staranja se zmanjšujejo tudi posamezne telesne ali duševne sposobnosti. Stiska, ki sledi takšni izgubi, je odvisna od pomembnosti, ki jo posameznik pripisuje tej izgubi. Krog prijateljev in znancev se oži, vedno težje pa je najti nove. Tako starostniki postajajo vse bolj sami in osamljeni, čustvene opore, ki so jo nudili prijatelji in znanci, pa je čedalje manj. Večajo se občutki nekoristnosti, zdi se jim, da ničesar več ne zmorejo in znajo in tako lahko izgubijo zaupanje vase. Seveda na doživljanje starosti in vseh izzivov, ki jih le to prinaša, pomembno vplivajo tudi osebnostne lastnosti posameznika. Posamezniki, ki so bolj odprti, fleksibilni in pozitivno naravnani, se s spremembami lažje spopadajo, medtem ko je za posameznike, ki so bolj črnogledi, ta del življenja bolj zapolnjen s skrbmi, anksioznostjo, občutki depresivnosti in tudi samomorilnostjo. Osebnim stiskam se pridruži še splošen odnos okolice do starejših, pogosto pa tudi ravnanje bližnjih, ki v svoji skrbi za starostnika hote ali nehote zmanjšujejo starostnikov nadzor nad lastnim življenjem. Vsem omenjenim izgubam se ne moremo izogniti, se pa lahko nanje pripravimo. Kdor zna sprejeti izgube kot nekaj, kar sodi k življenju, bo lažje vzdržal tudi ob pomembnih življenjskih mejnikih. (Kogoj, 2011).

Vse dokler imajo ohranjene socialne stike, ki jim omogočajo občutek varnosti, lahko živijo zadovoljno kljub temu, da so sami. Ker pa se zaradi trenutnih ukrepov v povezavi z zajezitvijo novega koronavirusa ta del omejuje, se veliko starostnikov srečuje s stisko, ki je posledica socialne izolacije. Zato je pomembno vedeti, kaj starejši potrebujejo, da bo njihova stiska vsaj malo manjša:

  • Pomembno je varno okolje in varno zatočišče, ki daje občutek pripadnosti, zasebnosti, individualnosti in samostojnosti.
  • Starejši morajo občutiti, da so del skupnosti, da bo nekdo poskrbel za njih, jih poslušal, tolažil in se veseli z njimi.
  • Starejši ljudje potrebujejo pristen osebni medčloveški odnos, saj jih navdaja z občutkom pomembnosti in varnosti.
  • Pomembno je, da se omogoči čim več socialnih interakcij, tudi zunaj družinskih odnosov, da se ohranja stike in pogovore s prijatelji ter znanci.
  • Socialne interakcije so ključnega pomena za kakovostno življenje starostnika, saj preprečujejo socialno otopelost in izoliranost.
  • Morebiten odhod iz družinskega okolja pomeni veliko spremembo za starostnika, saj izgubi stik z okoljem, ki mu je bil domač in poznan.
  • Pomembno je, da se ohranijo čim bolj pristni in čim bolj pogosti družinski stiki.

 

Starejšim je zelo pomemben občutek pripadnosti in občutek, da niso sami in osamljeni, kar še zlasti velja za tiste, ki so izgubili partnerja, nimajo otrok ali jih svojci ne morejo obiskati. To zavedanje je pomembno še posebej sedaj v času koronavirusa, saj so zaradi ukrepov stiske starejših, predvsem v domovih za starejše, še toliko večje. Pomembno je poiskati načine, ki bodo olajšali njihovo stisko – naj bo to vključitev v različne oblike dejavnosti, omogočanje pogovora preko telekomunikacijskih sredstev, obisk na daljavo ipd. V kolikor pa imate občutek, da posameznik v domačem okolju ne zmore spregovoriti o svojih občutkih, strahovih in stiskah, pišite na info@julius.si ali pokličite na 041 737 666, kjer boste skupaj s strokovnjakom poiskali načine za omilitev vaše ali stiske vašega bližnjega.