Športi so si med seboj različni. Nekateri bolj, nekateri manj. Poznati moramo bistvo športa, kot tudi njegova pravila in lastnosti, vsekakor pa ne smemo pozabiti ne osebo, ki nas nauči tega športa – trenerja. Na samo izbiro športa, uspehe, ki jih dosežemo ter kasnejše ukvarjanje z njim, vpliva več dejavnikov, med katere uvrščamo okolje, v katerem živimo, družino, vrstnike in seveda tudi trenerja. Za mnoge je namreč ravno trener tisti, ki najbolj odločilno vpliva na naš odnos do športa in z njim povezanimi lastnostmi.
Trener ima kot ključna oseba v športnikovem razvoju več nalog, ki jih mora opravljati. Dober trener mora imeti dobro znanje o športu, v katerem deluje, poleg tega pa mora znati motivirati športnike, zavedati se mora osebnih različnosti njegovih športnikov, znati mora poslušati, biti mora discipliniran in predstavljati vzor. Raziskovalci menijo, da bi moral trener med procesom treniranja opravljati štiri naloge:
- jasno določiti, kaj v neki nalogi pomeni uspeh;
- omogočiti in strukturirati takšne situacije, v katerih bo uspeh mogoč;
- identificirati dejavnike na poti do uspeha in
- opredeliti notranje vire uspeha.
Vsi se strinjamo, da sta eni izmed trenerjevih ključnih lastnosti njegova kompetentnost in strokovnost. Vendar je za doseganje nivoja resnično dobrega trenerja pomembno veliko več kot le to – dober trener mora namreč imeti razvite določene osebnostne lastnosti, ki so bolj ali manj pomembne za dobro in učinkovito opravljanje njegovega dela.
Ustrezna osebnostna struktura trenerja je ključ za uspešnost v trenerskem delu, zato so skozi leta mnogi raziskovalci na tem področju opravili več različnih raziskav. V večjem delu so ugotavljali najbolj značilne lastnosti trenerjev, razlike med trenerji in ne-trenerji, razlike med uspešnimi in neuspešnimi trenerji ter skladnost mnenj trenerjev in tekmovalcev. S tem so skušali najti idealno podobo trenerja. Lastnosti, ki jih poudarjajo različni avtorji, trenerji in tekmovalci so: emocionalna stabilnost, družabnost, dominantnost, realnost, inteligentnost, inventivnost, zaupljivost in zanesljivost. Seveda ne moremo reči, da obstaja prototip uspešnega trenerja, lahko pa z gotovostjo trdimo, da imajo uspešni trenerji nekatere skupne lastnosti in značilnosti.
Model, ki je bil razvit s strani ruskih raziskovalcev, govori o 12 temeljnih sposobnostih, ki so nujne za uspešnost tako opravljanja strokovnega dela treniranja kot tudi vzpostavljanja kvalitetnega odnosa s športniki (povzeto po Krevsel, 2001):
- didaktične sposobnosti: vse sposobnosti, ki so močno povezane s metodiko pedagoške znanosti. Glavni namen tega je prenos znanja na učence, v našem primeru na športnike. Ta sposobnost je osnova oz. temelj, da se trener razvije v učitelja.
- ekspresivne sposobnosti: so tiste, ki trenerju/športnemu pedagogu omogočajo izražanje njegovih misli in čustev. S to spretnostjo lahko podaja informacije ne le z besedo, pač pa tudi z mimiko in celim telesom.
- avtoritativne sposobnosti: s pomočjo teh sposobnosti se trener razvije v vodjo. Da to doseže, pa mora biti: marljiv, deloven, nadarjen, strog, vreden zaupanja, odgovoren, natančen, samokritičen in resen.
- znanstvene sposobnosti: dober trener mora imeti smisel za raziskovanje in ustvarjalnost. Ni dovolj, da samo spremlja literaturo s svojega področja in nekaterih mejnih področij, ampak mora tudi sam na treningu raziskovati in preverjati nove metode poučevanja, treniranja in testiranja.
- komunikativne sposobnosti: gre za znanje, kako na lahki način navezati stik z ljudmi in kako z njimi ohraniti dober odnos. Če ima trener dober odnos s tekmovalci, to pozitivno vpliva na disciplino, učenje in tudi na izboljšanje rezultatov. Pomembno je, da zna trener komunicirati s tekmovalci, kot tudi z ostalimi ljudmi, s kateri se srečuje v svoji praksi (šefi, sodelavci, starši…).
- osebnostne sposobnosti: lastnosti, ki jih poudarjajo različni avtorji, trenerji in tekmovalci so: emocionalna stabilnost, družabnost, dominantnost, realnost, inteligentnost, inventivnost, zaupljivost in zanesljivost.
- organizacijske sposobnosti: organizirati je potrebno učno-vzgojni proces in gospodarno razporediti svoj čas in moči.
- sposobnost opazovanja: trener mora skrbno opazovati tako svoje tekmovalce, kot tudi nasprotnike. Opaziti mora najmanjše malenkosti, predvsem takrat, ko njegov varovanec tekmuje.
- mažoretne sposobnosti: sposobnosti, za katere je značilno, da je trener vselej optimističen, vesel in humoren. S takšnim pristopom trener zmanjšuje živčno napetost in pomaga pri zmanjšanju treme.
- konstruktivne sposobnosti: s pomočjo teh sposobnosti trener projektira prihodnost svojih varovancev. Pri tem mora predvidevati, napovedovati, znati dozirati in prepoznati potencial. Ne sme stremeti le k daljnim ciljem, pač pa poskrbeti, da tekmovalec da na vsakem treningu vse od sebe in tako napreduje iz treninga v trening.
- psihomotorične sposobnosti: zmožnost demonstrirati vaje in pri svojih vajencih analizirati tehniko, glede na njihovo starost in individualne lastnosti. Te sposobnosti omogočajo lažje učenje in jasno predstavo o gibanju.)
- gnostične sposobnosti: sposobnost dobro izoblikovanega intelekta za dialog s tekmovalci, funkcionarji kot tudi z javnostjo.
Kot vidimo, mora biti dober trener vse prej kot le dober športnik. Imeti mora dobro razvite tudi druge sposobnosti, vse od komunikacijskih do osebnostnih lastnosti, katere pa so se izkazale za izrednega pomena pri doseganja naziva »dober trener«. V kolikor želite pri svojem delu postati še boljši in menite, da predvsem z vidika osebnostnega razvoja še ostaja prostor za izboljšave, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.