OKSITOCIN, HORMON NEŽNOSTI

Človeško telo za vzdrževanje ravnovesja potrebuje kontrolo, ki ga izvajata predvsem dva sistema: endokrini sistem in živčevje. Ta dva nadzorna sistema sta med seboj funkcionalno povezana v t. i. nevroendokrini sistem, ki s sosednjimi in z oddaljenimi celicami komunicira s kemijskimi prenašalci sporočil, hormoni in z živčnimi prenašalci. Eno izmed pomembnih stičišč teh dveh sistemov je tudi del možganov, ki ga imenujemo hipotalamus. Sestavlja ga več živčnih jeder, ki izločajo različne živčne prenašalce in hormone. Hipotalamusu neposredno podrejena endokrina žleza je hipofiza, ki preko izločanja različnih spodbujevalnih hormonov izvaja direktni nadzor delovanja tudi drugih žlez z notranjim izločanjem. Med podrejene žleze spadajo ščitnica, nadledvični žlezi in spolne žleze. Poleg tega hipofiza izloča tudi oksitocin, ki je zadolžen predvsem za krčenje maternice pri porodu in vzpostavitev dojenja. (doc. dr. Mojca Jensterle Sever, dr. med.)

Hormon oksitocin je pred 99 leti odkril britanski farmakolog, ki je ugotovil, da lahko z njim pri mačkah sprosti popadke. Od takrat sintetično različico hormona uporabljajo pri nosečnicah, da bi z njim sprožili in pospešili porod (umetni popadki).

Oksitocin izloča možganska žleza hipotalamus, kadar smo v stiku s kožo, npr. pri objemu, spolnosti, dojenju. Zanj je značilno, da zelo hitro naraste, hitro pa tudi upade oz. se vrne na predhodni nivo – nekje v 10 minutah. Rečemo mu tudi hormon nežnosti, saj ob bližini drugega ustvarja občutek ugodja, sproščenosti in pomirjenosti. Torej se tvori v naših možganih ob stiku z drugimi. Oksitocin je pomemben pri sklepanju vezi in uravnavanju socialnih vedenj. Oksitocin je hormon, ki ga povezujemo z najlepšimi občutji in vsem, kar nas dela povezane. S srečo, varno navezanostjo, bližino, zaljubljenostjo, ljubeznijo, užitkom, sproščenostjo, empatijo in blaženostjo. Sprošča se med nosečnostjo in porodom, kar ustvarja dodatno povezanost med materjo in otrokom. Sprošča se prav tako med dojenjem, kjer je značilen stik kože na kožo, kjer prav hormon oksitocin igra pomembno vlogo v stimulaciji refleksa izločanja materinega mleka.  Med intimnimi odnosi, ob dotikih in masažah… Pomaga, da pari hitreje in lažje razrešujejo medsebojne spore, krepi medsebojne odnose, skrbi za željo po spolnosti, pripomore k večjemu zaupanju in zvestobi v partnerskih odnosih.  Oksitocin je torej nekakšno hormonsko lepilo človeške družbe, kjer je človeški dotik glavni faktor tega hormona.

Oksitocin s svojim delovanjem znižuje strah, krvni pritisk in raven stresnega hormona kortizola. Ljudje z visokimi ravnmi oksitocina so mirni, bolj družabni in se redkeje srečujejo z občutki tesnobe. Hormon oksitocin je prisoten pri obeh spolih v podobnih količinah. Do razlik prihaja zato, ker imajo ženske v telesu več estrogena, ki učinkovitost oksitocina še potencira. Medtem imajo moški višjo raven testosterona, ki deluje tako, da spodbuja tekmovalnost in deluje bolj poživljajoče na telo, kar pa je obratno od oksitocina.

Znanstveniki raziskujejo morebitni terapevtski učinek oksitocina na razna psihična stanja in bolezni. Kot so anksioznost, avtizem, depresijo, poporodno depresijo, shizofrenijo, sindrom razdraženega črevesja in mejno osebnostno motnjo. Rezultati določenih študij so pokazali, da bi naj bil učinkovit predvsem pri motnjah socialnega vedenja, saj  pomaga pri interpretaciji signalov s strani drugih oseb. Francoski raziskovalci so  leta 2010 dokazali, da oksitocin pomaga avtistom pri razvijanju socialnih sposobnosti. Oksitocin je lahko v pomoč tudi ženskam, ki imajo zmanjšano željo po spolnosti, bolečimi spolnimi odnosi ter tistim, ki s težavo doživljajo orgazem. Za hormonske vrednosti v telesu je potrebno opraviti teste, zdravljenje pa lahko predpišejo le izkušeni zdravniki, saj ima delovanje oksitocina zaradi aktivacije različnih možganskih receptorjev lahko tudi nezaželene stranske učinke.  Znano je, da lahko povzroča močno alergijsko reakcijo, ki vključuje dušenje, srbenje, slabost, bruhanje, itd. Ob pomanjkanju hormona oksitocina, se lahko pojavijo občutki osamljenosti, depresije in razna anksiozna stanja, vendar je o tem še premalo raziskanega.

Za naraven dvig ravni hormona oksitocina se priporoča objemanje (z ljubečim bližnjim), ki traja vsaj 20 sekund, stik z drugimi, sploh pri dojenčkih in majhnih otrocih, nežnost, bližina in stik. Zato se priporoča reden telesni stik, dotikanje, božanje in nežnost, saj se na ta način hormon sprošča dlje časa, več ga je in s tem tudi zadovoljstvo traja dlje časa. Bodite prijazni in nežni s sabo, objemajte se, igrajte in crkljajte psa ter nudite pomoč tistim, ki jo potrebujejo.

STRES IN ANKSIOZNOST

Anksiozna motnja spada med človekove duševne motnje. Te nastanejo kot posledica hormonskega neravnovesja in so v vzročni povezavi z drugimi fizološkimi dejavniki, kot je pomanjkanje spanja, pretiravanje z dietami, fizično aktivnostjo ipd. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da je hormonsko neravnovesje eden ključnih dejavnikov pri nastanku občutka anksioznosti oziroma tesnobe.

Pri ženskah se depresija pojavlja dva do trikrat pogosteje kot pri moških. Vzrok za to je pogosto povezan s hormonskimi in biološkimi spremembami v različnih življenjskih obdobjih, kot so menstruacija, nosečnost, porod ali menopavza.

Kombinacija stresa, nezadostne socialne podpore, previsokih življenjskih pričakovanj, vzgoje otrok in skrbi za dom, lahko pri ženskah povzroči nastanek depresivnih simptomov.

Eden glavnih faktorjev, ki vpliva na pojav anksioznosti je ženski spolni hormon progesteron, ki v možganih aktivira mehanizem občutka »boja in bega«. Tudi nizka stopnja moškega spolnega hormona testosterona ima podoben učinek. V mejah normalnega delovanja namreč služi za prepoznavanje socialnih grožnj in čustvenih stanj, kar lahko pri moškem obogati njegovo socialno življenje in stike z drugimi.

ADRENALIN IN KORTIZOL

Med najpomembnejše hormone, povezane s človekovim dojemanjem stresa in anksioznosti, moramo seveda omeniti adrenalin in kortizol. Oba hormona (adrenalin in kortizol) nas ščitita pred nevarnostmi in nanje opozarjata, kar je v splošnem tudi glavna naloga stresnih hormonov – povečanje pozornosti in izboljšanje refleksov. V primerih, ko se hormona sprostita ob nekoliko manj ogrožujoči in stresni situaciji, pa lahko sprožita tudi občutke tesnobe. Porast ravni stresnih hormonov v telesu povzroči izločanje dodatne količine stresnih hormonov, dokler glava ni polna nemirnih misli in skrbi. Če takšno stanje traja predolgo, se posledično poveča tudi tveganje za pojav anksioznosti.

OKSITOCIN

Poleg adrenalina in kortizola imamo v telesu tudi stresni hormon oksitocin, ki okrepi naš spomin in povezuje stresne in travmatične dogodke iz preteklosti s podobnimi stiuacijami v prihodnosti. V večjih količinah se torej sprosti ob stresnih situacijah, vendar pa deluje tudi kot dvorezen meč. Stresni hormon je namreč tudi hormon ljubezni, ki se sprošča v možganih, ko smo zaljubljeni ali ko po dolgem času srečamo dobrega prijatelja. Je hormon povezovanja, sprejetosti in varnosti. Včasih nam celo pomaga pri boju z anksioznostjo.

V velikih količinah se hormon oksitocin sprošča med porodom, ki velja za enega največjih stresnih trenutkov v človekovem življenju. Oksitocin poskrbi za pogum, da bodoča mamica izgubi strah pred porodom in da svojega otroka sprejme.

ESTROGEN IN PROGESTERON

Pomembna hormona z močnim vplivom na razpoloženje, sta estrogen in progesteron, ki sta življenjskega pomena pri menstrualnem ciklu žensk. Raven estrogena je višja v prvih dveh tednih cikla, kar sproži produkcijo večje količine seratonina, zaradi česar se počutimo bolje. V tolikšni meri kot deluje estrogen pozitivno na nas, je progesteron uničevalec dobre volje. Ta se sprosti hitro po ovulaciji in povzroča razdražljivost in občutke tesnobe. Znanost ugotavlja, da progesteron stimulira amigdalo (gre za pomemben del možganskega sistema, ki zazna nevarnost in nanjo odgovori), da  doživljamo menstruacijo kot stresno in rahlo depresivno počutje.

TESTOSTERON

Povezava med anksioznostjo in zmanjšano vrednostjo testosterona, je prav tako močna in jo največkrat opazimo v socialnih interakcijah. Na splošno je naloga testosterona, da nas brani pred socialnimi grožnjami okolice. Z nižanjem njegove količine v telesu, se strah pred ocenjevanjem in kritiko drugih ljudi veča, zaradi česar se posledično izogibamo socialnim stikom in okoliščinam, v katerih bi jima lahko bili izpostavljeni.  V kolikor imamo obliko socialne anksioznosti, je morda najbolje, da gremo najprej na pregled količne testosterona v telesu. Tak pregled lahko opravimo na Endokrinološkem oddelku v najbližjem UKC.

HIPERTIZA oz. POVEČANJE DELOVANJA ŠČITNIČNEGA HORMONA

Anksioznost in močni panični napadi so najverjetneje posledica hipertiroze oz. povečanega delovanja ščitničnega hormona, medtem, ko je depresija znak pomanjkanja ščitničnih hormonov oz. hipotiroze. Simptomi, ki se pojavljajo pri hipertirozi so nervoza, nemirnost, razdražljivost, izguba teže in neredni mendstrualni cikel.

Zaradi hitrega življenjskega tempa je torej hormonsko neravnovesje vse pogostejši pojav in stanje modernega človeka. Učinkuje na spanje, na spremembe libida, na težave s spominom, na spremembe apetita in na težave s prebavo. Zato je prav, da se tega zavemo čimprej in se nemudoma lotimo sprememb življenjskega sloga. Le na ta način bomo lahko v zelo veliki meri vplivali na izboljšanje delovanja in produkcije hormonov ter s tem tudi na lastno kvaliteto življenja. Osnovne spremembe so,da:

  • Zaužijemo dovolj proteinov (pusto piščančje ali puranje meso, ribe, jajca, posneta skuta in mlečni izdelki, sirotka – proteini namčre vplivajo na povečanje količine hormonov, ki nadzira apetit in količino zaužite hrane)
  • Poskrbimo za redno vadbo (Inzulin, hormon trebušne slinavke povzroča padec koncentracije sladkorja in aminokislin v krvi, ki nam dajejo energijo in skrbijo za gradnjo mišič; večje količine inzulina povzročajo zakisanost telesa, težave s srcem, sladkorno bolezen in rakava obolenja – z redno vadbo se lahko izognemu naštetim zdravstvenim težavam)
  • se izogibamo sladkorju in procesirani hrani (čips, piškoti, pecivo, pakirani kruh, ocvrti piščančji medaljoni, instant juhe in rezanci, sladki in slani prigrizki, sladke pijače; fruktoza in predelana hrana zvišujeta raven inzulina v krvi – kot alternativo raje izberimo med, javorjev sirup ali melaso ter polnovredna živila, kot so prosena kaša, ajdova kaša, pira, kvinoja, polnozrnat riž, zelenjava in sadje)
  • se naučimo obvladovati stres (povišana raven dveh stresnih hormonov – kortizola in adrenalina – lahko vodi v kopičenje maščob, povečan utrip srca, visok krvni pritisk in anksiozno motnjo; nekaj minut na dan poslušajmo najljubšo glasbo, pojdimo na masažo ali meditirajmo)
  • V jedilnik vključimo zdrave maščobe (oreščki in semena, leča, fižol, olive, avokado in nekatere vrste rib – zmanjšujejo apetit in skrbijo za normalno raven inzulina v krvi )
  • pijemo zeleni čaj (Je lovec na proste radikale, ki povzročajo raka in infarkte, lajša sončne opekline, znižuje krvni tlak, krepi imunski sistem, blaži preobilje želodčne kisline, odpravlja zadah iz ust, varuje pred nastankom ledvičnih kamnov in obnavlja moči po telesnih naporih)
  • si privoščimo dovolj spanca (premalo spanca povzroči dvig inzulina v krvi; brez zadostnega spanca vam ne bo uspelo doseči hormonskega ravnovesja, kjer pa je pomembna tudi kvaliteta spanca, kar vpliva na regeneracijo telesa – vsaj 7 ur spanca na dan)

Ena izmed pomoči za ustrezno odpravljanje neželenih simptomov in doseganju duševne in čustvene stabilnosti je psihoterapija. Z njeno pomočjo lahko razvijete nove strategije spoprijemanja s problemi, kjer vam psihoterapevt pomaga pri soočanju s težavami in preoblikovanju priučenih navad, ki so sprožile anksioznost in tesnobo. V kolikor ste mnenja, da potrebujete pomoč naših strokovnjakov, nas lahko kontaktirate na elektronski naslov: info@julius.si ali pokličite na telefonsko številko 041 737 666.

SAMOPODOBA

Samopodoba predstavlja eno temeljnih področij osebnosti in je organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da:

  • jih posameznik v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah pripisuje samemu sebi,
  • tvorijo referenčni okvir, s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje,
  • so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika,
  • vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja in
  • so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov, nekakšne membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepušča le tiste vsebine, ki so za posameznikov jaz sprejemljive (Kobal Grum, 2017).

V številnih raziskavah se strinjajo, da je samopodoba strukturirana, torej sestavljena iz večjega  števila področij, ki so v hierarhičnem odnosu in naraščajo z zorenjem. Glavni konstrukti, ki naj bi predvsem v času mladostništva sestavljali posameznikovo samopodobo, so: telesna, socialna, čustvena in akademska samopodoba. Telesna samopodoba vključuje prepričanja in sodbe o lastni telesni privlačnosti, pri čemer prihaja do primerjave videza z drugimi, socialna samopodoba obsega predstave in prepričanja  o kakovosti odnosov z drugimi – še posebej z vrstniki istega in nasprotnega spola, sposobnost sklepanja prijateljstev ipd. Čustvena samopodoba zajema zaznave in prepričanja o lastni sposobnosti izražanja in obvladovanja čustev, akademaska pa predstave o lastnih sposobnostih in dosežkih na različnih področjih.

V različnih življenjskih obdobjih se posameznik srečuje z različnimi prioritetami, na podlagi katerih se oblikujejo konstrukti samopodobe (Kobal idr. 2003). Posameznik ima torej v različnih obdobjih svojega življenja različno samopodobo in področja le-te glede na posameznikov vrednostni sistem naraščajo, se manjšajo in tudi spreminjajo.

Človek, ki ima pozitivno samopodobo:

  • se spoštuje, si zaupa in se ceni;
  • si postavlja cilje in si prizadeva, da bi jih dosegel;
  • sodeluje z drugimi, jih sprejema in ima prijatelje;
  • se ne umika pred težavami, ampak jih poskuša reševati;
  • je pri svojih odločitvah samostojen, ne potrebuje odobravanja drugih;
  • se lažje prilagaja spremembam;
  • prevzema odgovornost za svoje vedenje;
  • prepoznava, sprejema, izraža in uravnava svoja čustva ter je večinoma dobro razpoložen.

Z zaposlitvijo in osamosvajanjem ter s sprejemanjem različnih družbenih vlog se oblikuje samopodoba odraslega. Delovno mesto kot pomemben del našega življenja ključno vpliva na posameznikovo samopodobo. Študije kažejo, da je bolj odgovorno delo povezano z bolj pozitivno samopodobo in samospoštovanjem; velja pa tudi obratno – posameznik z visokim zaupanjem vase in s pozitivno samopodobo bo zasedel boljše delovno mesto. Samopodoba torej pomembno vpliva na določanje kakovosti posameznikovega življenja. Bolj, kot je naša samopodoba pozitivna, več lahko dosežemo, počutimo se zmožnega doseči kompleksnejše cilje in sprejeti večje odgovornosti, kar pa prinaša tudi več osebnega zadovoljstva.  Poleg zaposlitve, kot ene izmed pomembnejših življenjskih prelomnic, pa tudi druge življenjske izkušnje prispevajo k samopodobi posameznika, kot so na primer ločitev, selitev, smrt bližnjega, rojstvo otroka in druge. Veliki življenjski dogodki, predvsem negativni, lahko namreč zamajejo našo samopodobo, zato se je pomembno zavedati njene krhkosti. Samopodoba v odraslosti je, kot smo že omenili, pogojena predvsem z življenjskimi cilji in posameznikovo uspešnostjo pri teh.

Poleg življenjskih dogodkov pa lahko na našo samopodobo vplivajo tudi mnogi drugi dejavniki. Eden izmed pomembnih in prisotnih predvsem v zadnjih letih, so vsekakor socialna omrežja. Vse več raziskovalcev se ukvarja z vplivi socialnih omrežij na posameznikovo samopodobo in rezultati, do katerih prihajajo, so precej zaskrbljujoči. Ugotavljajo namreč, da socialna omrežja pomembno vplivajo na samopodobo posameznika – predvsem v negativni smeri. Zaradi nedosegljivih idealov, ki jih le-ta prikazujejo, se nižajo vsi vidiki samopodobe in posledično spodbujajo občutke tesnobnosti in depresije. Največ negativnega vpliva se pripisuje Instagramu, ki s svojimi fotografijami ustvarja lažno podobo srečnega življenja in popolnosti, kateri so uporabnikom nedosegljivi. Z nabiranjem všečkov se išče potrditev ter občutek sprejetosti, kar lahko do neke mere pozitivno vpliva na samopodobo posameznika, a sčasoma določeno število všečkov ni več dovolj; pokazalo se je namreč, da več všečkov kot dobimo, več si jih želimo, kar posledično vodi v začaran krog razočaranja, občutkov nesprejetosti in virtualnih potrditev.

Samopodobo je potrebno obravnavati kot nenehno razvijajoč se pojav, ki se spreminja glede na razvojno obdobje, vrednote, prioritete in cilje v danem življenjskem obdobju. Kadar zastavljenega ne dosežemo, to vpliva tudi na našo samopodobo. Z zavedanjem, da je potrebno sprejeti odgovornost za trenutno stanje, lahko te izzive uspešno premagujemo. Kljub temu se lahko zgodi, da zaradi različnih vzrokov svoje samopodobe ne znamo ali zmoremo izboljšati. To lahko vodi v občutja depresivnosti, anksioznosti, negotovosti, lahko pa se kaže tudi v obliki drugih težav v duševnem zdravju. Če želite narediti prvi korak k izboljšanju svoje samopodobe, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

DEPRESIJA

 

Depresija je bolezensko stanje, ki vpliva na psihično in telesno počutje posameznika kot celoto. Njeni simptomi depresije se kažejo v izgubi zanimanja za vsakodnevne aktivnosti ter pogostejših obdobjih žalosti in slabega počutja. Čeprav večji odstotek ljudi  pogosto navaja občutke potrtosti in žalosti, pa je klinična depresija veliko več kot le to.

Depresija oz. depresivna motnja je resno zdravstveno stanje, ki ga posameznik težko prebrodi sam. V primeri neustrezne pomoči, se lahko pričnejo posledice intenzivneje kazati na naslednjih področjih:

  • težave v službi
  • težav s partnerjem ali družino
  • v zlorabi alkohola in drog
  • samomorilne misli ali celo poskus izvedbe samomora

Depresija vpliva na vsakega posameznika drugače tudi v primeru zdravljenja. Nekatere spremlja skozi celotno življenje in zahteva zdravljenje na daljši rok. Spet drugi lahko z ustrezno in učinkovito pomočjo živijo kvalitetnejše življenje in ponovno vzpostavijo zdrave medosebne odnose z okolico.

Depresivna motnja lahko prizadene ljudi vseh starosti in se razvije na podlagi številnih dejavnikov. Ugotavljajo, da je lahko vzrokov za nastanek depresije več, posamezniki pa so za njih bolj ali manj dovzetni.

Vzroki za nastanek depresije so lahko:

genetski – depresijo lahko podedujemo od staršev;

biokemični – depresija nastane zaradi porušenega ravnovesja kemičnih prenašalcev v možganih, ki je izrazitejše v obdobju odraščanja; glavni  nevrostransmitorji (serotonin, dopamin in noradrenalin), ki so zadolženi za dobro počutje in ugodje, so v neravnovesju – antidepresivi pomagajo posamezniku to neravnovesje (predvsem serotoninski prenos) ponovno spraviti v normalno delovanje;

hormonsko neravnovesje – spremembe v produkciji in delovanju hormonov lahko privedejo do depresivnih epizod;  vsako obdobje večjega nihanja hormonov, lahko na neki točki sproži depresijo (menopavza, nosečnost, rojstvo otroka, težave s ščitnico in ostale hormonske spremembe) – pri poporodni depresiji matere razvijejo simptome med nosečnostjo ali po rojstvu otroka, ko so zaradi sprememb delovanja hormonov pretirano čustvene, vendar pa je poporodna depresija, ki se iz tega lahko razvije, resen zdravstveni problem;

sprememba letnega časa – ko se dnevi začnejo krajšati in noči daljšati večina ljudi postane hitreje zaspana in utrujena; to je vrsta depresivnega počutja, vezana na določen letni čas ( jesen, zima) in se konča nekje spomladi, ko se začnejo dnevi daljšati;

določena življenjska situacija – travma oz. podvrženost velikim življenjskim spremembam so lahko prav tako sprožilci za nastanek depresije (izguba ljubljene osebe, delovnega mesta, finančni problemi).

Simptomi depresije se razlikujejo glede na intenzivnost pojavljanja pri posamezniku, ti pa  ne vplivajo samo na naše misli in občutke, temveč tudi na samopodobo in medosebne odnose. Simptomi, ki se pri depresiji največkrat pojavljajo, so:

  • žalost
  • utrujenost
  • motnje koncentracije
  • jeza in razdražljivost
  • frustracije
  • izguba zanimanja za stvari, ki so nas spravljale v dobro voljo
  • problemi s spanjem (premalo ali preveč)
  • anksioznost
  • izolacija
  • vznemirjenost,
  • zaskrbljenost
  • težave pri sprejemanju odločitev
  • težave v šoli
  • slaba vest
  • samomorilne misli in nagibanje k samomoru
  • glavoboli in bolečine v mišicah
  • zloraba drog in alkohola.

Nekateri kažejo tudi znake manije, psihotičnih epizod in pa težave z motoriko.

Te so značilne tudi za bipolarno motnjo, ki je lahko prav tako sprožilec depresije.

 

Če menite,  da kdo od bližnjih trpi za navedenimi simptomi in zaradi tega teži k samopoškodovanju ali želi škodovati drugemu, pokličite številko za nujne primere, ostanite s to osebo dokler ne prispe pomoč, odstranite iz njene bližine vse nevarne predmete, jo poslušajte ter se z njo ne kregajte in je ne sodite.

Rizični dejavniki, ki lahko vodijo v depresijo so lahko naslednji:

  • ženski spol (večji odstotek žensk kot moških trpi za depresijo)
  • slaba samopodoba
  • družina in ožji sorodniki, ki so že trpeli za depresijo
  • homoseksualnost
  • prisotnost druge duševne motnje (anksioznost ali bipolarna motnja)
  • zloraba drog in alkohola
  • kronična bolezen
  • pomirjevalne ali spalne tablete
  • življenje v regijah, kjer imajo manj sonca ter daljše noči

Kako se depresija zdravi in kam se lahko obrnemo po pomoč?

Zdravnik bo na podlagi pregleda vaše hormonske slike in zgodovine bolezni ocenil vaše stanje.  Lahko se zgodi, da vas zaradi natančnejše razlage duševnega stanja napoti k psihiatru, ki na podlagi pogovora z vami postavi primerno diagnozo.

Z namenom ozdravitve vam zdravnik lahko predpiše določena zdravila za zdravljenje depresije, psihoterapijo ali oboje. Terapija je zaradi variabilnosti simptomov prilagojena vsakemu posamezniku posebej, zato lahko  traja nekaj časa, preden zdravnik najde kombinacijo, primerno za vas.

Fizična aktivnost, izogibanje alkoholu in drogam ter rutinsko delo lahko pripomorejo k zajezitvi depresije in jo ohraniti vsaj deloma pod kontrolo. Kljub temu pa je pomembno o simptomih govoriti z zdravnikom in poiskati sebi ustrezno pomoč.

Če menite, da vas muči depresija, je zelo pomembno, da ste čimbolj sproščeni. Obstajajo različni načini za sproščanje napetosti s katerimi si lahko pomagate sami, pri drugih pa vam bodo morali pomagati strokovnjaki.

Včasih se zgodi, da depresije ne prepoznamo pravočasno, zaradi česar se ta lahko poslabša. Ob težjih oblikah depresije samo prijetne aktivnosti in samopomoč niso dovolj za okrevanje. Zato je v takih primerih potrebno vključiti zdravljenje z zdravili (antidepresivi), psihoterapijo ali oboje.

Psihoterapije so najbolj razširjen način zdravljenja depresije, deloma zato, ker ne vključujejo jemanja tablet in deloma zato, ker poudarjajo intuicijo. Vse oblike psihoterapij terjajo veliko časa, volje in moči. Če trpite za kakršnokoli obliko depresije in potrebujete pomoč pri izboljšanju vašega počutja, smo vam z veseljem na voljo. Kontaktirajte nas preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

KDAJ IN KAKO POISKATI POMOČ OB DUŠEVNIH STISKAH?

Duševno zdravje je nepogrešljiv in pomemben del našega zdravja. Svetovna zdravstvena organizacija  duševno zdravje opredeljuje  ne zgolj kot odsotnost duševne motnje, ampak kot širši nabor aktivnosti, ki so direktno ali posredno povezane s psihičnim dobrim počutjem. Duševno zdravje je torej stanje dobrega počutja, v katerem lahko vsak posameznik prepoznava svoje zmožnosti, se sooča z življenjskim stresorji, produktivno dela in prispeva k skupnosti. Pomembno je zavedanje, da lahko težave v duševnem zdravju prizadenejo vsakega izmed nas; po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije naj bi se tekom življenja z njimi srečal vsak četrti prebivalec.

Na žalost so duševne težave in bolezni še vedno stigmatizirane. Stigma duševne bolezni je povezana s predsodki o nevarnosti, nekompetentnosti in neodgovornosti ljudi z duševnimi motnjami. V njenem ozadju je, tako kot pri drugih stigmah, diskreditacija drugega za povečanje lastnih občutkov moči, napaja pa se iz različnih mitov o ljudeh z težavami v duševnem zdravju. Med najpogostejšimi je, da ljudem z duševno motnjo ni mogoče pomagati, čeprav je v resnici zdravljenje duševnih motenj danes zelo uspešno. Drugi izmed najpogostejših mitov in strahov ter tudi pomembna ovira pri iskanju pomoči je predsodek, da smo »nori«, »mentalno bolni« ali »nenormalni«, če gremo k psihologu. A strokovnjaki s področja duševnega zdravja smo v bistvu le opora pri spreminjanju navad, pomagamo pri hitrejšemu učenju, razumevanju težav in iskanju učinkovitejših poti. Stigma s svojim negativnim prizvokom tako lahko vpliva na odlašanje iskanja pomoči in podpore, pomanjkanje zavedanja in pismenosti o duševnem zdravju, hkrati pa vpliva tudi na to, da se ljudje ne čutijo kompetentne pri nudenju pomoči nekomu, ki je v duševni stiski. Čeprav je stigmatizacija vseprisotna, pa jo je mogoče obvladati. Pri tem so dragocenega pomena predvsem izobraževanja o duševnih boleznih, stik z ljudmi, ki so po duševni bolezni okrevali, pozitivni odzivi ljudi, ki se s tovrstnimi vrstami pomočmi srečujejo in podobno.

Kadar se posameznik spopada z duševno stisko, se v splošnem lahko sreča z različnimi strokovnjaki s področja duševnega zdravja. V iskanju pomoči in razumevanja svojega stanja se pogosto najprej obrnemo na osebnega zdravnika, ki se nato odloči, kakšna vrsta zdravljenja bo najprimernejša. Je pa vse odvisno od kompleksnosti težav in vrste simptomov. Ob blagih do zmernih simptomih, ki se lahko izražajo na različne načine, npr. kot nespečnost, občutek utrujenosti ali brezvoljnosti, občutek strahu ali tesnobnosti, ipd., boste sicer pri osebnem zdravniku lahko prejeli medikamentozno terapijo, a je potrebno opozoriti, da tovrstne težave kljub jemanju zdravil le redko izzvenijo same od sebe. Pomembno je namreč ozavestiti, da je delo na sebi osnovni predpogoj, da se v življenju karkoli spremeni. V nadaljnjih korakih vam lahko, odvisno od vaših želja in potreb, pomagajo naslednji strokovnjaki:

  • Psihiater je doktor medicine, ki je opravil specializacijo iz psihiatrije. Njegova temeljna predpostavka je, da so duševne motnje organskega izvora in da predstavljajo strukturno ali kemično neravnovesje v možganih, ki jih je moč zdraviti s psihiatričnimi zdravili, kot so antidepresivi, pomirjevala, antipsihotiki in stabilizatorji razpoloženja.
  • Psiholog ima zaključen študij psihologije. Usposobljen je za to, da opravlja psihometrično testiranje in ocenjevanje ter ob vsakdanjih osebnih težavah in duševnih stiskah, npr. prelomnih življenjskih dogodkih, nudi psihološko svetovanje.
  • Klinični psiholog se za razliko od splošnega psihologa ukvarja predvsem z osebnostnimi in duševnimi motnjami. Usposobljen je za klinično-psihološko anamnezo, psihodiagnostično testiranje ter za postavljanje/preverjanje psihiatričnih diagnoz.
  • Psihoterapevt je strokovnjak, ki je opravil akademsko izobraževanje iz psihoterapevtske znanosti in šel skozi specialistični študij psihoterapije. Psihoterapija je dolgotrajen proces, preko katerega posameznik odkriva in ozavešča lastna čustva, vzorce in vedenje.

Kdaj torej poiskati pomoč? Praviloma naj se pomoč išče takrat, kadar se srečamo s stiskami, s katerimi se težko spopadamo sami, ob težkih posledicah travmatičnih dogodkov, nerazložljivih simptomih anksioznosti, depresije ali napadov panike, občutenju nesmisla, težavah v medosebnih odnosih ali vsakodnevnem funkcioniranju ali pa le, kadar začutimo globoko potrebo, da se zaupamo osebi, ki nam bo v zaupnem empatičnem odnosu prisluhnila in stala ob strani. In kadar začutite, da bi tovrstno pomoč potrebovali, nam pišite na info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

STISKE STAREJŠIH

Doživljanje starosti je odvisno od ohranjenih telesnih in duševnih sposobnosti, občutka varnosti in podpore v družinskem in širšem socialnem okolju, pogosto pa tudi od pričakovanj in predhodnih življenjskih izkušenj ter drugih dejavnikov. Kljub temu, da je starost pričakovana, pa marsikoga preseneti. Starost namreč prinaša številne spremembe, ki so lahko vir različnih stisk, še posebej, kadar se te pojavijo istočasno.

Staranje je proces, ki povzroča upadanje moči človeškega telesa in duševnosti ter je povezano s celo vrsto starostnih bolezni, ki zahtevajo dobro zdravstveno oskrbo, nego in skrb. Poleg telesnega pa so pomembni tudi drugi vidiki in potrebe starejših, ki so povezani z ekonomskim statusom, z zadovoljevanjem psihosocialnih potreb in medgeneracijsko povezanostjo.

Različne študije kažejo, da so najpogostejši vir stisk starostnikov izgube, osamljenost in odvisnost od tuje pomoči, kot je npr. institucionalno varstvo. Izgube nas prizadenejo v različnih življenjskih obdobjih, v starosti pa so bolj številne. Kadar se pojavi več izgub istočasno, lahko usodno prizadenejo posameznika, ki ne vidi več izhoda in zato obupa. Med izgubami, s katerimi se starejši pogosteje soočajo, so:

  • medosebne (smrt partnerja, prijatelja, vrstnika, odhod otrok od doma),
  • telesne (zmanjšanje telesnih sposobnosti, telesne bolezni, slabljenje sluha in vida, slabša gibljivost),
  • duševne (spominske motnje, težave pri mišljenju, izguba veljave v domačem okolju, izguba zaupanja vase in izguba samospoštovanja),
  • socialne (upokojitev, manjši dohodki, socialni umik, sprememba bivališča ali preselitev v dom starejših občanov).

V obdobju staranja se zmanjšujejo tudi posamezne telesne ali duševne sposobnosti. Stiska, ki sledi takšni izgubi, je odvisna od pomembnosti, ki jo posameznik pripisuje tej izgubi. Krog prijateljev in znancev se oži, vedno težje pa je najti nove. Tako starostniki postajajo vse bolj sami in osamljeni, čustvene opore, ki so jo nudili prijatelji in znanci, pa je čedalje manj. Večajo se občutki nekoristnosti, zdi se jim, da ničesar več ne zmorejo in znajo in tako lahko izgubijo zaupanje vase. Seveda na doživljanje starosti in vseh izzivov, ki jih le to prinaša, pomembno vplivajo tudi osebnostne lastnosti posameznika. Posamezniki, ki so bolj odprti, fleksibilni in pozitivno naravnani, se s spremembami lažje spopadajo, medtem ko je za posameznike, ki so bolj črnogledi, ta del življenja bolj zapolnjen s skrbmi, anksioznostjo, občutki depresivnosti in tudi samomorilnostjo. Osebnim stiskam se pridruži še splošen odnos okolice do starejših, pogosto pa tudi ravnanje bližnjih, ki v svoji skrbi za starostnika hote ali nehote zmanjšujejo starostnikov nadzor nad lastnim življenjem. Vsem omenjenim izgubam se ne moremo izogniti, se pa lahko nanje pripravimo. Kdor zna sprejeti izgube kot nekaj, kar sodi k življenju, bo lažje vzdržal tudi ob pomembnih življenjskih mejnikih. (Kogoj, 2011).

Vse dokler imajo ohranjene socialne stike, ki jim omogočajo občutek varnosti, lahko živijo zadovoljno kljub temu, da so sami. Ker pa se zaradi trenutnih ukrepov v povezavi z zajezitvijo novega koronavirusa ta del omejuje, se veliko starostnikov srečuje s stisko, ki je posledica socialne izolacije. Zato je pomembno vedeti, kaj starejši potrebujejo, da bo njihova stiska vsaj malo manjša:

  • Pomembno je varno okolje in varno zatočišče, ki daje občutek pripadnosti, zasebnosti, individualnosti in samostojnosti.
  • Starejši morajo občutiti, da so del skupnosti, da bo nekdo poskrbel za njih, jih poslušal, tolažil in se veseli z njimi.
  • Starejši ljudje potrebujejo pristen osebni medčloveški odnos, saj jih navdaja z občutkom pomembnosti in varnosti.
  • Pomembno je, da se omogoči čim več socialnih interakcij, tudi zunaj družinskih odnosov, da se ohranja stike in pogovore s prijatelji ter znanci.
  • Socialne interakcije so ključnega pomena za kakovostno življenje starostnika, saj preprečujejo socialno otopelost in izoliranost.
  • Morebiten odhod iz družinskega okolja pomeni veliko spremembo za starostnika, saj izgubi stik z okoljem, ki mu je bil domač in poznan.
  • Pomembno je, da se ohranijo čim bolj pristni in čim bolj pogosti družinski stiki.

 

Starejšim je zelo pomemben občutek pripadnosti in občutek, da niso sami in osamljeni, kar še zlasti velja za tiste, ki so izgubili partnerja, nimajo otrok ali jih svojci ne morejo obiskati. To zavedanje je pomembno še posebej sedaj v času koronavirusa, saj so zaradi ukrepov stiske starejših, predvsem v domovih za starejše, še toliko večje. Pomembno je poiskati načine, ki bodo olajšali njihovo stisko – naj bo to vključitev v različne oblike dejavnosti, omogočanje pogovora preko telekomunikacijskih sredstev, obisk na daljavo ipd. V kolikor pa imate občutek, da posameznik v domačem okolju ne zmore spregovoriti o svojih občutkih, strahovih in stiskah, pišite na info@julius.si ali pokličite na 041 737 666, kjer boste skupaj s strokovnjakom poiskali načine za omilitev vaše ali stiske vašega bližnjega.

DELO OD DOMA KOT NOV NAČIN ZAPOSLITVE

Negotovi časi in trenutni ukrepi so povzročili, da se podjetja odločajo za delo od doma, kot nov način zaposlitve delavcev. Podjetja in različne organizacije so morale prilagoditi način poslovanja in optimizirati delovne procese tudi na način odredbe dela od doma. Nekatere raziskave, v katerih so primerjali zdravje zaposlenih, ki prihajajo na delo v pisarno, in tistih, ki delajo od doma, so ugotovile pozitivne vplive dela od doma. Pojavlja se trend večje stopnje zadovoljstva med zaposlenimi, manj stresa, ki izhaja iz odnosov v delovnem kolektivu, boljše usklajevanje družinskega in poslovnega življenja ter celo večjo stopnjo telesne aktivnosti. Kljub naštetemu pa se je za čim več ugodnih učinkov, treba dela od doma lotiti premišljeno. Trenutne okoliščine epidemije od nas zahtevajo še dodatne psihične in fizične prilagoditve posameznika. Med njimi sta zelo pomembni obvladovanje tesnobe in prilagoditev urnika z drugimi člani gospodinjstva, ki sobivajo z nami in prav tako delajo, so v domačem varstvu ali se šolajo od doma piše mag. psihologije Katarina Drev. Tako kot najdemo prednosti dela od doma, so prisotne tudi negativne posledice, ki lahko doprinesejo k slabšemu počutju ali zmanjšani delovni uspešnosti.

Pasti dela od doma

»Zavedati se moramo, da delo od doma ni preprosto, saj zahteva veliko samodiscipline in volje. V nasprotnem primeru le postopamo po stanovanju in namenimo čas drugim opravilom. « Dr. Sara Brezigar

Javnomnenjske raziskave med delavci, ki delo opravljajo (tudi) od doma, kažejo, da trpijo zaradi slabšanja njihovega zdravja. Pri delu od doma se precej poveča vnos alkohola, predvsem zaradi osamljenosti, pa tudi zaradi lažjega dostopa oziroma možnosti, ki jo prinaša zasebnost, kar je lahko še ena izmed slabosti domače pisarne. Zaradi stresnega položaja in skrbi je kar dve tretjini anketiranih poročalo o slabši kakovosti spanja. Skoraj enako je preutrujenih. Strah pred izgubo dela, negotovost glede opravljenega dela, premalo stikov s kolegi – tako posvetovalnih kot družabnih -, neprijetni občutki zaradi prisilnega nadzora s strani predstojnikov itd. so generatorji stresa in lahko povzročijo tudi bolezenska stanja, navaja Podjetnik.net.

Ob vseh aktualnih dogodkih, delovnih ciljih in nalogah, usklajevanju gospodinjstva in družinskih obveznosti se lahko pojavijo občutki anksioznosti in tesnobe. Pozorni moramo biti na telo in občutke, ki nas preplavljajo. Tesnobo, anksioznost in stiske lahko zmanjšamo z ohranjanjem stikov s sodelavci,  si porazdelimo naloge in odgovornosti. Ohranjamo stike z drugimi ljudmi, ki jim zaupamo in na nas delujejo pomirjujoče. Antistresno delujejo tudi različne sprostitvene tehnike, globoko dihanje, meditacije in podobno. Občutki tesnobe in zaskrbljenosti so v takem času običajni, če pa je stiska zelo huda, smo na voljo tudi mi, pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

Kako poskrbeti, da bo delo od doma učinkovito?

Za učinkovito delo moramo svoje obveznosti in pričakovanja razjasniti najprej na delovnem mestu nato pa tudi doma pojasniti drugim družinskim članom, saj delo od doma pomeni, da imamo delo.  Prilagodimo čas za produktivnost svojemu naravnemu ritmu.

  • Uredimo si delovni prostor, kjer imamo mir in potrebno tehnologijo, brez motenj kot so televizija, telefon ali drugi družinski člani. Tukaj se lahko pojavi težava, saj nimajo vsa gospodinjstva možnosti domače pisarne in morajo svoj čas in prostor organizirati tako, da bo to izvedljivo (previdno pri delu v poznih večernih urah, saj so lahko past, ki vodi do izgorelosti);
  • Sledimo zastavljenemu delovnemu urniku. Priporočljivo je, da si zastavimo nek tedenski in dnevni načrt, ki mu zmoremo slediti in s katerim zmoremo meriti svoje opravljeno delo. Na urniku naj bo prostor tudi za počitek, pavzo in regeneracijo;
  • Skrb za dobro počutje. Tukaj je precej širok spekter možnosti, ki si ga posameznik prilagodi glede na osebne potrebe. Priporočeno je, da se uredimo toliko, da se tudi fizično počutimo pripravljene na delo. Razgibamo telo, da bo le to pripravljeno na razmišljanje in delovni proces. Pripravimo si vodo in poskrbimo za zdravo prehrano. Oči sprostimo s pogledom na zelenje ipd.;
  • Osredotočenost: zastavimo si naloge, ki jih zmoremo opraviti, vsak korak posebej;
  • Razporeditev nalog in obveznosti: pokličimo sodelavce, ki sodelujejo pri projektu ali so del tima, da si naloge razporedite in optimizirate delovni proces;
  • Samostojnost: pri delu od doma se lahko sami organizirate in s tem pridobite samozavest, več zagona in motivacije, saj dosežete samopotrditev, da delo zmorete organizirati in opraviti. Lastna produktivnost pride bolj do izraza;
  • Organizacija celodnevnega časa: potrebno je realno oceniti in samoorganizirati čas tako, da skozi lasten vedenjski vzorec zagotovimo dovolj časa tudi za rekreacijo, zdravo prehranjevanje, počitek, čas za družino in kvalitetno spanje.

Spremembe na trgu dela se dogajajo hitro in silovito, posebej v času epidemije. Zelo pomembno pri vsem tem prilagajanju pa je tudi sprememba medsebojnih odnosov. Kvalitetna komunikacija je postala ključna, za doseganje optimalnih rezultatov, tako na osebni kot na podjetniški/službeni ravni. Izguba socialnega stika je ena izmed negativnih posledic za vso družbo, saj smo ljudje že po naravi družabna bitja in stik potrebujemo. Pri delovni uspešnosti in ciljih  je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti posameznika (koncentracija, ekstrovertiranost ali intovertiranost, organiziranost ipd.), in naravo dela, ki ga posameznik opravlja.  Z manj socializacije posameznik trpi, kar pomeni, da trpi tudi delovni proces v katerega je le ta vključen. Kombinacija dela na domu in dela na delovnem mestu, se je za mnoge izkazala za najbolj učinkovito rešitev kot piše Lisette Sutherland, ki je avtorica knjige o Delu na daljavo.

V kolikor začutite, da se vam ob delu od doma pojavljajo občutki anksioznosti, povečana tesnoba in stiska se lahko obrnete na nas, da skupaj premostimo ta negotov čas sprememb na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.