KAJ JE PSIHOTERAPIJA?

 KAJ JE PSIHOTERAPIJA?

Psihoterapija ali »pogovorna terapija« je ena izmed strokovnih oblik pomoči in način reševanja problemov namenjen ljudem v duševnih stiskah in situacijah, ki jih sami ne zmorejo predelati. Z uporabo različnih psihoterapevtskih tehnik se poskuša pri posamezniku problematične simptome zmanjšati do te mere, da lahko ta ponovno funkcionalno deluje v družbi. Psihoterapija je oblika zdravljenja, ki posledično prispeva k izboljšanju vsesplošnega počutja.

S pomočjo psihoterapije zdravimo težave, ki se nanašajo največkrat na avtomatizirane vsakodnevne navade, travme in posttravmatske motnje, fizične poškodbe, ostale zdravstvene probleme, izgubo bližnje osebe in številna psihološka obolenja kot sta depresija in anksioznost.

Obstaja več vrst pristopov k reševanju problemov. Vsaka vrsta problema ima svoj pristop reševanja le-tega ali pa kombinacijo dveh. V kolikor samo s psihoterapevtskim pristopom ne dosegamo želenih rezultatov, pa v sam proces dodamo tudi medikamentno zdravljenje.

POTEK TERAPIJE

Psihoterapija se lahko izvaja individualno, kot partnerska in družinska terapija ali skupinska terapija. Poteka približno enkrat tedensko (30 – 50 min) in je primerna za vse starostne skupine .

Proces psihoterapije temelji na medosebnem odnosu med terapevtom in klientom. Pri razvijanju ciljev v procesu zdravljenja morata terapevt in klient vzpostaviti medsebojno spoštovanje in zaupanje, kar je ključni dejavnik za uspešen potek klientovega dela na sebi. Terapevt in klient skozi proces skupaj gradita na odnosu, ki je prilagojen vsakemu klientu posebej, ta pa se posledično lažje osredotoči na lastno doživljanje.

Psihoterapija se uporablja kot kratkoročna pomoč pri akutnih obolenjih, kjer je uspeh viden že po nekaj obiskih ali dolgoročna, kjer je potrebna pomoč pri večjih težavah in lahko traja tudi po več mesecev, morda celo let.

Kljub seznanjenosti terapevta z klientovimi najintimnejšimi občutki in dogodki, pa fizični ali kakršnikoli drug kontakt med terapevtom in klientom ni zaželen. Tak odnos neprofesionalen in neuporaben za sam potek zdravljenja.

PSIHOTERAPIJA IN MEDIKAMENTOZNO ZDRAVLJENJE

Za zdravljenje duševnih motenj se v procesu psihoterapije pogosto uporablja zdravljenje z medikamenti. V določenih primerih to sicer ni potrebno, včasih pa je to edina izbira, ki je še na voljo. Največkrat je najuspešnejša kombinacija obojega. Seveda pa k splošnemu dobremu počutju veliko pripomore tudi zdrav življenjski stil, redna telesna aktivnost in dovolj spanca.

ALI PSIHOTERAPIJA DELUJE?

Večina ljudi se vsaj enkrat v življenju znajde v situaciji, ko potrebuje psihoterapevtsko pomoč. Posamezniki, ki jo poiščejo opisujejo pozitivna občutja olajšanja in dvig razpoloženja. Približno 75% tistih, ki imajo ali so vsaj enkrat že imeli svojega terapevta, kaže znake hitrega okrevanja in boljšega počutja nasploh. S pomočjo psihoterapije izboljšamo najprej psihično in posledično tudi telesno stanje, zaradi česar imamo več energije, manj zdravstvenih težav ter več zadovoljstva doma in v službi.

Število raziskav, ki govorijo o pozitivnih učinkih terapije na delovanje možganov iz leta v leto narašča.  Tehnologija slikanja možganov po terapevtski seansi omogoča natančnejši vpogled v njihovo delovanje in boljše razumevanje vpliva določenih možganskih regij na naše razpoloženje. V večini primerov so učinki psihoterapije na možganske spremembe enaki učinkom medikamentnega zdravljenja.

VRSTE PSIHOTERAPIJE

Obstaja več psihoterapevtskih pristopov, ki se prilagodijo klientu glede na njegov izhodiščni problem in okoliščine. Po navadi terapevti ne uporabljajo samo enega pristopa ampak vključijo v proces elemente različnih  psihoterapevtskih pristopov.

  • Kognitivno – vedenjska psihoterapija: Ta terapevtski pristop pomaga posameznikom prepoznati in spremeniti toksične miselne in vedenjske vzorce, ki jih poskušajo nadomestiti z primernejšimi, funkcionalnimi načini razmišljanja in vedenja. Pristop kognitivno – vedenjske terapije je usmerjen na obvladovanje težav, s katerimi se klient ukvarja v trenutnem življenjskem obdobju – »tukaj in zdaj« in deluje po modelu, po katerem naši občutki in čustva niso posledica zunanjih dogodkov ampak jih je potrebno osmisliti in ugotoviti, kakšen pomen imajo za nas ter kako dojemamo sebe v določeni situaciji. Naša čustva in vedenje so odvisni od naših miselnih, kognitivnih procesov.

Kognitivno – vedenjska terapija je lahko v pomoč pri zdravljenju depresije, anksioznosti, simptomov vezanih na travmatično izkušnjo iz preteklosti, zdravljenju prehranjevalnih motenj, ipd.

  • Inerpersonalna psihoterapija: Terapevtski pristop se osredotoča na medosebne odnose v življenju depresivne osebe. Ideja interpersonalne terapije je, da depresijo mogoče zdraviti z izboljšanjem medosebnih odnosov in načinom komunikacije. Posamezniku pomaga pri prepoznavanju čustev in izražanju teh na zdrav način. Ljudje ves čas nosimo s seboj »čustveno prtljago« iz preteklosti, ki lahko močno vpliva na naše razmišljanje in vedenje v sedanjem času.
  • Dialektična – vedenjska psihoterapija: Posebna vrsta kognitivno – vedenjske psihoterapije, ki se uporablja za zdravljenje samomorilnih misli, posttravmatske motnje, motenj hranjenja in mejne osebnostne motnje (ang. »borderline personality«). Ta vrsta terapije se osredotoča na vlogo kognicije, ki se nanaša na misli in prepričanja ter na vedenje ali ukrepe pri razvoju in zdravljenju mejne osebnostne motnje.
  • Psihodinamična psihoterapija: Temelji na psihoanalitičnem razumevanju delovanja osebnosti. Ideja psihodinamične psihoterapije je, da je naše vedenje in psihično blagostanje posledica izkušenj iz otroštva in nezdravega ponavljajočega se mišljenja in vedenja, ki poteka na podzavestni ravni – osredotoča se na odkrivanje nezavednih dejavnikov, ki soustvarjajo ali sprožajo neželena vedenja.

Posameznik ob raziskovanju lastnega nezavednega s pomočjo psihoterapevta izboljšuje zavedanje samega sebe, prepoznava nezavedne teme ter poskuša stare mehanizme delovanja nadomestiti z novimi, ki bi posledično vplivali na njegovo kvaliteto življenja.

  • Psihoanalitična psihoterapija: Je intenzivnejša različica psihodinamične psihoterapije, kjer se terapevt in klient osredotočata na ozaveščanje klientovega nezavednega. Klientu se tako razkriva globji vpogled v odnose, način vedenja in razmišljanja, kar je prvi korak k spremembi.

Psihoanalitična psihoterapija se izvaja od enkrat do trikrat na teden (45 – 50 min) in lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let.

  • Podporna (suportivna) psihoterapija: Ta vrsta psihoterapije se najpogosteje uporablja pri zdravljenje odvisnosti, kroničnih psihičnih bolezni (psihoza in bipolarna motnja) ter obdobjih remisije (»obdobje mirovanja bolezni«). Velikokrat se uporablja tudi kot podpora v kriznih situacijah (nesreče, huda razočaranja, izguba ljubljene osebe) in kot podpora svojcem. Ni usmerjena v spremembe ampak v sprejemanje določene življenjske situacije. Terapevt vzpodbuja izražanje misli in občutkov pri klientu ter sprejemanja sprememb in odločitev, ki so potrebne za sprejemanje spremembe.

Podporna psihoterapija se izvaja enkrat tedensko ali enkrat mesečno in lahko traja od nekaj srečanj pa do več let ali celo doživljenjsko.

KDAJ K PSIHOTERAPEVTU?

Veliko ljudi ima napačno predstavo o iskanju strokovne pomoči in so mnenja, da gre pri psihoterapiji za neko skrajno obliko pomoči. Za nasvet še vedno najraje vprašamo prijatelja ali družinskega člana, vendar pa ta oblika pomoči vedno ni dovolj.

Psihoterapija je namenjena vsem, ki niso sami zmožni poiskati izhoda iz svoje čustvene stiske ali spremeniti vedenjskih mehanizmov, ki jih ovirajo v osebnem življenju. Ali pa morda želijo le podpreti svojo osebnostno rast za kakovostnejše in polnejše življenje. Trajno spremembo človekove osebnosti je ob strokovni pomoči lažje doseči, vendar se mora vsak posameznik za to resno odločiti in biti pripravljen na sodelovanje.

Psihoterapija je ustrezna oblika pomoči pri naslednjih težavah: slaba samopodoba, čustvene stiske in čustvena ranljivost (težave pri sprejemanju kritike), duševne motnje (depresija, anksioznost), osebnostne motnje, izgorelost, nesamostojnost, izguba bližnje osebe, pomanjkanje motivacije in življenjskih ciljev, občutek notranje praznine, težave v partnerstvu, motnje hranjenja (anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje), težave v spolnosti, psihosomatske težave (glavobol, bolečine v hrbtenici, prebavne težave, srčne težave, previsok krvni tlak).

Če trpite za katerimi od zgoraj navedenih simptomov in bi želeli izboljšati vaše vsesplošno počutje, nas kontaktirajte nas preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

 

 

 

SHIZOFRENIJA

Shizofrenija je kronična duševna bolezen, ki se kaže na več področjih posameznikovega delovanja. Vpliva na motnje mišljenja, čustvovanja, zaznavanja in vedenja. Intelektualne sposobnosti ostanejo običajno nespremenjene. Na prvi pogled deluje kot da posameznik s shizofrenijo nima popolnega stika z realnostjo, kar je lahko stresno zanj in za bližnje.

Shizofrenija lahko prvič izbruhne nekje v obdobju najstniških let in pa vse tja do tridesetih ter se pojavlja pogosteje pri moškem spolu. Na začetku je moč zaznati spremembe v posameznikovem mišljenju, nihanju volje, težave v ožjem socialnem krogu, kasneje pa se lahko pojavijo tudi epizode psihoze.

Simptomi, značilni za shizofrenijo so:

  • Psihotične narave– vključujejo spremembe percepcije (vidne, slušne, spremembe voha, dotika in okusa), nenavadno mišljenje in čudno obnašanje. Posamezniki z psihotičnimi simptomi izgubijo stik z realnostjo pri čemer doživljajo sebe ter okolje v popačeni obliki;
  • Halucinacije (vidijo in slišijo stvari, ki dejansko niso prisotne);
  • Blodnje (močna prepričanja, ki ne temeljijo na objektivnih dejstvih – paranoja à pretiran strah pred tem, da nam nekdo prisluškuje ali nas lovi, teorije zarote,…);
  • Motnje misli, kar vključuje nenavadno mišljenje in nepovezan govor

Ostali simptomi:

  • občutno zmanjšana motivacija in organizacijske težave
  • zmanjšan interes za vsakodnevne aktivnosti
  • zmanjšani občutki »sreče«
  • umik
  • težave z izražanjem čustev (posameznik občuti določeno čustvo, vendar ga ne zna izraziti – ni čustvenih odzivov)
  • Redkobesednost

Shizofrenija se kaže z vrsto  simptomov v pomanjkanju pozornosti in koncentracije ter težavah s spominom. To poteka za vsakega posameznika različno intenzivno. Prvi očitni znaki se največkrat pokažejo ob interakciji z drugimi ljudmi, učenju novih stvari ali zapomnitvi dogodkov.

DEJAVNIKI TVEGANJA

Natančen vzrok nastanka shizofrenije zaenkrat še ni znan, obstaja pa nekaj dejavnikov tveganja, ki lahko sprožijo nastanek bolezni:

Genetika. Shizofrenija je lahko dedna, pri čemer je potrebno vedeti, da to nujno ne pomeni, da se bo bolezen razvila še pri kateremu družinskemu članu. Genetske študije ugotavljajo, da en sam gen ne sproži bolezni ampak gre za kombinacijo več genov. Na podlagi genetskega zapisa zaenkrat še ni mogoče predhodno ugotoviti dejavnikov tveganja za razvoj bolezni.

Okolje. Znanstveniki menijo, da se tveganje za razvoj bolezni poveča zaradi kombinacije genetskih dejavnikov in okolja (stresno okolje, izpostavljenost virusom, nepravilna prehrana matere v nosečnosti,…)

Zgradba in funkcije možganov. Znanstveniki menijo, da imajo dejavniki kot je sama struktura in razdeljenost možganov ter prenos informacij med nevrostransmitorji veliko vlogo pri razvoju bolezni. Značilno je povečano proizvajanje dopamina, razlike v zgradbi in povezavah med določenimi možganskimi regijami pa se začnejo pri osebah s shizofrenijo oblikovati že pred rojstvom. Možganske spremembe v obdobju najstništva lahko sprožijo prve psihotične epizode pri tistih, nagnjenim k razvoju shizofrenije na podlagi genetike, okolja in sprememb v možganih.

ZDRAVLJENJE IN TERAPIJE

Vzroki za nastanek shizofrenije so kompleksni in ne čisto v celoti razumljeni. Zdravimo jih z antipsihotiki v obliki tablet in napitkov, ki zmanjšujejo pojav in intenzivnost psihotičnih epizod. Določeni prejemajo močnejša zdravila v obliki injekcij. V kolikor se stanje ob zdravljenju z antipsihotiki ne izboljša, se obolelemu običajno predpiše močnejše zdravilo (Klozapin). Možni neželeni stranski učinki so lahko  pridobitev telesne teže, suha usta, nemirnost in zaspanost. Določeni sčasoma izginejo, spet drugi pa ostanejo prisotni dlje časa. Prenehanje jemanja zdravila brez zdravstvenega nadzora je nevarno in lahko simptome še poslabša.

Cilj zdravljenja je odpraviti bolezenske znake in posamezniku pomagati doseči raven pred izbruhom bolezni, kar pa lahko traja tudi več mesecev ali let. Stanje okrevanja brez simptomov ali optimalno psihično stanje doseže le okoli 10% bolnikov (Žmitek, 2018).

Ob neučinkovitem zdravljenju se lahko  prisotni simptomi še poslabšajo in posamezniku onemogočajo normalno delovanje. Vendar pa oblike pomoči obstajajo in so zelo  učinkovite. Posamezniku pomagajo na področju kariere, ohranjanja samostojnosti in vzpostavljanja kvalitetnih odnosov z drugimi.

PSIHOLOŠKA POMOČ

Psihosocialne oblike pomoči omogočajo posamezniku s shizofrenijo napredovati v vsakodnevnih aktivnostih, lažjem doseganju zadanih ciljev (v šoli ali službi) ter vzpostavljanju zdravih medosebnih odnosov. Ob prisotnosti psihološke pomoči se simptomi ne poslabšajo, zato je hospitalizacija skoraj nepotrebna. Najpogosteje se uporablja kombinacija kognitivno – vedenjske terapije v kombinaciji z medikamentnim zdravljenjem.

Neprecenljivo vlogo pri zdravljenju ima tudi podpora družine in prijateljev. Za njih so organizirana številna izobraževanja za razumevanje bolezni, pravočasno prepoznavo znakov ter nudenju primerne pomoči obolelemu. Ob zagotovitvi pravočasne pomoči in neprekinjenem zdravljenju je lahko terapija izjemno uspešna.

V kolikor pri sebi ali bližnjemu opazite katere od navedenih simptomov in ste mnenja, da bi bila prava izbira strokovna pomoč, nas kontaktirajte preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.