KAJ JE PSIHOTERAPIJA?

Objavljeno dne , avtorica Lina Rižnar, dipl. psih., Psihologija Julius d.o.o.

 KAJ JE PSIHOTERAPIJA?

Psihoterapija ali »pogovorna terapija« je ena izmed strokovnih oblik pomoči in način reševanja problemov namenjen ljudem v duševnih stiskah in situacijah, ki jih sami ne zmorejo predelati. Z uporabo različnih psihoterapevtskih tehnik se poskuša pri posamezniku problematične simptome zmanjšati do te mere, da lahko ta ponovno funkcionalno deluje v družbi. Psihoterapija je oblika zdravljenja, ki posledično prispeva k izboljšanju vsesplošnega počutja.

S pomočjo psihoterapije zdravimo težave, ki se nanašajo največkrat na avtomatizirane vsakodnevne navade, travme in posttravmatske motnje, fizične poškodbe, ostale zdravstvene probleme, izgubo bližnje osebe in številna psihološka obolenja kot sta depresija in anksioznost.

Obstaja več vrst pristopov k reševanju problemov. Vsaka vrsta problema ima svoj pristop reševanja le-tega ali pa kombinacijo dveh. V kolikor samo s psihoterapevtskim pristopom ne dosegamo želenih rezultatov, pa v sam proces dodamo tudi medikamentno zdravljenje.

POTEK TERAPIJE

Psihoterapija se lahko izvaja individualno, kot partnerska in družinska terapija ali skupinska terapija. Poteka približno enkrat tedensko (30 – 50 min) in je primerna za vse starostne skupine .

Proces psihoterapije temelji na medosebnem odnosu med terapevtom in klientom. Pri razvijanju ciljev v procesu zdravljenja morata terapevt in klient vzpostaviti medsebojno spoštovanje in zaupanje, kar je ključni dejavnik za uspešen potek klientovega dela na sebi. Terapevt in klient skozi proces skupaj gradita na odnosu, ki je prilagojen vsakemu klientu posebej, ta pa se posledično lažje osredotoči na lastno doživljanje.

Psihoterapija se uporablja kot kratkoročna pomoč pri akutnih obolenjih, kjer je uspeh viden že po nekaj obiskih ali dolgoročna, kjer je potrebna pomoč pri večjih težavah in lahko traja tudi po več mesecev, morda celo let.

Kljub seznanjenosti terapevta z klientovimi najintimnejšimi občutki in dogodki, pa fizični ali kakršnikoli drug kontakt med terapevtom in klientom ni zaželen. Tak odnos neprofesionalen in neuporaben za sam potek zdravljenja.

PSIHOTERAPIJA IN MEDIKAMENTOZNO ZDRAVLJENJE

Za zdravljenje duševnih motenj se v procesu psihoterapije pogosto uporablja zdravljenje z medikamenti. V določenih primerih to sicer ni potrebno, včasih pa je to edina izbira, ki je še na voljo. Največkrat je najuspešnejša kombinacija obojega. Seveda pa k splošnemu dobremu počutju veliko pripomore tudi zdrav življenjski stil, redna telesna aktivnost in dovolj spanca.

ALI PSIHOTERAPIJA DELUJE?

Večina ljudi se vsaj enkrat v življenju znajde v situaciji, ko potrebuje psihoterapevtsko pomoč. Posamezniki, ki jo poiščejo opisujejo pozitivna občutja olajšanja in dvig razpoloženja. Približno 75% tistih, ki imajo ali so vsaj enkrat že imeli svojega terapevta, kaže znake hitrega okrevanja in boljšega počutja nasploh. S pomočjo psihoterapije izboljšamo najprej psihično in posledično tudi telesno stanje, zaradi česar imamo več energije, manj zdravstvenih težav ter več zadovoljstva doma in v službi.

Število raziskav, ki govorijo o pozitivnih učinkih terapije na delovanje možganov iz leta v leto narašča.  Tehnologija slikanja možganov po terapevtski seansi omogoča natančnejši vpogled v njihovo delovanje in boljše razumevanje vpliva določenih možganskih regij na naše razpoloženje. V večini primerov so učinki psihoterapije na možganske spremembe enaki učinkom medikamentnega zdravljenja.

VRSTE PSIHOTERAPIJE

Obstaja več psihoterapevtskih pristopov, ki se prilagodijo klientu glede na njegov izhodiščni problem in okoliščine. Po navadi terapevti ne uporabljajo samo enega pristopa ampak vključijo v proces elemente različnih  psihoterapevtskih pristopov.

  • Kognitivno – vedenjska psihoterapija: Ta terapevtski pristop pomaga posameznikom prepoznati in spremeniti toksične miselne in vedenjske vzorce, ki jih poskušajo nadomestiti z primernejšimi, funkcionalnimi načini razmišljanja in vedenja. Pristop kognitivno – vedenjske terapije je usmerjen na obvladovanje težav, s katerimi se klient ukvarja v trenutnem življenjskem obdobju – »tukaj in zdaj« in deluje po modelu, po katerem naši občutki in čustva niso posledica zunanjih dogodkov ampak jih je potrebno osmisliti in ugotoviti, kakšen pomen imajo za nas ter kako dojemamo sebe v določeni situaciji. Naša čustva in vedenje so odvisni od naših miselnih, kognitivnih procesov.

Kognitivno – vedenjska terapija je lahko v pomoč pri zdravljenju depresije, anksioznosti, simptomov vezanih na travmatično izkušnjo iz preteklosti, zdravljenju prehranjevalnih motenj, ipd.

  • Inerpersonalna psihoterapija: Terapevtski pristop se osredotoča na medosebne odnose v življenju depresivne osebe. Ideja interpersonalne terapije je, da depresijo mogoče zdraviti z izboljšanjem medosebnih odnosov in načinom komunikacije. Posamezniku pomaga pri prepoznavanju čustev in izražanju teh na zdrav način. Ljudje ves čas nosimo s seboj »čustveno prtljago« iz preteklosti, ki lahko močno vpliva na naše razmišljanje in vedenje v sedanjem času.
  • Dialektična – vedenjska psihoterapija: Posebna vrsta kognitivno – vedenjske psihoterapije, ki se uporablja za zdravljenje samomorilnih misli, posttravmatske motnje, motenj hranjenja in mejne osebnostne motnje (ang. »borderline personality«). Ta vrsta terapije se osredotoča na vlogo kognicije, ki se nanaša na misli in prepričanja ter na vedenje ali ukrepe pri razvoju in zdravljenju mejne osebnostne motnje.
  • Psihodinamična psihoterapija: Temelji na psihoanalitičnem razumevanju delovanja osebnosti. Ideja psihodinamične psihoterapije je, da je naše vedenje in psihično blagostanje posledica izkušenj iz otroštva in nezdravega ponavljajočega se mišljenja in vedenja, ki poteka na podzavestni ravni – osredotoča se na odkrivanje nezavednih dejavnikov, ki soustvarjajo ali sprožajo neželena vedenja.

Posameznik ob raziskovanju lastnega nezavednega s pomočjo psihoterapevta izboljšuje zavedanje samega sebe, prepoznava nezavedne teme ter poskuša stare mehanizme delovanja nadomestiti z novimi, ki bi posledično vplivali na njegovo kvaliteto življenja.

  • Psihoanalitična psihoterapija: Je intenzivnejša različica psihodinamične psihoterapije, kjer se terapevt in klient osredotočata na ozaveščanje klientovega nezavednega. Klientu se tako razkriva globji vpogled v odnose, način vedenja in razmišljanja, kar je prvi korak k spremembi.

Psihoanalitična psihoterapija se izvaja od enkrat do trikrat na teden (45 – 50 min) in lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let.

  • Podporna (suportivna) psihoterapija: Ta vrsta psihoterapije se najpogosteje uporablja pri zdravljenje odvisnosti, kroničnih psihičnih bolezni (psihoza in bipolarna motnja) ter obdobjih remisije (»obdobje mirovanja bolezni«). Velikokrat se uporablja tudi kot podpora v kriznih situacijah (nesreče, huda razočaranja, izguba ljubljene osebe) in kot podpora svojcem. Ni usmerjena v spremembe ampak v sprejemanje določene življenjske situacije. Terapevt vzpodbuja izražanje misli in občutkov pri klientu ter sprejemanja sprememb in odločitev, ki so potrebne za sprejemanje spremembe.

Podporna psihoterapija se izvaja enkrat tedensko ali enkrat mesečno in lahko traja od nekaj srečanj pa do več let ali celo doživljenjsko.

KDAJ K PSIHOTERAPEVTU?

Veliko ljudi ima napačno predstavo o iskanju strokovne pomoči in so mnenja, da gre pri psihoterapiji za neko skrajno obliko pomoči. Za nasvet še vedno najraje vprašamo prijatelja ali družinskega člana, vendar pa ta oblika pomoči vedno ni dovolj.

Psihoterapija je namenjena vsem, ki niso sami zmožni poiskati izhoda iz svoje čustvene stiske ali spremeniti vedenjskih mehanizmov, ki jih ovirajo v osebnem življenju. Ali pa morda želijo le podpreti svojo osebnostno rast za kakovostnejše in polnejše življenje. Trajno spremembo človekove osebnosti je ob strokovni pomoči lažje doseči, vendar se mora vsak posameznik za to resno odločiti in biti pripravljen na sodelovanje.

Psihoterapija je ustrezna oblika pomoči pri naslednjih težavah: slaba samopodoba, čustvene stiske in čustvena ranljivost (težave pri sprejemanju kritike), duševne motnje (depresija, anksioznost), osebnostne motnje, izgorelost, nesamostojnost, izguba bližnje osebe, pomanjkanje motivacije in življenjskih ciljev, občutek notranje praznine, težave v partnerstvu, motnje hranjenja (anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje), težave v spolnosti, psihosomatske težave (glavobol, bolečine v hrbtenici, prebavne težave, srčne težave, previsok krvni tlak).

Če trpite za katerimi od zgoraj navedenih simptomov in bi želeli izboljšati vaše vsesplošno počutje, nas kontaktirajte nas preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

 

 

 

SAMOPODOBA

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Samopodoba predstavlja eno temeljnih področij osebnosti in je organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da:

  • jih posameznik v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah pripisuje samemu sebi,
  • tvorijo referenčni okvir, s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje,
  • so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika,
  • vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja in
  • so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov, nekakšne membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepušča le tiste vsebine, ki so za posameznikov jaz sprejemljive (Kobal Grum, 2017).

V številnih raziskavah se strinjajo, da je samopodoba strukturirana, torej sestavljena iz večjega  števila področij, ki so v hierarhičnem odnosu in naraščajo z zorenjem. Glavni konstrukti, ki naj bi predvsem v času mladostništva sestavljali posameznikovo samopodobo, so: telesna, socialna, čustvena in akademska samopodoba. Telesna samopodoba vključuje prepričanja in sodbe o lastni telesni privlačnosti, pri čemer prihaja do primerjave videza z drugimi, socialna samopodoba obsega predstave in prepričanja  o kakovosti odnosov z drugimi – še posebej z vrstniki istega in nasprotnega spola, sposobnost sklepanja prijateljstev ipd. Čustvena samopodoba zajema zaznave in prepričanja o lastni sposobnosti izražanja in obvladovanja čustev, akademaska pa predstave o lastnih sposobnostih in dosežkih na različnih področjih.

V različnih življenjskih obdobjih se posameznik srečuje z različnimi prioritetami, na podlagi katerih se oblikujejo konstrukti samopodobe (Kobal idr. 2003). Posameznik ima torej v različnih obdobjih svojega življenja različno samopodobo in področja le-te glede na posameznikov vrednostni sistem naraščajo, se manjšajo in tudi spreminjajo.

Človek, ki ima pozitivno samopodobo:

  • se spoštuje, si zaupa in se ceni;
  • si postavlja cilje in si prizadeva, da bi jih dosegel;
  • sodeluje z drugimi, jih sprejema in ima prijatelje;
  • se ne umika pred težavami, ampak jih poskuša reševati;
  • je pri svojih odločitvah samostojen, ne potrebuje odobravanja drugih;
  • se lažje prilagaja spremembam;
  • prevzema odgovornost za svoje vedenje;
  • prepoznava, sprejema, izraža in uravnava svoja čustva ter je večinoma dobro razpoložen.

Z zaposlitvijo in osamosvajanjem ter s sprejemanjem različnih družbenih vlog se oblikuje samopodoba odraslega. Delovno mesto kot pomemben del našega življenja ključno vpliva na posameznikovo samopodobo. Študije kažejo, da je bolj odgovorno delo povezano z bolj pozitivno samopodobo in samospoštovanjem; velja pa tudi obratno – posameznik z visokim zaupanjem vase in s pozitivno samopodobo bo zasedel boljše delovno mesto. Samopodoba torej pomembno vpliva na določanje kakovosti posameznikovega življenja. Bolj, kot je naša samopodoba pozitivna, več lahko dosežemo, počutimo se zmožnega doseči kompleksnejše cilje in sprejeti večje odgovornosti, kar pa prinaša tudi več osebnega zadovoljstva.  Poleg zaposlitve, kot ene izmed pomembnejših življenjskih prelomnic, pa tudi druge življenjske izkušnje prispevajo k samopodobi posameznika, kot so na primer ločitev, selitev, smrt bližnjega, rojstvo otroka in druge. Veliki življenjski dogodki, predvsem negativni, lahko namreč zamajejo našo samopodobo, zato se je pomembno zavedati njene krhkosti. Samopodoba v odraslosti je, kot smo že omenili, pogojena predvsem z življenjskimi cilji in posameznikovo uspešnostjo pri teh.

Poleg življenjskih dogodkov pa lahko na našo samopodobo vplivajo tudi mnogi drugi dejavniki. Eden izmed pomembnih in prisotnih predvsem v zadnjih letih, so vsekakor socialna omrežja. Vse več raziskovalcev se ukvarja z vplivi socialnih omrežij na posameznikovo samopodobo in rezultati, do katerih prihajajo, so precej zaskrbljujoči. Ugotavljajo namreč, da socialna omrežja pomembno vplivajo na samopodobo posameznika – predvsem v negativni smeri. Zaradi nedosegljivih idealov, ki jih le-ta prikazujejo, se nižajo vsi vidiki samopodobe in posledično spodbujajo občutke tesnobnosti in depresije. Največ negativnega vpliva se pripisuje Instagramu, ki s svojimi fotografijami ustvarja lažno podobo srečnega življenja in popolnosti, kateri so uporabnikom nedosegljivi. Z nabiranjem všečkov se išče potrditev ter občutek sprejetosti, kar lahko do neke mere pozitivno vpliva na samopodobo posameznika, a sčasoma določeno število všečkov ni več dovolj; pokazalo se je namreč, da več všečkov kot dobimo, več si jih želimo, kar posledično vodi v začaran krog razočaranja, občutkov nesprejetosti in virtualnih potrditev.

Samopodobo je potrebno obravnavati kot nenehno razvijajoč se pojav, ki se spreminja glede na razvojno obdobje, vrednote, prioritete in cilje v danem življenjskem obdobju. Kadar zastavljenega ne dosežemo, to vpliva tudi na našo samopodobo. Z zavedanjem, da je potrebno sprejeti odgovornost za trenutno stanje, lahko te izzive uspešno premagujemo. Kljub temu se lahko zgodi, da zaradi različnih vzrokov svoje samopodobe ne znamo ali zmoremo izboljšati. To lahko vodi v občutja depresivnosti, anksioznosti, negotovosti, lahko pa se kaže tudi v obliki drugih težav v duševnem zdravju. Če želite narediti prvi korak k izboljšanju svoje samopodobe, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

IZZIVI PARTNERSTVA V ČASU EPIDEMIJE

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Ljubezen, partnerstvo, družinsko življenje in z njimi povezane vrednote so osrednja tema človeške eksistence – v vseh dobah, družbah, kulturah in civilizacijah. Za večino ljudi predstavljajo življenjski domet, v njem najdejo vse najbolj dragoceno, od temeljne varnosti do najvišje izpolnitve. Pomenijo nam toliko, da si brez medosebnih zbližanj dobrega življenja in življenjske sreče ne znamo niti predstavljati (Musek, 2010).

Čas koronavirusa pred nas sooča z različnimi preizkušnjami in spremenjenim načinom življenja, tako na delovnem mestu kot tudi na osebnem, partnerskem in družinskem področju. Zaradi karantane so se sedaj nekateri pari znašli pred preizkušnjo, ki jim povzroča veliko stresa, drugi pa so trenutno situacijo sprejeli kot priložnost, da se povežejo in utrdijo svoj odnos.

V splošnem so medosebni odnosi povezani tako s pozitivnimi kot tudi negativnimi izidi. Na bližnje osebne odnose in podporo, ki jo le ti ponujajo, vplivajo splošna pričakovanja posameznika in občutek varnosti v tesnih odnosih, ki so ukoreninjene v zgodnjih izkušnjah. Medosebni odnosi lahko prispevajo k psihološkemu prilagajanju posameznika, zlasti kadar so stopnja stresa, ranljivost in razvojni izzivi visoki. Prav tako pa so lahko prav odnosi tisti, ki posamezniku povzročajo občutke stresa in posledično vodijo k slabim zdravstvenim in psihološkim izidom.

Kvaliteten partnerski odnos se kaže na različne načine, glavni pokazatelji zdravega odnosa pa so težnja po fizični bližini, pripravljenost na samorazkrivanje, dajanje medsebojne pomoči, intenivnost in obseg medsebojnega komuniciranja, obseg stvari, ki jih partnerji počnejo skupaj, občutek medsebojne povezanosti ter zadovoljstvo z odnosom. In dober partnerski odnos je vse prej kot samoumeven. Ker nas tempo življenja zapolnjuje z mnogimi obveznostmi, lahko kaj hitro začnemo zanemarjati nekatere aktivnosti in odnose, seveda tudi partnerske odnose. Trenutna situacija in z njo karantena pa je vzela možnost, da bi od odnosov bežali. Tisti, ki so prej po službi odšli še na rekreacijo ali druženje s prijatelji, s partnerjem pa preživeli le nekaj ur dnevno, zdaj verjetno doživljajo hud šok. Na preizkušnji so namreč vsi aspekti partnerstva, v ospredje pa prihajajo težave in vprašanja, katerim so se prej lahko izogibali.

Kaj lahko naredimo za partnerski odnos v času karantene?

V osnovi je ključnega pomena zavedanje, da je kvaliteten partnerski odnos povezan z vsakodnevnim angažiranjem za ta odnos ter da se gradi na zaupanju, ranljivosti, pripravljenosti slišati drug drugega in biti slišan ter odločitvijo, da bosta za odnos delala in k njemu prispevala oba. To pa lahko dosežemo na različne načine.

  • Eden izmed temeljnih dejavnikov za dosego tega stanja je iskrena komunikacija. Če želimo učinkovito komunicirati s svojim partnerjem, pa moramo v osnovi biti v stiku s samim seboj – priznati si svoje šibkosti, strahove in bolečine. Vzpostaviti stik s seboj pomeni tudi poznati samega sebe, svoje želje, meje, pomeni pa tudi sprejeti sebe in vzpostaviti ljubeč odnos do sebe.
  • Iskrena komunikacija v partnerskem odnosu pa nadaljnje pomeni, da se partnerja počutita sproščeno govoriti o tem, kaj čutita in doživljata. Drug drugemu je treba povedati, kaj nas moti in česa si želimo ter zakaj je tako, prav tako pa je pomembno vedenje, da smo lahko drug drugemu opora, da si dovolimo, da si predamo svoje skrbi, delimo razmišljanja, smo si v uteho in kar je prav tako pomembno, da se znamo poslušati.
  • Prav tako pa je v partnerskem odnosu pomemben tudi občutek svobode, ki jo partnerja dajeta tako sebi kot tudi drug drugemu. Pomembno je zavedanje, da sta, kljub temu, da sta v odnosu, vsak zase svoj svet in pomembno je, da ta svet tudi ohranjata in si dovolita vzeti nekaj časa samo zase.
  • V kolikor prej nismo našli časa za objeme, dotike, trenutna situacija s svojim nekoliko upočasnjenim tempom prinaša priložnost tudi za tovrstno povezovanje in raziskovanje intimnosti.
  • Nenazadnje pa je pomembno tudi zavedanje, da je popoloma normalno, da v odnosu kdaj nismo zadovoljni ali kaj pogrešamo, saj tudi sami sabo nismo vedno zadovoljni. Vsi naši dnevi namreč niso vedno rožnati. Bodite pogumni, tvegajte in spregovorite o tem kaj pogrešate, kaj si želite, sprašujte in preverjajte, saj partner ne znati brati vaših misli.

Karantena in z njo socialna izolacija nista le čas za pogovor o ranljivostih in epidemiji, temveč je tudi priložnost za raziskovanje in krepitev našega partnerskega odnosa. V kolikor pa se vam zdi, da bi potrebovali oporo pri iskanju načina, ki bi izboljšal partnerski odnos, pa nam lahko pišete na info@julius.si ali pokličete na 041 737 666.