SHIZOFRENIJA

Objavljeno dne , avtorica Lina Rižnar, dipl. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Shizofrenija je kronična duševna bolezen, ki se kaže na več področjih posameznikovega delovanja. Vpliva na motnje mišljenja, čustvovanja, zaznavanja in vedenja. Intelektualne sposobnosti ostanejo običajno nespremenjene. Na prvi pogled deluje kot da posameznik s shizofrenijo nima popolnega stika z realnostjo, kar je lahko stresno zanj in za bližnje.

Shizofrenija lahko prvič izbruhne nekje v obdobju najstniških let in pa vse tja do tridesetih ter se pojavlja pogosteje pri moškem spolu. Na začetku je moč zaznati spremembe v posameznikovem mišljenju, nihanju volje, težave v ožjem socialnem krogu, kasneje pa se lahko pojavijo tudi epizode psihoze.

Simptomi, značilni za shizofrenijo so:

  • Psihotične narave– vključujejo spremembe percepcije (vidne, slušne, spremembe voha, dotika in okusa), nenavadno mišljenje in čudno obnašanje. Posamezniki z psihotičnimi simptomi izgubijo stik z realnostjo pri čemer doživljajo sebe ter okolje v popačeni obliki;
  • Halucinacije (vidijo in slišijo stvari, ki dejansko niso prisotne);
  • Blodnje (močna prepričanja, ki ne temeljijo na objektivnih dejstvih – paranoja à pretiran strah pred tem, da nam nekdo prisluškuje ali nas lovi, teorije zarote,…);
  • Motnje misli, kar vključuje nenavadno mišljenje in nepovezan govor

Ostali simptomi:

  • občutno zmanjšana motivacija in organizacijske težave
  • zmanjšan interes za vsakodnevne aktivnosti
  • zmanjšani občutki »sreče«
  • umik
  • težave z izražanjem čustev (posameznik občuti določeno čustvo, vendar ga ne zna izraziti – ni čustvenih odzivov)
  • Redkobesednost

Shizofrenija se kaže z vrsto  simptomov v pomanjkanju pozornosti in koncentracije ter težavah s spominom. To poteka za vsakega posameznika različno intenzivno. Prvi očitni znaki se največkrat pokažejo ob interakciji z drugimi ljudmi, učenju novih stvari ali zapomnitvi dogodkov.

DEJAVNIKI TVEGANJA

Natančen vzrok nastanka shizofrenije zaenkrat še ni znan, obstaja pa nekaj dejavnikov tveganja, ki lahko sprožijo nastanek bolezni:

Genetika. Shizofrenija je lahko dedna, pri čemer je potrebno vedeti, da to nujno ne pomeni, da se bo bolezen razvila še pri kateremu družinskemu članu. Genetske študije ugotavljajo, da en sam gen ne sproži bolezni ampak gre za kombinacijo več genov. Na podlagi genetskega zapisa zaenkrat še ni mogoče predhodno ugotoviti dejavnikov tveganja za razvoj bolezni.

Okolje. Znanstveniki menijo, da se tveganje za razvoj bolezni poveča zaradi kombinacije genetskih dejavnikov in okolja (stresno okolje, izpostavljenost virusom, nepravilna prehrana matere v nosečnosti,…)

Zgradba in funkcije možganov. Znanstveniki menijo, da imajo dejavniki kot je sama struktura in razdeljenost možganov ter prenos informacij med nevrostransmitorji veliko vlogo pri razvoju bolezni. Značilno je povečano proizvajanje dopamina, razlike v zgradbi in povezavah med določenimi možganskimi regijami pa se začnejo pri osebah s shizofrenijo oblikovati že pred rojstvom. Možganske spremembe v obdobju najstništva lahko sprožijo prve psihotične epizode pri tistih, nagnjenim k razvoju shizofrenije na podlagi genetike, okolja in sprememb v možganih.

ZDRAVLJENJE IN TERAPIJE

Vzroki za nastanek shizofrenije so kompleksni in ne čisto v celoti razumljeni. Zdravimo jih z antipsihotiki v obliki tablet in napitkov, ki zmanjšujejo pojav in intenzivnost psihotičnih epizod. Določeni prejemajo močnejša zdravila v obliki injekcij. V kolikor se stanje ob zdravljenju z antipsihotiki ne izboljša, se obolelemu običajno predpiše močnejše zdravilo (Klozapin). Možni neželeni stranski učinki so lahko  pridobitev telesne teže, suha usta, nemirnost in zaspanost. Določeni sčasoma izginejo, spet drugi pa ostanejo prisotni dlje časa. Prenehanje jemanja zdravila brez zdravstvenega nadzora je nevarno in lahko simptome še poslabša.

Cilj zdravljenja je odpraviti bolezenske znake in posamezniku pomagati doseči raven pred izbruhom bolezni, kar pa lahko traja tudi več mesecev ali let. Stanje okrevanja brez simptomov ali optimalno psihično stanje doseže le okoli 10% bolnikov (Žmitek, 2018).

Ob neučinkovitem zdravljenju se lahko  prisotni simptomi še poslabšajo in posamezniku onemogočajo normalno delovanje. Vendar pa oblike pomoči obstajajo in so zelo  učinkovite. Posamezniku pomagajo na področju kariere, ohranjanja samostojnosti in vzpostavljanja kvalitetnih odnosov z drugimi.

PSIHOLOŠKA POMOČ

Psihosocialne oblike pomoči omogočajo posamezniku s shizofrenijo napredovati v vsakodnevnih aktivnostih, lažjem doseganju zadanih ciljev (v šoli ali službi) ter vzpostavljanju zdravih medosebnih odnosov. Ob prisotnosti psihološke pomoči se simptomi ne poslabšajo, zato je hospitalizacija skoraj nepotrebna. Najpogosteje se uporablja kombinacija kognitivno – vedenjske terapije v kombinaciji z medikamentnim zdravljenjem.

Neprecenljivo vlogo pri zdravljenju ima tudi podpora družine in prijateljev. Za njih so organizirana številna izobraževanja za razumevanje bolezni, pravočasno prepoznavo znakov ter nudenju primerne pomoči obolelemu. Ob zagotovitvi pravočasne pomoči in neprekinjenem zdravljenju je lahko terapija izjemno uspešna.

V kolikor pri sebi ali bližnjemu opazite katere od navedenih simptomov in ste mnenja, da bi bila prava izbira strokovna pomoč, nas kontaktirajte preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

 

LJUBOSUMJE

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

V slovarju SSKJ nam beseda ljubosumje opisana kot bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe. Če besedo razčlenimo na ljubo-sumen, dobimo zanimivo iztočnico, sumimo ljubljenega. Česa jo sumimo, kdaj se pojavi sum, kaj nam naša čustva s tem sporočajo in na kaj nas opozarjajo? Največkrat to, da se pojavi dvom in sum v odnosu, dvom, da posameznik ni dovolj dober, dovolj ljubljen, dovolj zvest, ekskluziven ali dovolj pomemben. Ljubosumje se namreč pojavi takrat, kadar čutimo, da je odnos ogrožen s strani nekoga tretjega. Ljubosumje se kaže kot ljubezenski manjko, negotovost vase in kot ogrožajoč strah pred izgubo odnosa, osebe ali položaja.

Ljubosumje je sestavljeno, kompleksno čustvo, ki je nabito s strahom, izgubo, grozo, s sumničavostjo, jezo ali domnevo izdaje, žalostjo, nizko samozavestjo in samospoštovanjem, nezaupanjem, negotovostjo in osamljenostjo.

Poznamo več vrst ljubosumja, najpogostejše so romantično oz. med partnersko ljubosumje, med prijatelji, med sorojenci, med starši in otroci, med zaposlenimi, itd.

Ljubosumje se najbolj izrazito kaže prav v tem, kako dojemamo sami sebe. Kakšno samopodobo imamo in kako doživljamo sebe v odnosu do drugih. Nekdo, ki sebe doživlja kot neprivlačnega, neuspešnega ali nezanimivega, bo bolj ljubosumen na osebe, pri katerih te lastnosti prepoznava. V odnosih, kjer se posameznik čuti ljubljenega, sprejetega, cenjenega in lahko odkrito govori o svojih občutkih, je iskren in ranljiv, bo manj ljubosumen, saj bo že v osnovi čutil, da je ljubezen vzajemna in enakovredna ter obojestranska.

Ko ocenjujemo zase, da imamo zdrav in ljubeč partnerski odnos, v katerem smo lahko pristni, pa kljub temu večkrat občutimo ljubosumnost, se ta najverjetneje prebuja iz preteklosti. Globoko v sebi je tak posameznik najbrž precej negotov in se nenehno čuti ogroženega.  Takšno pretirano ljubosumje najverjetneje ne spada v trenuten obstoječ odnos,  ampak se mu ob določenih situacijah in odnosih stari občutki ponovno prebujajo. Kadar so človekove reakcije glede na dano situacijo pretirane, takrat jih moramo skoraj zagotovo postaviti v preteklost. Potlačena boleča čustva pa po pravilu pridejo na dan, ko smo v odnosih, ko se zaljubimo, smo ranljivi in nekoga spustimo k sebi. Zato so medsebojni odnosi včasih tako zelo naporni. Ker prav v partnerskih odnosih pridejo na dan vsa tista potlačena težka čustva, za katera  mislimo, da se nam z njimi ne bo treba več ukvarjati. Na dan pa pridejo prav z namenom, da jih končno in enkrat za vselej razrešimo.

Pozitivni vidiki ljubosumja:

  • Ob občutku rahlega ljubosumja lahko partnerju pokažemo, da nam zanj ni vseeno in da je za nas zelo dragocen;
  • Ljubosumje nas lahko globje prebuja, da izboljšamo sebe in naše notranje rane zacelimo;
  • Ljubosumje je lahko pozitiven opomnik, da naš partner ni samoumeven, da se je treba za vsak odnos potruditi in biti obojestransko motiviran za rast in razvoj v odnosu;
  • Lahko je tudi nekak notranji opomnik, kot intuicija, ki nas opozarja, da v našem odnosu nekaj ni v redu;
  • Lahko je alarm, da smo v odnosu, kjer nismo cenjeni, ljubljeni ali ste se čustveno zelo oddaljili.

V vsakem primeru, je treba ljubosumje vzeti resno, se o njem iskreno pogovoriti in raziskati, kaj se v resnici dogaja v odnosu.

Nevarnosti ljubosumja:

Pomembno je opozoriti in opaziti tudi nevarno obliko ljubosumja, ki je obsesivno ljubosumje. Bolestno ljubosumje je znano tudi pod imenom Othellov sindrom, ki je psihološka motnja, kjer oseba zmotno verjame, da ji je partner nezvest, ne da bi imela za to kakšne realne dokaze, izraziti so čustveni izbruhi, zasledovanje, brskanje po osebnih stvareh, omejevanje in blodnjava obsedenost z nezvestobo.

Znaki, ki lahko opozarjajo na nevaren tip ljubosumnosti so:

  • Nenehno zasliševanje partnerja in poseganje v njegovo svobodo: Kaj je počel? Kje je bi? S kom je bil? Koliko časa?..
  • Sumničavost in nenehno kontroliranje ter preverjanje telefonskih klicev, mailov, družbenih omrežij in računov ter sledenje;
  • Nezmožnost obvladovanja vedenja, oziroma ljubosumni izpadi;
  • Nenehno opravičevanje sumničavosti in manipulacija ter izkrivljanje realnosti;
  • Obtoževanje, splošno pomanjkanje zaupanja;
  • Verbalno in fizično nasilje do partnerja ali tretje osebe;

Raziskovalci, psihologi, nevrologi in drugi strokovnjaki, ki raziskujejo ljubosumnost, so povezali veliko dejavnikov, ki vplivajo na razvoj motnje, hkrati obstaja premalo raziskav, ki bi lahko točno pojasnile in v celoti razložile fenomen ljubosumnosti. Med glavne dejavnike spadajo alkoholizem, odvisnosti in  shizofrenija. Prav tako je potrebno upoštevati človekovo preddispozicijo, okolje, čustvene dejavnike, preteklost in fiziološke vzroke kot so razne nevroze, bipolarne motnje in ostale dejavnike, ki lahko doprinesejo k nevarni ljubosumnosti.

Če prepoznate znake motnje in je ljubosumnost pretirana, ima lahko le ta resne posledice, ki se lahko  končajo tragično. Zato je pomembno odkrivanje vzrokov in ustrezna specialistična obravnava. Ljubosumje je izredno kompleksno čustvo, ki zahteva posebno previdnost pri obravnavi. Prvi korak je ozaveščanje, prepoznavanje lastnih nagnjenj in obvladovanje impulzov, saj s tem prevzamemo moč nad lastnimi občutki in s tem pridobimo možnost za nove uvide in razreševanje globljih ran.  Če čutite, da vam je lastno ljubosumje ušlo izpod nadzora, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete za termin na 041 737 666.