OSAMLJENOST

Ljudje smo odnosna bitja. Za zdrav psihofizični razvoj potrebujemo ob sebi drugega, s katerim se počutimo povezane in ljubljene. Ni pomembno koliko je takšnih odnosov, ampak kako kvalitetni so ti medsebojni odnosi.

Biti sam kot odrasel, je dragocena človekova zmožnost. Prav v samosti se zmore posameznik srečati s seboj v najbolj intimnih in ranljivih občutkih. Biti sam pomeni, da se srečamo s svojimi najglobljimi čustvi, kjer se zmore razviti lastna ustvarjalnost, domišljija in zadovoljstvo. Že Winnicot (Angleški psihiater) je trdil, da otrok, ob katerem je sicer mama navzoča, vendar se od njega včasih tudi umakne, odraste v osebo, ki se samosti ne boji in jo lažje prenaša kot tisti, ki so neprestano deležni materine pozornosti. Po drugi strani so osebe, ki v otroštvu niso prejele dovolj ljubezni in pozornosti, take v odrasli dobi preprosto niso sposobne ljubiti na enako predan način, kot tiste, ki so to pozornost dobile. Odnos do samosti je v veliki meri odvisen od tega, kar nas je pomembna druga oseba s svojim odnosom naučila v času našega otroštva.

Samost sama po sebi ne povzroča bolečine, povzroča jo občutek, da nismo deležni ljubezni. To je pa lahko posledica tega, da so posamezniku privzgoji prepričanje, da bo srečen le ob prisotnosti drugih. Zato je ključna najprej ljubezen do samega sebe, ljubezen, ki jo gojimo in čutimo do sebe, do lastne biti. Samost lažje sprejme, če je zadovoljen s seboj, s svojimi odločitvami in svojimi izbirami. Nihče namreč ne more živeti našega življenja in prevzeti našega trpljenja. V samosti se razvija tudi posameznikova zrelost, saj nudi čas zase, kjer je prostor za poglabljanje vase in svoje misli. Omogoča, da se resnično spoznamo in sprejmemo, ter razvijemo zdravo kritičnost in se osvobodimo soodvisnosti ter mnenja drugih. Kar pa velja prav za vsakogar izmed nas, nekaj samosti je namreč dobro za vse. Samost je lahko oboje, pozitivna in negativna izkušnja, v kateri se lahko počutimo izpopolnjene ali pa nezadovoljne in osamljene.

Osamljenost ni isto kot samost. Samota je nekaj objektivnega, je stanje ko je posameznik več sam ali nima veliko družbenih stikov. Prav tako samota ali samskost nista isto kot osamljenost. Osamljenost je zelo subjektivno notranje počutje posameznika. Osamljenost je večkrat posledica občutka neslišanosti, nesprejetosti, ničvrednosti, zavrnitve, pomanjkanje varnosti ali izključenosti. Osamljenost se nanaša na občutek, da nas nihče ne razume, nihče ne sliši in ne sprejme takšnega kot pravzaprav v resnici smo, kar v človeku povzroči občutke praznine, tesnobo, žalost. Pojavi se lahko ob melanholiji, dolgčasu, vodi pa lahko tudi v depresijo. Osamljenost lahko občuti tudi posameznik, ki je v zvezi, obdan z mnogo ljudmi in družino. Saj je želja po intimnosti, varnosti in ljubezni tista, ki vzbuja osamljenost tudi, če smo obdani z ljudmi, ki nam tega občutka ne dajejo.

Osamljenost vpliva na samost, odvisno od tega ali je samost izbrana ali vsiljena. Izbrana samost, nam lahko omogoči samo raziskovanje, utrjevanje družbenih vezi, udejstvovanje v hobijih in zanimanjih, ki so nam pri srcu in posamezniki v samosti so lahko zelo srečni. V vsiljeni samosti, pa lahko posameznik začuti veliko bolečine, zavrženosti, celo zamero do življenja samega, lahko se še dodatno zapre vase in se odpove stikom, kjer v svojem samostojnem času prav tako nič ne doprinese za lastno dobrobit.

Je pa v zadnjem času znanost odkrila, da je kronična osamljenost zdravstveno stanje, ki poteka na biološki, celični ravni in da je vsaj del nagnjenosti k osamljenosti nasleden, drug del pa povezan s primarnimi družinskimi pogoji, s katerimi se soočimo kot novorojenčki in otroci. Kronična osamljenost, je tista, ki se vleče dlje časa in ima na telo vpliv podobno kot kronični stres. Pojavijo se lahko težave s spanjem, višji krvni pritisk, pride do neravnovesja v hormonskem spektru ipd.

Ločimo lahko dve vrsti osamljenosti in sicer družbeno/socialno osamljenost in romantično/partnersko osamljenost. Razlikujeta se predvsem v specifiki odnosov. Imeti in živeti življenje  ni enako kot imeti partnerstvo. Posameznik lahko neguje in gradi kakovostno, zadovoljivo in pristno življenjsko energijo ter povezanost znotraj sebe in v svojem socialnem krogu, ki si ga izbere zase, tudi če ni del romantičnega odnosa in je potemtakem sam. Težava so prepričanja in ideologije raznih religij in znanosti, ki temeljijo na upanju in pomenu družine ter partnerstva za posameznika, ki vzbujajo občutke nezadostnosti in osamljenosti, če tega odnosa ni. Osamljenost je torej kompleksen pojav, ki ni nujno pogojen s tem, da je posameznik v partnerskem razmerju ali ne. Osamljen je lahko tudi nekdo, ki je del romantičnega odnosa, vendar se v njem ne počuti slišanega, sprejetega in ljubljenega.

Ljudje se navezujemo na različne socialne vezi, lahko so to družinske, prijateljske, partnerske, otroške ipd. Najpomembnejša vez in odnos, ki je prisoten pri čisto vseh vezeh, je odnos, ki ga gojimo do sebe. Prav ta odnos zaznamuje tudi druge odnose, skozi spoštovanje, naklonjenost, vztrajnost, zaupanje in empatijo, zato nikar ne pozabimo ohranjati in gojiti pristen odnos do sebe. Ostali odnosi bodo temu sledili. Osamljenost ima funkcijo zaščite ljudi pred tem, da bi bili izolirani in nam služi kot vzpodbuda, da iščemo in negujemo medosebne odnose.  Če so občutki osamljenosti preveč intenzivni  in ne veste kako se soočiti z njimi, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666 in dogovorili se bomo za srečanje.

LJUBOSUMJE

V slovarju SSKJ nam beseda ljubosumje opisana kot bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe. Če besedo razčlenimo na ljubo-sumen, dobimo zanimivo iztočnico, sumimo ljubljenega. Česa jo sumimo, kdaj se pojavi sum, kaj nam naša čustva s tem sporočajo in na kaj nas opozarjajo? Največkrat to, da se pojavi dvom in sum v odnosu, dvom, da posameznik ni dovolj dober, dovolj ljubljen, dovolj zvest, ekskluziven ali dovolj pomemben. Ljubosumje se namreč pojavi takrat, kadar čutimo, da je odnos ogrožen s strani nekoga tretjega. Ljubosumje se kaže kot ljubezenski manjko, negotovost vase in kot ogrožajoč strah pred izgubo odnosa, osebe ali položaja.

Ljubosumje je sestavljeno, kompleksno čustvo, ki je nabito s strahom, izgubo, grozo, s sumničavostjo, jezo ali domnevo izdaje, žalostjo, nizko samozavestjo in samospoštovanjem, nezaupanjem, negotovostjo in osamljenostjo.

Poznamo več vrst ljubosumja, najpogostejše so romantično oz. med partnersko ljubosumje, med prijatelji, med sorojenci, med starši in otroci, med zaposlenimi, itd.

Ljubosumje se najbolj izrazito kaže prav v tem, kako dojemamo sami sebe. Kakšno samopodobo imamo in kako doživljamo sebe v odnosu do drugih. Nekdo, ki sebe doživlja kot neprivlačnega, neuspešnega ali nezanimivega, bo bolj ljubosumen na osebe, pri katerih te lastnosti prepoznava. V odnosih, kjer se posameznik čuti ljubljenega, sprejetega, cenjenega in lahko odkrito govori o svojih občutkih, je iskren in ranljiv, bo manj ljubosumen, saj bo že v osnovi čutil, da je ljubezen vzajemna in enakovredna ter obojestranska.

Ko ocenjujemo zase, da imamo zdrav in ljubeč partnerski odnos, v katerem smo lahko pristni, pa kljub temu večkrat občutimo ljubosumnost, se ta najverjetneje prebuja iz preteklosti. Globoko v sebi je tak posameznik najbrž precej negotov in se nenehno čuti ogroženega.  Takšno pretirano ljubosumje najverjetneje ne spada v trenuten obstoječ odnos,  ampak se mu ob določenih situacijah in odnosih stari občutki ponovno prebujajo. Kadar so človekove reakcije glede na dano situacijo pretirane, takrat jih moramo skoraj zagotovo postaviti v preteklost. Potlačena boleča čustva pa po pravilu pridejo na dan, ko smo v odnosih, ko se zaljubimo, smo ranljivi in nekoga spustimo k sebi. Zato so medsebojni odnosi včasih tako zelo naporni. Ker prav v partnerskih odnosih pridejo na dan vsa tista potlačena težka čustva, za katera  mislimo, da se nam z njimi ne bo treba več ukvarjati. Na dan pa pridejo prav z namenom, da jih končno in enkrat za vselej razrešimo.

Pozitivni vidiki ljubosumja:

  • Ob občutku rahlega ljubosumja lahko partnerju pokažemo, da nam zanj ni vseeno in da je za nas zelo dragocen;
  • Ljubosumje nas lahko globje prebuja, da izboljšamo sebe in naše notranje rane zacelimo;
  • Ljubosumje je lahko pozitiven opomnik, da naš partner ni samoumeven, da se je treba za vsak odnos potruditi in biti obojestransko motiviran za rast in razvoj v odnosu;
  • Lahko je tudi nekak notranji opomnik, kot intuicija, ki nas opozarja, da v našem odnosu nekaj ni v redu;
  • Lahko je alarm, da smo v odnosu, kjer nismo cenjeni, ljubljeni ali ste se čustveno zelo oddaljili.

V vsakem primeru, je treba ljubosumje vzeti resno, se o njem iskreno pogovoriti in raziskati, kaj se v resnici dogaja v odnosu.

Nevarnosti ljubosumja:

Pomembno je opozoriti in opaziti tudi nevarno obliko ljubosumja, ki je obsesivno ljubosumje. Bolestno ljubosumje je znano tudi pod imenom Othellov sindrom, ki je psihološka motnja, kjer oseba zmotno verjame, da ji je partner nezvest, ne da bi imela za to kakšne realne dokaze, izraziti so čustveni izbruhi, zasledovanje, brskanje po osebnih stvareh, omejevanje in blodnjava obsedenost z nezvestobo.

Znaki, ki lahko opozarjajo na nevaren tip ljubosumnosti so:

  • Nenehno zasliševanje partnerja in poseganje v njegovo svobodo: Kaj je počel? Kje je bi? S kom je bil? Koliko časa?..
  • Sumničavost in nenehno kontroliranje ter preverjanje telefonskih klicev, mailov, družbenih omrežij in računov ter sledenje;
  • Nezmožnost obvladovanja vedenja, oziroma ljubosumni izpadi;
  • Nenehno opravičevanje sumničavosti in manipulacija ter izkrivljanje realnosti;
  • Obtoževanje, splošno pomanjkanje zaupanja;
  • Verbalno in fizično nasilje do partnerja ali tretje osebe;

Raziskovalci, psihologi, nevrologi in drugi strokovnjaki, ki raziskujejo ljubosumnost, so povezali veliko dejavnikov, ki vplivajo na razvoj motnje, hkrati obstaja premalo raziskav, ki bi lahko točno pojasnile in v celoti razložile fenomen ljubosumnosti. Med glavne dejavnike spadajo alkoholizem, odvisnosti in  shizofrenija. Prav tako je potrebno upoštevati človekovo preddispozicijo, okolje, čustvene dejavnike, preteklost in fiziološke vzroke kot so razne nevroze, bipolarne motnje in ostale dejavnike, ki lahko doprinesejo k nevarni ljubosumnosti.

Če prepoznate znake motnje in je ljubosumnost pretirana, ima lahko le ta resne posledice, ki se lahko  končajo tragično. Zato je pomembno odkrivanje vzrokov in ustrezna specialistična obravnava. Ljubosumje je izredno kompleksno čustvo, ki zahteva posebno previdnost pri obravnavi. Prvi korak je ozaveščanje, prepoznavanje lastnih nagnjenj in obvladovanje impulzov, saj s tem prevzamemo moč nad lastnimi občutki in s tem pridobimo možnost za nove uvide in razreševanje globljih ran.  Če čutite, da vam je lastno ljubosumje ušlo izpod nadzora, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete za termin na 041 737 666.

IZZIVI PARTNERSTVA V ČASU EPIDEMIJE

Ljubezen, partnerstvo, družinsko življenje in z njimi povezane vrednote so osrednja tema človeške eksistence – v vseh dobah, družbah, kulturah in civilizacijah. Za večino ljudi predstavljajo življenjski domet, v njem najdejo vse najbolj dragoceno, od temeljne varnosti do najvišje izpolnitve. Pomenijo nam toliko, da si brez medosebnih zbližanj dobrega življenja in življenjske sreče ne znamo niti predstavljati (Musek, 2010).

Čas koronavirusa pred nas sooča z različnimi preizkušnjami in spremenjenim načinom življenja, tako na delovnem mestu kot tudi na osebnem, partnerskem in družinskem področju. Zaradi karantane so se sedaj nekateri pari znašli pred preizkušnjo, ki jim povzroča veliko stresa, drugi pa so trenutno situacijo sprejeli kot priložnost, da se povežejo in utrdijo svoj odnos.

V splošnem so medosebni odnosi povezani tako s pozitivnimi kot tudi negativnimi izidi. Na bližnje osebne odnose in podporo, ki jo le ti ponujajo, vplivajo splošna pričakovanja posameznika in občutek varnosti v tesnih odnosih, ki so ukoreninjene v zgodnjih izkušnjah. Medosebni odnosi lahko prispevajo k psihološkemu prilagajanju posameznika, zlasti kadar so stopnja stresa, ranljivost in razvojni izzivi visoki. Prav tako pa so lahko prav odnosi tisti, ki posamezniku povzročajo občutke stresa in posledično vodijo k slabim zdravstvenim in psihološkim izidom.

Kvaliteten partnerski odnos se kaže na različne načine, glavni pokazatelji zdravega odnosa pa so težnja po fizični bližini, pripravljenost na samorazkrivanje, dajanje medsebojne pomoči, intenivnost in obseg medsebojnega komuniciranja, obseg stvari, ki jih partnerji počnejo skupaj, občutek medsebojne povezanosti ter zadovoljstvo z odnosom. In dober partnerski odnos je vse prej kot samoumeven. Ker nas tempo življenja zapolnjuje z mnogimi obveznostmi, lahko kaj hitro začnemo zanemarjati nekatere aktivnosti in odnose, seveda tudi partnerske odnose. Trenutna situacija in z njo karantena pa je vzela možnost, da bi od odnosov bežali. Tisti, ki so prej po službi odšli še na rekreacijo ali druženje s prijatelji, s partnerjem pa preživeli le nekaj ur dnevno, zdaj verjetno doživljajo hud šok. Na preizkušnji so namreč vsi aspekti partnerstva, v ospredje pa prihajajo težave in vprašanja, katerim so se prej lahko izogibali.

Kaj lahko naredimo za partnerski odnos v času karantene?

V osnovi je ključnega pomena zavedanje, da je kvaliteten partnerski odnos povezan z vsakodnevnim angažiranjem za ta odnos ter da se gradi na zaupanju, ranljivosti, pripravljenosti slišati drug drugega in biti slišan ter odločitvijo, da bosta za odnos delala in k njemu prispevala oba. To pa lahko dosežemo na različne načine.

  • Eden izmed temeljnih dejavnikov za dosego tega stanja je iskrena komunikacija. Če želimo učinkovito komunicirati s svojim partnerjem, pa moramo v osnovi biti v stiku s samim seboj – priznati si svoje šibkosti, strahove in bolečine. Vzpostaviti stik s seboj pomeni tudi poznati samega sebe, svoje želje, meje, pomeni pa tudi sprejeti sebe in vzpostaviti ljubeč odnos do sebe.
  • Iskrena komunikacija v partnerskem odnosu pa nadaljnje pomeni, da se partnerja počutita sproščeno govoriti o tem, kaj čutita in doživljata. Drug drugemu je treba povedati, kaj nas moti in česa si želimo ter zakaj je tako, prav tako pa je pomembno vedenje, da smo lahko drug drugemu opora, da si dovolimo, da si predamo svoje skrbi, delimo razmišljanja, smo si v uteho in kar je prav tako pomembno, da se znamo poslušati.
  • Prav tako pa je v partnerskem odnosu pomemben tudi občutek svobode, ki jo partnerja dajeta tako sebi kot tudi drug drugemu. Pomembno je zavedanje, da sta, kljub temu, da sta v odnosu, vsak zase svoj svet in pomembno je, da ta svet tudi ohranjata in si dovolita vzeti nekaj časa samo zase.
  • V kolikor prej nismo našli časa za objeme, dotike, trenutna situacija s svojim nekoliko upočasnjenim tempom prinaša priložnost tudi za tovrstno povezovanje in raziskovanje intimnosti.
  • Nenazadnje pa je pomembno tudi zavedanje, da je popoloma normalno, da v odnosu kdaj nismo zadovoljni ali kaj pogrešamo, saj tudi sami sabo nismo vedno zadovoljni. Vsi naši dnevi namreč niso vedno rožnati. Bodite pogumni, tvegajte in spregovorite o tem kaj pogrešate, kaj si želite, sprašujte in preverjajte, saj partner ne znati brati vaših misli.

Karantena in z njo socialna izolacija nista le čas za pogovor o ranljivostih in epidemiji, temveč je tudi priložnost za raziskovanje in krepitev našega partnerskega odnosa. V kolikor pa se vam zdi, da bi potrebovali oporo pri iskanju načina, ki bi izboljšal partnerski odnos, pa nam lahko pišete na info@julius.si ali pokličete na 041 737 666.