LJUBOSUMJE

V slovarju SSKJ nam beseda ljubosumje opisana kot bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe. Če besedo razčlenimo na ljubo-sumen, dobimo zanimivo iztočnico, sumimo ljubljenega. Česa jo sumimo, kdaj se pojavi sum, kaj nam naša čustva s tem sporočajo in na kaj nas opozarjajo? Največkrat to, da se pojavi dvom in sum v odnosu, dvom, da posameznik ni dovolj dober, dovolj ljubljen, dovolj zvest, ekskluziven ali dovolj pomemben. Ljubosumje se namreč pojavi takrat, kadar čutimo, da je odnos ogrožen s strani nekoga tretjega. Ljubosumje se kaže kot ljubezenski manjko, negotovost vase in kot ogrožajoč strah pred izgubo odnosa, osebe ali položaja.

Ljubosumje je sestavljeno, kompleksno čustvo, ki je nabito s strahom, izgubo, grozo, s sumničavostjo, jezo ali domnevo izdaje, žalostjo, nizko samozavestjo in samospoštovanjem, nezaupanjem, negotovostjo in osamljenostjo.

Poznamo več vrst ljubosumja, najpogostejše so romantično oz. med partnersko ljubosumje, med prijatelji, med sorojenci, med starši in otroci, med zaposlenimi, itd.

Ljubosumje se najbolj izrazito kaže prav v tem, kako dojemamo sami sebe. Kakšno samopodobo imamo in kako doživljamo sebe v odnosu do drugih. Nekdo, ki sebe doživlja kot neprivlačnega, neuspešnega ali nezanimivega, bo bolj ljubosumen na osebe, pri katerih te lastnosti prepoznava. V odnosih, kjer se posameznik čuti ljubljenega, sprejetega, cenjenega in lahko odkrito govori o svojih občutkih, je iskren in ranljiv, bo manj ljubosumen, saj bo že v osnovi čutil, da je ljubezen vzajemna in enakovredna ter obojestranska.

Ko ocenjujemo zase, da imamo zdrav in ljubeč partnerski odnos, v katerem smo lahko pristni, pa kljub temu večkrat občutimo ljubosumnost, se ta najverjetneje prebuja iz preteklosti. Globoko v sebi je tak posameznik najbrž precej negotov in se nenehno čuti ogroženega.  Takšno pretirano ljubosumje najverjetneje ne spada v trenuten obstoječ odnos,  ampak se mu ob določenih situacijah in odnosih stari občutki ponovno prebujajo. Kadar so človekove reakcije glede na dano situacijo pretirane, takrat jih moramo skoraj zagotovo postaviti v preteklost. Potlačena boleča čustva pa po pravilu pridejo na dan, ko smo v odnosih, ko se zaljubimo, smo ranljivi in nekoga spustimo k sebi. Zato so medsebojni odnosi včasih tako zelo naporni. Ker prav v partnerskih odnosih pridejo na dan vsa tista potlačena težka čustva, za katera  mislimo, da se nam z njimi ne bo treba več ukvarjati. Na dan pa pridejo prav z namenom, da jih končno in enkrat za vselej razrešimo.

Pozitivni vidiki ljubosumja:

  • Ob občutku rahlega ljubosumja lahko partnerju pokažemo, da nam zanj ni vseeno in da je za nas zelo dragocen;
  • Ljubosumje nas lahko globje prebuja, da izboljšamo sebe in naše notranje rane zacelimo;
  • Ljubosumje je lahko pozitiven opomnik, da naš partner ni samoumeven, da se je treba za vsak odnos potruditi in biti obojestransko motiviran za rast in razvoj v odnosu;
  • Lahko je tudi nekak notranji opomnik, kot intuicija, ki nas opozarja, da v našem odnosu nekaj ni v redu;
  • Lahko je alarm, da smo v odnosu, kjer nismo cenjeni, ljubljeni ali ste se čustveno zelo oddaljili.

V vsakem primeru, je treba ljubosumje vzeti resno, se o njem iskreno pogovoriti in raziskati, kaj se v resnici dogaja v odnosu.

Nevarnosti ljubosumja:

Pomembno je opozoriti in opaziti tudi nevarno obliko ljubosumja, ki je obsesivno ljubosumje. Bolestno ljubosumje je znano tudi pod imenom Othellov sindrom, ki je psihološka motnja, kjer oseba zmotno verjame, da ji je partner nezvest, ne da bi imela za to kakšne realne dokaze, izraziti so čustveni izbruhi, zasledovanje, brskanje po osebnih stvareh, omejevanje in blodnjava obsedenost z nezvestobo.

Znaki, ki lahko opozarjajo na nevaren tip ljubosumnosti so:

  • Nenehno zasliševanje partnerja in poseganje v njegovo svobodo: Kaj je počel? Kje je bi? S kom je bil? Koliko časa?..
  • Sumničavost in nenehno kontroliranje ter preverjanje telefonskih klicev, mailov, družbenih omrežij in računov ter sledenje;
  • Nezmožnost obvladovanja vedenja, oziroma ljubosumni izpadi;
  • Nenehno opravičevanje sumničavosti in manipulacija ter izkrivljanje realnosti;
  • Obtoževanje, splošno pomanjkanje zaupanja;
  • Verbalno in fizično nasilje do partnerja ali tretje osebe;

Raziskovalci, psihologi, nevrologi in drugi strokovnjaki, ki raziskujejo ljubosumnost, so povezali veliko dejavnikov, ki vplivajo na razvoj motnje, hkrati obstaja premalo raziskav, ki bi lahko točno pojasnile in v celoti razložile fenomen ljubosumnosti. Med glavne dejavnike spadajo alkoholizem, odvisnosti in  shizofrenija. Prav tako je potrebno upoštevati človekovo preddispozicijo, okolje, čustvene dejavnike, preteklost in fiziološke vzroke kot so razne nevroze, bipolarne motnje in ostale dejavnike, ki lahko doprinesejo k nevarni ljubosumnosti.

Če prepoznate znake motnje in je ljubosumnost pretirana, ima lahko le ta resne posledice, ki se lahko  končajo tragično. Zato je pomembno odkrivanje vzrokov in ustrezna specialistična obravnava. Ljubosumje je izredno kompleksno čustvo, ki zahteva posebno previdnost pri obravnavi. Prvi korak je ozaveščanje, prepoznavanje lastnih nagnjenj in obvladovanje impulzov, saj s tem prevzamemo moč nad lastnimi občutki in s tem pridobimo možnost za nove uvide in razreševanje globljih ran.  Če čutite, da vam je lastno ljubosumje ušlo izpod nadzora, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete za termin na 041 737 666.

SAMOPODOBA

Samopodoba predstavlja eno temeljnih področij osebnosti in je organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da:

  • jih posameznik v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah pripisuje samemu sebi,
  • tvorijo referenčni okvir, s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje,
  • so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika,
  • vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja in
  • so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov, nekakšne membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepušča le tiste vsebine, ki so za posameznikov jaz sprejemljive (Kobal Grum, 2017).

V številnih raziskavah se strinjajo, da je samopodoba strukturirana, torej sestavljena iz večjega  števila področij, ki so v hierarhičnem odnosu in naraščajo z zorenjem. Glavni konstrukti, ki naj bi predvsem v času mladostništva sestavljali posameznikovo samopodobo, so: telesna, socialna, čustvena in akademska samopodoba. Telesna samopodoba vključuje prepričanja in sodbe o lastni telesni privlačnosti, pri čemer prihaja do primerjave videza z drugimi, socialna samopodoba obsega predstave in prepričanja  o kakovosti odnosov z drugimi – še posebej z vrstniki istega in nasprotnega spola, sposobnost sklepanja prijateljstev ipd. Čustvena samopodoba zajema zaznave in prepričanja o lastni sposobnosti izražanja in obvladovanja čustev, akademaska pa predstave o lastnih sposobnostih in dosežkih na različnih področjih.

V različnih življenjskih obdobjih se posameznik srečuje z različnimi prioritetami, na podlagi katerih se oblikujejo konstrukti samopodobe (Kobal idr. 2003). Posameznik ima torej v različnih obdobjih svojega življenja različno samopodobo in področja le-te glede na posameznikov vrednostni sistem naraščajo, se manjšajo in tudi spreminjajo.

Človek, ki ima pozitivno samopodobo:

  • se spoštuje, si zaupa in se ceni;
  • si postavlja cilje in si prizadeva, da bi jih dosegel;
  • sodeluje z drugimi, jih sprejema in ima prijatelje;
  • se ne umika pred težavami, ampak jih poskuša reševati;
  • je pri svojih odločitvah samostojen, ne potrebuje odobravanja drugih;
  • se lažje prilagaja spremembam;
  • prevzema odgovornost za svoje vedenje;
  • prepoznava, sprejema, izraža in uravnava svoja čustva ter je večinoma dobro razpoložen.

Z zaposlitvijo in osamosvajanjem ter s sprejemanjem različnih družbenih vlog se oblikuje samopodoba odraslega. Delovno mesto kot pomemben del našega življenja ključno vpliva na posameznikovo samopodobo. Študije kažejo, da je bolj odgovorno delo povezano z bolj pozitivno samopodobo in samospoštovanjem; velja pa tudi obratno – posameznik z visokim zaupanjem vase in s pozitivno samopodobo bo zasedel boljše delovno mesto. Samopodoba torej pomembno vpliva na določanje kakovosti posameznikovega življenja. Bolj, kot je naša samopodoba pozitivna, več lahko dosežemo, počutimo se zmožnega doseči kompleksnejše cilje in sprejeti večje odgovornosti, kar pa prinaša tudi več osebnega zadovoljstva.  Poleg zaposlitve, kot ene izmed pomembnejših življenjskih prelomnic, pa tudi druge življenjske izkušnje prispevajo k samopodobi posameznika, kot so na primer ločitev, selitev, smrt bližnjega, rojstvo otroka in druge. Veliki življenjski dogodki, predvsem negativni, lahko namreč zamajejo našo samopodobo, zato se je pomembno zavedati njene krhkosti. Samopodoba v odraslosti je, kot smo že omenili, pogojena predvsem z življenjskimi cilji in posameznikovo uspešnostjo pri teh.

Poleg življenjskih dogodkov pa lahko na našo samopodobo vplivajo tudi mnogi drugi dejavniki. Eden izmed pomembnih in prisotnih predvsem v zadnjih letih, so vsekakor socialna omrežja. Vse več raziskovalcev se ukvarja z vplivi socialnih omrežij na posameznikovo samopodobo in rezultati, do katerih prihajajo, so precej zaskrbljujoči. Ugotavljajo namreč, da socialna omrežja pomembno vplivajo na samopodobo posameznika – predvsem v negativni smeri. Zaradi nedosegljivih idealov, ki jih le-ta prikazujejo, se nižajo vsi vidiki samopodobe in posledično spodbujajo občutke tesnobnosti in depresije. Največ negativnega vpliva se pripisuje Instagramu, ki s svojimi fotografijami ustvarja lažno podobo srečnega življenja in popolnosti, kateri so uporabnikom nedosegljivi. Z nabiranjem všečkov se išče potrditev ter občutek sprejetosti, kar lahko do neke mere pozitivno vpliva na samopodobo posameznika, a sčasoma določeno število všečkov ni več dovolj; pokazalo se je namreč, da več všečkov kot dobimo, več si jih želimo, kar posledično vodi v začaran krog razočaranja, občutkov nesprejetosti in virtualnih potrditev.

Samopodobo je potrebno obravnavati kot nenehno razvijajoč se pojav, ki se spreminja glede na razvojno obdobje, vrednote, prioritete in cilje v danem življenjskem obdobju. Kadar zastavljenega ne dosežemo, to vpliva tudi na našo samopodobo. Z zavedanjem, da je potrebno sprejeti odgovornost za trenutno stanje, lahko te izzive uspešno premagujemo. Kljub temu se lahko zgodi, da zaradi različnih vzrokov svoje samopodobe ne znamo ali zmoremo izboljšati. To lahko vodi v občutja depresivnosti, anksioznosti, negotovosti, lahko pa se kaže tudi v obliki drugih težav v duševnem zdravju. Če želite narediti prvi korak k izboljšanju svoje samopodobe, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

KAJ STORITI, KO IMA OTROK VEDENJSKE TEŽAVE?

Ko postanemo starši, sprva ne razmišljamo o tem, ali bo otroka težko vzgajati. Kaj hitro pa ugotovimo, da otroci zahtevajo veliko pozornosti, truda in tudi naših »živčkov«. Skozi leta se srečujemo z določenimi vedenjskimi »muhami«, ki pa so lahko bolj ali manj problematične. Nekatere so nepomembne, druge prehodne, lahko pa prerastejo v izrazite vedenjske težave, ki zahtevajo strokovno pomoč. V takšnih situacijah se lahko znajdemo v negotovosti in posledično ne vemo, kako se s težavami spopasti tako, da bo to najbolje za nas in tudi za našega malčka.

Po definiciji otroke in mladostnike z vedenjskimi in čustvenimi težavami lahko opišemo kot tiste otroke in mladostnike, ki s svojim vedenjem ogrožajo sebe, svoje zdravje, osebnostno in socialno integriteto ter otroke in mladostnike, katerih vedenje je ogrožajoče za socialno okolje, ker je usmerjeno proti uveljavljenim vzorcem vedenja, proti pravilom, vrednotam in vrednostim. Pri otrocih s čustvenimi in vedenjskimi težavami so vidne različne oblike motečega vedenja. V šoli se to lahko kaže npr. v obliki klepetanja med poukom, igranja in nerednega izpolnjevanja šolskih obveznosti. Takšni otroci pogosto zamujajo  k  pouku in tudi neopravičeno izostajajo, da bi pritegnili pozornost sošolcev ali pa se se v razredu pogosto vedejo kot »klovni«, se s sošolci prepirajo, jih zafrkavajo ali žalijo. Zaradi agresivnega vedenja so nenehno v konfliktih z vrstniki in učitelji. Prepogosti neuspehi v šoli lahko vplivajo na to, da začnejo odkrito odklanjati šolo, učitelje in avtoriteto (Stojanović, 2005).

Med vedenjske motnje, ki so vezane na ogrožanje sebe, sodijo anksioznost, občutljivost, žalost, depresija, samotarjenje, psihosomatske motnje, k tistim, ki pa so vezane na ogrožanje socialnega okolja, pa nekontrolirano vedenje, hiperaktivnost, impulzivnost, upornost, napadi besa, trmoglavost, zmanjšana pozornost, neposlušnost, agresivnost (Skalar, 1997).

Vedenjske in čustvene težave se lahko kažejo na različne načine, zato je pomembno poznati opozorilne znake oz. čustvovanja ali vedenja otrok, ki nakazujejo na prisotnost tovrstnih težav. Zadeva je lahko zaskrbljujoča, kadar je/se otrok dlje časa:

  • vznemirjen, razdražljiv, odmika pogled, kaže znake nezadovoljstva in je istočasno precej pasiven;
  • nezainteresiran za stvari, ki so ga prej veselile, npr. za igro z drugimi otroki, ima težave s spanjem, izgubi apetit in shujša, zateka se v osamo, je brez energije;
  • samoobtožuje, ima občutek krivde, je izgubil upanje in je črnogled, pogosto joče, se samopoškoduje;
  • burno odziva z jezo, kričanjem, zadirčnostjo in trmo;
  • čustveno in fizično odmika od svojih staršev, se ne zateka več v njihov objem, ne odgovarja na njihova vprašanja.

Težava nastopi in zahteva zdravljenje, če katerokoli od čustvovanj in vedenj, predvsem pa kombinacija le-teh, traja več dni ali celo tednov zapored.

Naraščajoče agresivno vedenje med otroki je najverjetneje tesno povezano z negotovo vzgojo. Po eni strani smo do otrok preveč tolerantni in zaščitniški, po drugi strani pa kritičnost okolja starše spodbudi k še več zaščitništva in opravičevanja. Starši so negotovi, kako postaviti zahteve, o katerih vsi govorijo in pogosto ne vedo, kako vzpostaviti boljši odnos, kot so ga imeli sami s svojimi starši. Kadar se soočamo z vzgojo težavnega otroka, je pomembno poznati naslednje predloge strokovnjakov:

  • Poučite se o otrokovi težavi in ostanite Spoznajte svojega otroka in meje lastnega ravnanja. Zavedajte se, da otroka ne moremo kar spremeniti, lahko pa svoje moči usmerite predvsem v iskanje načinov, kako najbolje shajati z njim.
  • Prepoznajte razloge za otrokovo vedenje. Pogovorite se z njim, kajti brez poznavanja ozadja se boste reševanja problema veliko težje lotili.
  • Poskrbite za varno, stabilno, organizirano in predvidljivo družinsko življenje. Bolj ko je zunanje okolje strukturirano, lažje bo otrok vzpostavil svojo notranjo strukturo.
  • Zavedajte se pomena ritualov, pravil, mej – otrokom nudite jasno strukturo in pravila in imejte zanje tehtne razloge. Bodite prijazni, vendar odločni. Pohvalite otrokovo prizadevanje za izboljšanje vedenja. Otroku razložite, kakšno vedenje je za vas in okolico sprejemljivo.
  • Pomembno je, da so odzivi staršev usklajeni in konsistentni. Sočasno nagrajevanje in ignoriranje namreč otroka zmede. Prav tako otrokovo rotenje ali jok ne sme spremeniti posledic.
  • Odzovite se na poskuse lepega vedenja in ga okrepite.
  • V primeru neprimernega vedenja ali konflikta otroka izolirajte od situacije in mu omogočite, da o njej razmisli. Kot neprimerno opišite otrokovo vedenje, ne njega kot osebe. Vedno torej kritizirajte dejanje, ne otroka.
  • Pomagajte otroku odkriti in razvijati njegova močna področja. Nikakor se ne osredotočajte le na težave, šibkosti, reševanje in premagovanje ovir. Vsak otrok je lahko v nečem dober, zato le poiščite tista področja, v katerih je vaš otrok uspešen. Pohvalite njegove dosežke in spodbujajte njegove talente.
  • Skrbite za zdrav življenjski slog družine. Namenite dovolj časa gibanju in športnim aktivnostim, ki bodo otroka prijetno utrudile.

Prej ko bomo otroka sprejeli v vsej njegovi celovitosti, »v paketu« z njegovimi šibkimi in močnimi področji, pa tudi z vsem, kar nam ne ustreza in nas morda moti, bolje bomo razumeli in uspešnejše iskali načine za lažje shajanje z njim. Seveda pa včasih težave presegajo naše zmožnosti. V tem primeru se lahko obrnete na izbranega pediatra, šolsko svetovalno delavko in druge strokovnjake s področja duševnega zdravja. Tudi v naši kliniki vam lahko nudimo pomoč pri spopadanju s tovrstnimi težavami, zato nas v primeru stiske pokličite na 041 737 666 ali pišite na info@julius.si.

 

KAKO PSIHIČNO POČUTJE VPLIVA NA POSAMEZNIKA IN OKOLICO

Kaj sploh je psihično počutje posameznika in kaj pomeni duševno zdravje posameznika?

Vsaka psihična stiska, žalost, bolečina, zaskrbljenost, stres ali jeza še ne pomenijo, da imate psihične težave ali je v nevarnosti vaše psihično zdravje. Vsak posameznik se rodi z osnovnimi čustvi (strah, sram, gnus žalost, jeza, veselje), ki niso slaba ali dobra- čustva samo so. In vsa imamo z namenom, da nam pomagajo, nas ščitijo in nas vodijo do izpopolnjenega osebnega življenja. Čustva so naš notranji kompas, ki nam pomaga pri doživljanju odnosov, razumevanju vedenj in dejanj posameznika.

Duševno zdravje zato ne pomeni samo odsotnost duševne bolezni, ampak se kaže prav v dobrih in izpolnjujočih medosebnih odnosih. Psihofizična kondicija zajema sprejemanje dnevnih naporov, sprememb v življenju posameznika, stresa, dolgotrajne vitalnosti, življenjske moči in voljo do dela ter medsebojnega povezovanja. Duševno zdravje je povezano z počutjem in vpliva na posameznikovo razmišljanje, komunikacijo, povezovanje, rast, razvoj, prilagodljivost, iznajdljivost, obvladovanje stresorjev in naporov ter neželenih in neprijetnih dogodkov, ki se zgodijo skozi življenje. Hkrati sta duševno zdravje in počutje  odvisna od posameznikove osebnosti in njegovega vedenja, ter okolja v katerem živi.

Kakšna je posameznikova psihofizična kondicija, koliko je prilagodljiv in sposoben sprejemati spremembe in okoliščine v katerih živi je pogojeno z njegovo psihično osebnostno strukturo. Odvisno je, v kakšni dinamiki je posameznik živel, v kakšni družini je rasel, kakšne odnose je podoživljal in kdo je bil njegov vzgled. To ne pomeni, da je preteklost vzrok ali celo izgovor za posameznikovo nesrečo ali nefunkcionalne odnose, saj je kot polnoletna/odrasla oseba vedno odgovoren zase, za svoje počutje, svoje odločitve, svoje načrte, poti. Zaplete se, ko se zaradi nerazrešenih preteklih travm, odvisniških odnosov, raznih duševnih motenj in sedanjih odvisnosti, posameznik ne zmore jasno videti in preživlja svoje življenje iz dneva v dan kot avtomatiziran robot, brez samorefleksije in spraševanja o lastnem počutju, mnenju, doživljanju, občutkih, odločitvah..

Osebnostno manj močne in odporne nas dela:

  • Pretekli nefunkcionalni odnosi, ki niso bili nikoli naslovljeni, razrešeni in predelani;
  • Izkušnje, ki jim nismo bili kos in so pustile pečat;
  • Odvisnosti, ki jih ne priznamo in ne razrešimo;
  • Sodobna naravnanost družbe v pozitivizem, kjer se poveličuje občutek »zmeraj biti srečen in zadovoljen«, vsi ostali občutki so pa nezaželeni;
  • Nepotrpežljivost, saj vse pričakujemo in želimo takoj. Vsako čakanje in neprijetnost se dojema kot neznosna, in vsak neprijeten občutek je slab. Velika nevarnost pri tem je prav to, da je to mišljenje zelo razširjeno in zavajajoče. Saj je rešitev v sprejemanje, soočenje in predelava proces, ki nas pripelje do nekega psihično zrelega cilja;
  • Prevelika pričakovanja do življenja in samih sebe, kar nas oddalji od sedanjosti in trenutkov, kjer imamo največ moči in potenciala. Hkrati se strogost stopnjuje in nezadovoljstvo veča, saj nikoli ni dovolj;
  • Perfekcionizem, je še ena past, kjer je želja po »biti popoln na vseh področjih« novodobni družben standard, ki zapoveduje nedosegljive ideale;
  • Negotovost in spremembe, ki so realno del vsakega posameznika;
  • Preveč informacij, saj smo dnevno bombardirani z vse preveč informacijami in možnostmi, ki jih nikakor ni mogoče vseh sprejeti, procesirati in predelati. Več je izločevanja, več občutka izbire kar povzroča občutke izgube na drugi strani. Največkrat so informacije tudi negativne, kar podzavestno prav tako vpliva na dojemanje samih sebe in okolja v katerem živimo;
  • Življenje je postalo »načrt/projekt/produkt«, kjer se vedno več ljudi peha za višjimi cilji, novimi načrti, nenehno iskanje zaposlitve in dela, ne znamo pa se več ustaviti. Samo biti, doživeti trenutek, doživeti srečanje, doživeti praznovanje in se samo prepustiti času, miru, občutku…

Kaj lahko storimo zase, za dobro počutje, dobro psihofizično kondicijo ter  duševno zdravje?

  • Najprej moramo znati sprejemati in ceniti sebe in druge;
  • graditi pristne, varne in spoštljive medsebojne odnose;
  • biti dejavni v aktivnostih in delu, kjer lahko ob lastni sposobnosti gradimo občutek samopotrditve in osebnega smisla;
  • Prepoznavanje in ovrednotenje lastnih občutkov, misli, vedenja in dejanj;
  • Učiti se novih veščin, ustvarjati;
  • Naučiti se počivati in sproščati;
  • Skrbimo za uravnoteženo prehrano in telesno aktivnost;
  • Znati prositi za pomoč.

Zdravje je eno in edino. Telesno in duševno zdravje predstavlja eno izmed glavnih človekovih vrednot. Zavedati se je potrebno, da je skrb zase in lastno počutje ključno, da lahko uspešno in dobro funkcioniramo ter gradimo pozitivne odnose, vzorce in vedenja. Človekovo delovanje je vedno kompleksno, zanimivo in polno neodkritih potencialov, ki jih vedno znova odkrivamo. Čustvena prožnost je spremenljiva lastnost, ki se v kontekstu razvoja in okolja da preoblikovati. Za raziskovanje sebe, svojih vzorcev in bližnjih odnosov se lahko udeležite tudi individualne terapije. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na: 041 737 666.

VPLIV NOVEGA KORONAVIRUSA NA STAREJŠO POPULACIJO

Epidemija korona virusa za vse nas pomeni negotovost, na katere ljudje različno odreagiramo; z zaskrbljenostjo, pa tudi s strahom, tesnobo in jezo. Vse to so normalni človeški odzivi, a se kljub temu lahko zgodi, da se občutki nakopičijo in prično ustvarjati stisko. Epidemija nove virusne bolezni za vse nas pomeni povsem nove okoliščine, katerim smo se primorani hitro prilagajati. Medtem, ko je to za večino od nas zgolj velika nevšečnost, pa za starejše ta čas predstavlja prav poseben izziv, saj so, že sicer pogosto osamljeni in potisnjeni na rob dogajanja, v teh dneh še bolj ranljivi.

Stiske pri starejših v času epidemije so lahko povezane z različnimi stvari, odvisno od tega, v kakšni situaciji so in kaj doživljajo kot največjo grožnjo. Lahko so povezane s strahovi pred okužbo s koronavirusom in obsojanjem okolice, če so okuženi, lahko se pojavijo tudi strahovi pred prihodnostjo, finančno stisko, z občutki nemoči, pomanjkanjem kontrole nad situacijo, negotovostjo, stisko z povezavi z omejenim gibanjem in še čem. Stiske se lahko kažejo v različnih oblikah, denimo v obliki žalosti, strahu, lahko pa se izražajo tudi skozi agresijo, jezo, napetost, pretirano uporabo alkohola, poživil in pomirjeval. Vsekakor pa med vsem naštetim zelo veliko stisko predstavlja tudi ponovno zaostrovanje ukrepov in s tem posledično omejevanje stikov in druženja.

Obdobje izolacije in poplava informacij o epidemiji lahko na nas vpliva neugodno, predvsem, ker takšno stanje vlada že dlje časa. Kljub temu pa ne smemo dovoliti, da zaskrbljenost v zvezi s tem povsem prevzame kontrolo nad našim življenjem.

Običajne reakcije, ki jih doživljamo v času stiske in tesnobe, so:

    • Pospešeno bitje srca, občutki tesnobe, zaskrbljenosti, panike;
    • Občutki nemoči, potrtosti, žalosti;
    • Spremenjen tok misli, težave s pozornostjo in spanjem;
    • Občutki jeze;
    • Dolgčas;
    • Zmanjšana želja po komunikaciji z ljudmi;
    • Pretirana pozornost na telo in zdravje.

 

Pomembno je, da se teh občutkov zavedamo, da jih znamo prepoznati pri sebi in jih ločiti od drugih težav. Prav tako pa je pomembno vedeti tudi, da lahko že sami vplivamo na omilitev in boljši nadzor le-teh.

Svoje strahove in tesnobo lahko obvladamo na različne in preproste načine. Veliko jih predstavlja osnovo zdravega načina življenje nasploh in če jih osvojimo, lahko izboljšamo svoje splošno telesno in psihično počutje.

Strategije obvladovanja zaskrbljenosti

Imejmo v mislih, da je trenutno obdobje težko, vendar bo minilo; za boljše počutje pa lahko veliko naredimo že sedaj:

  • Zorganizirajmo si dan. Ustvarimo dnevno rutino in ji sledimo. Ena najbolj pomirjujočih stvari sta tako za otroke kot za odrasle rutina in predvidljivost. V rutino vključimo dnevne aktivnosti kot so delo, učenje, telesna vadba, skrb za zdravo prehrano.
  • Vzdržujmo zdrav življenjski slog. Poskrbimo za zadostno količino spanja, uravnoteženo prehrano in telesno dejavnost. Vsak dan se lahko denimo gibamo na prostem, seveda skladno s priporočilom medicinske stroke – ohranjajmo priporočeno razdaljo. Izogibajmo se alkoholu in drugim psihoaktivnim snovem.
  • Ostanimo povezani z drugimi ljudmi, pri tem lahko izkoristimo vse lepote tehnologije – od (video) klicev do pisanja različnih vrst sporočil. Pogovarjajmo se o tem, kako preživljamo čas. Če nas kaj skrbi, nas lahko pogovor z nekom, ki nam je blizu, razbremeni. Bodimo pozorni, da pogovor ne teče samo o temah povezanih z epidemijo.
  • Novice preverjajmo največ tri do petkrat dnevno. Pomembno je, da čas, preživet na spletu in ob novicah, uravnotežimo z drugimi dejavnostmi, ki niso povezane z virusom – posvetimo se lahko stvarem, za katere nam je v preteklosti po navadi zmanjkalo časa (branje, pospravljanje, čiščenje, umetnost, konjički, filmi, serije, ogled koncerta v živo preko TV sprejemnika …).
  • Osredotočimo se na stvari, ki jih lahko nadziramo, higiena, dnevne rutine itd., ter na pozitivne vidike našega življenja.
  • Čas za zaskrbljenost: določimo si del dneva, ko bomo (do največ 20 minut) razmišljali o bolezni in njenih potencialnih posledicah, preostali del dneva pa misli o bolezni odženemo stran oziroma jih prestavimo na vnaprej določen čas. To se morda sliši nenavadno, ampak če bomo pri tem dosledni, se bo čas neprijetnega razmišljanja sčasoma avtomatično skrajšal.
  • Vzemimo si čas za sprostitev, skrb zase, meditacijo, tehnike sproščanja, vaje čuječnosti, branje, poslušanje glasbe. Preizkusimo kakšno tehniko sproščanja, ki smo jo v preteklosti že uporabljali ali se naučimo kakšne nove. Veliko takšnih posnetkov je na voljo na spletu in na videoplatformi Youtube, na pametni telefon pa si lahko naložimo katero od aplikacij z dihalnimi in drugimi sprostitvenimi tehnikami. Pomislimo na načine, ki so nam v preteklosti pomagali ob težkih življenjskih situacijah in jih ponovno uporabimo.
  • Planirajmo čas po koncu osamitve. Ker smo sedaj primorani druženja za nekaj časa pomakniti naprej, lahko že sedaj splanirate aktivnosti, ki jih boste počeli v času po sprostitvi ukrepov.

Spremembe so lahko strašljive, vendar so stalnica v našem življenju. Prilagajanje nanje je lahko zahtevno, občutki negotovosti in zaskrbljenosti pa so v tem obdobju povsem normalni, le da se s temi spremembami nekateri spopadajo bolje, nekateri pa težje. V kolikor imate občutek, da vas strah in zaskrbljenost preplavljata, da izgubljate kontrolo in menite, da se s občutki ne zmorete več spopadati sami, se obrnite na strokovno pomoč. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.