DEPRESIVNE MOTNJE PRI OTROCIH

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Običajna, občasna potrtost ali žalost še ni depresija, saj se običajno z njo lahko spoprimemo in opomoremo brez zdravljenja. Kar skušamo preprečiti, je klinična diagnoza depresije. Klinična diagnoza depresije lahko zajema različne znake in simptome, ki so lahko različno močno izraženi in trajajo najmanj dva tedna.

Depresija je duševna motnja, ki se razvija postopoma. Prvi znaki depresije se lahko pojavijo že zgodaj v otroštvu, vendar so velikokrat spregledani. Dedni dejavniki skupaj z neugodnimi življenjskimi razmerami močno prispevajo k ranljivosti za depresijo. Najpogostejši dejavnik tveganja je pozitivna družinska anamneza depresije, ki nakazuje prisotnost dedne nagnjenosti k depresiji, kot tudi nevarni stil navezovalnega vedenja. Nevarni stil navezanosti se razvije ob odsotnih in čustveno neodzivnih starših otrok, saj otrok v takšni družini ne more razviti varne navezanosti.

Ker je depresija kronična motnja z veliko verjetnostjo ponovitve, so pomembni preventivni ukrepi in pravočasno zdravljenje. Pri tem najpomembnejša otrokova primarna družina ob širšem socialnem okolju (šola in druge ustanove). Mlajši, kot je otrok, bolj je njegov telesni in duševni razvoj odvisen od odnosov v družini, zato je tudi družina tista, ki lahko pomaga vzdrževati duševno motnjo ali pa jo pomaga ozdraviti.

Na razvoj depresije in anksioznih motenj vplivajo številni dejavniki, vključno z dejavniki, na katere vplivajo starši. To pomeni, da z nekaterimi ukrepi ali dejanji lahko pripomorejo k znižanju tveganja za razvoj depresije pri otroku. Dejavniki tveganja za razvoj depresije pri otrocih so: Večja občutljivost, izrazita čustvenost, tesnobnost. Neugodne okoliščine v otroštvu: pomanjkanje skrbi, zanemarjanje, nasilje, zloraba trpinčenje ali zatiranje. Revščina v družini in slabši socialni status. Učne ali druge šolske težave. Težavne okoliščine v življenju posameznika: resna bolezen, smrt ali kriminalna žrtev, nesreča, ločitev… Pomanjkanje varnosti v družini in pomanjkanje zaupnega odnosa z drugo osebo. Depresija lahko nastane tudi zaradi zdravstvenih indikatorjev in direktnega učinka nekaterih zdravstvenih stanj, kot so: pomanjkanje vitamina B12, motnje delovanja ščitnice, hepatitis, infekcijska mononukleoza, nekatera rakava obolenja. Lahko pa je tudi posledica  stranskih učinkov nekaterih zdravli ali kot posledica zastrupitve z alkoholom ali drugimi drogami.

Da lahko govorimo o klinični depresiji pri otroku, morajo biti simptomi prisotni vsaj dva tedna. Depresija pri otroku se pogosto kaže z drugačnimi znaki in simptomi kot pri odraslih. Otrok lahko kaže nekatere, ampak ne nujno vse spremembe skozi daljše obdobje:

  • zdi se razdražljiv ali jezen, se več prepira s sorojenci in drugimi družinskimi člani; ima napade trme ali joka več, kot običajno; ni tak kot običajno, ima nepojasnjena obdobja žalosti in joka;
  • umik iz sodelovanja v skupnostnem, športnem, družbenem udejstvovanju;
  • se ne želi družiti, preživljati časa s prijatelji izven šole;
  • se izogiba družabnim dogodkom; ne uživa v stvareh, v katerih je užival običajno, zdi se manj navdušen;
  • je tišji, manj opazen ob družabnih dogodkih;
  • se ni zmožen koncentrirati dlje časa, sanjari in zre prazno v prostor dlje časa kot običajno; ima manj energije, se premika počasneje kot običajno;
  • ima težave z odločanjem že v primeru preprostih odločitev;
  • težko obvladuje delo v šoli, težko sledi količini dela v šoli;
  • ima stalna občutja krivde in manjvrednosti;
  • se pritožuje nad fizičnimi bolečinami in težavami: ponavljajočimi glavoboli, bolečinami v trebuhu, slabostjo in drugimi težavami, ki nimajo jasnega vzroka;
  • ima večji ali manjši apetit kot običajno;
  • kaže spremembe v spalnem ritmu.

Kako lahko pomagate starši?

Ob prepoznavanju simptomov otrokove depresije je najprej potrebno dobro informiranje, sprejemanje in naklonjenost otroku. Dosledni, topli, podporni in ljubeči odzivi polni spoštovanja so ključni za uspešno zdravljenje in podporo. Za otroka si vzemite več časa, pogovarjajte se brez zunanjih motilcev (telefon, tv, druge osebe..). Poglobite se v osebne (odrasle) odnose in razrešite težave na odrasli ravni, da bo ostalo v odnosu dovolj prostora za otrokove rane, bolečine in otroški podsistem, ki nujno potrebuje odgovorne odrasle, ki omogočajo varnost in meje za varno navezanost in razvoj. Starši ste kot glavni zgled otrokovemu življenju. Otroku pomagajte, da poimenuje čustva, ki jih doživlja ali jih naj ponazori z igro, da se približate njegovemu psihičnemu svetu. Vzpodbujajte ga, da si zastavi cilje in spodbujajte optimističen pogled na svet. Spodbujajte zdrave navade pri sebi in otroku. Skrbite za ustrezno prehrano, kakovosten spanec, gibanje in omejite digitalno tehnologijo.

V kolikor presodite, da sami ne zmorete, naj bo prvi korak zdravljenja pregled pri zdravniku. Ta najprej izključi nekatere bolezni in zdravila, ki lahko povzročijo depresiji podobne simptome, nato postavi diagnozo in začne z zdravljenjem. Pri tistih, ki imajo blago obliko depresije, lahko učinkuje že samo psihoterapija – pogovor in svetovanje, zmerno in hudo izražene depresije pa je potrebno zdraviti z zdravili. Na voljo smo otrokom in staršem, da skupaj nagovorimo čustvena stanja, ki otežujejo vaše vsakdanje življenje. Dosegljivi smo na info@julius.si ali na telefonu: 041 737 666.

KDAJ IN KAKO POISKATI POMOČ OB DUŠEVNIH STISKAH?

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Duševno zdravje je nepogrešljiv in pomemben del našega zdravja. Svetovna zdravstvena organizacija  duševno zdravje opredeljuje  ne zgolj kot odsotnost duševne motnje, ampak kot širši nabor aktivnosti, ki so direktno ali posredno povezane s psihičnim dobrim počutjem. Duševno zdravje je torej stanje dobrega počutja, v katerem lahko vsak posameznik prepoznava svoje zmožnosti, se sooča z življenjskim stresorji, produktivno dela in prispeva k skupnosti. Pomembno je zavedanje, da lahko težave v duševnem zdravju prizadenejo vsakega izmed nas; po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije naj bi se tekom življenja z njimi srečal vsak četrti prebivalec.

Na žalost so duševne težave in bolezni še vedno stigmatizirane. Stigma duševne bolezni je povezana s predsodki o nevarnosti, nekompetentnosti in neodgovornosti ljudi z duševnimi motnjami. V njenem ozadju je, tako kot pri drugih stigmah, diskreditacija drugega za povečanje lastnih občutkov moči, napaja pa se iz različnih mitov o ljudeh z težavami v duševnem zdravju. Med najpogostejšimi je, da ljudem z duševno motnjo ni mogoče pomagati, čeprav je v resnici zdravljenje duševnih motenj danes zelo uspešno. Drugi izmed najpogostejših mitov in strahov ter tudi pomembna ovira pri iskanju pomoči je predsodek, da smo »nori«, »mentalno bolni« ali »nenormalni«, če gremo k psihologu. A strokovnjaki s področja duševnega zdravja smo v bistvu le opora pri spreminjanju navad, pomagamo pri hitrejšemu učenju, razumevanju težav in iskanju učinkovitejših poti. Stigma s svojim negativnim prizvokom tako lahko vpliva na odlašanje iskanja pomoči in podpore, pomanjkanje zavedanja in pismenosti o duševnem zdravju, hkrati pa vpliva tudi na to, da se ljudje ne čutijo kompetentne pri nudenju pomoči nekomu, ki je v duševni stiski. Čeprav je stigmatizacija vseprisotna, pa jo je mogoče obvladati. Pri tem so dragocenega pomena predvsem izobraževanja o duševnih boleznih, stik z ljudmi, ki so po duševni bolezni okrevali, pozitivni odzivi ljudi, ki se s tovrstnimi vrstami pomočmi srečujejo in podobno.

Kadar se posameznik spopada z duševno stisko, se v splošnem lahko sreča z različnimi strokovnjaki s področja duševnega zdravja. V iskanju pomoči in razumevanja svojega stanja se pogosto najprej obrnemo na osebnega zdravnika, ki se nato odloči, kakšna vrsta zdravljenja bo najprimernejša. Je pa vse odvisno od kompleksnosti težav in vrste simptomov. Ob blagih do zmernih simptomih, ki se lahko izražajo na različne načine, npr. kot nespečnost, občutek utrujenosti ali brezvoljnosti, občutek strahu ali tesnobnosti, ipd., boste sicer pri osebnem zdravniku lahko prejeli medikamentozno terapijo, a je potrebno opozoriti, da tovrstne težave kljub jemanju zdravil le redko izzvenijo same od sebe. Pomembno je namreč ozavestiti, da je delo na sebi osnovni predpogoj, da se v življenju karkoli spremeni. V nadaljnjih korakih vam lahko, odvisno od vaših želja in potreb, pomagajo naslednji strokovnjaki:

  • Psihiater je doktor medicine, ki je opravil specializacijo iz psihiatrije. Njegova temeljna predpostavka je, da so duševne motnje organskega izvora in da predstavljajo strukturno ali kemično neravnovesje v možganih, ki jih je moč zdraviti s psihiatričnimi zdravili, kot so antidepresivi, pomirjevala, antipsihotiki in stabilizatorji razpoloženja.
  • Psiholog ima zaključen študij psihologije. Usposobljen je za to, da opravlja psihometrično testiranje in ocenjevanje ter ob vsakdanjih osebnih težavah in duševnih stiskah, npr. prelomnih življenjskih dogodkih, nudi psihološko svetovanje.
  • Klinični psiholog se za razliko od splošnega psihologa ukvarja predvsem z osebnostnimi in duševnimi motnjami. Usposobljen je za klinično-psihološko anamnezo, psihodiagnostično testiranje ter za postavljanje/preverjanje psihiatričnih diagnoz.
  • Psihoterapevt je strokovnjak, ki je opravil akademsko izobraževanje iz psihoterapevtske znanosti in šel skozi specialistični študij psihoterapije. Psihoterapija je dolgotrajen proces, preko katerega posameznik odkriva in ozavešča lastna čustva, vzorce in vedenje.

Kdaj torej poiskati pomoč? Praviloma naj se pomoč išče takrat, kadar se srečamo s stiskami, s katerimi se težko spopadamo sami, ob težkih posledicah travmatičnih dogodkov, nerazložljivih simptomih anksioznosti, depresije ali napadov panike, občutenju nesmisla, težavah v medosebnih odnosih ali vsakodnevnem funkcioniranju ali pa le, kadar začutimo globoko potrebo, da se zaupamo osebi, ki nam bo v zaupnem empatičnem odnosu prisluhnila in stala ob strani. In kadar začutite, da bi tovrstno pomoč potrebovali, nam pišite na info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.