DEBELOST KOT POSLEDICA STRESA

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je v letu 2003 stres razglasila za eno večjih nevarnosti za zdravje 21. stoletja. Po njihovih ocenah naj bi vsaka tretja oseba stalno trpela za simptomi stresa. Danes stres opredeljujemo kot situacijo alarma oziroma kot stanje posameznikove psihične in fizične pripravljenosti, da se sooči z obremenitvijo, se ji prilagodi in jo obvlada. Je reakcija celega telesa; gre za vrojen način prilagajanja okoliščinam, ki iz evolucijskega vidika organizem pripravi na boj ali beg. Pri vsakem odzivu na stres se v našem telesu sproži vrsta biokemičnih sprememb kot posledica izločanja stresnih hormonov, kot so na primer adrenalin, noradrenalin in kortizol. Potrebno je ločevati med pozitivnim in negativnim stresom. Kratkotrajen in ne pretirano intenziven stres lahko na človeka vpliva pozitivno; spodbuja tvorjenje novih spominov, kreativnega mišljenja, motiviranosti in dinamičnosti, medtem ko dolgotrajen ali intenziven ter ponavljajoč stres, ki ne omogoča vmesnega počitka ali obnavljanja organizma, utruja in vodi v izčrpanost. Stres torej s

am po sebi deluje pozitivno, saj nas aktivira, problematičen pa postane takrat, kadar le-temu ne sledijo faze razbremenitve, olajšanja in regeneracije. Današnje zahteve in način življenja na dnevni ravni sprožajo reakcije, ki so enake odzivom na hude stresne dogodke. Tako stres dandanes pomembno vpliva na delovanje telesa in naše splošno fizično in psihično funkcioniranje.

Številne študije, opravljene v zadnjih letih, so pokazale, da trajnejše, slabo obvladljive obremenitve in pritiski škodujejo posameznikovemu tako psihofizičnemu zdravju, kot tudi počutju, pri čemer običajno pritiski okolja nimajo tako velikega pomena kot posameznikove karakteristike in njegov način obvladovanja le-teh, a kljub vsemu pomembno prispevajo predvsem k pojavu psihosomatskih motenj in bolezni. Predvsem psihosomatske bolezni in motnje so pogosto posledica trajnejših stresnih stanj in situacij, spremenjenih življenjskih navad in sloga, vprašanje stresa pa postaja vedno bolj pomembno  tudi pri kroničnih boleznih, kot so sladkorna bolezen, revmatizem, stanje po možganski ali srčni kapi, rakaste bolezni in tudi debelost.

 

Na svetu je že več kot milijarda debelih ljudi, kar pomeni, da ima preveč kilogramov vsak peti Zemljan. Na slovenskem območju je prekomerno prehranjenih 54,6 % odraslih v starostnem obdobju med 25. in 64. letom, kar 15 % vseh pa je debelih (Planinec, 2014).

Vzroki debelosti so številni in so v mnogih primerih komorbidni, kar pomeni, da bi tudi zdravljenje moralo potekati večfaktorsko – ne le z medicinskega vidika, temveč tudi psihološkega. Študije kažejo, da že v otroštvu na razvoj debelosti pomembno vplivajo psihosocialni dejavniki, v odraslosti pa jim pripisujejo še veliko večji pomen. V odraslosti poleg spremenjenega načina življenja, ki od nas ne zahteva velike mere aktivnosti ter pogosto prekomernega hranjenja na pojav debelosti vplivajo tudi psihološki dejavniki, kot so na primer stanja kroničnega stresa in nerešljivih frustracij, ki lahko pri posameznikih vodijo v občutke obupa ali žalosti, ti pa v prekomerno uživanje hrane in s tem v debelost.

Težko potegnemo vzročno-posledično povezavo med občutki preobremenjenosti ali depresije in debelostjo. V psihoanalizi na primer debelost običajno pripisujejo simbolnemu dejanju prehranjevanja, prekomerno telesno težo pa navadno povezujejo z zunanjostjo nevroze, povezane z depresijo, krivdo in tesnobo. Prav tako je možno debelost povezati z določenimi čustvenimi konflikti v ozadju ali z drugo predhodno duševno motnjo. Če še nadaljujemo, številne študije tudi dokazujejo, da obstaja pomembna povezava med občutki depresivnosti in debelostjo. Seveda se tukaj poraja vprašanje, kaj vpliva na kaj. Ali lahko prekomerna teža vodi v depresijo ali je depresija razlog za pridobivanje kilogramov? Raziskovalci ugotavljajo, da sta odgovora na obe vprašanje najverjetneje »da«. Povečan apetit, zmanjšana telesna aktivnost in debelost so lahko simptomi depresije, takšni posamezniki se tudi zelo redko samoiniciativno gibajo ali ukvarjajo s športom, pogosto pa uteho iščejo v hrani in se lahko prenajedajo. Na drugi strani pa že v otroštvu debelost vodi v posmehovanje in izključitev iz socialnega kroga. Vse to lahko povzroča težave s samopodobo in samospoštovanjem ter socialno izolacijo, ki se nadaljujejo tudi v odrasli dobi. Tako prekomerna teža predstavlja glavni vir nezadovoljstva, žalosti, obupa in frustracij na različnih sferah posameznikovega življenja, vse to pa lahko ob dolgotrajni prisotnosti omenjenih simptomov vodi v depresijo.

Debelost je bolezen, ki se pojavlja zaradi različnih vzrokov. Pri soočanju z njo se je potrebno zavedati, da zdravljenje ne sme bazirati le na izgubljanju telesne teže, temveč tudi na psihološkem procesu, ki omogoča drugačen pogled na bolezen, spodbuja izboljšanje kvalitete življenja in vzpostavljanje zdravih navad, kot so fizična aktivnost, bolj pozitivna samopodoba ter bolj zdrave prehranjevalne navade. S strokovnimi pristopi in tehnikami lahko ob celostni obravnavi dosežete velike spremembe. Če menite, da bi potrebovali podporo pri doseganju bolj zdravega življenjskega stila, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

 

STRES IN ANKSIOZNOST

Objavljeno dne , avtorica Lina Rižnar, dipl. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Anksiozna motnja spada med človekove duševne motnje. Te nastanejo kot posledica hormonskega neravnovesja in so v vzročni povezavi z drugimi fizološkimi dejavniki, kot je pomanjkanje spanja, pretiravanje z dietami, fizično aktivnostjo ipd. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da je hormonsko neravnovesje eden ključnih dejavnikov pri nastanku občutka anksioznosti oziroma tesnobe.

Pri ženskah se depresija pojavlja dva do trikrat pogosteje kot pri moških. Vzrok za to je pogosto povezan s hormonskimi in biološkimi spremembami v različnih življenjskih obdobjih, kot so menstruacija, nosečnost, porod ali menopavza.

Kombinacija stresa, nezadostne socialne podpore, previsokih življenjskih pričakovanj, vzgoje otrok in skrbi za dom, lahko pri ženskah povzroči nastanek depresivnih simptomov.

Eden glavnih faktorjev, ki vpliva na pojav anksioznosti je ženski spolni hormon progesteron, ki v možganih aktivira mehanizem občutka »boja in bega«. Tudi nizka stopnja moškega spolnega hormona testosterona ima podoben učinek. V mejah normalnega delovanja namreč služi za prepoznavanje socialnih grožnj in čustvenih stanj, kar lahko pri moškem obogati njegovo socialno življenje in stike z drugimi.

ADRENALIN IN KORTIZOL

Med najpomembnejše hormone, povezane s človekovim dojemanjem stresa in anksioznosti, moramo seveda omeniti adrenalin in kortizol. Oba hormona (adrenalin in kortizol) nas ščitita pred nevarnostmi in nanje opozarjata, kar je v splošnem tudi glavna naloga stresnih hormonov – povečanje pozornosti in izboljšanje refleksov. V primerih, ko se hormona sprostita ob nekoliko manj ogrožujoči in stresni situaciji, pa lahko sprožita tudi občutke tesnobe. Porast ravni stresnih hormonov v telesu povzroči izločanje dodatne količine stresnih hormonov, dokler glava ni polna nemirnih misli in skrbi. Če takšno stanje traja predolgo, se posledično poveča tudi tveganje za pojav anksioznosti.

OKSITOCIN

Poleg adrenalina in kortizola imamo v telesu tudi stresni hormon oksitocin, ki okrepi naš spomin in povezuje stresne in travmatične dogodke iz preteklosti s podobnimi stiuacijami v prihodnosti. V večjih količinah se torej sprosti ob stresnih situacijah, vendar pa deluje tudi kot dvorezen meč. Stresni hormon je namreč tudi hormon ljubezni, ki se sprošča v možganih, ko smo zaljubljeni ali ko po dolgem času srečamo dobrega prijatelja. Je hormon povezovanja, sprejetosti in varnosti. Včasih nam celo pomaga pri boju z anksioznostjo.

V velikih količinah se hormon oksitocin sprošča med porodom, ki velja za enega največjih stresnih trenutkov v človekovem življenju. Oksitocin poskrbi za pogum, da bodoča mamica izgubi strah pred porodom in da svojega otroka sprejme.

ESTROGEN IN PROGESTERON

Pomembna hormona z močnim vplivom na razpoloženje, sta estrogen in progesteron, ki sta življenjskega pomena pri menstrualnem ciklu žensk. Raven estrogena je višja v prvih dveh tednih cikla, kar sproži produkcijo večje količine seratonina, zaradi česar se počutimo bolje. V tolikšni meri kot deluje estrogen pozitivno na nas, je progesteron uničevalec dobre volje. Ta se sprosti hitro po ovulaciji in povzroča razdražljivost in občutke tesnobe. Znanost ugotavlja, da progesteron stimulira amigdalo (gre za pomemben del možganskega sistema, ki zazna nevarnost in nanjo odgovori), da  doživljamo menstruacijo kot stresno in rahlo depresivno počutje.

TESTOSTERON

Povezava med anksioznostjo in zmanjšano vrednostjo testosterona, je prav tako močna in jo največkrat opazimo v socialnih interakcijah. Na splošno je naloga testosterona, da nas brani pred socialnimi grožnjami okolice. Z nižanjem njegove količine v telesu, se strah pred ocenjevanjem in kritiko drugih ljudi veča, zaradi česar se posledično izogibamo socialnim stikom in okoliščinam, v katerih bi jima lahko bili izpostavljeni.  V kolikor imamo obliko socialne anksioznosti, je morda najbolje, da gremo najprej na pregled količne testosterona v telesu. Tak pregled lahko opravimo na Endokrinološkem oddelku v najbližjem UKC.

HIPERTIZA oz. POVEČANJE DELOVANJA ŠČITNIČNEGA HORMONA

Anksioznost in močni panični napadi so najverjetneje posledica hipertiroze oz. povečanega delovanja ščitničnega hormona, medtem, ko je depresija znak pomanjkanja ščitničnih hormonov oz. hipotiroze. Simptomi, ki se pojavljajo pri hipertirozi so nervoza, nemirnost, razdražljivost, izguba teže in neredni mendstrualni cikel.

Zaradi hitrega življenjskega tempa je torej hormonsko neravnovesje vse pogostejši pojav in stanje modernega človeka. Učinkuje na spanje, na spremembe libida, na težave s spominom, na spremembe apetita in na težave s prebavo. Zato je prav, da se tega zavemo čimprej in se nemudoma lotimo sprememb življenjskega sloga. Le na ta način bomo lahko v zelo veliki meri vplivali na izboljšanje delovanja in produkcije hormonov ter s tem tudi na lastno kvaliteto življenja. Osnovne spremembe so,da:

  • Zaužijemo dovolj proteinov (pusto piščančje ali puranje meso, ribe, jajca, posneta skuta in mlečni izdelki, sirotka – proteini namčre vplivajo na povečanje količine hormonov, ki nadzira apetit in količino zaužite hrane)
  • Poskrbimo za redno vadbo (Inzulin, hormon trebušne slinavke povzroča padec koncentracije sladkorja in aminokislin v krvi, ki nam dajejo energijo in skrbijo za gradnjo mišič; večje količine inzulina povzročajo zakisanost telesa, težave s srcem, sladkorno bolezen in rakava obolenja – z redno vadbo se lahko izognemu naštetim zdravstvenim težavam)
  • se izogibamo sladkorju in procesirani hrani (čips, piškoti, pecivo, pakirani kruh, ocvrti piščančji medaljoni, instant juhe in rezanci, sladki in slani prigrizki, sladke pijače; fruktoza in predelana hrana zvišujeta raven inzulina v krvi – kot alternativo raje izberimo med, javorjev sirup ali melaso ter polnovredna živila, kot so prosena kaša, ajdova kaša, pira, kvinoja, polnozrnat riž, zelenjava in sadje)
  • se naučimo obvladovati stres (povišana raven dveh stresnih hormonov – kortizola in adrenalina – lahko vodi v kopičenje maščob, povečan utrip srca, visok krvni pritisk in anksiozno motnjo; nekaj minut na dan poslušajmo najljubšo glasbo, pojdimo na masažo ali meditirajmo)
  • V jedilnik vključimo zdrave maščobe (oreščki in semena, leča, fižol, olive, avokado in nekatere vrste rib – zmanjšujejo apetit in skrbijo za normalno raven inzulina v krvi )
  • pijemo zeleni čaj (Je lovec na proste radikale, ki povzročajo raka in infarkte, lajša sončne opekline, znižuje krvni tlak, krepi imunski sistem, blaži preobilje želodčne kisline, odpravlja zadah iz ust, varuje pred nastankom ledvičnih kamnov in obnavlja moči po telesnih naporih)
  • si privoščimo dovolj spanca (premalo spanca povzroči dvig inzulina v krvi; brez zadostnega spanca vam ne bo uspelo doseči hormonskega ravnovesja, kjer pa je pomembna tudi kvaliteta spanca, kar vpliva na regeneracijo telesa – vsaj 7 ur spanca na dan)

Ena izmed pomoči za ustrezno odpravljanje neželenih simptomov in doseganju duševne in čustvene stabilnosti je psihoterapija. Z njeno pomočjo lahko razvijete nove strategije spoprijemanja s problemi, kjer vam psihoterapevt pomaga pri soočanju s težavami in preoblikovanju priučenih navad, ki so sprožile anksioznost in tesnobo. V kolikor ste mnenja, da potrebujete pomoč naših strokovnjakov, nas lahko kontaktirate na elektronski naslov: info@julius.si ali pokličite na telefonsko številko 041 737 666.

DEPRESIVNE MOTNJE PRI OTROCIH

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Običajna, občasna potrtost ali žalost še ni depresija, saj se običajno z njo lahko spoprimemo in opomoremo brez zdravljenja. Kar skušamo preprečiti, je klinična diagnoza depresije. Klinična diagnoza depresije lahko zajema različne znake in simptome, ki so lahko različno močno izraženi in trajajo najmanj dva tedna.

Depresija je duševna motnja, ki se razvija postopoma. Prvi znaki depresije se lahko pojavijo že zgodaj v otroštvu, vendar so velikokrat spregledani. Dedni dejavniki skupaj z neugodnimi življenjskimi razmerami močno prispevajo k ranljivosti za depresijo. Najpogostejši dejavnik tveganja je pozitivna družinska anamneza depresije, ki nakazuje prisotnost dedne nagnjenosti k depresiji, kot tudi nevarni stil navezovalnega vedenja. Nevarni stil navezanosti se razvije ob odsotnih in čustveno neodzivnih starših otrok, saj otrok v takšni družini ne more razviti varne navezanosti.

Ker je depresija kronična motnja z veliko verjetnostjo ponovitve, so pomembni preventivni ukrepi in pravočasno zdravljenje. Pri tem najpomembnejša otrokova primarna družina ob širšem socialnem okolju (šola in druge ustanove). Mlajši, kot je otrok, bolj je njegov telesni in duševni razvoj odvisen od odnosov v družini, zato je tudi družina tista, ki lahko pomaga vzdrževati duševno motnjo ali pa jo pomaga ozdraviti.

Na razvoj depresije in anksioznih motenj vplivajo številni dejavniki, vključno z dejavniki, na katere vplivajo starši. To pomeni, da z nekaterimi ukrepi ali dejanji lahko pripomorejo k znižanju tveganja za razvoj depresije pri otroku. Dejavniki tveganja za razvoj depresije pri otrocih so: Večja občutljivost, izrazita čustvenost, tesnobnost. Neugodne okoliščine v otroštvu: pomanjkanje skrbi, zanemarjanje, nasilje, zloraba trpinčenje ali zatiranje. Revščina v družini in slabši socialni status. Učne ali druge šolske težave. Težavne okoliščine v življenju posameznika: resna bolezen, smrt ali kriminalna žrtev, nesreča, ločitev… Pomanjkanje varnosti v družini in pomanjkanje zaupnega odnosa z drugo osebo. Depresija lahko nastane tudi zaradi zdravstvenih indikatorjev in direktnega učinka nekaterih zdravstvenih stanj, kot so: pomanjkanje vitamina B12, motnje delovanja ščitnice, hepatitis, infekcijska mononukleoza, nekatera rakava obolenja. Lahko pa je tudi posledica  stranskih učinkov nekaterih zdravli ali kot posledica zastrupitve z alkoholom ali drugimi drogami.

Da lahko govorimo o klinični depresiji pri otroku, morajo biti simptomi prisotni vsaj dva tedna. Depresija pri otroku se pogosto kaže z drugačnimi znaki in simptomi kot pri odraslih. Otrok lahko kaže nekatere, ampak ne nujno vse spremembe skozi daljše obdobje:

  • zdi se razdražljiv ali jezen, se več prepira s sorojenci in drugimi družinskimi člani; ima napade trme ali joka več, kot običajno; ni tak kot običajno, ima nepojasnjena obdobja žalosti in joka;
  • umik iz sodelovanja v skupnostnem, športnem, družbenem udejstvovanju;
  • se ne želi družiti, preživljati časa s prijatelji izven šole;
  • se izogiba družabnim dogodkom; ne uživa v stvareh, v katerih je užival običajno, zdi se manj navdušen;
  • je tišji, manj opazen ob družabnih dogodkih;
  • se ni zmožen koncentrirati dlje časa, sanjari in zre prazno v prostor dlje časa kot običajno; ima manj energije, se premika počasneje kot običajno;
  • ima težave z odločanjem že v primeru preprostih odločitev;
  • težko obvladuje delo v šoli, težko sledi količini dela v šoli;
  • ima stalna občutja krivde in manjvrednosti;
  • se pritožuje nad fizičnimi bolečinami in težavami: ponavljajočimi glavoboli, bolečinami v trebuhu, slabostjo in drugimi težavami, ki nimajo jasnega vzroka;
  • ima večji ali manjši apetit kot običajno;
  • kaže spremembe v spalnem ritmu.

Kako lahko pomagate starši?

Ob prepoznavanju simptomov otrokove depresije je najprej potrebno dobro informiranje, sprejemanje in naklonjenost otroku. Dosledni, topli, podporni in ljubeči odzivi polni spoštovanja so ključni za uspešno zdravljenje in podporo. Za otroka si vzemite več časa, pogovarjajte se brez zunanjih motilcev (telefon, tv, druge osebe..). Poglobite se v osebne (odrasle) odnose in razrešite težave na odrasli ravni, da bo ostalo v odnosu dovolj prostora za otrokove rane, bolečine in otroški podsistem, ki nujno potrebuje odgovorne odrasle, ki omogočajo varnost in meje za varno navezanost in razvoj. Starši ste kot glavni zgled otrokovemu življenju. Otroku pomagajte, da poimenuje čustva, ki jih doživlja ali jih naj ponazori z igro, da se približate njegovemu psihičnemu svetu. Vzpodbujajte ga, da si zastavi cilje in spodbujajte optimističen pogled na svet. Spodbujajte zdrave navade pri sebi in otroku. Skrbite za ustrezno prehrano, kakovosten spanec, gibanje in omejite digitalno tehnologijo.

V kolikor presodite, da sami ne zmorete, naj bo prvi korak zdravljenja pregled pri zdravniku. Ta najprej izključi nekatere bolezni in zdravila, ki lahko povzročijo depresiji podobne simptome, nato postavi diagnozo in začne z zdravljenjem. Pri tistih, ki imajo blago obliko depresije, lahko učinkuje že samo psihoterapija – pogovor in svetovanje, zmerno in hudo izražene depresije pa je potrebno zdraviti z zdravili. Na voljo smo otrokom in staršem, da skupaj nagovorimo čustvena stanja, ki otežujejo vaše vsakdanje življenje. Dosegljivi smo na info@julius.si ali na telefonu: 041 737 666.

POPORODNA DEPRESIJA

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Poporodna depresija in anksioznost zraven poporodne otožnosti in poporodne psihoze sodita med duševne stiske, ki se lahko pojavijo že med nosečnostjo in po porodu.

Poporodna depresija bi naj po statističnih podatkih (NIJZ) prizadela 2 od 10 mamic. Pojavi se lahko že v času nosečnosti ali po rojstvu otroka in traja vse tam do šestega meseca, ali še dlje. Navadno traja več tednov ali mesecev. Odvisno od prepoznavanja simptomov in iskanja rešitev. Pojavi se lahko tudi pri moških, raziskave iz ZDA kažejo, da bi naj 10% očetov doživelo poporodno depresijo, kar sploh ni malo.

Simptomatika poporodne depresije je zelo specifična, vsaka ženska jo lahko občuti drugače. Treba je vedeti, da ni vsako nihanje razpoloženja ali žalost depresivno stanje. Normalno je, da se vsi člani družine prve tedne privajajo  novonastalemu okolju in  spremembam. Novopečena starša v svojem ritmu čutita nemoč, stres, utrujenost, zmedenost itd. Zaradi nespečnosti, nove obveznosti in odgovornosti, je lahko stiska pri nekaterih večja, pri drugih manjša. Veliko je odvisno od tega, kako ste se že pred rojstvom otroka soočali s stresom, kako ste ga reševali in koliko odprti in fleksibilni ste bili za spremembe. Zato se slabega dneva, ko ste nenaspani, izčrpani, neurejeni in izven sebe, ko bi kar jokali brez posebnega vzroka- ni treba bati. Ti občutki se po porodu pogosto pojavljajo in rečemo jim poporodna otožnost, ki kmalu izzveni. Dajte si čas, saj se vam je življenje obrnilo na glavo in v novo vlogo ste se tudi vi kot starši šele rodili.

O depresiji lahko  govorimo, ko občutki nemoči, jeze, bolečine, otopelosti, preobremenjenosti, panike trajajo dlje časa (več tednov).

Značilni simptomi poporodne depresije so:

  • občutki nesposobnosti, žalostni, nemirnosti;
  • pomanjkanje volje do življenja;
  • manjvrednost, krivda;
  • pretirana žalost in jokavost, potrtost;
  • osamljenost in zapuščenost;
  • pomanjkanje spanja, ko ob spečemu dojenčku ne morete zaspati;
  • pojavita se jeza in bes;
  • občutek, da se težko povežete z dojenčkom, težko začutite njegove potrebe, ne prenesete njegovega joka, ki je klic na pomoč;
  • lahko da se počutite povsem nemočni, neodločni, občutite zmedenost, nejevoljo, tesnobnost;
  • pojavi se lahko počasno razmišljanje;
  • nezanimanje za spolnost;
  • povečan ali zmanjšan apetit;
  • frustrira vas dojenček in vaša lastna občutja, pojavljajo se vam strahovi, da bi sebi ali dojenčku kaj naredili, ga poškodovali, ne zaupate si;
  • mislite in verjamete, da niste dobra mama, ali da sploh ne bi smeli biti mama, so trenutki ko ne čutite več popolnoma nič, ne vidite več rešitev, vaše prihodnosti;
  • napor predstavljajo vsakdanje stvari, težko je vstati iz postelje in prisoten je občutek, da bi kar znoreli ob malenkostih.

Če se prepoznate v teh občutkih, poiščite pomoč. Ni treba da sami trpite in čakate, kdaj bodo težki občutki minili. Poporodna depresija je bolezen in potrebno je poiskati pomoč. Osebni zdravnik vas lahko napoti do psihiatra, ki vam lahko predpiše antidepresive, ko so ti nujni. Sicer se pa priporoča, da se vključite v psihoterapevtski proces, kjer dobite prostor, da govorite o svoji stiski in občutkih. Ob ustrezni podpori lahko prav tam najdete globje vzroke bolečine in hkrati nežno sprejmete nove možnosti okrevanja. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

Potrebno je omeniti še skrajnejšo obliko ob-porodnih stisk. Ob poporodni otožnosti in depresiji poznamo tudi poporodno psihozo. Značilnosti te so, da se izgubi stik z realnostjo, neskladnost misli in vedenja z resničnostjo, pojavijo se lahko halucinacije, prividi ali preganjavice. Govor lahko postane zmeden in nerazumljiv, ženska lahko postane vzhičena, vznemirjena, pretirano nezaupljiva in podobno. Pojavi se lahko grozen strah, da bi mama lahko kaj storila sebi ali otroku. Poporodna psihoza je bolezen in zahteva takojšnje zdravljenje. Nujno je treba poiskati zdravniško pomoč, saj je le tako lahko zdravljenje učinkovito.

Poporodna depresija se zdi težje premagljiva tudi v primeru, ko se ji pridružijo tudi simptomi generalizirane anksioznosti ali obsesivno-kompulzivne motnje. Pogosto se tako pojavi strah, da obstaja celo možnost odvzema otroka, če spregovorijo o svoji stiski, zato poskušajo ženske skriti simptome poporodne depresije. Takšne misli so nerealne in vodijo v začaran krog.

Mnogim ženskam je uspelo premagati poporodno depresijo, zato priporočamo, da si čimprej poiščete ustrezno pomoč. V tem primeru bo zdravljenje precej enostavnejše, možno pa je pričakovati tudi hitrejše okrevanje in tako lahko začnete uživati v materinstvu.