Kako se kaže odvisnost od alkohola?

Kako se kaže odvisnost od alkohola?

Ljudje, ki so od alkohola odvisni, so si med seboj zelo različni.

Obstaja več tipov odvisnikov:

  • En tip ljudi mora vsak dan popiti določeno količino alkohola v določenih časovnih razmakih, sicer se mu začnejo kazati znaki odtegnitve (tresenje rok, potenje, čustven nemir itd.). Ti ljudje torej takrat, ko redno pijejo, delujejo na zunaj »normalni«, lahko celo nikoli niso vinjeni, vendar njihov organizem brez alkohola ne more urejeno delovati.
  • Drug tip odvisnih ljudi je odvisnih tako, da nimajo nadzora nad alkoholom. Po več dni ali cel mesec so lahko trezni, nič ne pijejo, ko pa začnejo piti, spijejo več, kot so nameravali, in se največkrat hudo opijejo.
  • Lahko je človek odvisen tako, da si doliva alkohol čez dan, občasno pa izgubi nadzor in se hudo opije.

Prav tako je lahko človek na začetku odvisnosti ali je že zelo intenzivno odvisen. Škoda zaradi odvisnosti, ki jo ta človek dela drugim in sebi, je lahko majhna ali tako huda, da uniči človekovo usodo in označi več generacij.

Če trpite za katerimi od zgoraj navedenih simptomov in bi želeli izboljšati vaše vsesplošno počutje, nas kontaktirajte nas preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

 

 

 

RAZOČARANJE NAD SEBOJ

Razočaranje je kompleksnejše čustvo, ki je navadno povezano z mislimi, prepričanji in osebno percepcijo. Pojavi se kot posledica nezadovoljstva ob neizpolnitvi pričakovanj, neuspehu ali izgubi upanja. Pričakovanje in razočaranje sta vzročno-posledično povezana. Pričakovanje, določena zamisel, prepričanje ali percepcija so povodi, kjer se lahko pojavi razočaranje. Med realnimi in previsokimi pričakovanji je navadno tanka meje, ki jo je včasih težko prepoznati. Takšna lahko gojimo do drugih, zunanjih okoliščin ali do sebe.

Lastna visoka pričakovanja in pehanje za popolnostjo so največkrat past, ki posameznika zapelje do roba izgorelosti ali celo v kakšna psihično težavna obdobja, ali bolezen. Največkrat osebna visoka pričakovanja in razočaranja izvirajo iz otroštva. Lahko gre za idealizacijo, nerealne želje, hrepenenja, sanjarjenja ali otroške fantazije. Morebiti tudi za tiha hrepenenja in otroško potrebo po občutku biti viden, slišan, prepoznan, validiran, sprejet, pohvaljen in celo ljubljen. Če so bili takšni občutki v otroških letih preslišani ali spregledani, so se lahko iz tihih notranjih bojev in pričakovanj še intenzivneje razvijali in se v odrasli dobi preoblikovali v kronično dokazovanje, občutek manjvrednosti, razočaranosti in bolečine. Zato je potrebno te otroške občutke prevetriti, preveriti in nasloviti, ter jim osvetliti realno stanje, ki se dogaja tukaj in zdaj, torej v odrasli dobi, kjer ima posameznik moč in odgovornost, da poskrbi zase na drugačen, bolj funkcionalen način.

Pri razočaranju nad samim seboj, gre za notranji konflikt, ki odraža naše notranje občutke, misli in prepričanja glede samih sebe. Ob globokem razočaranju se lahko pojavijo občutki krivde, ničvrednosti in nespoštovanja lastne biti. To lahko vodi do samokaznovanja, razvrednotenja, samopoškodovanja in celo samomorilnih misli ali dejanja.

Razočaranost se doživlja skozi paleto različnih čustev, kot so jeza, žalost, sram… hkrati se pa lahko kaže kot pasivno agresivno vedenje, ali kot umik, večja medosebna konfliktnost, maščevalnost, ali bojazljivost in nemoč. Oseba lahko igra vlogo žrtve, kjer lahko v bližnjih in zunanjih odnosih vedno znova preigrava vlogo ranjenosti in nemoči ali pa prevzame vlogo premoči in jeze, kjer se nikakor ne želi izpostavljati ranljivosti, iskrenosti in lastni bolečini.

Nekaj splošnih kazalcev, ki nakazujejo, da sami sebe sabotirate in živite v razočaranjih:

  • Strmenje k popolnosti: popolnost ne obstaja, zato je škoda, da se ženete do skrajnosti ali obratno, da niti ne poskusite z želeno stvarjo, ker vas strah pred napako ali neuspehom nepopolnosti hromi;
  • Pretvarjanje in skrivanje iskrenih občutkov: tak posameznik največkrat zavzame določeno vlogo, ki se ji popolnoma podredi. Svojih iskrenih občutkov pa ne spusti na plano, zato tudi nikomur ne pokaže svoje resnične osebnosti ali pravega jaza;
  • Pretirana skrb: predajanje skrbi in preigravanje negativnih scenarijev, ki popolnoma hromijo vso akcijo ali aktivacijo. Rešitev problema se vedno bolj oddaljuje;
  • Kaj če bi…: vedno se sprašujete kako bi bilo, če bi.. če bi imeli več denarja, drugega partnerja, drugo službo, manj kilogramov… Občutek pomanjkanja je iluzija, ki vas oddaljuje od realnosti in osredotočenosti na to kar pa v danem trenutku STE in IMATE;
  • Od drugih se pričakuje odrešitev: posameznik se vedno znova osredotoča na druge, na njihovo delovanje, na njihove besede in dejanja. Pozabi pa nase, na to kaj lahko sam stori zase, kako vrniti pozornost nase in kar naj sam stori, da bo resnično zadovoljen;
  • Krivi se za vse in še več: vso breme sveta, lakoto, revščino, bolezni in vojne posameznik občuti na lastni koži. To neskladje z realnostjo še poglablja stisko in razočaranje posameznika;
  • Vprašanja zakaj: kažejo na manko zaupanja in upanja v naravo ravnovesje. Posameznik lahko poskrbi zase in svoje obveznosti, v meri svojih sposobnosti, znanja in moči, ne more pa vplivati še na vse druge zunanje dejavnike in okoliščine, ki imajo vpliv na potek življenja. Na svetu nismo sami, živimo v interakciji z drugimi, zato se je smiselno spraševati »zakaj jaz (sem sam, sem brez službe, bolan..itd.)« le do mere, kjer lahko konstruktivno – s čim smo mi doprinesli-  pogledamo na težavo, ki se je pojavila. Ozavestiti pa je treba tudi drug del- kaj pa v tem ni našega;
  • Kje je hvaležnost? Ne glede na to v kakšnem stanju ali okoliščinah živite imate vedno nekaj, zakaj ste lahko hvaležni. Tudi če je to kdaj le dihanje. Zagotovo pa lahko najdete še kaj, ozrite se okrog sebe in bodite iskreni in hvaležni za vse, kar ste do danes dosegli, kaj ste se naučili, kaj ste osvojili, česa ste se rešili, kaj ste prepoznali in kaj je tisto, kar vas bo motiviralo za naprej;
  • Negativni pogled: osredotočanje na negativno, na posledice, na neuspehe, na manko je smer, kjer posameznik vedno znova našel nekaj, nad čem bo še razočaran. Lahko pa se naučite in usmerite pogled v drugo smer, z zavedanjem, česa si ne želite, kaj so vas dane okoliščine naučile in jih preoblikujete v pozitivne izzive, ki ste jih ozavestili.

Razočaranost je kompleksna tema, ki prebuja globje rane posameznika. Začnite z ozaveščanjem, branjem literature o osebni rasti, prepoznavanjem osebnih vzorcev, prepričanj in pričakovanj, ki vas omejujejo in dušijo. Prepoznajte ogledala, ki vam jih bližnji odnosi nastavljajo in začnite pri sebi, saj le tako lahko pridete do rešitve in življenja, ki si ga želite in zaslužite. Za terapijo in svetovanje nam lahko pišete na: info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

KAJ STORITI, KO IMA OTROK VEDENJSKE TEŽAVE?

Ko postanemo starši, sprva ne razmišljamo o tem, ali bo otroka težko vzgajati. Kaj hitro pa ugotovimo, da otroci zahtevajo veliko pozornosti, truda in tudi naših »živčkov«. Skozi leta se srečujemo z določenimi vedenjskimi »muhami«, ki pa so lahko bolj ali manj problematične. Nekatere so nepomembne, druge prehodne, lahko pa prerastejo v izrazite vedenjske težave, ki zahtevajo strokovno pomoč. V takšnih situacijah se lahko znajdemo v negotovosti in posledično ne vemo, kako se s težavami spopasti tako, da bo to najbolje za nas in tudi za našega malčka.

Po definiciji otroke in mladostnike z vedenjskimi in čustvenimi težavami lahko opišemo kot tiste otroke in mladostnike, ki s svojim vedenjem ogrožajo sebe, svoje zdravje, osebnostno in socialno integriteto ter otroke in mladostnike, katerih vedenje je ogrožajoče za socialno okolje, ker je usmerjeno proti uveljavljenim vzorcem vedenja, proti pravilom, vrednotam in vrednostim. Pri otrocih s čustvenimi in vedenjskimi težavami so vidne različne oblike motečega vedenja. V šoli se to lahko kaže npr. v obliki klepetanja med poukom, igranja in nerednega izpolnjevanja šolskih obveznosti. Takšni otroci pogosto zamujajo  k  pouku in tudi neopravičeno izostajajo, da bi pritegnili pozornost sošolcev ali pa se se v razredu pogosto vedejo kot »klovni«, se s sošolci prepirajo, jih zafrkavajo ali žalijo. Zaradi agresivnega vedenja so nenehno v konfliktih z vrstniki in učitelji. Prepogosti neuspehi v šoli lahko vplivajo na to, da začnejo odkrito odklanjati šolo, učitelje in avtoriteto (Stojanović, 2005).

Med vedenjske motnje, ki so vezane na ogrožanje sebe, sodijo anksioznost, občutljivost, žalost, depresija, samotarjenje, psihosomatske motnje, k tistim, ki pa so vezane na ogrožanje socialnega okolja, pa nekontrolirano vedenje, hiperaktivnost, impulzivnost, upornost, napadi besa, trmoglavost, zmanjšana pozornost, neposlušnost, agresivnost (Skalar, 1997).

Vedenjske in čustvene težave se lahko kažejo na različne načine, zato je pomembno poznati opozorilne znake oz. čustvovanja ali vedenja otrok, ki nakazujejo na prisotnost tovrstnih težav. Zadeva je lahko zaskrbljujoča, kadar je/se otrok dlje časa:

  • vznemirjen, razdražljiv, odmika pogled, kaže znake nezadovoljstva in je istočasno precej pasiven;
  • nezainteresiran za stvari, ki so ga prej veselile, npr. za igro z drugimi otroki, ima težave s spanjem, izgubi apetit in shujša, zateka se v osamo, je brez energije;
  • samoobtožuje, ima občutek krivde, je izgubil upanje in je črnogled, pogosto joče, se samopoškoduje;
  • burno odziva z jezo, kričanjem, zadirčnostjo in trmo;
  • čustveno in fizično odmika od svojih staršev, se ne zateka več v njihov objem, ne odgovarja na njihova vprašanja.

Težava nastopi in zahteva zdravljenje, če katerokoli od čustvovanj in vedenj, predvsem pa kombinacija le-teh, traja več dni ali celo tednov zapored.

Naraščajoče agresivno vedenje med otroki je najverjetneje tesno povezano z negotovo vzgojo. Po eni strani smo do otrok preveč tolerantni in zaščitniški, po drugi strani pa kritičnost okolja starše spodbudi k še več zaščitništva in opravičevanja. Starši so negotovi, kako postaviti zahteve, o katerih vsi govorijo in pogosto ne vedo, kako vzpostaviti boljši odnos, kot so ga imeli sami s svojimi starši. Kadar se soočamo z vzgojo težavnega otroka, je pomembno poznati naslednje predloge strokovnjakov:

  • Poučite se o otrokovi težavi in ostanite Spoznajte svojega otroka in meje lastnega ravnanja. Zavedajte se, da otroka ne moremo kar spremeniti, lahko pa svoje moči usmerite predvsem v iskanje načinov, kako najbolje shajati z njim.
  • Prepoznajte razloge za otrokovo vedenje. Pogovorite se z njim, kajti brez poznavanja ozadja se boste reševanja problema veliko težje lotili.
  • Poskrbite za varno, stabilno, organizirano in predvidljivo družinsko življenje. Bolj ko je zunanje okolje strukturirano, lažje bo otrok vzpostavil svojo notranjo strukturo.
  • Zavedajte se pomena ritualov, pravil, mej – otrokom nudite jasno strukturo in pravila in imejte zanje tehtne razloge. Bodite prijazni, vendar odločni. Pohvalite otrokovo prizadevanje za izboljšanje vedenja. Otroku razložite, kakšno vedenje je za vas in okolico sprejemljivo.
  • Pomembno je, da so odzivi staršev usklajeni in konsistentni. Sočasno nagrajevanje in ignoriranje namreč otroka zmede. Prav tako otrokovo rotenje ali jok ne sme spremeniti posledic.
  • Odzovite se na poskuse lepega vedenja in ga okrepite.
  • V primeru neprimernega vedenja ali konflikta otroka izolirajte od situacije in mu omogočite, da o njej razmisli. Kot neprimerno opišite otrokovo vedenje, ne njega kot osebe. Vedno torej kritizirajte dejanje, ne otroka.
  • Pomagajte otroku odkriti in razvijati njegova močna področja. Nikakor se ne osredotočajte le na težave, šibkosti, reševanje in premagovanje ovir. Vsak otrok je lahko v nečem dober, zato le poiščite tista področja, v katerih je vaš otrok uspešen. Pohvalite njegove dosežke in spodbujajte njegove talente.
  • Skrbite za zdrav življenjski slog družine. Namenite dovolj časa gibanju in športnim aktivnostim, ki bodo otroka prijetno utrudile.

Prej ko bomo otroka sprejeli v vsej njegovi celovitosti, »v paketu« z njegovimi šibkimi in močnimi področji, pa tudi z vsem, kar nam ne ustreza in nas morda moti, bolje bomo razumeli in uspešnejše iskali načine za lažje shajanje z njim. Seveda pa včasih težave presegajo naše zmožnosti. V tem primeru se lahko obrnete na izbranega pediatra, šolsko svetovalno delavko in druge strokovnjake s področja duševnega zdravja. Tudi v naši kliniki vam lahko nudimo pomoč pri spopadanju s tovrstnimi težavami, zato nas v primeru stiske pokličite na 041 737 666 ali pišite na info@julius.si.

 

DEPRESIJA

 

Depresija je bolezensko stanje, ki vpliva na psihično in telesno počutje posameznika kot celoto. Njeni simptomi depresije se kažejo v izgubi zanimanja za vsakodnevne aktivnosti ter pogostejših obdobjih žalosti in slabega počutja. Čeprav večji odstotek ljudi  pogosto navaja občutke potrtosti in žalosti, pa je klinična depresija veliko več kot le to.

Depresija oz. depresivna motnja je resno zdravstveno stanje, ki ga posameznik težko prebrodi sam. V primeri neustrezne pomoči, se lahko pričnejo posledice intenzivneje kazati na naslednjih področjih:

  • težave v službi
  • težav s partnerjem ali družino
  • v zlorabi alkohola in drog
  • samomorilne misli ali celo poskus izvedbe samomora

Depresija vpliva na vsakega posameznika drugače tudi v primeru zdravljenja. Nekatere spremlja skozi celotno življenje in zahteva zdravljenje na daljši rok. Spet drugi lahko z ustrezno in učinkovito pomočjo živijo kvalitetnejše življenje in ponovno vzpostavijo zdrave medosebne odnose z okolico.

Depresivna motnja lahko prizadene ljudi vseh starosti in se razvije na podlagi številnih dejavnikov. Ugotavljajo, da je lahko vzrokov za nastanek depresije več, posamezniki pa so za njih bolj ali manj dovzetni.

Vzroki za nastanek depresije so lahko:

genetski – depresijo lahko podedujemo od staršev;

biokemični – depresija nastane zaradi porušenega ravnovesja kemičnih prenašalcev v možganih, ki je izrazitejše v obdobju odraščanja; glavni  nevrostransmitorji (serotonin, dopamin in noradrenalin), ki so zadolženi za dobro počutje in ugodje, so v neravnovesju – antidepresivi pomagajo posamezniku to neravnovesje (predvsem serotoninski prenos) ponovno spraviti v normalno delovanje;

hormonsko neravnovesje – spremembe v produkciji in delovanju hormonov lahko privedejo do depresivnih epizod;  vsako obdobje večjega nihanja hormonov, lahko na neki točki sproži depresijo (menopavza, nosečnost, rojstvo otroka, težave s ščitnico in ostale hormonske spremembe) – pri poporodni depresiji matere razvijejo simptome med nosečnostjo ali po rojstvu otroka, ko so zaradi sprememb delovanja hormonov pretirano čustvene, vendar pa je poporodna depresija, ki se iz tega lahko razvije, resen zdravstveni problem;

sprememba letnega časa – ko se dnevi začnejo krajšati in noči daljšati večina ljudi postane hitreje zaspana in utrujena; to je vrsta depresivnega počutja, vezana na določen letni čas ( jesen, zima) in se konča nekje spomladi, ko se začnejo dnevi daljšati;

določena življenjska situacija – travma oz. podvrženost velikim življenjskim spremembam so lahko prav tako sprožilci za nastanek depresije (izguba ljubljene osebe, delovnega mesta, finančni problemi).

Simptomi depresije se razlikujejo glede na intenzivnost pojavljanja pri posamezniku, ti pa  ne vplivajo samo na naše misli in občutke, temveč tudi na samopodobo in medosebne odnose. Simptomi, ki se pri depresiji največkrat pojavljajo, so:

  • žalost
  • utrujenost
  • motnje koncentracije
  • jeza in razdražljivost
  • frustracije
  • izguba zanimanja za stvari, ki so nas spravljale v dobro voljo
  • problemi s spanjem (premalo ali preveč)
  • anksioznost
  • izolacija
  • vznemirjenost,
  • zaskrbljenost
  • težave pri sprejemanju odločitev
  • težave v šoli
  • slaba vest
  • samomorilne misli in nagibanje k samomoru
  • glavoboli in bolečine v mišicah
  • zloraba drog in alkohola.

Nekateri kažejo tudi znake manije, psihotičnih epizod in pa težave z motoriko.

Te so značilne tudi za bipolarno motnjo, ki je lahko prav tako sprožilec depresije.

 

Če menite,  da kdo od bližnjih trpi za navedenimi simptomi in zaradi tega teži k samopoškodovanju ali želi škodovati drugemu, pokličite številko za nujne primere, ostanite s to osebo dokler ne prispe pomoč, odstranite iz njene bližine vse nevarne predmete, jo poslušajte ter se z njo ne kregajte in je ne sodite.

Rizični dejavniki, ki lahko vodijo v depresijo so lahko naslednji:

  • ženski spol (večji odstotek žensk kot moških trpi za depresijo)
  • slaba samopodoba
  • družina in ožji sorodniki, ki so že trpeli za depresijo
  • homoseksualnost
  • prisotnost druge duševne motnje (anksioznost ali bipolarna motnja)
  • zloraba drog in alkohola
  • kronična bolezen
  • pomirjevalne ali spalne tablete
  • življenje v regijah, kjer imajo manj sonca ter daljše noči

Kako se depresija zdravi in kam se lahko obrnemo po pomoč?

Zdravnik bo na podlagi pregleda vaše hormonske slike in zgodovine bolezni ocenil vaše stanje.  Lahko se zgodi, da vas zaradi natančnejše razlage duševnega stanja napoti k psihiatru, ki na podlagi pogovora z vami postavi primerno diagnozo.

Z namenom ozdravitve vam zdravnik lahko predpiše določena zdravila za zdravljenje depresije, psihoterapijo ali oboje. Terapija je zaradi variabilnosti simptomov prilagojena vsakemu posamezniku posebej, zato lahko  traja nekaj časa, preden zdravnik najde kombinacijo, primerno za vas.

Fizična aktivnost, izogibanje alkoholu in drogam ter rutinsko delo lahko pripomorejo k zajezitvi depresije in jo ohraniti vsaj deloma pod kontrolo. Kljub temu pa je pomembno o simptomih govoriti z zdravnikom in poiskati sebi ustrezno pomoč.

Če menite, da vas muči depresija, je zelo pomembno, da ste čimbolj sproščeni. Obstajajo različni načini za sproščanje napetosti s katerimi si lahko pomagate sami, pri drugih pa vam bodo morali pomagati strokovnjaki.

Včasih se zgodi, da depresije ne prepoznamo pravočasno, zaradi česar se ta lahko poslabša. Ob težjih oblikah depresije samo prijetne aktivnosti in samopomoč niso dovolj za okrevanje. Zato je v takih primerih potrebno vključiti zdravljenje z zdravili (antidepresivi), psihoterapijo ali oboje.

Psihoterapije so najbolj razširjen način zdravljenja depresije, deloma zato, ker ne vključujejo jemanja tablet in deloma zato, ker poudarjajo intuicijo. Vse oblike psihoterapij terjajo veliko časa, volje in moči. Če trpite za kakršnokoli obliko depresije in potrebujete pomoč pri izboljšanju vašega počutja, smo vam z veseljem na voljo. Kontaktirajte nas preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

POPORODNA DEPRESIJA

Poporodna depresija in anksioznost zraven poporodne otožnosti in poporodne psihoze sodita med duševne stiske, ki se lahko pojavijo že med nosečnostjo in po porodu.

Poporodna depresija bi naj po statističnih podatkih (NIJZ) prizadela 2 od 10 mamic. Pojavi se lahko že v času nosečnosti ali po rojstvu otroka in traja vse tam do šestega meseca, ali še dlje. Navadno traja več tednov ali mesecev. Odvisno od prepoznavanja simptomov in iskanja rešitev. Pojavi se lahko tudi pri moških, raziskave iz ZDA kažejo, da bi naj 10% očetov doživelo poporodno depresijo, kar sploh ni malo.

Simptomatika poporodne depresije je zelo specifična, vsaka ženska jo lahko občuti drugače. Treba je vedeti, da ni vsako nihanje razpoloženja ali žalost depresivno stanje. Normalno je, da se vsi člani družine prve tedne privajajo  novonastalemu okolju in  spremembam. Novopečena starša v svojem ritmu čutita nemoč, stres, utrujenost, zmedenost itd. Zaradi nespečnosti, nove obveznosti in odgovornosti, je lahko stiska pri nekaterih večja, pri drugih manjša. Veliko je odvisno od tega, kako ste se že pred rojstvom otroka soočali s stresom, kako ste ga reševali in koliko odprti in fleksibilni ste bili za spremembe. Zato se slabega dneva, ko ste nenaspani, izčrpani, neurejeni in izven sebe, ko bi kar jokali brez posebnega vzroka- ni treba bati. Ti občutki se po porodu pogosto pojavljajo in rečemo jim poporodna otožnost, ki kmalu izzveni. Dajte si čas, saj se vam je življenje obrnilo na glavo in v novo vlogo ste se tudi vi kot starši šele rodili.

O depresiji lahko  govorimo, ko občutki nemoči, jeze, bolečine, otopelosti, preobremenjenosti, panike trajajo dlje časa (več tednov).

Značilni simptomi poporodne depresije so:

  • občutki nesposobnosti, žalostni, nemirnosti;
  • pomanjkanje volje do življenja;
  • manjvrednost, krivda;
  • pretirana žalost in jokavost, potrtost;
  • osamljenost in zapuščenost;
  • pomanjkanje spanja, ko ob spečemu dojenčku ne morete zaspati;
  • pojavita se jeza in bes;
  • občutek, da se težko povežete z dojenčkom, težko začutite njegove potrebe, ne prenesete njegovega joka, ki je klic na pomoč;
  • lahko da se počutite povsem nemočni, neodločni, občutite zmedenost, nejevoljo, tesnobnost;
  • pojavi se lahko počasno razmišljanje;
  • nezanimanje za spolnost;
  • povečan ali zmanjšan apetit;
  • frustrira vas dojenček in vaša lastna občutja, pojavljajo se vam strahovi, da bi sebi ali dojenčku kaj naredili, ga poškodovali, ne zaupate si;
  • mislite in verjamete, da niste dobra mama, ali da sploh ne bi smeli biti mama, so trenutki ko ne čutite več popolnoma nič, ne vidite več rešitev, vaše prihodnosti;
  • napor predstavljajo vsakdanje stvari, težko je vstati iz postelje in prisoten je občutek, da bi kar znoreli ob malenkostih.

Če se prepoznate v teh občutkih, poiščite pomoč. Ni treba da sami trpite in čakate, kdaj bodo težki občutki minili. Poporodna depresija je bolezen in potrebno je poiskati pomoč. Osebni zdravnik vas lahko napoti do psihiatra, ki vam lahko predpiše antidepresive, ko so ti nujni. Sicer se pa priporoča, da se vključite v psihoterapevtski proces, kjer dobite prostor, da govorite o svoji stiski in občutkih. Ob ustrezni podpori lahko prav tam najdete globje vzroke bolečine in hkrati nežno sprejmete nove možnosti okrevanja. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

Potrebno je omeniti še skrajnejšo obliko ob-porodnih stisk. Ob poporodni otožnosti in depresiji poznamo tudi poporodno psihozo. Značilnosti te so, da se izgubi stik z realnostjo, neskladnost misli in vedenja z resničnostjo, pojavijo se lahko halucinacije, prividi ali preganjavice. Govor lahko postane zmeden in nerazumljiv, ženska lahko postane vzhičena, vznemirjena, pretirano nezaupljiva in podobno. Pojavi se lahko grozen strah, da bi mama lahko kaj storila sebi ali otroku. Poporodna psihoza je bolezen in zahteva takojšnje zdravljenje. Nujno je treba poiskati zdravniško pomoč, saj je le tako lahko zdravljenje učinkovito.

Poporodna depresija se zdi težje premagljiva tudi v primeru, ko se ji pridružijo tudi simptomi generalizirane anksioznosti ali obsesivno-kompulzivne motnje. Pogosto se tako pojavi strah, da obstaja celo možnost odvzema otroka, če spregovorijo o svoji stiski, zato poskušajo ženske skriti simptome poporodne depresije. Takšne misli so nerealne in vodijo v začaran krog.

Mnogim ženskam je uspelo premagati poporodno depresijo, zato priporočamo, da si čimprej poiščete ustrezno pomoč. V tem primeru bo zdravljenje precej enostavnejše, možno pa je pričakovati tudi hitrejše okrevanje in tako lahko začnete uživati v materinstvu.

PSIHIČNE TEŽAVE PRI MLADOSTNIKIH ZARADI POMANJKANJA DRUŽABNEGA ŽIVLJENJA

Situacija, ki smo ji izpostavljeni zaradi dogajanja v zvezi z zdravjem in trenutno aktualnim virusom, nas postavlja pred svojevrsten izziv. Soočeni smo z novimi prepovedmi, novim načinom šolanja, omejevanjem svobode in še marsičim, kar ima velik vpliv na vsakdanjost odraslih in otrok. Mladostniki so v kontekstu trenutnega dogajanja, soočeni s povsem novimi dodatnimi stiskami, ki so ob vseh spremembah še dodatno breme pri razvoju zdrave psihične strukture mladih.

Pojavlja se lahko strašljiv občutek, da so vsa dejanja in trenutne izkušnje trajni in da bodo občutki osamljenosti, nemoči, strahu in obupa večno prisotni. Te intenzivne projekcije sedanjega stanja v prihodnost mladostnik največkrat ne uspe omiliti, saj ne more črpati iz življenjskih izkušenj kot odrasli. Mladostniku se zdi v danem trenutku vse težavno, izgubljeno in nepovratno. Strah pred občutkom, da nima nobenega vpliva na čas, da jutrišnji dan ne bo prinesel nobene spremembe, daje depresiji pri mladostnikih značilnosti preplavljanja. Zaradi pomanjkanja fleksibilnosti mišljenja adolescent ne zmore dogodkov pogledati iz ustrezne perspektive, zato velikokrat  dogodkom daje izjemen pomen in se na njih odziva dramatično. Kar je večkrat svojevrsten izziv in težava tudi odraslim, ki se s trenutno situacijo soočajo vsak na svoj način, tako kot najbolje zmorejo in znajo. Koliko je njihov način funkcionalen ali ne, je pa vprašanje celotnega družinskega sistema, njihovih okoliščin, družinske dinamike, norm, pravil in narave družinskega sistema.

Ravno v trenutkih negotovosti in nenadnih sprememb, je pomembno, da imajo otroci in mladi občutek, da so odrasli tu zanje in da so jim na voljo, če in ko jih bodo potrebovali. To jim daje pogon, da tudi oni opravljajo svoje naloge – se igrajo, učijo, raziskujejo in ustvarjajo.

Strokovnjaki so ocenili vpliv na duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki so bili pred epidemijo brez večjih duševnih stisk in, ki so iz funkcionalnih družin s povprečnim socialnoekonomskim statusom, torej takim, ki so lahko otrokom omogočili normalen prehod načina izobraževanja prek računalnika, pogovor o trenutnih razmerah, potrebno varnost in čustveno oporo.  Otroci do desetega leta starosti so se na razmere v veliki meri odzvali podobno kot njihovi starši. Če so starši ohranili mirnost in so jim razložili situacijo na način, ki je primeren njihovi starosti, otroci niso imeli večjih težav. Družine so lahko preživele več časa skupaj, skupaj so imeli obroke, hodili ven, se učili in skrbeli za gospodinjstvo. Starši so se z otroki ukvarjali več, kar je pozitivno vplivalo na izgradnjo medsebojnih odnosov.

Takšno preživetje epidemije je mogoče v tistih družinah, v katerih starši niso imeli eksistenčnih skrbi, s službo, ki ni bila ogrožena in jih med epidemijo ni preveč časovno obremenila, v družinah kjer ni prisotno psihično ali drugo nasilje, alkoholizem, bolezni ali drugih resnejših težav.

Mladostnikom iz ranljivejših in disfunkcionalnih družin je veliko težje. Njim je že samo dejstvo, da se ne smejo družiti z vrstniki in morajo ves čas preživeti v ožjem družinskem krogu, prineslo še več stisk. Svojo razvojno pogojeno potrebo po avtonomiji morajo zelo zaostriti, morda s pogostejšim zapiranjem v svojo sobo, z ostrejšimi sporočili staršem »pusti me pri miru«, z izzivanjem in poskusi prestopanja mej v družinskem krogu, morda so  bolj naporni, slabe volje in razdražljivi kot pred epidemijo.

Svojo potrebo po druženju z vrstniki  lahko do neke mere izpolnjujejo z druženjem preko družbenih omrežij, ki  so v uporabi večinoma pogosteje kot pred epidemijo. Kar lahko povzroči  nove težave v socialnih odnosih, poglobi osamljenost, poveča anksioznost pred virtualnim nasiljem, hkrati pa potencira pogoje za odvisnost od digitalne tehnologije in socialnih omrežij. Potrebna je tudi pazljivost pri varni uporabi interneta in socialnih omrežij, zato bi bilo potrebno, da so starši o tem seznanjeni in se izobrazijo o varni uporabi internetnih vsebin.

Pozitivna stran moderne tehnologije na drugi strani, pa je prav premostitev zunanjih omejitev, saj lahko na tak način ostanemo povezani, v stiku s prijatelji, sorodniki in drugimi, ki jih sicer ne bi mogli videti.

Mladostniki se zaradi pomanjkanja družabnega življenja lahko počutijo zelo osamljene, nemočne, jezne in žalostne. Čutijo krivico in razočaranje. Dvomijo vase in v pravila. Zato je nujno, da se o situaciji pogovarjajo, preverijo zanesljivost informacij in vzpodbujajo medsebojno komunikacijo.

Nekaj osnovnih načinov soočanja s stisko:

  • Predihamo frustracije in trenutke nemoči.
  • Ozavestimo izvor svoje jeze, strahu, žalosti in drugih občutkov.
  • Zaupamo se odraslemu ali osebi, ki ji zaupamo.
  • Postavimo meje in razmislimo, kdaj so te prekršene.
  • Določimo si cilje, kaj lahko naredimo s svojim časom.
  • Osredotočimo se na eno težavo na enkrat.
  • V vsakdan vključimo gibanje, svež zrak in zdravo hrano.
  • Poskrbimo za dovolj kakovosten spanec.
  • Naučimo se tehnik sproščanja.

Kako poskrbeti zase in svoj socialni krog, kljub omejenemu druženju?

  • Poskušajmo pogledati na trenutno situacijo kot na priložnost, da zaživimo drugače kot pred njo. To lahko pomeni, da si ustvarimo bolj umirjen življenjski ritem, namenimo več časa stiku z domačimi, skrbimo za hišne ljubljenčke, beremo knjige, se posvetimo  hobijem.
  • Dober odnos je najboljša preventiva. Negovati in skrbeti zase, za svojo družino in prijatelje ter harmonične medosebne odnose.
  • Ohranjanje rutine, ki jo zmoremo ohraniti. V kolikor moramo poskrbeti za samo izolacijo, poskrbimo, da ostanemo v stiku preko telefonskega klica ali sporočil.
  • Pomislimo, kaj lahko počnemo, česar prej nismo utegnili. Nap.: branje knjig, ogledi filmov, poslušanje glasbe, pospravljanje omar, ukvarjanje s hobiji, plesanje, telovadba, joga, sprehodi v naravi, učenje novega jezika ali inštrumenta.
  • Svoje hobije in zanimanja lahko podelimo s svojimi bližnjimi preko fotografij, sporočil, pisem in sodelujemo v ustvarjanju skupnih vsebin.

Pozitivno porast med različnimi viri pomoči, so izkazali tudi različni strokovnjaki, terapevti, psihologi in drugi, ki so svoje delo začeli opravljati preko spleta, kar pomeni, da so lažje dostopni, z manj logističnih težav. Poraslo je tudi število raznih internetnih vsebin, ki vzpodbujajo posameznike k skrbi zase, meditaciji in ozaveščanju.

Svojo pozornost namenite telesu, skušajte prepoznati lastne potrebe in občutke. V kolikor vas začnejo tesnobni občutki preplavljati, vedite, da niste sami in da se lahko obrnete na pomoč na naše strokovnjake. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

VPLIV NOVEGA KORONAVIRUSA NA STAREJŠO POPULACIJO

Epidemija korona virusa za vse nas pomeni negotovost, na katere ljudje različno odreagiramo; z zaskrbljenostjo, pa tudi s strahom, tesnobo in jezo. Vse to so normalni človeški odzivi, a se kljub temu lahko zgodi, da se občutki nakopičijo in prično ustvarjati stisko. Epidemija nove virusne bolezni za vse nas pomeni povsem nove okoliščine, katerim smo se primorani hitro prilagajati. Medtem, ko je to za večino od nas zgolj velika nevšečnost, pa za starejše ta čas predstavlja prav poseben izziv, saj so, že sicer pogosto osamljeni in potisnjeni na rob dogajanja, v teh dneh še bolj ranljivi.

Stiske pri starejših v času epidemije so lahko povezane z različnimi stvari, odvisno od tega, v kakšni situaciji so in kaj doživljajo kot največjo grožnjo. Lahko so povezane s strahovi pred okužbo s koronavirusom in obsojanjem okolice, če so okuženi, lahko se pojavijo tudi strahovi pred prihodnostjo, finančno stisko, z občutki nemoči, pomanjkanjem kontrole nad situacijo, negotovostjo, stisko z povezavi z omejenim gibanjem in še čem. Stiske se lahko kažejo v različnih oblikah, denimo v obliki žalosti, strahu, lahko pa se izražajo tudi skozi agresijo, jezo, napetost, pretirano uporabo alkohola, poživil in pomirjeval. Vsekakor pa med vsem naštetim zelo veliko stisko predstavlja tudi ponovno zaostrovanje ukrepov in s tem posledično omejevanje stikov in druženja.

Obdobje izolacije in poplava informacij o epidemiji lahko na nas vpliva neugodno, predvsem, ker takšno stanje vlada že dlje časa. Kljub temu pa ne smemo dovoliti, da zaskrbljenost v zvezi s tem povsem prevzame kontrolo nad našim življenjem.

Običajne reakcije, ki jih doživljamo v času stiske in tesnobe, so:

    • Pospešeno bitje srca, občutki tesnobe, zaskrbljenosti, panike;
    • Občutki nemoči, potrtosti, žalosti;
    • Spremenjen tok misli, težave s pozornostjo in spanjem;
    • Občutki jeze;
    • Dolgčas;
    • Zmanjšana želja po komunikaciji z ljudmi;
    • Pretirana pozornost na telo in zdravje.

 

Pomembno je, da se teh občutkov zavedamo, da jih znamo prepoznati pri sebi in jih ločiti od drugih težav. Prav tako pa je pomembno vedeti tudi, da lahko že sami vplivamo na omilitev in boljši nadzor le-teh.

Svoje strahove in tesnobo lahko obvladamo na različne in preproste načine. Veliko jih predstavlja osnovo zdravega načina življenje nasploh in če jih osvojimo, lahko izboljšamo svoje splošno telesno in psihično počutje.

Strategije obvladovanja zaskrbljenosti

Imejmo v mislih, da je trenutno obdobje težko, vendar bo minilo; za boljše počutje pa lahko veliko naredimo že sedaj:

  • Zorganizirajmo si dan. Ustvarimo dnevno rutino in ji sledimo. Ena najbolj pomirjujočih stvari sta tako za otroke kot za odrasle rutina in predvidljivost. V rutino vključimo dnevne aktivnosti kot so delo, učenje, telesna vadba, skrb za zdravo prehrano.
  • Vzdržujmo zdrav življenjski slog. Poskrbimo za zadostno količino spanja, uravnoteženo prehrano in telesno dejavnost. Vsak dan se lahko denimo gibamo na prostem, seveda skladno s priporočilom medicinske stroke – ohranjajmo priporočeno razdaljo. Izogibajmo se alkoholu in drugim psihoaktivnim snovem.
  • Ostanimo povezani z drugimi ljudmi, pri tem lahko izkoristimo vse lepote tehnologije – od (video) klicev do pisanja različnih vrst sporočil. Pogovarjajmo se o tem, kako preživljamo čas. Če nas kaj skrbi, nas lahko pogovor z nekom, ki nam je blizu, razbremeni. Bodimo pozorni, da pogovor ne teče samo o temah povezanih z epidemijo.
  • Novice preverjajmo največ tri do petkrat dnevno. Pomembno je, da čas, preživet na spletu in ob novicah, uravnotežimo z drugimi dejavnostmi, ki niso povezane z virusom – posvetimo se lahko stvarem, za katere nam je v preteklosti po navadi zmanjkalo časa (branje, pospravljanje, čiščenje, umetnost, konjički, filmi, serije, ogled koncerta v živo preko TV sprejemnika …).
  • Osredotočimo se na stvari, ki jih lahko nadziramo, higiena, dnevne rutine itd., ter na pozitivne vidike našega življenja.
  • Čas za zaskrbljenost: določimo si del dneva, ko bomo (do največ 20 minut) razmišljali o bolezni in njenih potencialnih posledicah, preostali del dneva pa misli o bolezni odženemo stran oziroma jih prestavimo na vnaprej določen čas. To se morda sliši nenavadno, ampak če bomo pri tem dosledni, se bo čas neprijetnega razmišljanja sčasoma avtomatično skrajšal.
  • Vzemimo si čas za sprostitev, skrb zase, meditacijo, tehnike sproščanja, vaje čuječnosti, branje, poslušanje glasbe. Preizkusimo kakšno tehniko sproščanja, ki smo jo v preteklosti že uporabljali ali se naučimo kakšne nove. Veliko takšnih posnetkov je na voljo na spletu in na videoplatformi Youtube, na pametni telefon pa si lahko naložimo katero od aplikacij z dihalnimi in drugimi sprostitvenimi tehnikami. Pomislimo na načine, ki so nam v preteklosti pomagali ob težkih življenjskih situacijah in jih ponovno uporabimo.
  • Planirajmo čas po koncu osamitve. Ker smo sedaj primorani druženja za nekaj časa pomakniti naprej, lahko že sedaj splanirate aktivnosti, ki jih boste počeli v času po sprostitvi ukrepov.

Spremembe so lahko strašljive, vendar so stalnica v našem življenju. Prilagajanje nanje je lahko zahtevno, občutki negotovosti in zaskrbljenosti pa so v tem obdobju povsem normalni, le da se s temi spremembami nekateri spopadajo bolje, nekateri pa težje. V kolikor imate občutek, da vas strah in zaskrbljenost preplavljata, da izgubljate kontrolo in menite, da se s občutki ne zmorete več spopadati sami, se obrnite na strokovno pomoč. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.