POMEN MOTIVACIJE NA DELOVNEM MESTU

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Motivacija ima zelo dolgo preteklost in je izredno pomemben dejavnik v življenju posameznika in nas praviloma spodbuja k doseganju novih ciljev, lahko pa nas, ob pomanjkanju le te od njih tudi odvrača. Po definiciji Možine (1994) je motivacija tisto, zaradi česar ljudje ob določenih sposobnostih in znanju delajo. Brez motivacije človek ne more storiti nobene aktivnosti in ne more zadovoljiti svojih potreb. Motivacija je torej pomembna za vse naloge, ki se jih v življenju lotevamo in tako je ključna tudi za uspeh vsakega posameznika in organizacije, v katerih delujemo.

V študijah raziskovalci poudarjajo, da se pomembno vprašanje, ki ga je potrebno postaviti pri raziskovanju motivacije, glasi: »Zakaj hodite v službo?« Najpogostejši odgovor je preživetje, mnogi dodajajo tudi, da zaradi izzivov, novega znanja, socialne varnosti, moči in položaja, ker imajo radi svoje delo in sodelavce ipd. Torej služba in delo ne omogočata le preživetja, ampak imata veliko več dimenzij oz. dejavnikov, ki nas motivirajo, spodbujajo in ženejo naprej. Teorij potreb je mnogo – in so tesno povezane z motivacijo na delovnem mestu.

Maslow meni, da imamo potrebe razdeljene po hierarhiji. Osnovna ideja je, da šele ko je potreba, ki je nižje na hierarhični ravni, zadovoljena, se lahko lotimo zadovoljevanja višjih. Začne se z najnižjimi – fiziološkimi potrebami. Sledi jim potreba po varnosti (fizični, socialni, družbeni …), nato potreba po ljubezni in pripadnosti, po samospoštovanju, dosežkih in upoštevanju. Najvišja je potreba po samoaktualizaciji z uresničenjem najvišjih vrednot.  Glasser je veliko bolj praktično usmerjen in nas vidi kot bitja, ki vse počnemo zaradi zadovoljevanja lastnih potreb. Poleg fizioloških so v nas genetsko zasidrane tudi potreba po ljubezni, pripadnosti oziroma povezanosti, potreba po moči, upoštevanju ali kompetentnosti, potreba po svobodi in potreba po zabavi ter kreativnosti.

Na delovnem mestu nas motivirajo mnogi dejavniki, ki jih lahko ločimo na zunanje in notranje. Med zunanje štejemo plačo, zahteve drugih ipd., med notranje pa vse tisto, zaradi česar sami težimo k čim bolje opravljenjem delu – z drugo besedo lahko temu rečemo tudi samomotivacija. Samomotiviran posameznik

 

je tisti, ki ima notranje nagnjenje k razvoju lastnih notranjih sposobnosti, preko različnih načinov učenja, za katerega nista potrebna stimulacija ali kaznovanje. Samomotiviran posameznik porabi manj časa, ne potrebuje veliko nadzora, je produktivnejši, hitrejši, uspešnejši in ustvarjalnejši.

Kadar govorimo o glavnih razlogih za samomotivacijo, imamo v mislih elemente, kot so: delo, plačilo, občutek avtonomije, nadzor, odnosi s sodelavci,… Zaposleni imajo prav tako raje delo, ki je polno izzivov, ki je smiselno, jasno in spodbuja k ustvarjalnosti. Glavni dejavniki za doseganje večje mere notranje motivacije so torej:

  • Vsebina dela: možnost uporabe znanj, učenja in strokovne rasti, raznolikost in zanimivost dela;
  • Samostojnost pri delu: razporejanje delovnega časa, aktivna vključenost v pomembne odločitve;
  • Plača, dodatki in ugodnosti: ustrezna višina plače, različne nagrade glede na uspešnost in prispevek k delu;
  • Vodenje in organizacija dela: biti vodja, ki je usmerjen k ljudem in v delovne naloge in skrbi za nemoten potek dela;
  • Odnosi pri delu: dobro delovno vzdušje, sproščena komunikacija s svojimi sodelavci, učinkovito razreševanje neskladnosti;
  • Delovne razmere: majhen telesni napor, odpravljanje motečih dejavnikov fizičnega delovnega okolja, …

Na področju delovne motivacije obstaja veliko teorij in različnih mnenj. Herzberg meni, da nas najbolj motivirajo dosežek, priznanje, zanimivo delo in odgovornost, Pink  pa, da so največji motivatorji avtonomnost, mojstrstvo (stalno izpopolnjevanje lastnih dosežkov) in smisel dela. Podobno je tudi pri managerjih. Veliko jim pomeni možnost, da lahko sami določajo svoje delo. Avtonomnost lahko primerjamo s potrebo po svobodi, kot jo opisuje Glasser. Mnogim managerjem, zlasti pa ljudem, ki delajo s strankami, je pomembno to, da lahko sami upravljajo njihov čas in energijo. Pa tudi to, da stvari lahko naredijo po svoje in takrat, ko si sami želijo. Avtonomnost se pri tem dotika mojstrstva – želje, da tisto, kar delamo, ne naredimo le dobro, ampak vse bolje oziroma čim bolje.

Motivirati pomeni vzpodbuditi ljudi ali sebe z določenimi dejavniki, da opravijo določeno aktivnost. Ob visokih zahtevah dela – kot npr. na vodstvenih pozicijah, se lahko zgodi, da zunanji motivatorji ne dosežejo več učinka, zato se je pomembno zavedati pomena notranjih motivatorjev. Če menite, da potrebujete pomoč pri iskanju virov samomotivacije in smisla pri svojem delu, nam pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

KAKO URAVNAVATI STRES NA DELOVNEM MESTU

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

 

Življenje nas vedno znova postavlja v neprijetne, neznane in nepredvidljive situacije, s katerimi se moramo kot posamezniki soočati. Različni poklici, ki jih ljudje opravljamo, zahtevajo od nas velike napore. Delovna mesta so podvržena učinkom in vplivom globalizacije, vse večjemu tehnološkemu napredku in povečanim delovnim naporom, ki se posledično odražajo v veliki meri stresa na delovnem mestu, izgorelosti pa tudi drugimi težavami v duševnem zdravju. Trenutno se z zelo visokimi obremenitvami na delovnem mestu srečujejo predvsem delavci, zaposleni v pomagajočih poklicih (sociala, zdravstvo, izobraževanje) in so, zaradi narave svojega dela, največkrat žrtev izgorevanja na delovnem mestu.

  

Stres v splošnem opredeljujemo kot odziv posameznika na vsako spremembo, ki ogroža njegovo notranje ravnovesje. Posameznik lahko povzročitelje stresa, t.i. stresorje, doživlja kot obremenitev ali oviro (negativni stres ali distres) ali pa kot izziv (pozitivni ali eustres). Pomembno je predvsem, kako človek zazna skladnost in neskladnost zahtev okolja in svojih sposobnosti, da lahko nanje reagira. Ker je ta zaznava subjektivne narave, je razumljivo, da je doživljanje posameznih vrst stresa pri vsakem človeku različno. Kar nekomu pomeni hudo stresno obremenitev, lahko na drugega vpliva spodbujajoče, ali pa nima nobenega učinka. Doživljanje stresorjev pa je prav tako odvisno od subjektivnega, notranjega psihičnega sveta posameznika in njegovih izkušenj z okolico.

Stres, kot že rečeno, sam po sebi ni škodljiv in ga za učinkovito in ustvarjalno delo pravzaprav potrebujemo. Med njegove učinke uvrščamo tudi usposabljanje za reševanje težav, ustvarjanje dejavnega odnosa do življenja, krepitev samozavesti in samo spoštovanja. Kljub vsemu pa študije kažejo, da delavce izčrpavajo predvsem novodobne zahteve dela; predanost, ki jo zahteva poklic, dolg delavnik in čezmerne obremenitve z delom ter tudi potencialni konflikti s strankami, bolniki, študenti, kolegi in predpostavljenimi. Razlika med nekoč in danes je v tem, da je poklicev z visoko stopnjo občutljivosti vedno več.

Stresorje na delovnem mestu lahko razdelimo na značilnosti delovnega okolja, ki jih zaposleni doživlja kot grožnjo; lahko so to nasprotja med zahtevami in dejanskim izvrševanjem obveznosti na delovnem mestu, nejasnosti delovnih zahtev glede prioritete, pričakovanj in ocenjevanja, preobremenjenost glede na dejanske možnosti ali pa nezadostna usposobljenost za delo (izobrazba, izkušnje, možnost dodatnega izobraževanja).

V splošnem ločimo kratkoročne in dolgoročne znake in posledice stresa. Kratkoročni znaki so:

  • Telesni: močno bitje srca, naraščanje krvnega sladkorja, hladna koža, potne ali mrzle roke, sunkovito dihanje, napete mišice, ipd.
  • Kognitivni: motnje koncentracije, negativne misli, samoobtožbe, ipd.
  • Emocionalni: zaskrbljenost, pomanjkanje energije, ipd.
  • Vedenjski: pomanjkanje kvalitetnih odločitev, nezadovoljstvo z narejenim,

Dolgoročni znaki so:

  • Telesni: izguba apetita, konstanten mraz, somatske bolezni (astma, glavobol…), težave na področju spolnosti, občutek nenehne utrujenosti,…
  • Kognitivni: manj jasno razmišljanje o problemih, iracionalnost,…
  • Emocionalni: impulzivnost, depresivnost, agresivnost, neprestana zaskrbljenost,…
  • Vedenjski: težave s spanjem, pitje alkohola, jemanje zdravil, umik v bolniško,…

Poznamo različne načine soočanja s stresom. Osnova za reševanje problemov v zvezi z stresom je poznavanje virov, ki vodijo k stresnim situacijam. Ukrepov za zmanšanje stresa je veliko, tukaj pa predstavljamo nekatere najpreprostejše, ki se jih lahko poslužuje vsak:

  • Načrtovanje (npr. Analiziranje stresnega dogodka in planiranje možnih posledic in naših odzivov v takšni situaciji)
  • Postavitev mej (določitev, kje je potrebno postaviti meje, npr. sprememba delovnega čas, večja mera asertivnosti, ….)
  • Bolj striktno razmejevanje med delovnim in zasebnim življenjem
  • Prakticiranje tehnik sproščanja (vizualizacija, globoko dihanje, dajanje samospodbud)
  • Zmanjšanje stresa s pomočjo telesnih aktivnosti (šport, telovadba, sprehod…)
  • Namenjanje prostemu času stvareh, ki jih radi počnemo (druženje, hobiji, …). 

Na splošno se proti stresu bojujemo tako, da zmanjšamo število zahtev ali povečamo zmožnost spoprijemanja z njim. Naštete strategije spoprijemanja se nanašajo predvsem na drugo možnost, ko prihajajo zahteve od zunaj. Mnogo pa je zahtev, ki si jih postavljamo sami, in včasih je notranje zahteve še težje zmanjšati kot zunanje. Včasih je koristno, če zmanjšamo število življenjskih dogodkov, čeprav niso nujno neprijetni, vendar jih je preveč. V tem primeru si izdelamo spisek prioritet in morda tudi okvirni načrt, kako jih bomo razvrstili. Vsemu drugemu pa se moramo naučiti reči ne.

Včasih je največja težava priznati si, da na način, kot smo funkcionirali do sedaj, ne moremo več. To ni življenjski poraz, ampak rezultat prekomernih obremenitev, neprijaznega načina življenja, ki ga živimo; pomembno je sprejeti, da smo se znašli v situaciji, ki je težka in nevarna za za zdravje in kvaliteto življenja, in vedeti, da ni nerešljiva. Če menite, da sami tega ne morete izpeljati, ali pa so težave hude, brez oklevanja poiščite primerno strokovno pomoč in nam pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

 

USKLAJEVANJE DELA IN DRUŽINE

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

V današnjem času ljudje stremimo k ustvarjanju ravnovesja med družinskimi ter službenimi obveznostmi. Širše raziskave nakazujejo, da so ljudje, ki se zavedajo ravnovesja med delom in življenjskimi vlogami, bolj zadovoljni s svojim življenjem in poročajo o boljšem fizičnem in mentalnem zdravju (Haar in dr., 2014).

In kaj pomeni ravnovesje med delom in družino? Ali ga kdaj sploh dosežemo ali govorimo le o idealnem, v realnosti težko dosegljivem stanju? Te pojme je težko opredeliti, saj uravnoteženo življenje vsakemu od nas pomeni nekaj drugega. Kar je pomembno, je lastna percepcija tega, kako uravnoteženo življenje živimo. Na katero stran se nagiba tehtnica, je seveda odvisno od trenutnih življenjskih okoliščin, v katerih se posameznik nahaja. Nekatera življenjska obdobja so še posebej zahtevna z vidika usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja, pa naj bo to v korist poklicu ali družini. Nekateri se v določenem obdobju posvečajo izključno karieri, in so v to tudi pripravljeni vložiti veliko časa. S prihodom otrok in novimi skrbstvenimi obveznostmi se ustaljeni ritem poruši – urniki postanejo odvisni od delovnega časa vrtca, šole, obšolskih dejavnosti. Fleksibilnost se lahko zmanjša, veliko pa je odvisno tudi od socialne mreže vsakega posameznika. Če je obdobje starševstva s tega vidika še posebej naporno, pa pogosto pozabljamo, da je usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja vseživljenjska situacija.

     

Zaradi demografskih sprememb – vedno večje starosti, ko mladi vstopajo na trg delovne sile, posledično za kasnejše odločanje za starševstvo, ter na drugi strani vedno daljšo delovno dobo, se ti problemi kopičijo, ne le v mladosti, ampak tudi kasneje. Skrb za starejše sorodnike je ena od situacij, ki bo za številne zaposlene vedno bolj pogosta, in s tem bodo prišli v ospredje novi izzivi na tem področju. Usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja je vedno teže tudi, ker tehnologija briše nekoč ostro postavljene meje. Vedno manj se lahko odklopimo od službe – prehod med poklicnim in zasebnim je vedno bolj zamegljen. Seveda to ne velja za vse poklice, je pa trend tipov zaposlitev takšen, da je vedno več služb, ki so vezane na pisarniško poslovanje. Kljub temu, da nam dandanes tehnologija omogoča, da se od praktično kjer koli priklopimo na službeno e-pošto, je zato toliko bolj pomembno, da lahko (in smemo) potegniti mejo, do kam v zasebnem življenju bo služba imela vpliv. Bomo cel dopust pregledovali službeno pošto? Lahko delovni proces organiziramo tako, da smo pogrešljivi? Ker je meja vedno bolj zabrisana, ne preseneča, da so nekatera podjetja in organizacije v tujini že prepovedale komuniciranje z zaposlenimi izven delovnega časa, vključno s pošiljanjem nenujne e-pošte oziroma nenujnimi klici po končanem službenem času.

Kot ukrep za preprečevanje izgorelosti svojih zaposlenih je na primer nemško ministrstvo za delo svojim vodilnim prepovedalo pošiljanje e-sporočil in klicanje zaposlenih po telefonu izven delovnega časa, razen v nujnih primerih (Vasagar, 2013). Podjetje Volkswagen pa je že pred leti strežnike za pošiljanje e-pošte zablokiralo tako, da nekateri zaposleni ne prejemajo e-pošte na svoje telefone izven delovnega časa. Za to potezo so se odločili, ker so meje med zasebnim in poklicnim življenjem prevečkrat postale zabrisane (Eyder, 2011). In kje so pri usklajevanju zasebnega in poklicnega življenja podjetja oziroma zakaj je sploh pomembno, da se ukvarjajo s to temo? Zadovoljstvo in pripadnost zaposlenih sta bistvenega pomena za uspešen razvoj in rast podjetja. Učinki družbeno odgovornega sodelovanja z zaposlenimi niso le kratkoročni in trenutni, temveč prinašajo dolgoročne, pozitivne rezultate. Dodano vrednost podjetja namreč ustvarjajo zaposleni, ki morajo biti za to, da so produktivni, zavzeti in pripadni, seveda ustrezno motivirani. Če se nekdo na delovnem mestu ne počuti dobro, je pod nenehnim stresom, nezadovoljen z odnosi, seveda ne bo mogel (niti želel) izkoristiti vseh svojih potencialov.

Učinkovito usklajevanje dela in družine je zahtevno in zahteva veliko mero pripravljenosti s strani podjetja, je pa res, da si veliko storimo tudi sami. In kaj lahko storimo, da bo usklajevanje vsaj nekoliko lažje:

  • Postavite si prioritete: Preden sprejmete pomembnejšo odločitev, je pomembno, da določen čas posvetite razmišljanju o tej stvari. Določite, kaj je pomembnejše in kaj lahko počaka, ter se najprej lotite prioritetnih dejanj. Pogovorite se tudi s partnerjem, ki vam lahko pri vsem koristno pomaga.
  • Preučite možnosti: Preglejte, kaj vse počnete in seštejte ure, ki jih porabite za posamezno opravilo (denimo službo, kuhanje, čiščenje, skrb za otroke). Poskusite si čas razdeliti čim bolj optimalno in upoštevati časovne okvirje, ki si jih boste zastavili.
  • Razdelite si obveznosti: Moški v zadnjih letih vse več sodelujejo pri gospodinjskih opravilih – zakaj ne bi bilo tako tudi v vašem domu? Poskušajte enakomerno razdeliti družinske obveznosti.
  • Kombinirajte delovne naloge: Marsikatero delo je možno kombinirati z drugim, na primer, sprehod s psom, otrokom in partnerjem prinaša dvojno rešitev, saj skupaj preživite tudi kvaliteten prosti čas. V mislih imejte tudi, da je izredno pomembno, da preživite določen čas samo z družino in otroki brez obveznosti.
  • Poenostavite si opravila: Poenostavite si lahko praktično vse. Pripravite enostavne in hitreje pripravljene obroke. V družinska opravila vključite vso družino in na zabaven način opravite opravila.
  • Ravnotežje: Vse je v ravnotežju. Mnogi starši se verjetno nikoli ne bodo znašli v situaciji, ko bodo popolnoma obvladovali vse obveznosti. Zato je treba sprejeti tudi dejstvo, da je to normalno stanje in ne morete vsega opraviti takoj. Sprijaznite se, da morate nekatere obveznosti prestaviti in opraviti kdaj drugič in da zato še ni nič narobe.

Smo v času, ki od nas zahteva, da smo vpeti v nenehno hitenje in številne vsakodnevne obveznosti. Zato lahko nastanejo številni problemi pri usklajevanju in razporeditvi časa med družinskim, zasebnim življenjem in poklicno sfero. V kolikor menite, da imate težave pri usklajevanju dela in družine in da vas to spravlja v stisko,  nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

LASTNOSTI DOBREGA TRENERJA

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Športi so si med seboj različni. Nekateri bolj, nekateri manj. Poznati moramo bistvo športa, kot tudi njegova pravila in lastnosti, vsekakor pa ne smemo pozabiti ne osebo, ki nas nauči tega športa – trenerja. Na samo izbiro športa, uspehe, ki jih dosežemo ter kasnejše ukvarjanje z njim, vpliva več dejavnikov, med katere uvrščamo okolje, v katerem živimo, družino, vrstnike in seveda tudi trenerja. Za mnoge je namreč ravno trener tisti, ki najbolj odločilno vpliva na naš odnos do športa in z njim povezanimi lastnostmi.

Trener ima kot ključna oseba v športnikovem razvoju več nalog, ki jih mora opravljati. Dober  trener mora imeti dobro znanje o športu, v katerem deluje, poleg tega pa mora znati motivirati športnike, zavedati se mora osebnih različnosti njegovih športnikov, znati mora poslušati, biti mora discipliniran in predstavljati vzor. Raziskovalci menijo, da bi moral trener med procesom treniranja opravljati štiri naloge:

  • jasno določiti, kaj v neki nalogi pomeni uspeh;
  • omogočiti in strukturirati takšne situacije, v katerih bo uspeh mogoč;
  • identificirati dejavnike na poti do uspeha in
  • opredeliti notranje vire uspeha.

Vsi se strinjamo, da sta eni izmed trenerjevih ključnih lastnosti njegova kompetentnost in  strokovnost. Vendar je za doseganje nivoja resnično dobrega trenerja pomembno veliko več kot le to – dober trener mora namreč imeti razvite določene osebnostne lastnosti, ki so bolj ali manj pomembne za dobro in učinkovito opravljanje njegovega dela.

Ustrezna osebnostna struktura trenerja je ključ za uspešnost v trenerskem delu, zato so skozi leta mnogi raziskovalci na tem področju opravili več različnih raziskav. V večjem delu so ugotavljali najbolj značilne lastnosti trenerjev, razlike med trenerji in ne-trenerji, razlike med uspešnimi in neuspešnimi trenerji ter skladnost mnenj trenerjev in tekmovalcev. S tem so skušali najti idealno podobo trenerja. Lastnosti, ki jih poudarjajo različni avtorji, trenerji in tekmovalci so: emocionalna stabilnost, družabnost, dominantnost, realnost, inteligentnost, inventivnost, zaupljivost in zanesljivost.  Seveda ne moremo reči, da obstaja prototip uspešnega trenerja, lahko pa z gotovostjo trdimo, da imajo uspešni trenerji nekatere skupne lastnosti in značilnosti.

Model, ki je bil razvit s strani ruskih raziskovalcev, govori o 12 temeljnih sposobnostih, ki so nujne za uspešnost tako opravljanja strokovnega dela treniranja kot tudi vzpostavljanja kvalitetnega odnosa s športniki (povzeto po Krevsel, 2001):

  • didaktične sposobnosti: vse sposobnosti, ki so močno povezane s metodiko pedagoške znanosti. Glavni namen tega je prenos znanja na učence, v našem primeru na športnike. Ta sposobnost je osnova oz. temelj, da se trener razvije v učitelja.
  • ekspresivne sposobnosti: so tiste, ki trenerju/športnemu pedagogu omogočajo izražanje njegovih misli in čustev. S to spretnostjo lahko podaja informacije ne le z besedo, pač pa tudi z mimiko in celim telesom.
  • avtoritativne sposobnosti: s pomočjo teh sposobnosti se trener razvije v vodjo. Da to doseže, pa mora biti: marljiv, deloven, nadarjen, strog, vreden zaupanja, odgovoren, natančen, samokritičen in resen.
  • znanstvene sposobnosti: dober trener mora imeti smisel za raziskovanje in ustvarjalnost. Ni dovolj, da samo spremlja literaturo s svojega področja in nekaterih mejnih področij, ampak mora tudi sam na treningu raziskovati in preverjati nove metode poučevanja, treniranja in testiranja.
  • komunikativne sposobnosti: gre za znanje, kako na lahki način navezati stik z ljudmi in kako z njimi ohraniti dober odnos. Če ima trener dober odnos s tekmovalci, to pozitivno vpliva na disciplino, učenje in tudi na izboljšanje rezultatov. Pomembno je, da zna trener komunicirati s tekmovalci, kot tudi z ostalimi ljudmi, s kateri se srečuje v svoji praksi (šefi, sodelavci, starši…).
  • osebnostne sposobnosti: lastnosti, ki jih poudarjajo različni avtorji, trenerji in tekmovalci so: emocionalna stabilnost, družabnost, dominantnost, realnost, inteligentnost, inventivnost, zaupljivost in zanesljivost.
  • organizacijske sposobnosti: organizirati je potrebno učno-vzgojni proces in gospodarno razporediti svoj čas in moči.
  • sposobnost opazovanja: trener mora skrbno opazovati tako svoje tekmovalce, kot tudi nasprotnike. Opaziti mora najmanjše malenkosti, predvsem takrat, ko njegov varovanec tekmuje.
  • mažoretne sposobnosti: sposobnosti, za katere je značilno, da je trener vselej optimističen, vesel in humoren. S takšnim pristopom trener zmanjšuje živčno napetost in pomaga pri zmanjšanju treme.
  • konstruktivne sposobnosti: s pomočjo teh sposobnosti trener projektira prihodnost svojih varovancev. Pri tem mora predvidevati, napovedovati, znati dozirati in prepoznati potencial. Ne sme stremeti le k daljnim ciljem, pač pa poskrbeti, da tekmovalec da na vsakem treningu vse od sebe in tako napreduje iz treninga v trening.
  • psihomotorične sposobnosti: zmožnost demonstrirati vaje in pri svojih vajencih analizirati tehniko, glede na njihovo starost in individualne lastnosti. Te sposobnosti omogočajo lažje učenje in jasno predstavo o gibanju.)
  • gnostične sposobnosti: sposobnost dobro izoblikovanega intelekta za dialog s tekmovalci, funkcionarji kot tudi z javnostjo.

Kot vidimo, mora biti dober trener vse prej kot le dober športnik. Imeti mora dobro razvite tudi druge sposobnosti, vse od komunikacijskih do osebnostnih lastnosti, katere pa so se izkazale za izrednega pomena pri doseganja naziva »dober trener«. V kolikor želite pri svojem delu postati še boljši in menite, da predvsem z vidika osebnostnega razvoja še ostaja prostor za izboljšave, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

VPLIV NOVEGA KORONAVIRUSA NA STAREJŠO POPULACIJO

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Epidemija korona virusa za vse nas pomeni negotovost, na katere ljudje različno odreagiramo; z zaskrbljenostjo, pa tudi s strahom, tesnobo in jezo. Vse to so normalni človeški odzivi, a se kljub temu lahko zgodi, da se občutki nakopičijo in prično ustvarjati stisko. Epidemija nove virusne bolezni za vse nas pomeni povsem nove okoliščine, katerim smo se primorani hitro prilagajati. Medtem, ko je to za večino od nas zgolj velika nevšečnost, pa za starejše ta čas predstavlja prav poseben izziv, saj so, že sicer pogosto osamljeni in potisnjeni na rob dogajanja, v teh dneh še bolj ranljivi.

Stiske pri starejših v času epidemije so lahko povezane z različnimi stvari, odvisno od tega, v kakšni situaciji so in kaj doživljajo kot največjo grožnjo. Lahko so povezane s strahovi pred okužbo s koronavirusom in obsojanjem okolice, če so okuženi, lahko se pojavijo tudi strahovi pred prihodnostjo, finančno stisko, z občutki nemoči, pomanjkanjem kontrole nad situacijo, negotovostjo, stisko z povezavi z omejenim gibanjem in še čem. Stiske se lahko kažejo v različnih oblikah, denimo v obliki žalosti, strahu, lahko pa se izražajo tudi skozi agresijo, jezo, napetost, pretirano uporabo alkohola, poživil in pomirjeval. Vsekakor pa med vsem naštetim zelo veliko stisko predstavlja tudi ponovno zaostrovanje ukrepov in s tem posledično omejevanje stikov in druženja.

Obdobje izolacije in poplava informacij o epidemiji lahko na nas vpliva neugodno, predvsem, ker takšno stanje vlada že dlje časa. Kljub temu pa ne smemo dovoliti, da zaskrbljenost v zvezi s tem povsem prevzame kontrolo nad našim življenjem.

Običajne reakcije, ki jih doživljamo v času stiske in tesnobe, so:

    • Pospešeno bitje srca, občutki tesnobe, zaskrbljenosti, panike;
    • Občutki nemoči, potrtosti, žalosti;
    • Spremenjen tok misli, težave s pozornostjo in spanjem;
    • Občutki jeze;
    • Dolgčas;
    • Zmanjšana želja po komunikaciji z ljudmi;
    • Pretirana pozornost na telo in zdravje.

 

Pomembno je, da se teh občutkov zavedamo, da jih znamo prepoznati pri sebi in jih ločiti od drugih težav. Prav tako pa je pomembno vedeti tudi, da lahko že sami vplivamo na omilitev in boljši nadzor le-teh.

Svoje strahove in tesnobo lahko obvladamo na različne in preproste načine. Veliko jih predstavlja osnovo zdravega načina življenje nasploh in če jih osvojimo, lahko izboljšamo svoje splošno telesno in psihično počutje.

Strategije obvladovanja zaskrbljenosti

Imejmo v mislih, da je trenutno obdobje težko, vendar bo minilo; za boljše počutje pa lahko veliko naredimo že sedaj:

  • Zorganizirajmo si dan. Ustvarimo dnevno rutino in ji sledimo. Ena najbolj pomirjujočih stvari sta tako za otroke kot za odrasle rutina in predvidljivost. V rutino vključimo dnevne aktivnosti kot so delo, učenje, telesna vadba, skrb za zdravo prehrano.
  • Vzdržujmo zdrav življenjski slog. Poskrbimo za zadostno količino spanja, uravnoteženo prehrano in telesno dejavnost. Vsak dan se lahko denimo gibamo na prostem, seveda skladno s priporočilom medicinske stroke – ohranjajmo priporočeno razdaljo. Izogibajmo se alkoholu in drugim psihoaktivnim snovem.
  • Ostanimo povezani z drugimi ljudmi, pri tem lahko izkoristimo vse lepote tehnologije – od (video) klicev do pisanja različnih vrst sporočil. Pogovarjajmo se o tem, kako preživljamo čas. Če nas kaj skrbi, nas lahko pogovor z nekom, ki nam je blizu, razbremeni. Bodimo pozorni, da pogovor ne teče samo o temah povezanih z epidemijo.
  • Novice preverjajmo največ tri do petkrat dnevno. Pomembno je, da čas, preživet na spletu in ob novicah, uravnotežimo z drugimi dejavnostmi, ki niso povezane z virusom – posvetimo se lahko stvarem, za katere nam je v preteklosti po navadi zmanjkalo časa (branje, pospravljanje, čiščenje, umetnost, konjički, filmi, serije, ogled koncerta v živo preko TV sprejemnika …).
  • Osredotočimo se na stvari, ki jih lahko nadziramo, higiena, dnevne rutine itd., ter na pozitivne vidike našega življenja.
  • Čas za zaskrbljenost: določimo si del dneva, ko bomo (do največ 20 minut) razmišljali o bolezni in njenih potencialnih posledicah, preostali del dneva pa misli o bolezni odženemo stran oziroma jih prestavimo na vnaprej določen čas. To se morda sliši nenavadno, ampak če bomo pri tem dosledni, se bo čas neprijetnega razmišljanja sčasoma avtomatično skrajšal.
  • Vzemimo si čas za sprostitev, skrb zase, meditacijo, tehnike sproščanja, vaje čuječnosti, branje, poslušanje glasbe. Preizkusimo kakšno tehniko sproščanja, ki smo jo v preteklosti že uporabljali ali se naučimo kakšne nove. Veliko takšnih posnetkov je na voljo na spletu in na videoplatformi Youtube, na pametni telefon pa si lahko naložimo katero od aplikacij z dihalnimi in drugimi sprostitvenimi tehnikami. Pomislimo na načine, ki so nam v preteklosti pomagali ob težkih življenjskih situacijah in jih ponovno uporabimo.
  • Planirajmo čas po koncu osamitve. Ker smo sedaj primorani druženja za nekaj časa pomakniti naprej, lahko že sedaj splanirate aktivnosti, ki jih boste počeli v času po sprostitvi ukrepov.

Spremembe so lahko strašljive, vendar so stalnica v našem življenju. Prilagajanje nanje je lahko zahtevno, občutki negotovosti in zaskrbljenosti pa so v tem obdobju povsem normalni, le da se s temi spremembami nekateri spopadajo bolje, nekateri pa težje. V kolikor imate občutek, da vas strah in zaskrbljenost preplavljata, da izgubljate kontrolo in menite, da se s občutki ne zmorete več spopadati sami, se obrnite na strokovno pomoč. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.