USKLAJEVANJE DELA IN DRUŽINE

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

V današnjem času ljudje stremimo k ustvarjanju ravnovesja med družinskimi ter službenimi obveznostmi. Širše raziskave nakazujejo, da so ljudje, ki se zavedajo ravnovesja med delom in življenjskimi vlogami, bolj zadovoljni s svojim življenjem in poročajo o boljšem fizičnem in mentalnem zdravju (Haar in dr., 2014).

In kaj pomeni ravnovesje med delom in družino? Ali ga kdaj sploh dosežemo ali govorimo le o idealnem, v realnosti težko dosegljivem stanju? Te pojme je težko opredeliti, saj uravnoteženo življenje vsakemu od nas pomeni nekaj drugega. Kar je pomembno, je lastna percepcija tega, kako uravnoteženo življenje živimo. Na katero stran se nagiba tehtnica, je seveda odvisno od trenutnih življenjskih okoliščin, v katerih se posameznik nahaja. Nekatera življenjska obdobja so še posebej zahtevna z vidika usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja, pa naj bo to v korist poklicu ali družini. Nekateri se v določenem obdobju posvečajo izključno karieri, in so v to tudi pripravljeni vložiti veliko časa. S prihodom otrok in novimi skrbstvenimi obveznostmi se ustaljeni ritem poruši – urniki postanejo odvisni od delovnega časa vrtca, šole, obšolskih dejavnosti. Fleksibilnost se lahko zmanjša, veliko pa je odvisno tudi od socialne mreže vsakega posameznika. Če je obdobje starševstva s tega vidika še posebej naporno, pa pogosto pozabljamo, da je usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja vseživljenjska situacija.

     

Zaradi demografskih sprememb – vedno večje starosti, ko mladi vstopajo na trg delovne sile, posledično za kasnejše odločanje za starševstvo, ter na drugi strani vedno daljšo delovno dobo, se ti problemi kopičijo, ne le v mladosti, ampak tudi kasneje. Skrb za starejše sorodnike je ena od situacij, ki bo za številne zaposlene vedno bolj pogosta, in s tem bodo prišli v ospredje novi izzivi na tem področju. Usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja je vedno teže tudi, ker tehnologija briše nekoč ostro postavljene meje. Vedno manj se lahko odklopimo od službe – prehod med poklicnim in zasebnim je vedno bolj zamegljen. Seveda to ne velja za vse poklice, je pa trend tipov zaposlitev takšen, da je vedno več služb, ki so vezane na pisarniško poslovanje. Kljub temu, da nam dandanes tehnologija omogoča, da se od praktično kjer koli priklopimo na službeno e-pošto, je zato toliko bolj pomembno, da lahko (in smemo) potegniti mejo, do kam v zasebnem življenju bo služba imela vpliv. Bomo cel dopust pregledovali službeno pošto? Lahko delovni proces organiziramo tako, da smo pogrešljivi? Ker je meja vedno bolj zabrisana, ne preseneča, da so nekatera podjetja in organizacije v tujini že prepovedale komuniciranje z zaposlenimi izven delovnega časa, vključno s pošiljanjem nenujne e-pošte oziroma nenujnimi klici po končanem službenem času.

Kot ukrep za preprečevanje izgorelosti svojih zaposlenih je na primer nemško ministrstvo za delo svojim vodilnim prepovedalo pošiljanje e-sporočil in klicanje zaposlenih po telefonu izven delovnega časa, razen v nujnih primerih (Vasagar, 2013). Podjetje Volkswagen pa je že pred leti strežnike za pošiljanje e-pošte zablokiralo tako, da nekateri zaposleni ne prejemajo e-pošte na svoje telefone izven delovnega časa. Za to potezo so se odločili, ker so meje med zasebnim in poklicnim življenjem prevečkrat postale zabrisane (Eyder, 2011). In kje so pri usklajevanju zasebnega in poklicnega življenja podjetja oziroma zakaj je sploh pomembno, da se ukvarjajo s to temo? Zadovoljstvo in pripadnost zaposlenih sta bistvenega pomena za uspešen razvoj in rast podjetja. Učinki družbeno odgovornega sodelovanja z zaposlenimi niso le kratkoročni in trenutni, temveč prinašajo dolgoročne, pozitivne rezultate. Dodano vrednost podjetja namreč ustvarjajo zaposleni, ki morajo biti za to, da so produktivni, zavzeti in pripadni, seveda ustrezno motivirani. Če se nekdo na delovnem mestu ne počuti dobro, je pod nenehnim stresom, nezadovoljen z odnosi, seveda ne bo mogel (niti želel) izkoristiti vseh svojih potencialov.

Učinkovito usklajevanje dela in družine je zahtevno in zahteva veliko mero pripravljenosti s strani podjetja, je pa res, da si veliko storimo tudi sami. In kaj lahko storimo, da bo usklajevanje vsaj nekoliko lažje:

  • Postavite si prioritete: Preden sprejmete pomembnejšo odločitev, je pomembno, da določen čas posvetite razmišljanju o tej stvari. Določite, kaj je pomembnejše in kaj lahko počaka, ter se najprej lotite prioritetnih dejanj. Pogovorite se tudi s partnerjem, ki vam lahko pri vsem koristno pomaga.
  • Preučite možnosti: Preglejte, kaj vse počnete in seštejte ure, ki jih porabite za posamezno opravilo (denimo službo, kuhanje, čiščenje, skrb za otroke). Poskusite si čas razdeliti čim bolj optimalno in upoštevati časovne okvirje, ki si jih boste zastavili.
  • Razdelite si obveznosti: Moški v zadnjih letih vse več sodelujejo pri gospodinjskih opravilih – zakaj ne bi bilo tako tudi v vašem domu? Poskušajte enakomerno razdeliti družinske obveznosti.
  • Kombinirajte delovne naloge: Marsikatero delo je možno kombinirati z drugim, na primer, sprehod s psom, otrokom in partnerjem prinaša dvojno rešitev, saj skupaj preživite tudi kvaliteten prosti čas. V mislih imejte tudi, da je izredno pomembno, da preživite določen čas samo z družino in otroki brez obveznosti.
  • Poenostavite si opravila: Poenostavite si lahko praktično vse. Pripravite enostavne in hitreje pripravljene obroke. V družinska opravila vključite vso družino in na zabaven način opravite opravila.
  • Ravnotežje: Vse je v ravnotežju. Mnogi starši se verjetno nikoli ne bodo znašli v situaciji, ko bodo popolnoma obvladovali vse obveznosti. Zato je treba sprejeti tudi dejstvo, da je to normalno stanje in ne morete vsega opraviti takoj. Sprijaznite se, da morate nekatere obveznosti prestaviti in opraviti kdaj drugič in da zato še ni nič narobe.

Smo v času, ki od nas zahteva, da smo vpeti v nenehno hitenje in številne vsakodnevne obveznosti. Zato lahko nastanejo številni problemi pri usklajevanju in razporeditvi časa med družinskim, zasebnim življenjem in poklicno sfero. V kolikor menite, da imate težave pri usklajevanju dela in družine in da vas to spravlja v stisko,  nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

DELO OD DOMA KOT NOV NAČIN ZAPOSLITVE

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Negotovi časi in trenutni ukrepi so povzročili, da se podjetja odločajo za delo od doma, kot nov način zaposlitve delavcev. Podjetja in različne organizacije so morale prilagoditi način poslovanja in optimizirati delovne procese tudi na način odredbe dela od doma. Nekatere raziskave, v katerih so primerjali zdravje zaposlenih, ki prihajajo na delo v pisarno, in tistih, ki delajo od doma, so ugotovile pozitivne vplive dela od doma. Pojavlja se trend večje stopnje zadovoljstva med zaposlenimi, manj stresa, ki izhaja iz odnosov v delovnem kolektivu, boljše usklajevanje družinskega in poslovnega življenja ter celo večjo stopnjo telesne aktivnosti. Kljub naštetemu pa se je za čim več ugodnih učinkov, treba dela od doma lotiti premišljeno. Trenutne okoliščine epidemije od nas zahtevajo še dodatne psihične in fizične prilagoditve posameznika. Med njimi sta zelo pomembni obvladovanje tesnobe in prilagoditev urnika z drugimi člani gospodinjstva, ki sobivajo z nami in prav tako delajo, so v domačem varstvu ali se šolajo od doma piše mag. psihologije Katarina Drev. Tako kot najdemo prednosti dela od doma, so prisotne tudi negativne posledice, ki lahko doprinesejo k slabšemu počutju ali zmanjšani delovni uspešnosti.

Pasti dela od doma

»Zavedati se moramo, da delo od doma ni preprosto, saj zahteva veliko samodiscipline in volje. V nasprotnem primeru le postopamo po stanovanju in namenimo čas drugim opravilom. « Dr. Sara Brezigar

Javnomnenjske raziskave med delavci, ki delo opravljajo (tudi) od doma, kažejo, da trpijo zaradi slabšanja njihovega zdravja. Pri delu od doma se precej poveča vnos alkohola, predvsem zaradi osamljenosti, pa tudi zaradi lažjega dostopa oziroma možnosti, ki jo prinaša zasebnost, kar je lahko še ena izmed slabosti domače pisarne. Zaradi stresnega položaja in skrbi je kar dve tretjini anketiranih poročalo o slabši kakovosti spanja. Skoraj enako je preutrujenih. Strah pred izgubo dela, negotovost glede opravljenega dela, premalo stikov s kolegi – tako posvetovalnih kot družabnih -, neprijetni občutki zaradi prisilnega nadzora s strani predstojnikov itd. so generatorji stresa in lahko povzročijo tudi bolezenska stanja, navaja Podjetnik.net.

Ob vseh aktualnih dogodkih, delovnih ciljih in nalogah, usklajevanju gospodinjstva in družinskih obveznosti se lahko pojavijo občutki anksioznosti in tesnobe. Pozorni moramo biti na telo in občutke, ki nas preplavljajo. Tesnobo, anksioznost in stiske lahko zmanjšamo z ohranjanjem stikov s sodelavci,  si porazdelimo naloge in odgovornosti. Ohranjamo stike z drugimi ljudmi, ki jim zaupamo in na nas delujejo pomirjujoče. Antistresno delujejo tudi različne sprostitvene tehnike, globoko dihanje, meditacije in podobno. Občutki tesnobe in zaskrbljenosti so v takem času običajni, če pa je stiska zelo huda, smo na voljo tudi mi, pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

Kako poskrbeti, da bo delo od doma učinkovito?

Za učinkovito delo moramo svoje obveznosti in pričakovanja razjasniti najprej na delovnem mestu nato pa tudi doma pojasniti drugim družinskim članom, saj delo od doma pomeni, da imamo delo.  Prilagodimo čas za produktivnost svojemu naravnemu ritmu.

  • Uredimo si delovni prostor, kjer imamo mir in potrebno tehnologijo, brez motenj kot so televizija, telefon ali drugi družinski člani. Tukaj se lahko pojavi težava, saj nimajo vsa gospodinjstva možnosti domače pisarne in morajo svoj čas in prostor organizirati tako, da bo to izvedljivo (previdno pri delu v poznih večernih urah, saj so lahko past, ki vodi do izgorelosti);
  • Sledimo zastavljenemu delovnemu urniku. Priporočljivo je, da si zastavimo nek tedenski in dnevni načrt, ki mu zmoremo slediti in s katerim zmoremo meriti svoje opravljeno delo. Na urniku naj bo prostor tudi za počitek, pavzo in regeneracijo;
  • Skrb za dobro počutje. Tukaj je precej širok spekter možnosti, ki si ga posameznik prilagodi glede na osebne potrebe. Priporočeno je, da se uredimo toliko, da se tudi fizično počutimo pripravljene na delo. Razgibamo telo, da bo le to pripravljeno na razmišljanje in delovni proces. Pripravimo si vodo in poskrbimo za zdravo prehrano. Oči sprostimo s pogledom na zelenje ipd.;
  • Osredotočenost: zastavimo si naloge, ki jih zmoremo opraviti, vsak korak posebej;
  • Razporeditev nalog in obveznosti: pokličimo sodelavce, ki sodelujejo pri projektu ali so del tima, da si naloge razporedite in optimizirate delovni proces;
  • Samostojnost: pri delu od doma se lahko sami organizirate in s tem pridobite samozavest, več zagona in motivacije, saj dosežete samopotrditev, da delo zmorete organizirati in opraviti. Lastna produktivnost pride bolj do izraza;
  • Organizacija celodnevnega časa: potrebno je realno oceniti in samoorganizirati čas tako, da skozi lasten vedenjski vzorec zagotovimo dovolj časa tudi za rekreacijo, zdravo prehranjevanje, počitek, čas za družino in kvalitetno spanje.

Spremembe na trgu dela se dogajajo hitro in silovito, posebej v času epidemije. Zelo pomembno pri vsem tem prilagajanju pa je tudi sprememba medsebojnih odnosov. Kvalitetna komunikacija je postala ključna, za doseganje optimalnih rezultatov, tako na osebni kot na podjetniški/službeni ravni. Izguba socialnega stika je ena izmed negativnih posledic za vso družbo, saj smo ljudje že po naravi družabna bitja in stik potrebujemo. Pri delovni uspešnosti in ciljih  je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti posameznika (koncentracija, ekstrovertiranost ali intovertiranost, organiziranost ipd.), in naravo dela, ki ga posameznik opravlja.  Z manj socializacije posameznik trpi, kar pomeni, da trpi tudi delovni proces v katerega je le ta vključen. Kombinacija dela na domu in dela na delovnem mestu, se je za mnoge izkazala za najbolj učinkovito rešitev kot piše Lisette Sutherland, ki je avtorica knjige o Delu na daljavo.

V kolikor začutite, da se vam ob delu od doma pojavljajo občutki anksioznosti, povečana tesnoba in stiska se lahko obrnete na nas, da skupaj premostimo ta negotov čas sprememb na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

LASTNOSTI DOBREGA MANAGERJA

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Managerji imajo izredno pomemben vpliv za uspešnost organizacije v kateri delujejo. Njihova vloga je, da  organizacijo s svojim načrtovanjem, organiziranostjo, vodenjem in kontroliranjem pripelje do zastavljenih ciljev. Manager v  bistvu preizkuša način, s katerim usklajuje tehnično delo in izvedbo delovnega procesa, ki vodi organizacijo do čim bolj smotrnega in optimalnega doseganja ciljev podjetja. Managerji so uresničevalci in nosilci nalog, v katerih uporabljajo svoje sposobnosti in strokovno znanje pri odločanju, za komuniciranje in vplivanje na druge zaposlene. S svojim načinom skrbijo za koordinacijo človeških, finančnih in materialnih virov v organizaciji. Povezujejo se z zunanjim okoljem in potrebami družbe, razvijajo vzdušje s katerim dosegajo skupne in individualne cilje.

Vedenje managerja in način kako opravlja svoje delo sta v veliki meri pogojena z njegovo osebnostjo, znanjem, njegovo sposobnostjo in vrednotami.

Katere so tiste sposobnosti, osebnostne lastnosti in dejavniki, ki vplivajo na uspešnost dobrega managerja, je vprašanje s katerim se ukvarja več raziskovalcev.

Osebnostne lastnosti so tiste, ki na relativno trajen način definirajo človekovo čustvovanje, razmišljanje in vedenje. Georgejev in Jonesov model osebnostnih lastnosti razlaga osebnost, kot človekove vrline, temperament in značaj. Izpostavljata nekaj ključnih lastnosti, ki so značilne za dobre managerje. Te lastnosti so ekstrovertiranost, optimizem, ujemanje z drugimi, vztrajnost, doslednost, odprtost za novosti, vdanost v usodo, samospoštovanje, potreba po dosežkih, moči in sodelovanju. (Georgerjev in Jones, 2000).

Mayer je prišel do nekaterih lastnosti, ki mu stroka tudi danes pretežno pritrjuje. Po Mayerju ima manager naslednje lastnosti (Mayer, 2002):

  • Inteligenca v smislu hitrega in ustreznega reagiranja na spremembe;
  • Osebnost: dominantnost oz. gospodovalnost, ekstrovertiranost v smislu, da se komunikacijsko lahko povezujejo in sodelujejo z ostalimi zaposlenimi; ter čustvena stabilnost;
  • Poštenost in odgovornost za druge;
  • Zanesljivost;
  • Ustvarjalnost in učenje novega;
  • Vztrajnost;
  • Izraznost in sposobnost javnega retoričnega nastopanja, v razdeljevanju nalog, pri pogajanjih, pri mentorstvu in drugih predstavitvah;
  • Empatija (sposobnost vživljanja v doživljanje drugega): Omogoča globlji vpogled vase, ki je pomemben za osebnostno zorenje, kot ključna postavka pri oblikovanju samopodobe;
  • Pozitivna samopodoba je vstopnica v krog vodilnih osebnosti. Tisti človek, ki si zaupa, je zadovoljen s seboj, je samokritičen in naravnan k napredku lahko uspešno vodi tudi druge, kar je ključno za sodelovanje;
  • Odločnost in pogum;
  • Altruizem in filantropija sta osnovni odnosni naravnanosti managerja do sodelavcev. Dober vodja je vedno v ozadju in se izpostavi le, če je potrebno. Pri tem pa ne zanemarja skrbi za druge, v vzbujanju občutka pomembnosti in potrebnosti.

Lastnosti dobrega managerja so torej skupek osebnostnih lastnosti, ki so prirojene in lastnosti, ki se jih da naučiti in pridobiti iz izkušenj, okolice, znanja, z vajo in z vztrajnostjo.

Ob tem je potrebno poudariti, da je za uspešno sodelovanje kolektivov nujno upoštevati tudi etična načela, ki so jedro ravnanja in obnašanja do sočloveka. Etična načela usmerjajo človeka na poti od vrednostno indiferentnega- biološkega do vrednostno valentnega-človeškega. Občutek za dobro in slabo, pravično in nepravično se razvije v procesu vzgoje, kar pomeni, da se etike da naučiti in je osvojena glede na primarno vzgojo kot izvir medsebojnih odnosov. Najpomembnejši cilj etičnega razvoja je biti dober človek, kar je tudi primarna lastnost dobrega vodje. Hkrati tak vodja nudi vzgled, vzajemno rast in možnost osebnega in poklicnega napredovanja, kar je še dodatna motivacija in vzpodbuda za rast in doseganje ciljev podjetja.

Nove generacije managerjev ob naštetih lastnostih posedujejo še nadgradnjo načina motivacije in optimizacije dela.  Cenijo ekipno delo in odprto komunikacijo. Pričakujejo hitro odzivnost, učinkovito in produktivno delo. Zahtevajo veliko več od delovnega mesta, kot je finančna korist. Stremijo in opozarjajo tudi na čas, ki je namenjen zabavi, svobodi odločitev, ekologiji, fleksibilnosti urnika, sproščenosti in skrbi za zdravje. Prihodnje generacije managerjev bodo v svojem delu videle dodano vrednost, saj jih bo zanimala globina delovanja. V svojo ekipo bodo izbirali tiste, ki se bodo izkazali tudi v podobnih vrednotah srca (Hersey, 2013).

Ste manager in ste se znašli v precepu kako delovati in kak je vaš način vodenja, ki bo zagotavljal uspeh? Dober manager mora biti več kot podjetnik,  tudi motivator, osebnostno močen in stabilen posameznik, ki ga zaznamujejo vrline, ki so se izkazale za pomembne pri managerskem delu. V kolikor želite pri svojem delu postati še boljši in menite, da z vidika osebnostnega razvoja obstaja še prostor za izpopolnjevanje, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

LASTNOSTI DOBREGA TRENERJA

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Športi so si med seboj različni. Nekateri bolj, nekateri manj. Poznati moramo bistvo športa, kot tudi njegova pravila in lastnosti, vsekakor pa ne smemo pozabiti ne osebo, ki nas nauči tega športa – trenerja. Na samo izbiro športa, uspehe, ki jih dosežemo ter kasnejše ukvarjanje z njim, vpliva več dejavnikov, med katere uvrščamo okolje, v katerem živimo, družino, vrstnike in seveda tudi trenerja. Za mnoge je namreč ravno trener tisti, ki najbolj odločilno vpliva na naš odnos do športa in z njim povezanimi lastnostmi.

Trener ima kot ključna oseba v športnikovem razvoju več nalog, ki jih mora opravljati. Dober  trener mora imeti dobro znanje o športu, v katerem deluje, poleg tega pa mora znati motivirati športnike, zavedati se mora osebnih različnosti njegovih športnikov, znati mora poslušati, biti mora discipliniran in predstavljati vzor. Raziskovalci menijo, da bi moral trener med procesom treniranja opravljati štiri naloge:

  • jasno določiti, kaj v neki nalogi pomeni uspeh;
  • omogočiti in strukturirati takšne situacije, v katerih bo uspeh mogoč;
  • identificirati dejavnike na poti do uspeha in
  • opredeliti notranje vire uspeha.

Vsi se strinjamo, da sta eni izmed trenerjevih ključnih lastnosti njegova kompetentnost in  strokovnost. Vendar je za doseganje nivoja resnično dobrega trenerja pomembno veliko več kot le to – dober trener mora namreč imeti razvite določene osebnostne lastnosti, ki so bolj ali manj pomembne za dobro in učinkovito opravljanje njegovega dela.

Ustrezna osebnostna struktura trenerja je ključ za uspešnost v trenerskem delu, zato so skozi leta mnogi raziskovalci na tem področju opravili več različnih raziskav. V večjem delu so ugotavljali najbolj značilne lastnosti trenerjev, razlike med trenerji in ne-trenerji, razlike med uspešnimi in neuspešnimi trenerji ter skladnost mnenj trenerjev in tekmovalcev. S tem so skušali najti idealno podobo trenerja. Lastnosti, ki jih poudarjajo različni avtorji, trenerji in tekmovalci so: emocionalna stabilnost, družabnost, dominantnost, realnost, inteligentnost, inventivnost, zaupljivost in zanesljivost.  Seveda ne moremo reči, da obstaja prototip uspešnega trenerja, lahko pa z gotovostjo trdimo, da imajo uspešni trenerji nekatere skupne lastnosti in značilnosti.

Model, ki je bil razvit s strani ruskih raziskovalcev, govori o 12 temeljnih sposobnostih, ki so nujne za uspešnost tako opravljanja strokovnega dela treniranja kot tudi vzpostavljanja kvalitetnega odnosa s športniki (povzeto po Krevsel, 2001):

  • didaktične sposobnosti: vse sposobnosti, ki so močno povezane s metodiko pedagoške znanosti. Glavni namen tega je prenos znanja na učence, v našem primeru na športnike. Ta sposobnost je osnova oz. temelj, da se trener razvije v učitelja.
  • ekspresivne sposobnosti: so tiste, ki trenerju/športnemu pedagogu omogočajo izražanje njegovih misli in čustev. S to spretnostjo lahko podaja informacije ne le z besedo, pač pa tudi z mimiko in celim telesom.
  • avtoritativne sposobnosti: s pomočjo teh sposobnosti se trener razvije v vodjo. Da to doseže, pa mora biti: marljiv, deloven, nadarjen, strog, vreden zaupanja, odgovoren, natančen, samokritičen in resen.
  • znanstvene sposobnosti: dober trener mora imeti smisel za raziskovanje in ustvarjalnost. Ni dovolj, da samo spremlja literaturo s svojega področja in nekaterih mejnih področij, ampak mora tudi sam na treningu raziskovati in preverjati nove metode poučevanja, treniranja in testiranja.
  • komunikativne sposobnosti: gre za znanje, kako na lahki način navezati stik z ljudmi in kako z njimi ohraniti dober odnos. Če ima trener dober odnos s tekmovalci, to pozitivno vpliva na disciplino, učenje in tudi na izboljšanje rezultatov. Pomembno je, da zna trener komunicirati s tekmovalci, kot tudi z ostalimi ljudmi, s kateri se srečuje v svoji praksi (šefi, sodelavci, starši…).
  • osebnostne sposobnosti: lastnosti, ki jih poudarjajo različni avtorji, trenerji in tekmovalci so: emocionalna stabilnost, družabnost, dominantnost, realnost, inteligentnost, inventivnost, zaupljivost in zanesljivost.
  • organizacijske sposobnosti: organizirati je potrebno učno-vzgojni proces in gospodarno razporediti svoj čas in moči.
  • sposobnost opazovanja: trener mora skrbno opazovati tako svoje tekmovalce, kot tudi nasprotnike. Opaziti mora najmanjše malenkosti, predvsem takrat, ko njegov varovanec tekmuje.
  • mažoretne sposobnosti: sposobnosti, za katere je značilno, da je trener vselej optimističen, vesel in humoren. S takšnim pristopom trener zmanjšuje živčno napetost in pomaga pri zmanjšanju treme.
  • konstruktivne sposobnosti: s pomočjo teh sposobnosti trener projektira prihodnost svojih varovancev. Pri tem mora predvidevati, napovedovati, znati dozirati in prepoznati potencial. Ne sme stremeti le k daljnim ciljem, pač pa poskrbeti, da tekmovalec da na vsakem treningu vse od sebe in tako napreduje iz treninga v trening.
  • psihomotorične sposobnosti: zmožnost demonstrirati vaje in pri svojih vajencih analizirati tehniko, glede na njihovo starost in individualne lastnosti. Te sposobnosti omogočajo lažje učenje in jasno predstavo o gibanju.)
  • gnostične sposobnosti: sposobnost dobro izoblikovanega intelekta za dialog s tekmovalci, funkcionarji kot tudi z javnostjo.

Kot vidimo, mora biti dober trener vse prej kot le dober športnik. Imeti mora dobro razvite tudi druge sposobnosti, vse od komunikacijskih do osebnostnih lastnosti, katere pa so se izkazale za izrednega pomena pri doseganja naziva »dober trener«. V kolikor želite pri svojem delu postati še boljši in menite, da predvsem z vidika osebnostnega razvoja še ostaja prostor za izboljšave, nam lahko pišete na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.

VPLIV NOVEGA KORONAVIRUSA NA STAREJŠO POPULACIJO

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Epidemija korona virusa za vse nas pomeni negotovost, na katere ljudje različno odreagiramo; z zaskrbljenostjo, pa tudi s strahom, tesnobo in jezo. Vse to so normalni človeški odzivi, a se kljub temu lahko zgodi, da se občutki nakopičijo in prično ustvarjati stisko. Epidemija nove virusne bolezni za vse nas pomeni povsem nove okoliščine, katerim smo se primorani hitro prilagajati. Medtem, ko je to za večino od nas zgolj velika nevšečnost, pa za starejše ta čas predstavlja prav poseben izziv, saj so, že sicer pogosto osamljeni in potisnjeni na rob dogajanja, v teh dneh še bolj ranljivi.

Stiske pri starejših v času epidemije so lahko povezane z različnimi stvari, odvisno od tega, v kakšni situaciji so in kaj doživljajo kot največjo grožnjo. Lahko so povezane s strahovi pred okužbo s koronavirusom in obsojanjem okolice, če so okuženi, lahko se pojavijo tudi strahovi pred prihodnostjo, finančno stisko, z občutki nemoči, pomanjkanjem kontrole nad situacijo, negotovostjo, stisko z povezavi z omejenim gibanjem in še čem. Stiske se lahko kažejo v različnih oblikah, denimo v obliki žalosti, strahu, lahko pa se izražajo tudi skozi agresijo, jezo, napetost, pretirano uporabo alkohola, poživil in pomirjeval. Vsekakor pa med vsem naštetim zelo veliko stisko predstavlja tudi ponovno zaostrovanje ukrepov in s tem posledično omejevanje stikov in druženja.

Obdobje izolacije in poplava informacij o epidemiji lahko na nas vpliva neugodno, predvsem, ker takšno stanje vlada že dlje časa. Kljub temu pa ne smemo dovoliti, da zaskrbljenost v zvezi s tem povsem prevzame kontrolo nad našim življenjem.

Običajne reakcije, ki jih doživljamo v času stiske in tesnobe, so:

    • Pospešeno bitje srca, občutki tesnobe, zaskrbljenosti, panike;
    • Občutki nemoči, potrtosti, žalosti;
    • Spremenjen tok misli, težave s pozornostjo in spanjem;
    • Občutki jeze;
    • Dolgčas;
    • Zmanjšana želja po komunikaciji z ljudmi;
    • Pretirana pozornost na telo in zdravje.

 

Pomembno je, da se teh občutkov zavedamo, da jih znamo prepoznati pri sebi in jih ločiti od drugih težav. Prav tako pa je pomembno vedeti tudi, da lahko že sami vplivamo na omilitev in boljši nadzor le-teh.

Svoje strahove in tesnobo lahko obvladamo na različne in preproste načine. Veliko jih predstavlja osnovo zdravega načina življenje nasploh in če jih osvojimo, lahko izboljšamo svoje splošno telesno in psihično počutje.

Strategije obvladovanja zaskrbljenosti

Imejmo v mislih, da je trenutno obdobje težko, vendar bo minilo; za boljše počutje pa lahko veliko naredimo že sedaj:

  • Zorganizirajmo si dan. Ustvarimo dnevno rutino in ji sledimo. Ena najbolj pomirjujočih stvari sta tako za otroke kot za odrasle rutina in predvidljivost. V rutino vključimo dnevne aktivnosti kot so delo, učenje, telesna vadba, skrb za zdravo prehrano.
  • Vzdržujmo zdrav življenjski slog. Poskrbimo za zadostno količino spanja, uravnoteženo prehrano in telesno dejavnost. Vsak dan se lahko denimo gibamo na prostem, seveda skladno s priporočilom medicinske stroke – ohranjajmo priporočeno razdaljo. Izogibajmo se alkoholu in drugim psihoaktivnim snovem.
  • Ostanimo povezani z drugimi ljudmi, pri tem lahko izkoristimo vse lepote tehnologije – od (video) klicev do pisanja različnih vrst sporočil. Pogovarjajmo se o tem, kako preživljamo čas. Če nas kaj skrbi, nas lahko pogovor z nekom, ki nam je blizu, razbremeni. Bodimo pozorni, da pogovor ne teče samo o temah povezanih z epidemijo.
  • Novice preverjajmo največ tri do petkrat dnevno. Pomembno je, da čas, preživet na spletu in ob novicah, uravnotežimo z drugimi dejavnostmi, ki niso povezane z virusom – posvetimo se lahko stvarem, za katere nam je v preteklosti po navadi zmanjkalo časa (branje, pospravljanje, čiščenje, umetnost, konjički, filmi, serije, ogled koncerta v živo preko TV sprejemnika …).
  • Osredotočimo se na stvari, ki jih lahko nadziramo, higiena, dnevne rutine itd., ter na pozitivne vidike našega življenja.
  • Čas za zaskrbljenost: določimo si del dneva, ko bomo (do največ 20 minut) razmišljali o bolezni in njenih potencialnih posledicah, preostali del dneva pa misli o bolezni odženemo stran oziroma jih prestavimo na vnaprej določen čas. To se morda sliši nenavadno, ampak če bomo pri tem dosledni, se bo čas neprijetnega razmišljanja sčasoma avtomatično skrajšal.
  • Vzemimo si čas za sprostitev, skrb zase, meditacijo, tehnike sproščanja, vaje čuječnosti, branje, poslušanje glasbe. Preizkusimo kakšno tehniko sproščanja, ki smo jo v preteklosti že uporabljali ali se naučimo kakšne nove. Veliko takšnih posnetkov je na voljo na spletu in na videoplatformi Youtube, na pametni telefon pa si lahko naložimo katero od aplikacij z dihalnimi in drugimi sprostitvenimi tehnikami. Pomislimo na načine, ki so nam v preteklosti pomagali ob težkih življenjskih situacijah in jih ponovno uporabimo.
  • Planirajmo čas po koncu osamitve. Ker smo sedaj primorani druženja za nekaj časa pomakniti naprej, lahko že sedaj splanirate aktivnosti, ki jih boste počeli v času po sprostitvi ukrepov.

Spremembe so lahko strašljive, vendar so stalnica v našem življenju. Prilagajanje nanje je lahko zahtevno, občutki negotovosti in zaskrbljenosti pa so v tem obdobju povsem normalni, le da se s temi spremembami nekateri spopadajo bolje, nekateri pa težje. V kolikor imate občutek, da vas strah in zaskrbljenost preplavljata, da izgubljate kontrolo in menite, da se s občutki ne zmorete več spopadati sami, se obrnite na strokovno pomoč. Pišete nam lahko na info@julius.si ali nas pokličete na 041 737 666.