SINDROM PRAZNEGA GNEZDA

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Starši se z odhodom otrok od doma soočajo na različne načine. Nekateri so ponosni na svoje otroke, drugim se podre svet, vsem pa je skupno, da se soočajo z mnogimi različnimi občutki. Da se mešani občutki žalosti in sreče pojavljajo, je popolnoma normalno, z odselitvijo otrok od doma se namreč zaključuje pomembno obdobje, obdobje aktivnega starševstva.

V osnovi je ena izmed najpomembnejših nalog starševstva, da otroka tako osebnostno kot tudi čustveno opremijo otroka za samostojno življenje. V družinah, ki je v času odraščanja otroka gradila na avtonomnosti vsakega družinskega člana posebej in kjer so bili odnosi osrečujoči in niso temljili le na bivanjski in materialni odvisnosti, bo osamosvajanje otrok kot tudi sprejetje staršev lažje in lahko pomeni osnovo za bolj zrelo prijateljstvo med njimi.

Po drugi strani pa starši, ki jim ni uspelo razviti prave samostojnosti in avtonomije, osamosvajanje otrok lahko doživljajo kot ogrožajoče in nevarno. Na svoje otroke se lahko pretirano navežejo, bojijo se, da bodo z odhodom preveč ranjeni, zato se z odhodom le stežka sprijaznijo. S svojim obrambnim načinom vedenja na posreden, kot tudi neposreden način, otrokom sporočajo, da zavetje in varnost zagotavlja le popolna medsebojna odvisnost. V kolikor otroci nakažejo željo po osamosvojitvi, pa jih kaznujejo s svojo prizadetostjo, kar v njih pogosto vzbudi močne občutke krivde in podaljša čas odhoda. Tudi zelo dominantni starši z veliko težavo spustijo otroka izpod nadzora – navadno ga nase priklenejo z občutki negovosti in strahu, ki se pri mladih odraslih razvijejo zaradi nenehnega usmerjanja, navodil, kritik in rednih pohval.

Še posebej lahko »praznjenje gnezda« prizadene matere oziroma tiste matere, ki so svoja življenja usmerjale samo v vzgajanje svojih otrok. Pri teh se lahko pojavljajo globoki občutki žalosti in dlje trajajoča čustvena praznina, ki lahko resno ogrozi občutke lastne vrednosti in pomembnosti ter občutka potrebnosti oziroma koristnosti. Ob odhodu otrok je prizadeta samopodoba, ki je temeljila večinoma le na starševski vlogi in prepričanju, da je edino prava potrditev v dajanju in žrtvovanju. Starši, ki doživljajo tovrstne občutke, lahko zato v tem času doživljajo resno krizo. Prav tako ti starši le stežka razvijejo prijetne, zdrave in sproščene odnose s svojimi otroki, saj imajo občutek, da so jih ti zapustili.

Seveda odhod od doma predstavlja pomemben mejnik tudi za odraščajoče otroke. Odraščanje namreč vedno pomeni dvom in odločanje med varnostjo in svobodo. Po besedah Uletove so danes »mladi zamenjali svobodo za varnost«. Zato se mnogo mladih v času osamosvajanja srečuje s strahovi in skrbmi, ki se lahko prevalijo v anksioznost, ki jo pogosto spremlja doživljanje čustvenega neugodja, spoznavnih blokad, nemir ter izogibanje neprijetnim dražljajem. Poleg izogibovalnega vedenja se pri mladih pojavlja tudi pasivnost v sprejemanju odločitev, kar rezultira v podaljševanju mladostniškega sloga življenja daleč v trideseta leta, nesamostojnosti in tako materialni kot tudi čustveni odvisnosti od svojih staršev.

Sicer pa lahko obdobje praznega gnezda staršem prinese tudi možnost, da končno prisluhnejo željam, ki jih prej spričo svojih otrok niso mogli izpolniti in morda lahko pri tem pomagajo naslednji koraki:

  1. Dovolite si vzeti čas in ugotovtiti, kako se resnično spopadate s »praznenjem gnezda«.
  2. Bodite telesno aktivni, ukvarjajte se s športom, ki vas osrečuje in sprošča.
  3. Če ste prej dajali na stran določene odnose, je ta čas odličen za ponovno povezovanje v odnosih, ki so bili nekoč močnejši in jih pogrešate.
  4. Morda je sedaj idealen čas za hobije, kariero, izobraževanja, potovanja, nova prijateljstva – vse tisto, za kar prej ni bilo časa.
  5. S svojimi otroki ostanite v rednem stiku.
  6. Sprejmite otrokovo odločitev in čas, ko se je odločil oditi od doma, in tega ne primerjajte s svojo izkušnjo, temveč se osredotočite na to, kako mu lahko na njegovi poti v samostojnost pomagate.
  7. Poiščite podporo pri partnerju, prijateljih oziroma ljudem, ki so vam pomembni. Podelite z njimi, kako se počutite. Spremljajte svoje občutke – če boste opazili, da postaja prehudo, obiščite zdravnika.
  8. Osredotočite se na pozitivne plati in razmislite, v kaj lahko investirate dodaten čas in energijo.

Občutja žalosti in izgube ob odhodu otroka od doma so normalna. Če doživljate »sindrom praznega gnezda«, opazujte svoje odzive in njihovo trajanje. V kolikor imate občutek, da vas preplavljata anksioznost in zaskrbljenost in doživljate občutke žalosti in izgube smisla, ali vas skrbi, kako boste v prihodnosti sprejeli odhod otrok od doma, razmislite o tem, da bi poiskali strokovno pomoč. Pri predelovanju in razumevanju vaših občutij vam lahko pomagajo tudi strokovnjaki naše klinike. Kontaktirate nas lahko na info@julius.si ali 041 737 666.

OKSITOCIN, HORMON NEŽNOSTI

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Človeško telo za vzdrževanje ravnovesja potrebuje kontrolo, ki ga izvajata predvsem dva sistema: endokrini sistem in živčevje. Ta dva nadzorna sistema sta med seboj funkcionalno povezana v t. i. nevroendokrini sistem, ki s sosednjimi in z oddaljenimi celicami komunicira s kemijskimi prenašalci sporočil, hormoni in z živčnimi prenašalci. Eno izmed pomembnih stičišč teh dveh sistemov je tudi del možganov, ki ga imenujemo hipotalamus. Sestavlja ga več živčnih jeder, ki izločajo različne živčne prenašalce in hormone. Hipotalamusu neposredno podrejena endokrina žleza je hipofiza, ki preko izločanja različnih spodbujevalnih hormonov izvaja direktni nadzor delovanja tudi drugih žlez z notranjim izločanjem. Med podrejene žleze spadajo ščitnica, nadledvični žlezi in spolne žleze. Poleg tega hipofiza izloča tudi oksitocin, ki je zadolžen predvsem za krčenje maternice pri porodu in vzpostavitev dojenja. (doc. dr. Mojca Jensterle Sever, dr. med.)

Hormon oksitocin je pred 99 leti odkril britanski farmakolog, ki je ugotovil, da lahko z njim pri mačkah sprosti popadke. Od takrat sintetično različico hormona uporabljajo pri nosečnicah, da bi z njim sprožili in pospešili porod (umetni popadki).

Oksitocin izloča možganska žleza hipotalamus, kadar smo v stiku s kožo, npr. pri objemu, spolnosti, dojenju. Zanj je značilno, da zelo hitro naraste, hitro pa tudi upade oz. se vrne na predhodni nivo – nekje v 10 minutah. Rečemo mu tudi hormon nežnosti, saj ob bližini drugega ustvarja občutek ugodja, sproščenosti in pomirjenosti. Torej se tvori v naših možganih ob stiku z drugimi. Oksitocin je pomemben pri sklepanju vezi in uravnavanju socialnih vedenj. Oksitocin je hormon, ki ga povezujemo z najlepšimi občutji in vsem, kar nas dela povezane. S srečo, varno navezanostjo, bližino, zaljubljenostjo, ljubeznijo, užitkom, sproščenostjo, empatijo in blaženostjo. Sprošča se med nosečnostjo in porodom, kar ustvarja dodatno povezanost med materjo in otrokom. Sprošča se prav tako med dojenjem, kjer je značilen stik kože na kožo, kjer prav hormon oksitocin igra pomembno vlogo v stimulaciji refleksa izločanja materinega mleka.  Med intimnimi odnosi, ob dotikih in masažah… Pomaga, da pari hitreje in lažje razrešujejo medsebojne spore, krepi medsebojne odnose, skrbi za željo po spolnosti, pripomore k večjemu zaupanju in zvestobi v partnerskih odnosih.  Oksitocin je torej nekakšno hormonsko lepilo človeške družbe, kjer je človeški dotik glavni faktor tega hormona.

Oksitocin s svojim delovanjem znižuje strah, krvni pritisk in raven stresnega hormona kortizola. Ljudje z visokimi ravnmi oksitocina so mirni, bolj družabni in se redkeje srečujejo z občutki tesnobe. Hormon oksitocin je prisoten pri obeh spolih v podobnih količinah. Do razlik prihaja zato, ker imajo ženske v telesu več estrogena, ki učinkovitost oksitocina še potencira. Medtem imajo moški višjo raven testosterona, ki deluje tako, da spodbuja tekmovalnost in deluje bolj poživljajoče na telo, kar pa je obratno od oksitocina.

Znanstveniki raziskujejo morebitni terapevtski učinek oksitocina na razna psihična stanja in bolezni. Kot so anksioznost, avtizem, depresijo, poporodno depresijo, shizofrenijo, sindrom razdraženega črevesja in mejno osebnostno motnjo. Rezultati določenih študij so pokazali, da bi naj bil učinkovit predvsem pri motnjah socialnega vedenja, saj  pomaga pri interpretaciji signalov s strani drugih oseb. Francoski raziskovalci so  leta 2010 dokazali, da oksitocin pomaga avtistom pri razvijanju socialnih sposobnosti. Oksitocin je lahko v pomoč tudi ženskam, ki imajo zmanjšano željo po spolnosti, bolečimi spolnimi odnosi ter tistim, ki s težavo doživljajo orgazem. Za hormonske vrednosti v telesu je potrebno opraviti teste, zdravljenje pa lahko predpišejo le izkušeni zdravniki, saj ima delovanje oksitocina zaradi aktivacije različnih možganskih receptorjev lahko tudi nezaželene stranske učinke.  Znano je, da lahko povzroča močno alergijsko reakcijo, ki vključuje dušenje, srbenje, slabost, bruhanje, itd. Ob pomanjkanju hormona oksitocina, se lahko pojavijo občutki osamljenosti, depresije in razna anksiozna stanja, vendar je o tem še premalo raziskanega.

Za naraven dvig ravni hormona oksitocina se priporoča objemanje (z ljubečim bližnjim), ki traja vsaj 20 sekund, stik z drugimi, sploh pri dojenčkih in majhnih otrocih, nežnost, bližina in stik. Zato se priporoča reden telesni stik, dotikanje, božanje in nežnost, saj se na ta način hormon sprošča dlje časa, več ga je in s tem tudi zadovoljstvo traja dlje časa. Bodite prijazni in nežni s sabo, objemajte se, igrajte in crkljajte psa ter nudite pomoč tistim, ki jo potrebujejo.

DEBELOST KOT POSLEDICA STRESA

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je v letu 2003 stres razglasila za eno večjih nevarnosti za zdravje 21. stoletja. Po njihovih ocenah naj bi vsaka tretja oseba stalno trpela za simptomi stresa. Danes stres opredeljujemo kot situacijo alarma oziroma kot stanje posameznikove psihične in fizične pripravljenosti, da se sooči z obremenitvijo, se ji prilagodi in jo obvlada. Je reakcija celega telesa; gre za vrojen način prilagajanja okoliščinam, ki iz evolucijskega vidika organizem pripravi na boj ali beg. Pri vsakem odzivu na stres se v našem telesu sproži vrsta biokemičnih sprememb kot posledica izločanja stresnih hormonov, kot so na primer adrenalin, noradrenalin in kortizol. Potrebno je ločevati med pozitivnim in negativnim stresom. Kratkotrajen in ne pretirano intenziven stres lahko na človeka vpliva pozitivno; spodbuja tvorjenje novih spominov, kreativnega mišljenja, motiviranosti in dinamičnosti, medtem ko dolgotrajen ali intenziven ter ponavljajoč stres, ki ne omogoča vmesnega počitka ali obnavljanja organizma, utruja in vodi v izčrpanost. Stres torej s

am po sebi deluje pozitivno, saj nas aktivira, problematičen pa postane takrat, kadar le-temu ne sledijo faze razbremenitve, olajšanja in regeneracije. Današnje zahteve in način življenja na dnevni ravni sprožajo reakcije, ki so enake odzivom na hude stresne dogodke. Tako stres dandanes pomembno vpliva na delovanje telesa in naše splošno fizično in psihično funkcioniranje.

Številne študije, opravljene v zadnjih letih, so pokazale, da trajnejše, slabo obvladljive obremenitve in pritiski škodujejo posameznikovemu tako psihofizičnemu zdravju, kot tudi počutju, pri čemer običajno pritiski okolja nimajo tako velikega pomena kot posameznikove karakteristike in njegov način obvladovanja le-teh, a kljub vsemu pomembno prispevajo predvsem k pojavu psihosomatskih motenj in bolezni. Predvsem psihosomatske bolezni in motnje so pogosto posledica trajnejših stresnih stanj in situacij, spremenjenih življenjskih navad in sloga, vprašanje stresa pa postaja vedno bolj pomembno  tudi pri kroničnih boleznih, kot so sladkorna bolezen, revmatizem, stanje po možganski ali srčni kapi, rakaste bolezni in tudi debelost.

 

Na svetu je že več kot milijarda debelih ljudi, kar pomeni, da ima preveč kilogramov vsak peti Zemljan. Na slovenskem območju je prekomerno prehranjenih 54,6 % odraslih v starostnem obdobju med 25. in 64. letom, kar 15 % vseh pa je debelih (Planinec, 2014).

Vzroki debelosti so številni in so v mnogih primerih komorbidni, kar pomeni, da bi tudi zdravljenje moralo potekati večfaktorsko – ne le z medicinskega vidika, temveč tudi psihološkega. Študije kažejo, da že v otroštvu na razvoj debelosti pomembno vplivajo psihosocialni dejavniki, v odraslosti pa jim pripisujejo še veliko večji pomen. V odraslosti poleg spremenjenega načina življenja, ki od nas ne zahteva velike mere aktivnosti ter pogosto prekomernega hranjenja na pojav debelosti vplivajo tudi psihološki dejavniki, kot so na primer stanja kroničnega stresa in nerešljivih frustracij, ki lahko pri posameznikih vodijo v občutke obupa ali žalosti, ti pa v prekomerno uživanje hrane in s tem v debelost.

Težko potegnemo vzročno-posledično povezavo med občutki preobremenjenosti ali depresije in debelostjo. V psihoanalizi na primer debelost običajno pripisujejo simbolnemu dejanju prehranjevanja, prekomerno telesno težo pa navadno povezujejo z zunanjostjo nevroze, povezane z depresijo, krivdo in tesnobo. Prav tako je možno debelost povezati z določenimi čustvenimi konflikti v ozadju ali z drugo predhodno duševno motnjo. Če še nadaljujemo, številne študije tudi dokazujejo, da obstaja pomembna povezava med občutki depresivnosti in debelostjo. Seveda se tukaj poraja vprašanje, kaj vpliva na kaj. Ali lahko prekomerna teža vodi v depresijo ali je depresija razlog za pridobivanje kilogramov? Raziskovalci ugotavljajo, da sta odgovora na obe vprašanje najverjetneje »da«. Povečan apetit, zmanjšana telesna aktivnost in debelost so lahko simptomi depresije, takšni posamezniki se tudi zelo redko samoiniciativno gibajo ali ukvarjajo s športom, pogosto pa uteho iščejo v hrani in se lahko prenajedajo. Na drugi strani pa že v otroštvu debelost vodi v posmehovanje in izključitev iz socialnega kroga. Vse to lahko povzroča težave s samopodobo in samospoštovanjem ter socialno izolacijo, ki se nadaljujejo tudi v odrasli dobi. Tako prekomerna teža predstavlja glavni vir nezadovoljstva, žalosti, obupa in frustracij na različnih sferah posameznikovega življenja, vse to pa lahko ob dolgotrajni prisotnosti omenjenih simptomov vodi v depresijo.

Debelost je bolezen, ki se pojavlja zaradi različnih vzrokov. Pri soočanju z njo se je potrebno zavedati, da zdravljenje ne sme bazirati le na izgubljanju telesne teže, temveč tudi na psihološkem procesu, ki omogoča drugačen pogled na bolezen, spodbuja izboljšanje kvalitete življenja in vzpostavljanje zdravih navad, kot so fizična aktivnost, bolj pozitivna samopodoba ter bolj zdrave prehranjevalne navade. S strokovnimi pristopi in tehnikami lahko ob celostni obravnavi dosežete velike spremembe. Če menite, da bi potrebovali podporo pri doseganju bolj zdravega življenjskega stila, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

 

STRES IN ANKSIOZNOST

Objavljeno dne , avtorica Lina Rižnar, dipl. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Anksiozna motnja spada med človekove duševne motnje. Te nastanejo kot posledica hormonskega neravnovesja in so v vzročni povezavi z drugimi fizološkimi dejavniki, kot je pomanjkanje spanja, pretiravanje z dietami, fizično aktivnostjo ipd. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da je hormonsko neravnovesje eden ključnih dejavnikov pri nastanku občutka anksioznosti oziroma tesnobe.

Pri ženskah se depresija pojavlja dva do trikrat pogosteje kot pri moških. Vzrok za to je pogosto povezan s hormonskimi in biološkimi spremembami v različnih življenjskih obdobjih, kot so menstruacija, nosečnost, porod ali menopavza.

Kombinacija stresa, nezadostne socialne podpore, previsokih življenjskih pričakovanj, vzgoje otrok in skrbi za dom, lahko pri ženskah povzroči nastanek depresivnih simptomov.

Eden glavnih faktorjev, ki vpliva na pojav anksioznosti je ženski spolni hormon progesteron, ki v možganih aktivira mehanizem občutka »boja in bega«. Tudi nizka stopnja moškega spolnega hormona testosterona ima podoben učinek. V mejah normalnega delovanja namreč služi za prepoznavanje socialnih grožnj in čustvenih stanj, kar lahko pri moškem obogati njegovo socialno življenje in stike z drugimi.

ADRENALIN IN KORTIZOL

Med najpomembnejše hormone, povezane s človekovim dojemanjem stresa in anksioznosti, moramo seveda omeniti adrenalin in kortizol. Oba hormona (adrenalin in kortizol) nas ščitita pred nevarnostmi in nanje opozarjata, kar je v splošnem tudi glavna naloga stresnih hormonov – povečanje pozornosti in izboljšanje refleksov. V primerih, ko se hormona sprostita ob nekoliko manj ogrožujoči in stresni situaciji, pa lahko sprožita tudi občutke tesnobe. Porast ravni stresnih hormonov v telesu povzroči izločanje dodatne količine stresnih hormonov, dokler glava ni polna nemirnih misli in skrbi. Če takšno stanje traja predolgo, se posledično poveča tudi tveganje za pojav anksioznosti.

OKSITOCIN

Poleg adrenalina in kortizola imamo v telesu tudi stresni hormon oksitocin, ki okrepi naš spomin in povezuje stresne in travmatične dogodke iz preteklosti s podobnimi stiuacijami v prihodnosti. V večjih količinah se torej sprosti ob stresnih situacijah, vendar pa deluje tudi kot dvorezen meč. Stresni hormon je namreč tudi hormon ljubezni, ki se sprošča v možganih, ko smo zaljubljeni ali ko po dolgem času srečamo dobrega prijatelja. Je hormon povezovanja, sprejetosti in varnosti. Včasih nam celo pomaga pri boju z anksioznostjo.

V velikih količinah se hormon oksitocin sprošča med porodom, ki velja za enega največjih stresnih trenutkov v človekovem življenju. Oksitocin poskrbi za pogum, da bodoča mamica izgubi strah pred porodom in da svojega otroka sprejme.

ESTROGEN IN PROGESTERON

Pomembna hormona z močnim vplivom na razpoloženje, sta estrogen in progesteron, ki sta življenjskega pomena pri menstrualnem ciklu žensk. Raven estrogena je višja v prvih dveh tednih cikla, kar sproži produkcijo večje količine seratonina, zaradi česar se počutimo bolje. V tolikšni meri kot deluje estrogen pozitivno na nas, je progesteron uničevalec dobre volje. Ta se sprosti hitro po ovulaciji in povzroča razdražljivost in občutke tesnobe. Znanost ugotavlja, da progesteron stimulira amigdalo (gre za pomemben del možganskega sistema, ki zazna nevarnost in nanjo odgovori), da  doživljamo menstruacijo kot stresno in rahlo depresivno počutje.

TESTOSTERON

Povezava med anksioznostjo in zmanjšano vrednostjo testosterona, je prav tako močna in jo največkrat opazimo v socialnih interakcijah. Na splošno je naloga testosterona, da nas brani pred socialnimi grožnjami okolice. Z nižanjem njegove količine v telesu, se strah pred ocenjevanjem in kritiko drugih ljudi veča, zaradi česar se posledično izogibamo socialnim stikom in okoliščinam, v katerih bi jima lahko bili izpostavljeni.  V kolikor imamo obliko socialne anksioznosti, je morda najbolje, da gremo najprej na pregled količne testosterona v telesu. Tak pregled lahko opravimo na Endokrinološkem oddelku v najbližjem UKC.

HIPERTIZA oz. POVEČANJE DELOVANJA ŠČITNIČNEGA HORMONA

Anksioznost in močni panični napadi so najverjetneje posledica hipertiroze oz. povečanega delovanja ščitničnega hormona, medtem, ko je depresija znak pomanjkanja ščitničnih hormonov oz. hipotiroze. Simptomi, ki se pojavljajo pri hipertirozi so nervoza, nemirnost, razdražljivost, izguba teže in neredni mendstrualni cikel.

Zaradi hitrega življenjskega tempa je torej hormonsko neravnovesje vse pogostejši pojav in stanje modernega človeka. Učinkuje na spanje, na spremembe libida, na težave s spominom, na spremembe apetita in na težave s prebavo. Zato je prav, da se tega zavemo čimprej in se nemudoma lotimo sprememb življenjskega sloga. Le na ta način bomo lahko v zelo veliki meri vplivali na izboljšanje delovanja in produkcije hormonov ter s tem tudi na lastno kvaliteto življenja. Osnovne spremembe so,da:

  • Zaužijemo dovolj proteinov (pusto piščančje ali puranje meso, ribe, jajca, posneta skuta in mlečni izdelki, sirotka – proteini namčre vplivajo na povečanje količine hormonov, ki nadzira apetit in količino zaužite hrane)
  • Poskrbimo za redno vadbo (Inzulin, hormon trebušne slinavke povzroča padec koncentracije sladkorja in aminokislin v krvi, ki nam dajejo energijo in skrbijo za gradnjo mišič; večje količine inzulina povzročajo zakisanost telesa, težave s srcem, sladkorno bolezen in rakava obolenja – z redno vadbo se lahko izognemu naštetim zdravstvenim težavam)
  • se izogibamo sladkorju in procesirani hrani (čips, piškoti, pecivo, pakirani kruh, ocvrti piščančji medaljoni, instant juhe in rezanci, sladki in slani prigrizki, sladke pijače; fruktoza in predelana hrana zvišujeta raven inzulina v krvi – kot alternativo raje izberimo med, javorjev sirup ali melaso ter polnovredna živila, kot so prosena kaša, ajdova kaša, pira, kvinoja, polnozrnat riž, zelenjava in sadje)
  • se naučimo obvladovati stres (povišana raven dveh stresnih hormonov – kortizola in adrenalina – lahko vodi v kopičenje maščob, povečan utrip srca, visok krvni pritisk in anksiozno motnjo; nekaj minut na dan poslušajmo najljubšo glasbo, pojdimo na masažo ali meditirajmo)
  • V jedilnik vključimo zdrave maščobe (oreščki in semena, leča, fižol, olive, avokado in nekatere vrste rib – zmanjšujejo apetit in skrbijo za normalno raven inzulina v krvi )
  • pijemo zeleni čaj (Je lovec na proste radikale, ki povzročajo raka in infarkte, lajša sončne opekline, znižuje krvni tlak, krepi imunski sistem, blaži preobilje želodčne kisline, odpravlja zadah iz ust, varuje pred nastankom ledvičnih kamnov in obnavlja moči po telesnih naporih)
  • si privoščimo dovolj spanca (premalo spanca povzroči dvig inzulina v krvi; brez zadostnega spanca vam ne bo uspelo doseči hormonskega ravnovesja, kjer pa je pomembna tudi kvaliteta spanca, kar vpliva na regeneracijo telesa – vsaj 7 ur spanca na dan)

Ena izmed pomoči za ustrezno odpravljanje neželenih simptomov in doseganju duševne in čustvene stabilnosti je psihoterapija. Z njeno pomočjo lahko razvijete nove strategije spoprijemanja s problemi, kjer vam psihoterapevt pomaga pri soočanju s težavami in preoblikovanju priučenih navad, ki so sprožile anksioznost in tesnobo. V kolikor ste mnenja, da potrebujete pomoč naših strokovnjakov, nas lahko kontaktirate na elektronski naslov: info@julius.si ali pokličite na telefonsko številko 041 737 666.

SAMOSPOŠTOVANJE IN SPOŠTOVANJE DRUGIH

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

V psihologiji se z pojmi kot so osebnost, samozavest, samospoštovanje, integriteta posameznika ipd. večkrat srečujemo.  Osebnost razumemo kot celostno podobo trajnih značilnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih ljudi. Ključni sestavini osebnosti sta relativna trajnost in edinstvenost oz. unikatnost posameznika. Osebnost je tisto kar smo, samopodoba pa je naša predstava o tem, kaj smo. Samopodoba je torej posameznikovo doživljanje samega sebe in množica odnosov, ki jih posameznik (zavedno ali nezavedno) vzpostavlja do samega sebe. Samopodoba je povezana tudi z našim vedenjem, saj se svetu predstavljamo v skladu s tem kakšen človek mislimo in verjamemo, da smo.

O samospoštovanju začnemo govoriti šele takrat ko razumemo, kakšna je naša  osebna samopodoba. Samopodoba je  naša osebna predstava o samem sebi.  O tem, kdo smo, kakšni smo in kaj počnemo, ter zakaj tako. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih sposobnostih, lastnostih, svojem telesu, možnostih v življenju, uspehih in neuspehih.

Skozi otroštvo se gradi naša samopodoba, saj so primarni skrbniki ogledalo, skozi katerega otrok doživlja samega sebe. Prav tako se začne graditi samozaupanje, ki se oblikuje tako, da otrok ponotranji (realno) zaupanje ter spodbude, ki mu jih izkazujejo starši, pa tudi izkušnje, ki mu jih je prinesla lastna, samostojna dejavnost.

Otrok gradi svoje samospoštovanje na osnovi spoštovanja, ki mu ga izkazujejo pomembni odrasli v njegovem prvem obdobju življenja. Poistoveti se  z zgledi, kako si spoštovanje izkazujejo odrasli, denimo starši. Zgodnje otroške izkušnje ta razvoj bodisi spodbujajo bodisi zavirajo. Lahko ga celo izkrivijo do te mere, da posameznik nikoli ne izživi lastnih potencialov in ne postane, kar bi lahko bil, pač pa se nenehno prilagaja zahtevam okolja in podobi o sebi, ki mu je bila vsiljena od zunaj. Ali povedano drugače, samopodobe ne oblikujemo le v skladu z lastnimi potenciali, lastnostmi in izkušnjami, temveč se gradi tudi skozi oči drugih, torej je podoba o nas v veliki meri taka, kakršno so nam v otroštvu vcepili skrbniki oz. starši.

Naše samovrednotenje in samospoštovanje sta odvisni od tega, kateri del prevladuje: samopodoba, ustvarjena na osnovi resničnih osebnostnih lastnostih in lastnem doživljanju ali na osnovi podob in pričakovanj drugih.

Spoštujemo se, ko imamo zdrav občutek lastne vrednosti. Zdravo samospoštovanje kaže, da sta naše življenje in dobro počutje vredna našega truda, da si zaslužimo spoštovanje drugih in da sta naša sreča in osebna izpolnitev pomembni. Ljudje z zdravim samospoštovanjem vedo, da so vredni  dobrega odnosa, miru, upoštevanja, ljubezni… Ko živimo v odnosih, kjer lahko vzdržujemo lastno integriteto in samospoštovanje lahko vzdržujemo osebne meje in s tem spoštujemo tudi osebne meje drugih. Zdrava samopodoba in dobro samospoštovanje sta naš najboljši psihosocialni imunski sistem.

Osebna integriteta pa pomeni ujemanje med posameznikovimi prepričanji in vedenjem. Delati torej to, kar čutim, mislim in govorim.

Temelji, ki podpirajo zdravo samospoštovanje:

  • Živeti zavestno življenje: pomeni, živeti v sedanjem trenutku in spremljati kar se nam trenutno kaže in dogaja, kaj v tem trenutku doživljamo, mislimo in čutimo. Telo je smerokaz, ki nas kliče k zavestnemu življenju;
  • Sprejemanje samih sebe: samo-sprejemanje je odločitev. Pomeni sprejeti sebe v celoti, svoja čustva, občutke, misli, videz, vedenje, doživljanje, omejitve, značilnosti, slabosti. Sprejeti sebe v realnosti, takšni kakršni smo brez zanikanja ali samo-zaničevanja, pričakovanj ali iluzij;
  • Sprejeti odgovornost zase: pomeni prevzeti kontrolo nad svojim življenjem. Za lastne odločitve, napake, uspehe, neuspehe, delovanje, dejanja, delo, odnose, prioritete, lastno srečo, vrednote in norme;
  • Asertivnost: kar pomeni, da se posameznik postavi zase, da je lahko odkrito to kar je. Najprej seveda z zavedanjem in sprejemanjem sebe, nato udejanjanjem tega v interakciji do drugih. Asertivnost se kaže v ozaveščenemu mišljenju, da ima vsak pravico obstajati in da njegovo življenje pripada njemu;
  • Smisel življenja: poiskati in postaviti osebne cilje, narediti načrt, kako jih doseči in potem aktivno slediti in udejanjati svoje poslanstvo;
  • Osebna integriteta: je ujemanje posameznikovih prepričanj z vedenjem. Delati torej to, kar čutim, mislim in govorim.

V kolikor ima posameznik razvito zdravo samospoštovanje, ga bo spontano prenesel tudi na svoje bližnje in daljne odnose. To je vzajemen proces, ki se z leti razvija in nadgrajuje, lahko tudi poruši in znova gradi. Saj se ob različnih življenjskih okoliščinah in osebah vedno znova znajdemo pred preizkušnjami, izzivih in novih odnosih, ki dajejo osebno samospoštovanje na preizkušnjo. Vendar, ko se le ta utrdi, bo ostal kot močan temelj vsem prihodnjim odnosom in stresnim preizkušnjam v življenju.

Če čutite, da je vaše samospoštovanje nezdravo in si bi želeli spremembe v samopodobi, lastnem samovrednotenju in pristnejših odnosih nam pišite na info@julius.si ali nas pokličite za termin srečanja na 041 737 666.

SAMOPODOBA

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Samopodoba predstavlja eno temeljnih področij osebnosti in je organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da:

  • jih posameznik v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah pripisuje samemu sebi,
  • tvorijo referenčni okvir, s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje,
  • so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika,
  • vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja in
  • so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov, nekakšne membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepušča le tiste vsebine, ki so za posameznikov jaz sprejemljive (Kobal Grum, 2017).

V številnih raziskavah se strinjajo, da je samopodoba strukturirana, torej sestavljena iz večjega  števila področij, ki so v hierarhičnem odnosu in naraščajo z zorenjem. Glavni konstrukti, ki naj bi predvsem v času mladostništva sestavljali posameznikovo samopodobo, so: telesna, socialna, čustvena in akademska samopodoba. Telesna samopodoba vključuje prepričanja in sodbe o lastni telesni privlačnosti, pri čemer prihaja do primerjave videza z drugimi, socialna samopodoba obsega predstave in prepričanja  o kakovosti odnosov z drugimi – še posebej z vrstniki istega in nasprotnega spola, sposobnost sklepanja prijateljstev ipd. Čustvena samopodoba zajema zaznave in prepričanja o lastni sposobnosti izražanja in obvladovanja čustev, akademaska pa predstave o lastnih sposobnostih in dosežkih na različnih področjih.

V različnih življenjskih obdobjih se posameznik srečuje z različnimi prioritetami, na podlagi katerih se oblikujejo konstrukti samopodobe (Kobal idr. 2003). Posameznik ima torej v različnih obdobjih svojega življenja različno samopodobo in področja le-te glede na posameznikov vrednostni sistem naraščajo, se manjšajo in tudi spreminjajo.

Človek, ki ima pozitivno samopodobo:

  • se spoštuje, si zaupa in se ceni;
  • si postavlja cilje in si prizadeva, da bi jih dosegel;
  • sodeluje z drugimi, jih sprejema in ima prijatelje;
  • se ne umika pred težavami, ampak jih poskuša reševati;
  • je pri svojih odločitvah samostojen, ne potrebuje odobravanja drugih;
  • se lažje prilagaja spremembam;
  • prevzema odgovornost za svoje vedenje;
  • prepoznava, sprejema, izraža in uravnava svoja čustva ter je večinoma dobro razpoložen.

Z zaposlitvijo in osamosvajanjem ter s sprejemanjem različnih družbenih vlog se oblikuje samopodoba odraslega. Delovno mesto kot pomemben del našega življenja ključno vpliva na posameznikovo samopodobo. Študije kažejo, da je bolj odgovorno delo povezano z bolj pozitivno samopodobo in samospoštovanjem; velja pa tudi obratno – posameznik z visokim zaupanjem vase in s pozitivno samopodobo bo zasedel boljše delovno mesto. Samopodoba torej pomembno vpliva na določanje kakovosti posameznikovega življenja. Bolj, kot je naša samopodoba pozitivna, več lahko dosežemo, počutimo se zmožnega doseči kompleksnejše cilje in sprejeti večje odgovornosti, kar pa prinaša tudi več osebnega zadovoljstva.  Poleg zaposlitve, kot ene izmed pomembnejših življenjskih prelomnic, pa tudi druge življenjske izkušnje prispevajo k samopodobi posameznika, kot so na primer ločitev, selitev, smrt bližnjega, rojstvo otroka in druge. Veliki življenjski dogodki, predvsem negativni, lahko namreč zamajejo našo samopodobo, zato se je pomembno zavedati njene krhkosti. Samopodoba v odraslosti je, kot smo že omenili, pogojena predvsem z življenjskimi cilji in posameznikovo uspešnostjo pri teh.

Poleg življenjskih dogodkov pa lahko na našo samopodobo vplivajo tudi mnogi drugi dejavniki. Eden izmed pomembnih in prisotnih predvsem v zadnjih letih, so vsekakor socialna omrežja. Vse več raziskovalcev se ukvarja z vplivi socialnih omrežij na posameznikovo samopodobo in rezultati, do katerih prihajajo, so precej zaskrbljujoči. Ugotavljajo namreč, da socialna omrežja pomembno vplivajo na samopodobo posameznika – predvsem v negativni smeri. Zaradi nedosegljivih idealov, ki jih le-ta prikazujejo, se nižajo vsi vidiki samopodobe in posledično spodbujajo občutke tesnobnosti in depresije. Največ negativnega vpliva se pripisuje Instagramu, ki s svojimi fotografijami ustvarja lažno podobo srečnega življenja in popolnosti, kateri so uporabnikom nedosegljivi. Z nabiranjem všečkov se išče potrditev ter občutek sprejetosti, kar lahko do neke mere pozitivno vpliva na samopodobo posameznika, a sčasoma določeno število všečkov ni več dovolj; pokazalo se je namreč, da več všečkov kot dobimo, več si jih želimo, kar posledično vodi v začaran krog razočaranja, občutkov nesprejetosti in virtualnih potrditev.

Samopodobo je potrebno obravnavati kot nenehno razvijajoč se pojav, ki se spreminja glede na razvojno obdobje, vrednote, prioritete in cilje v danem življenjskem obdobju. Kadar zastavljenega ne dosežemo, to vpliva tudi na našo samopodobo. Z zavedanjem, da je potrebno sprejeti odgovornost za trenutno stanje, lahko te izzive uspešno premagujemo. Kljub temu se lahko zgodi, da zaradi različnih vzrokov svoje samopodobe ne znamo ali zmoremo izboljšati. To lahko vodi v občutja depresivnosti, anksioznosti, negotovosti, lahko pa se kaže tudi v obliki drugih težav v duševnem zdravju. Če želite narediti prvi korak k izboljšanju svoje samopodobe, nas lahko kontaktirate na info@julius.si ali 041 737 666.

DEPRESIVNE MOTNJE PRI OTROCIH

Objavljeno dne , avtorica Gabrijela Šnajder mag. zakon. in druž. štud., Psihologija Julius d.o.o.

Običajna, občasna potrtost ali žalost še ni depresija, saj se običajno z njo lahko spoprimemo in opomoremo brez zdravljenja. Kar skušamo preprečiti, je klinična diagnoza depresije. Klinična diagnoza depresije lahko zajema različne znake in simptome, ki so lahko različno močno izraženi in trajajo najmanj dva tedna.

Depresija je duševna motnja, ki se razvija postopoma. Prvi znaki depresije se lahko pojavijo že zgodaj v otroštvu, vendar so velikokrat spregledani. Dedni dejavniki skupaj z neugodnimi življenjskimi razmerami močno prispevajo k ranljivosti za depresijo. Najpogostejši dejavnik tveganja je pozitivna družinska anamneza depresije, ki nakazuje prisotnost dedne nagnjenosti k depresiji, kot tudi nevarni stil navezovalnega vedenja. Nevarni stil navezanosti se razvije ob odsotnih in čustveno neodzivnih starših otrok, saj otrok v takšni družini ne more razviti varne navezanosti.

Ker je depresija kronična motnja z veliko verjetnostjo ponovitve, so pomembni preventivni ukrepi in pravočasno zdravljenje. Pri tem najpomembnejša otrokova primarna družina ob širšem socialnem okolju (šola in druge ustanove). Mlajši, kot je otrok, bolj je njegov telesni in duševni razvoj odvisen od odnosov v družini, zato je tudi družina tista, ki lahko pomaga vzdrževati duševno motnjo ali pa jo pomaga ozdraviti.

Na razvoj depresije in anksioznih motenj vplivajo številni dejavniki, vključno z dejavniki, na katere vplivajo starši. To pomeni, da z nekaterimi ukrepi ali dejanji lahko pripomorejo k znižanju tveganja za razvoj depresije pri otroku. Dejavniki tveganja za razvoj depresije pri otrocih so: Večja občutljivost, izrazita čustvenost, tesnobnost. Neugodne okoliščine v otroštvu: pomanjkanje skrbi, zanemarjanje, nasilje, zloraba trpinčenje ali zatiranje. Revščina v družini in slabši socialni status. Učne ali druge šolske težave. Težavne okoliščine v življenju posameznika: resna bolezen, smrt ali kriminalna žrtev, nesreča, ločitev… Pomanjkanje varnosti v družini in pomanjkanje zaupnega odnosa z drugo osebo. Depresija lahko nastane tudi zaradi zdravstvenih indikatorjev in direktnega učinka nekaterih zdravstvenih stanj, kot so: pomanjkanje vitamina B12, motnje delovanja ščitnice, hepatitis, infekcijska mononukleoza, nekatera rakava obolenja. Lahko pa je tudi posledica  stranskih učinkov nekaterih zdravli ali kot posledica zastrupitve z alkoholom ali drugimi drogami.

Da lahko govorimo o klinični depresiji pri otroku, morajo biti simptomi prisotni vsaj dva tedna. Depresija pri otroku se pogosto kaže z drugačnimi znaki in simptomi kot pri odraslih. Otrok lahko kaže nekatere, ampak ne nujno vse spremembe skozi daljše obdobje:

  • zdi se razdražljiv ali jezen, se več prepira s sorojenci in drugimi družinskimi člani; ima napade trme ali joka več, kot običajno; ni tak kot običajno, ima nepojasnjena obdobja žalosti in joka;
  • umik iz sodelovanja v skupnostnem, športnem, družbenem udejstvovanju;
  • se ne želi družiti, preživljati časa s prijatelji izven šole;
  • se izogiba družabnim dogodkom; ne uživa v stvareh, v katerih je užival običajno, zdi se manj navdušen;
  • je tišji, manj opazen ob družabnih dogodkih;
  • se ni zmožen koncentrirati dlje časa, sanjari in zre prazno v prostor dlje časa kot običajno; ima manj energije, se premika počasneje kot običajno;
  • ima težave z odločanjem že v primeru preprostih odločitev;
  • težko obvladuje delo v šoli, težko sledi količini dela v šoli;
  • ima stalna občutja krivde in manjvrednosti;
  • se pritožuje nad fizičnimi bolečinami in težavami: ponavljajočimi glavoboli, bolečinami v trebuhu, slabostjo in drugimi težavami, ki nimajo jasnega vzroka;
  • ima večji ali manjši apetit kot običajno;
  • kaže spremembe v spalnem ritmu.

Kako lahko pomagate starši?

Ob prepoznavanju simptomov otrokove depresije je najprej potrebno dobro informiranje, sprejemanje in naklonjenost otroku. Dosledni, topli, podporni in ljubeči odzivi polni spoštovanja so ključni za uspešno zdravljenje in podporo. Za otroka si vzemite več časa, pogovarjajte se brez zunanjih motilcev (telefon, tv, druge osebe..). Poglobite se v osebne (odrasle) odnose in razrešite težave na odrasli ravni, da bo ostalo v odnosu dovolj prostora za otrokove rane, bolečine in otroški podsistem, ki nujno potrebuje odgovorne odrasle, ki omogočajo varnost in meje za varno navezanost in razvoj. Starši ste kot glavni zgled otrokovemu življenju. Otroku pomagajte, da poimenuje čustva, ki jih doživlja ali jih naj ponazori z igro, da se približate njegovemu psihičnemu svetu. Vzpodbujajte ga, da si zastavi cilje in spodbujajte optimističen pogled na svet. Spodbujajte zdrave navade pri sebi in otroku. Skrbite za ustrezno prehrano, kakovosten spanec, gibanje in omejite digitalno tehnologijo.

V kolikor presodite, da sami ne zmorete, naj bo prvi korak zdravljenja pregled pri zdravniku. Ta najprej izključi nekatere bolezni in zdravila, ki lahko povzročijo depresiji podobne simptome, nato postavi diagnozo in začne z zdravljenjem. Pri tistih, ki imajo blago obliko depresije, lahko učinkuje že samo psihoterapija – pogovor in svetovanje, zmerno in hudo izražene depresije pa je potrebno zdraviti z zdravili. Na voljo smo otrokom in staršem, da skupaj nagovorimo čustvena stanja, ki otežujejo vaše vsakdanje življenje. Dosegljivi smo na info@julius.si ali na telefonu: 041 737 666.

KAJ STORITI, KO IMA OTROK VEDENJSKE TEŽAVE?

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Ko postanemo starši, sprva ne razmišljamo o tem, ali bo otroka težko vzgajati. Kaj hitro pa ugotovimo, da otroci zahtevajo veliko pozornosti, truda in tudi naših »živčkov«. Skozi leta se srečujemo z določenimi vedenjskimi »muhami«, ki pa so lahko bolj ali manj problematične. Nekatere so nepomembne, druge prehodne, lahko pa prerastejo v izrazite vedenjske težave, ki zahtevajo strokovno pomoč. V takšnih situacijah se lahko znajdemo v negotovosti in posledično ne vemo, kako se s težavami spopasti tako, da bo to najbolje za nas in tudi za našega malčka.

Po definiciji otroke in mladostnike z vedenjskimi in čustvenimi težavami lahko opišemo kot tiste otroke in mladostnike, ki s svojim vedenjem ogrožajo sebe, svoje zdravje, osebnostno in socialno integriteto ter otroke in mladostnike, katerih vedenje je ogrožajoče za socialno okolje, ker je usmerjeno proti uveljavljenim vzorcem vedenja, proti pravilom, vrednotam in vrednostim. Pri otrocih s čustvenimi in vedenjskimi težavami so vidne različne oblike motečega vedenja. V šoli se to lahko kaže npr. v obliki klepetanja med poukom, igranja in nerednega izpolnjevanja šolskih obveznosti. Takšni otroci pogosto zamujajo  k  pouku in tudi neopravičeno izostajajo, da bi pritegnili pozornost sošolcev ali pa se se v razredu pogosto vedejo kot »klovni«, se s sošolci prepirajo, jih zafrkavajo ali žalijo. Zaradi agresivnega vedenja so nenehno v konfliktih z vrstniki in učitelji. Prepogosti neuspehi v šoli lahko vplivajo na to, da začnejo odkrito odklanjati šolo, učitelje in avtoriteto (Stojanović, 2005).

Med vedenjske motnje, ki so vezane na ogrožanje sebe, sodijo anksioznost, občutljivost, žalost, depresija, samotarjenje, psihosomatske motnje, k tistim, ki pa so vezane na ogrožanje socialnega okolja, pa nekontrolirano vedenje, hiperaktivnost, impulzivnost, upornost, napadi besa, trmoglavost, zmanjšana pozornost, neposlušnost, agresivnost (Skalar, 1997).

Vedenjske in čustvene težave se lahko kažejo na različne načine, zato je pomembno poznati opozorilne znake oz. čustvovanja ali vedenja otrok, ki nakazujejo na prisotnost tovrstnih težav. Zadeva je lahko zaskrbljujoča, kadar je/se otrok dlje časa:

  • vznemirjen, razdražljiv, odmika pogled, kaže znake nezadovoljstva in je istočasno precej pasiven;
  • nezainteresiran za stvari, ki so ga prej veselile, npr. za igro z drugimi otroki, ima težave s spanjem, izgubi apetit in shujša, zateka se v osamo, je brez energije;
  • samoobtožuje, ima občutek krivde, je izgubil upanje in je črnogled, pogosto joče, se samopoškoduje;
  • burno odziva z jezo, kričanjem, zadirčnostjo in trmo;
  • čustveno in fizično odmika od svojih staršev, se ne zateka več v njihov objem, ne odgovarja na njihova vprašanja.

Težava nastopi in zahteva zdravljenje, če katerokoli od čustvovanj in vedenj, predvsem pa kombinacija le-teh, traja več dni ali celo tednov zapored.

Naraščajoče agresivno vedenje med otroki je najverjetneje tesno povezano z negotovo vzgojo. Po eni strani smo do otrok preveč tolerantni in zaščitniški, po drugi strani pa kritičnost okolja starše spodbudi k še več zaščitništva in opravičevanja. Starši so negotovi, kako postaviti zahteve, o katerih vsi govorijo in pogosto ne vedo, kako vzpostaviti boljši odnos, kot so ga imeli sami s svojimi starši. Kadar se soočamo z vzgojo težavnega otroka, je pomembno poznati naslednje predloge strokovnjakov:

  • Poučite se o otrokovi težavi in ostanite Spoznajte svojega otroka in meje lastnega ravnanja. Zavedajte se, da otroka ne moremo kar spremeniti, lahko pa svoje moči usmerite predvsem v iskanje načinov, kako najbolje shajati z njim.
  • Prepoznajte razloge za otrokovo vedenje. Pogovorite se z njim, kajti brez poznavanja ozadja se boste reševanja problema veliko težje lotili.
  • Poskrbite za varno, stabilno, organizirano in predvidljivo družinsko življenje. Bolj ko je zunanje okolje strukturirano, lažje bo otrok vzpostavil svojo notranjo strukturo.
  • Zavedajte se pomena ritualov, pravil, mej – otrokom nudite jasno strukturo in pravila in imejte zanje tehtne razloge. Bodite prijazni, vendar odločni. Pohvalite otrokovo prizadevanje za izboljšanje vedenja. Otroku razložite, kakšno vedenje je za vas in okolico sprejemljivo.
  • Pomembno je, da so odzivi staršev usklajeni in konsistentni. Sočasno nagrajevanje in ignoriranje namreč otroka zmede. Prav tako otrokovo rotenje ali jok ne sme spremeniti posledic.
  • Odzovite se na poskuse lepega vedenja in ga okrepite.
  • V primeru neprimernega vedenja ali konflikta otroka izolirajte od situacije in mu omogočite, da o njej razmisli. Kot neprimerno opišite otrokovo vedenje, ne njega kot osebe. Vedno torej kritizirajte dejanje, ne otroka.
  • Pomagajte otroku odkriti in razvijati njegova močna področja. Nikakor se ne osredotočajte le na težave, šibkosti, reševanje in premagovanje ovir. Vsak otrok je lahko v nečem dober, zato le poiščite tista področja, v katerih je vaš otrok uspešen. Pohvalite njegove dosežke in spodbujajte njegove talente.
  • Skrbite za zdrav življenjski slog družine. Namenite dovolj časa gibanju in športnim aktivnostim, ki bodo otroka prijetno utrudile.

Prej ko bomo otroka sprejeli v vsej njegovi celovitosti, »v paketu« z njegovimi šibkimi in močnimi področji, pa tudi z vsem, kar nam ne ustreza in nas morda moti, bolje bomo razumeli in uspešnejše iskali načine za lažje shajanje z njim. Seveda pa včasih težave presegajo naše zmožnosti. V tem primeru se lahko obrnete na izbranega pediatra, šolsko svetovalno delavko in druge strokovnjake s področja duševnega zdravja. Tudi v naši kliniki vam lahko nudimo pomoč pri spopadanju s tovrstnimi težavami, zato nas v primeru stiske pokličite na 041 737 666 ali pišite na info@julius.si.

 

DEPRESIJA

Objavljeno dne , avtorica Lina Rižnar, dipl. psih., Psihologija Julius d.o.o.

 

Depresija je bolezensko stanje, ki vpliva na psihično in telesno počutje posameznika kot celoto. Njeni simptomi depresije se kažejo v izgubi zanimanja za vsakodnevne aktivnosti ter pogostejših obdobjih žalosti in slabega počutja. Čeprav večji odstotek ljudi  pogosto navaja občutke potrtosti in žalosti, pa je klinična depresija veliko več kot le to.

Depresija oz. depresivna motnja je resno zdravstveno stanje, ki ga posameznik težko prebrodi sam. V primeri neustrezne pomoči, se lahko pričnejo posledice intenzivneje kazati na naslednjih področjih:

  • težave v službi
  • težav s partnerjem ali družino
  • v zlorabi alkohola in drog
  • samomorilne misli ali celo poskus izvedbe samomora

Depresija vpliva na vsakega posameznika drugače tudi v primeru zdravljenja. Nekatere spremlja skozi celotno življenje in zahteva zdravljenje na daljši rok. Spet drugi lahko z ustrezno in učinkovito pomočjo živijo kvalitetnejše življenje in ponovno vzpostavijo zdrave medosebne odnose z okolico.

Depresivna motnja lahko prizadene ljudi vseh starosti in se razvije na podlagi številnih dejavnikov. Ugotavljajo, da je lahko vzrokov za nastanek depresije več, posamezniki pa so za njih bolj ali manj dovzetni.

Vzroki za nastanek depresije so lahko:

genetski – depresijo lahko podedujemo od staršev;

biokemični – depresija nastane zaradi porušenega ravnovesja kemičnih prenašalcev v možganih, ki je izrazitejše v obdobju odraščanja; glavni  nevrostransmitorji (serotonin, dopamin in noradrenalin), ki so zadolženi za dobro počutje in ugodje, so v neravnovesju – antidepresivi pomagajo posamezniku to neravnovesje (predvsem serotoninski prenos) ponovno spraviti v normalno delovanje;

hormonsko neravnovesje – spremembe v produkciji in delovanju hormonov lahko privedejo do depresivnih epizod;  vsako obdobje večjega nihanja hormonov, lahko na neki točki sproži depresijo (menopavza, nosečnost, rojstvo otroka, težave s ščitnico in ostale hormonske spremembe) – pri poporodni depresiji matere razvijejo simptome med nosečnostjo ali po rojstvu otroka, ko so zaradi sprememb delovanja hormonov pretirano čustvene, vendar pa je poporodna depresija, ki se iz tega lahko razvije, resen zdravstveni problem;

sprememba letnega časa – ko se dnevi začnejo krajšati in noči daljšati večina ljudi postane hitreje zaspana in utrujena; to je vrsta depresivnega počutja, vezana na določen letni čas ( jesen, zima) in se konča nekje spomladi, ko se začnejo dnevi daljšati;

določena življenjska situacija – travma oz. podvrženost velikim življenjskim spremembam so lahko prav tako sprožilci za nastanek depresije (izguba ljubljene osebe, delovnega mesta, finančni problemi).

Simptomi depresije se razlikujejo glede na intenzivnost pojavljanja pri posamezniku, ti pa  ne vplivajo samo na naše misli in občutke, temveč tudi na samopodobo in medosebne odnose. Simptomi, ki se pri depresiji največkrat pojavljajo, so:

  • žalost
  • utrujenost
  • motnje koncentracije
  • jeza in razdražljivost
  • frustracije
  • izguba zanimanja za stvari, ki so nas spravljale v dobro voljo
  • problemi s spanjem (premalo ali preveč)
  • anksioznost
  • izolacija
  • vznemirjenost,
  • zaskrbljenost
  • težave pri sprejemanju odločitev
  • težave v šoli
  • slaba vest
  • samomorilne misli in nagibanje k samomoru
  • glavoboli in bolečine v mišicah
  • zloraba drog in alkohola.

Nekateri kažejo tudi znake manije, psihotičnih epizod in pa težave z motoriko.

Te so značilne tudi za bipolarno motnjo, ki je lahko prav tako sprožilec depresije.

 

Če menite,  da kdo od bližnjih trpi za navedenimi simptomi in zaradi tega teži k samopoškodovanju ali želi škodovati drugemu, pokličite številko za nujne primere, ostanite s to osebo dokler ne prispe pomoč, odstranite iz njene bližine vse nevarne predmete, jo poslušajte ter se z njo ne kregajte in je ne sodite.

Rizični dejavniki, ki lahko vodijo v depresijo so lahko naslednji:

  • ženski spol (večji odstotek žensk kot moških trpi za depresijo)
  • slaba samopodoba
  • družina in ožji sorodniki, ki so že trpeli za depresijo
  • homoseksualnost
  • prisotnost druge duševne motnje (anksioznost ali bipolarna motnja)
  • zloraba drog in alkohola
  • kronična bolezen
  • pomirjevalne ali spalne tablete
  • življenje v regijah, kjer imajo manj sonca ter daljše noči

Kako se depresija zdravi in kam se lahko obrnemo po pomoč?

Zdravnik bo na podlagi pregleda vaše hormonske slike in zgodovine bolezni ocenil vaše stanje.  Lahko se zgodi, da vas zaradi natančnejše razlage duševnega stanja napoti k psihiatru, ki na podlagi pogovora z vami postavi primerno diagnozo.

Z namenom ozdravitve vam zdravnik lahko predpiše določena zdravila za zdravljenje depresije, psihoterapijo ali oboje. Terapija je zaradi variabilnosti simptomov prilagojena vsakemu posamezniku posebej, zato lahko  traja nekaj časa, preden zdravnik najde kombinacijo, primerno za vas.

Fizična aktivnost, izogibanje alkoholu in drogam ter rutinsko delo lahko pripomorejo k zajezitvi depresije in jo ohraniti vsaj deloma pod kontrolo. Kljub temu pa je pomembno o simptomih govoriti z zdravnikom in poiskati sebi ustrezno pomoč.

Če menite, da vas muči depresija, je zelo pomembno, da ste čimbolj sproščeni. Obstajajo različni načini za sproščanje napetosti s katerimi si lahko pomagate sami, pri drugih pa vam bodo morali pomagati strokovnjaki.

Včasih se zgodi, da depresije ne prepoznamo pravočasno, zaradi česar se ta lahko poslabša. Ob težjih oblikah depresije samo prijetne aktivnosti in samopomoč niso dovolj za okrevanje. Zato je v takih primerih potrebno vključiti zdravljenje z zdravili (antidepresivi), psihoterapijo ali oboje.

Psihoterapije so najbolj razširjen način zdravljenja depresije, deloma zato, ker ne vključujejo jemanja tablet in deloma zato, ker poudarjajo intuicijo. Vse oblike psihoterapij terjajo veliko časa, volje in moči. Če trpite za kakršnokoli obliko depresije in potrebujete pomoč pri izboljšanju vašega počutja, smo vam z veseljem na voljo. Kontaktirajte nas preko elektronskega naslova info@julius.si ali pokličite na 041 737 666.

IZZIVI PARTNERSTVA V ČASU EPIDEMIJE

Objavljeno dne , avtorica Renata Javornik, mag. psih., Psihologija Julius d.o.o.

Ljubezen, partnerstvo, družinsko življenje in z njimi povezane vrednote so osrednja tema človeške eksistence – v vseh dobah, družbah, kulturah in civilizacijah. Za večino ljudi predstavljajo življenjski domet, v njem najdejo vse najbolj dragoceno, od temeljne varnosti do najvišje izpolnitve. Pomenijo nam toliko, da si brez medosebnih zbližanj dobrega življenja in življenjske sreče ne znamo niti predstavljati (Musek, 2010).

Čas koronavirusa pred nas sooča z različnimi preizkušnjami in spremenjenim načinom življenja, tako na delovnem mestu kot tudi na osebnem, partnerskem in družinskem področju. Zaradi karantane so se sedaj nekateri pari znašli pred preizkušnjo, ki jim povzroča veliko stresa, drugi pa so trenutno situacijo sprejeli kot priložnost, da se povežejo in utrdijo svoj odnos.

V splošnem so medosebni odnosi povezani tako s pozitivnimi kot tudi negativnimi izidi. Na bližnje osebne odnose in podporo, ki jo le ti ponujajo, vplivajo splošna pričakovanja posameznika in občutek varnosti v tesnih odnosih, ki so ukoreninjene v zgodnjih izkušnjah. Medosebni odnosi lahko prispevajo k psihološkemu prilagajanju posameznika, zlasti kadar so stopnja stresa, ranljivost in razvojni izzivi visoki. Prav tako pa so lahko prav odnosi tisti, ki posamezniku povzročajo občutke stresa in posledično vodijo k slabim zdravstvenim in psihološkim izidom.

Kvaliteten partnerski odnos se kaže na različne načine, glavni pokazatelji zdravega odnosa pa so težnja po fizični bližini, pripravljenost na samorazkrivanje, dajanje medsebojne pomoči, intenivnost in obseg medsebojnega komuniciranja, obseg stvari, ki jih partnerji počnejo skupaj, občutek medsebojne povezanosti ter zadovoljstvo z odnosom. In dober partnerski odnos je vse prej kot samoumeven. Ker nas tempo življenja zapolnjuje z mnogimi obveznostmi, lahko kaj hitro začnemo zanemarjati nekatere aktivnosti in odnose, seveda tudi partnerske odnose. Trenutna situacija in z njo karantena pa je vzela možnost, da bi od odnosov bežali. Tisti, ki so prej po službi odšli še na rekreacijo ali druženje s prijatelji, s partnerjem pa preživeli le nekaj ur dnevno, zdaj verjetno doživljajo hud šok. Na preizkušnji so namreč vsi aspekti partnerstva, v ospredje pa prihajajo težave in vprašanja, katerim so se prej lahko izogibali.

Kaj lahko naredimo za partnerski odnos v času karantene?

V osnovi je ključnega pomena zavedanje, da je kvaliteten partnerski odnos povezan z vsakodnevnim angažiranjem za ta odnos ter da se gradi na zaupanju, ranljivosti, pripravljenosti slišati drug drugega in biti slišan ter odločitvijo, da bosta za odnos delala in k njemu prispevala oba. To pa lahko dosežemo na različne načine.

  • Eden izmed temeljnih dejavnikov za dosego tega stanja je iskrena komunikacija. Če želimo učinkovito komunicirati s svojim partnerjem, pa moramo v osnovi biti v stiku s samim seboj – priznati si svoje šibkosti, strahove in bolečine. Vzpostaviti stik s seboj pomeni tudi poznati samega sebe, svoje želje, meje, pomeni pa tudi sprejeti sebe in vzpostaviti ljubeč odnos do sebe.
  • Iskrena komunikacija v partnerskem odnosu pa nadaljnje pomeni, da se partnerja počutita sproščeno govoriti o tem, kaj čutita in doživljata. Drug drugemu je treba povedati, kaj nas moti in česa si želimo ter zakaj je tako, prav tako pa je pomembno vedenje, da smo lahko drug drugemu opora, da si dovolimo, da si predamo svoje skrbi, delimo razmišljanja, smo si v uteho in kar je prav tako pomembno, da se znamo poslušati.
  • Prav tako pa je v partnerskem odnosu pomemben tudi občutek svobode, ki jo partnerja dajeta tako sebi kot tudi drug drugemu. Pomembno je zavedanje, da sta, kljub temu, da sta v odnosu, vsak zase svoj svet in pomembno je, da ta svet tudi ohranjata in si dovolita vzeti nekaj časa samo zase.
  • V kolikor prej nismo našli časa za objeme, dotike, trenutna situacija s svojim nekoliko upočasnjenim tempom prinaša priložnost tudi za tovrstno povezovanje in raziskovanje intimnosti.
  • Nenazadnje pa je pomembno tudi zavedanje, da je popoloma normalno, da v odnosu kdaj nismo zadovoljni ali kaj pogrešamo, saj tudi sami sabo nismo vedno zadovoljni. Vsi naši dnevi namreč niso vedno rožnati. Bodite pogumni, tvegajte in spregovorite o tem kaj pogrešate, kaj si želite, sprašujte in preverjajte, saj partner ne znati brati vaših misli.

Karantena in z njo socialna izolacija nista le čas za pogovor o ranljivostih in epidemiji, temveč je tudi priložnost za raziskovanje in krepitev našega partnerskega odnosa. V kolikor pa se vam zdi, da bi potrebovali oporo pri iskanju načina, ki bi izboljšal partnerski odnos, pa nam lahko pišete na info@julius.si ali pokličete na 041 737 666.